Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca
Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Prevedla Nada Grošelj: Ljubljana: Beletrina, 2021
Naš skupni prijatelj je zadnji dokončani roman Charlesa Dickensa. Izjemno obsežno delo na 1060 straneh z vsemi odlikami genialnega, enega najbolj priljubljenih pisateljev 19. stoletja, ponuja nove razsežnosti v upodabljanju človekovih značajev in različnih družbenih skupin, ob tem pa presega pisateljevo sodobnost in je v svojem sporočilu enako pomembno, veljavno tudi za današnji čas.
Zahtevno besedilo je odlično poslovenila dr. Nada Marija Grošelj in poskrbela tudi za temeljite sprotne opombe z obrazložitvami pojmov, ki bralcu sicer ne bi bili dostopni. Besede in fraze takratne londonske ljudske govorice prevajalka ustrezno nadomešča s slovenskim slengovskim ali pogovorno obarvanim besediščem.
Naslov romana Naš skupni prijatelj lahko razumemo različno, saj ni označen z imenom, kot je pri romanih David Copperfield, Oliver Twist in Nicholas Nickleby, ali z vodilnim motivom, kot so Veliko pričakovanje, Pusta hiša, Povest o dveh mestih. Morda je ta skupni prijatelj John Harmon, ki naj bi utonil v Temzi, ali njegov drugi jaz; skrivnostni tujec z drugimi imeni je v romanu ves čas prisoten, a njegova življenjska zgodba se razreši šele na koncu.
O prijateljih se veliko pogovarjajo v salonih; saj gospe rade predstavljajo goste, ki jih sploh ne poznajo, kot najboljše, najdražje, najtesnejše prijatelje.
V viktorijanski dobi je Združeno kraljestvo doživljalo razcvet kapitalizma in veliko gospodarsko rast. Številni meščani so naglo obogateli, a sta jih povezovala pohlep in cilj, kako obogateti še bolj. Njihov skupni prijatelj je denar. Tudi žensko lepoto je mogoče dobro prodati, spodbuja izkušena dama kot zaščitnica svojo mlado prijateljico Bello:
»Za denar se zagrebi, srček. Denar je tisto pravo!«
Pisatelj z bogatimi, a tudi težkimi življenjskimi izkušnjami, zre na svet z ironično distanco. Njegove sodbe o ljudeh, ki se zbirajo na srečanjih po salonih povzpetnežev, presenečajo z ironijo, celo sarkazmom, gospa v elitni družbi je opisana kot kup kosti z vratom in nozdrvmi kot jahalni konj.
»Gospod in gospa Veneering sta bila jara gospoda v jari hiši v jari londonski četrti. Vse pri Veneeringovih je bilo jaro in novo kot iz škatlice. Novo je bilo vse njuno pohištvo, novi vsi njuni prijatelji, nova vsa služinčad, nova njuna srebrnina, nova zaprega, novi konji, nove slike, pa tudi sama sta bila nova …«
Skrivnostna zgodba o sinu najbogatejšega smetarja, starega skopuha, ki si je premoženje zaslužil s pobiranjem odpadkov, ob njegovi smrti pa za njim ostanejo velikanske gomile smeti, razkošna hiša, veliko denarja in, kot se izkaže, tri različne oporoke. V eni zapušča vse premoženje sinu, čigar truplo je »delavec na reki« izvlekel iz Temze, druga oporoka zapušča vse imetje britanski kroni, tretja za dediča imenuje dolgoletna služabnika pri skopem Smetarju, zakonca Boffin, vendar morata ob tem izpolniti nenavadne pogoje, poskrbeti za dekle, ki jo je »zlati smetar« kot majhno deklico določil za nevesto svojemu sinu.
Ljudje so dobri ali slabi. Tatovi in roparji niso le nepismeni »delavci na reki«, ki se preživljajo s plenom iz Temze, med podleži so tudi posamezniki iz višjih krogov – politiki, poslovneži; ti pa so v svoji stremuški dejavnosti bolj prefinjeni. Goljufivi izposojevalec denarja se pri svojih umazanih poslih skriva za hrbtom plemenitega starega Žida, ki naj bi bil kriv za premoženjske brodolome.
Dickens je kljub vsemu prepričan, da zločinu sledi tudi kazen:
»In to je večni zakon, kajti Zlo se pogosto ustavi pri samem sebi in umre s povzročiteljem, Dobro pa nikoli.«
V romanu srečamo veliko bogatih in revnih družin, zakonskih parov, dobrih in slabih dvojic, ki jih povezujejo posli, očetov in vdanih hčera, izumetničenih očarljivk, domišljavih gostiteljic, podrejenih zakonskih mož, nadležnih gostov, samotnih nesrečnih posameznikov – bogatašev in siromakov.
