Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat

Prevedla Nada Grošelj: Ljubljana: Beletrina, 2021

Naš skupni prijatelj je zadnji dokončani roman Charlesa Dickensa. Izjemno obsežno delo na 1060 straneh z vsemi odlikami genialnega, enega najbolj priljubljenih pisateljev 19. stoletja, ponuja nove razsežnosti v upodabljanju človekovih značajev in različnih družbenih skupin, ob tem pa presega pisateljevo sodobnost in je v svojem sporočilu enako pomembno, veljavno tudi za današnji čas.

Zahtevno besedilo je odlično poslovenila dr. Nada Marija Grošelj in poskrbela tudi za temeljite sprotne opombe z obrazložitvami pojmov, ki bralcu sicer ne bi bili dostopni. Besede in fraze takratne londonske ljudske govorice prevajalka ustrezno nadomešča s slovenskim slengovskim ali pogovorno obarvanim besediščem.

Naslov romana Naš skupni prijatelj lahko razumemo različno, saj ni označen z imenom, kot je pri romanih David Copperfield, Oliver Twist in Nicholas Nickleby, ali z vodilnim motivom, kot so Veliko pričakovanje, Pusta hiša, Povest o dveh mestih. Morda je ta skupni prijatelj John Harmon, ki naj bi utonil v Temzi, ali njegov drugi jaz; skrivnostni tujec z drugimi imeni je v romanu ves čas prisoten, a njegova življenjska zgodba se razreši šele na koncu.

O prijateljih se veliko pogovarjajo v salonih; saj gospe rade predstavljajo goste, ki jih sploh ne poznajo, kot najboljše, najdražje, najtesnejše prijatelje.

V viktorijanski dobi je Združeno kraljestvo doživljalo razcvet kapitalizma in veliko gospodarsko rast. Številni meščani so naglo obogateli, a sta jih povezovala pohlep in cilj, kako obogateti še bolj. Njihov skupni prijatelj je denar. Tudi žensko lepoto je mogoče dobro prodati, spodbuja izkušena dama kot zaščitnica svojo mlado prijateljico Bello:

»Za denar se zagrebi, srček. Denar je tisto pravo!«

Pisatelj z bogatimi, a tudi težkimi življenjskimi izkušnjami, zre na svet z ironično distanco. Njegove sodbe o ljudeh, ki se zbirajo na srečanjih po salonih povzpetnežev, presenečajo z ironijo, celo sarkazmom, gospa v elitni družbi je opisana kot kup kosti z vratom in nozdrvmi kot jahalni konj.

 »Gospod in gospa Veneering sta bila jara gospoda v jari hiši v jari londonski četrti. Vse pri Veneeringovih je bilo jaro in novo kot iz škatlice. Novo je bilo vse njuno pohištvo, novi vsi njuni prijatelji, nova vsa služinčad, nova njuna srebrnina, nova zaprega, novi konji, nove slike, pa tudi sama sta bila nova …«

Skrivnostna zgodba o sinu najbogatejšega smetarja, starega skopuha, ki si je premoženje zaslužil s pobiranjem odpadkov, ob njegovi smrti pa za njim ostanejo velikanske gomile smeti, razkošna hiša, veliko denarja in, kot se izkaže, tri različne oporoke. V eni zapušča vse premoženje sinu, čigar truplo je »delavec na reki« izvlekel iz Temze, druga oporoka zapušča vse imetje britanski kroni, tretja za dediča imenuje dolgoletna služabnika pri skopem Smetarju, zakonca Boffin, vendar morata ob tem izpolniti nenavadne pogoje, poskrbeti za dekle, ki jo je »zlati smetar« kot majhno deklico določil za nevesto svojemu sinu.

Ljudje so dobri ali slabi. Tatovi in roparji niso le nepismeni »delavci na reki«, ki se preživljajo s plenom iz Temze, med podleži so tudi posamezniki iz višjih krogov – politiki, poslovneži; ti pa so v svoji stremuški dejavnosti bolj prefinjeni. Goljufivi izposojevalec denarja se pri svojih umazanih poslih skriva za hrbtom plemenitega starega Žida, ki naj bi bil kriv za premoženjske brodolome.

Dickens je kljub vsemu prepričan, da zločinu sledi tudi kazen:

 »In to je večni zakon, kajti Zlo se pogosto ustavi pri samem sebi in umre s povzročiteljem, Dobro pa nikoli.«

V romanu srečamo veliko bogatih in revnih družin, zakonskih parov, dobrih in slabih dvojic, ki jih povezujejo posli, očetov in vdanih hčera, izumetničenih očarljivk, domišljavih gostiteljic, podrejenih zakonskih mož, nadležnih gostov, samotnih nesrečnih posameznikov – bogatašev in siromakov.

Tudi v tem romanu je Dickens zagovornik revežev in sočuten do vseh trpečih. Srdito obsoja zlorabo zakonov, ki naj bi zaščitili siromake. Pretresljivi so prizori o umiranju ponosne starke, ki se skuša preživeti brez miloščine, vendar je v tem boju poražena.

Dr. Janko Kos v spremni besedi k romanu Naš skupni prijatelj o Dickensu piše: »Izhodišče mu ni misel o politično-ekonomskih ozadjih, ampak o moralni in estetski degradaciji, ki jo v meščanski svet vnaša liberalna želja po moči, udobju in ugledu.«

Pisateljev humor, značilen za vsa njegova dela, je še vedno prisoten pri opisovanju smešnih plati, čudaštva, prizanesljiv je do neškodljivih napak, afektiranega govoričenja ali koketnosti postarane gospe s seznamom ljubimcev. V odkritem sovraštvu do lopovov vseh vrst se ironija stopnjuje v sarkazem.

Življenjske zgodbe o družinah in posameznikih, vsakdanjih in tudi nenavadnih literarnih junakih, se dogajajo v petdesetih letih 19. stoletja, ko je bil London največje in najbogatejše mesto sveta. Vendar je Dickensov pogled na velemestni London mračen:

»Bil je meglen londonski dan in megla je bila težka in temna. Živi London je pekočih oči in razdraženih pljuč mežikal, hropel in se dušil; neživi London je bil sajasta prikazen, razklana med namenoma, da bi bila vidna in nevidna, zato pa ni bila ne eno ne drugo .V trgovinicah so gorele plinske svetilke z izmozganim in nesrečnim izrazom, kakor da bi se zavedala, da kot nočna bitja nimajo kaj iskati pod soncem…«

 V takšnem okolju poteka razreševanje kriminalnih dejanj, ubojev, samomorov in ropov, a pisatelj dopušča, da se posameznik pod vplivom hudih življenjskih preizkušenj lahko spremeni na bolje; dobrota v srečnem prijateljskem sožitju poveže podobno čuteče. Resnična zakonska sreča temelji na ljubezni, a tudi tu brez denarja ne gre. Frfrasta lepotica Bella se ob moževem bogastvu spremeni v ljubečo soprogo in srečno mater; Jenny Wrems, pritlikava šivilja za lutke, pa sanja o vonjavah cvetočih rož, ptičjem petju in ženinu, ki bo nekoč vstopil v njeno življenje. Sanje so edina prihodnost zanjo in za druge siromake, ki jih življenje ne bo nikoli obdarilo.