Tudi v tem romanu je Dickens zagovornik revežev in sočuten do vseh trpečih. Srdito obsoja zlorabo zakonov, ki naj bi zaščitili siromake. Pretresljivi so prizori o umiranju ponosne starke, ki se skuša preživeti brez miloščine, vendar je v tem boju poražena.
Dr. Janko Kos v spremni besedi k romanu Naš skupni prijatelj o Dickensu piše: »Izhodišče mu ni misel o politično-ekonomskih ozadjih, ampak o moralni in estetski degradaciji, ki jo v meščanski svet vnaša liberalna želja po moči, udobju in ugledu.«
Pisateljev humor, značilen za vsa njegova dela, je še vedno prisoten pri opisovanju smešnih plati, čudaštva, prizanesljiv je do neškodljivih napak, afektiranega govoričenja ali koketnosti postarane gospe s seznamom ljubimcev. V odkritem sovraštvu do lopovov vseh vrst se ironija stopnjuje v sarkazem.
Življenjske zgodbe o družinah in posameznikih, vsakdanjih in tudi nenavadnih literarnih junakih, se dogajajo v petdesetih letih 19. stoletja, ko je bil London največje in najbogatejše mesto sveta. Vendar je Dickensov pogled na velemestni London mračen:
»Bil je meglen londonski dan in megla je bila težka in temna. Živi London je pekočih oči in razdraženih pljuč mežikal, hropel in se dušil; neživi London je bil sajasta prikazen, razklana med namenoma, da bi bila vidna in nevidna, zato pa ni bila ne eno ne drugo .V trgovinicah so gorele plinske svetilke z izmozganim in nesrečnim izrazom, kakor da bi se zavedala, da kot nočna bitja nimajo kaj iskati pod soncem…«
V takšnem okolju poteka razreševanje kriminalnih dejanj, ubojev, samomorov in ropov, a pisatelj dopušča, da se posameznik pod vplivom hudih življenjskih preizkušenj lahko spremeni na bolje; dobrota v srečnem prijateljskem sožitju poveže podobno čuteče. Resnična zakonska sreča temelji na ljubezni, a tudi tu brez denarja ne gre. Frfrasta lepotica Bella se ob moževem bogastvu spremeni v ljubečo soprogo in srečno mater; Jenny Wrems, pritlikava šivilja za lutke, pa sanja o vonjavah cvetočih rož, ptičjem petju in ženinu, ki bo nekoč vstopil v njeno življenje. Sanje so edina prihodnost zanjo in za druge siromake, ki jih življenje ne bo nikoli obdarilo.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca
Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
Prevedla Nada Grošelj: Ljubljana: Beletrina, 2021
Naš skupni prijatelj je zadnji dokončani roman Charlesa Dickensa. Izjemno obsežno delo na 1060 straneh z vsemi odlikami genialnega, enega najbolj priljubljenih pisateljev 19. stoletja, ponuja nove razsežnosti v upodabljanju človekovih značajev in različnih družbenih skupin, ob tem pa presega pisateljevo sodobnost in je v svojem sporočilu enako pomembno, veljavno tudi za današnji čas.
Zahtevno besedilo je odlično poslovenila dr. Nada Marija Grošelj in poskrbela tudi za temeljite sprotne opombe z obrazložitvami pojmov, ki bralcu sicer ne bi bili dostopni. Besede in fraze takratne londonske ljudske govorice prevajalka ustrezno nadomešča s slovenskim slengovskim ali pogovorno obarvanim besediščem.
Naslov romana Naš skupni prijatelj lahko razumemo različno, saj ni označen z imenom, kot je pri romanih David Copperfield, Oliver Twist in Nicholas Nickleby, ali z vodilnim motivom, kot so Veliko pričakovanje, Pusta hiša, Povest o dveh mestih. Morda je ta skupni prijatelj John Harmon, ki naj bi utonil v Temzi, ali njegov drugi jaz; skrivnostni tujec z drugimi imeni je v romanu ves čas prisoten, a njegova življenjska zgodba se razreši šele na koncu.
O prijateljih se veliko pogovarjajo v salonih; saj gospe rade predstavljajo goste, ki jih sploh ne poznajo, kot najboljše, najdražje, najtesnejše prijatelje.
V viktorijanski dobi je Združeno kraljestvo doživljalo razcvet kapitalizma in veliko gospodarsko rast. Številni meščani so naglo obogateli, a sta jih povezovala pohlep in cilj, kako obogateti še bolj. Njihov skupni prijatelj je denar. Tudi žensko lepoto je mogoče dobro prodati, spodbuja izkušena dama kot zaščitnica svojo mlado prijateljico Bello:
»Za denar se zagrebi, srček. Denar je tisto pravo!«
Pisatelj z bogatimi, a tudi težkimi življenjskimi izkušnjami, zre na svet z ironično distanco. Njegove sodbe o ljudeh, ki se zbirajo na srečanjih po salonih povzpetnežev, presenečajo z ironijo, celo sarkazmom, gospa v elitni družbi je opisana kot kup kosti z vratom in nozdrvmi kot jahalni konj.
»Gospod in gospa Veneering sta bila jara gospoda v jari hiši v jari londonski četrti. Vse pri Veneeringovih je bilo jaro in novo kot iz škatlice. Novo je bilo vse njuno pohištvo, novi vsi njuni prijatelji, nova vsa služinčad, nova njuna srebrnina, nova zaprega, novi konji, nove slike, pa tudi sama sta bila nova …«
Skrivnostna zgodba o sinu najbogatejšega smetarja, starega skopuha, ki si je premoženje zaslužil s pobiranjem odpadkov, ob njegovi smrti pa za njim ostanejo velikanske gomile smeti, razkošna hiša, veliko denarja in, kot se izkaže, tri različne oporoke. V eni zapušča vse premoženje sinu, čigar truplo je »delavec na reki« izvlekel iz Temze, druga oporoka zapušča vse imetje britanski kroni, tretja za dediča imenuje dolgoletna služabnika pri skopem Smetarju, zakonca Boffin, vendar morata ob tem izpolniti nenavadne pogoje, poskrbeti za dekle, ki jo je »zlati smetar« kot majhno deklico določil za nevesto svojemu sinu.
Ljudje so dobri ali slabi. Tatovi in roparji niso le nepismeni »delavci na reki«, ki se preživljajo s plenom iz Temze, med podleži so tudi posamezniki iz višjih krogov – politiki, poslovneži; ti pa so v svoji stremuški dejavnosti bolj prefinjeni. Goljufivi izposojevalec denarja se pri svojih umazanih poslih skriva za hrbtom plemenitega starega Žida, ki naj bi bil kriv za premoženjske brodolome.
Dickens je kljub vsemu prepričan, da zločinu sledi tudi kazen:
»In to je večni zakon, kajti Zlo se pogosto ustavi pri samem sebi in umre s povzročiteljem, Dobro pa nikoli.«
V romanu srečamo veliko bogatih in revnih družin, zakonskih parov, dobrih in slabih dvojic, ki jih povezujejo posli, očetov in vdanih hčera, izumetničenih očarljivk, domišljavih gostiteljic, podrejenih zakonskih mož, nadležnih gostov, samotnih nesrečnih posameznikov – bogatašev in siromakov.
Tudi v tem romanu je Dickens zagovornik revežev in sočuten do vseh trpečih. Srdito obsoja zlorabo zakonov, ki naj bi zaščitili siromake. Pretresljivi so prizori o umiranju ponosne starke, ki se skuša preživeti brez miloščine, vendar je v tem boju poražena.
Dr. Janko Kos v spremni besedi k romanu Naš skupni prijatelj o Dickensu piše: »Izhodišče mu ni misel o politično-ekonomskih ozadjih, ampak o moralni in estetski degradaciji, ki jo v meščanski svet vnaša liberalna želja po moči, udobju in ugledu.«
Pisateljev humor, značilen za vsa njegova dela, je še vedno prisoten pri opisovanju smešnih plati, čudaštva, prizanesljiv je do neškodljivih napak, afektiranega govoričenja ali koketnosti postarane gospe s seznamom ljubimcev. V odkritem sovraštvu do lopovov vseh vrst se ironija stopnjuje v sarkazem.
Življenjske zgodbe o družinah in posameznikih, vsakdanjih in tudi nenavadnih literarnih junakih, se dogajajo v petdesetih letih 19. stoletja, ko je bil London največje in najbogatejše mesto sveta. Vendar je Dickensov pogled na velemestni London mračen:
»Bil je meglen londonski dan in megla je bila težka in temna. Živi London je pekočih oči in razdraženih pljuč mežikal, hropel in se dušil; neživi London je bil sajasta prikazen, razklana med namenoma, da bi bila vidna in nevidna, zato pa ni bila ne eno ne drugo .V trgovinicah so gorele plinske svetilke z izmozganim in nesrečnim izrazom, kakor da bi se zavedala, da kot nočna bitja nimajo kaj iskati pod soncem…«
V takšnem okolju poteka razreševanje kriminalnih dejanj, ubojev, samomorov in ropov, a pisatelj dopušča, da se posameznik pod vplivom hudih življenjskih preizkušenj lahko spremeni na bolje; dobrota v srečnem prijateljskem sožitju poveže podobno čuteče. Resnična zakonska sreča temelji na ljubezni, a tudi tu brez denarja ne gre. Frfrasta lepotica Bella se ob moževem bogastvu spremeni v ljubečo soprogo in srečno mater; Jenny Wrems, pritlikava šivilja za lutke, pa sanja o vonjavah cvetočih rož, ptičjem petju in ženinu, ki bo nekoč vstopil v njeno življenje. Sanje so edina prihodnost zanjo in za druge siromake, ki jih življenje ne bo nikoli obdarilo.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Neveljaven email naslov