Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar
Bralka: Eva Longyka Marušič
Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana: *cf, 2021
Da je osebno politično, gotovo dokazuje Didier Eribon v delu Vrnitev v Reims. Forma dela, ki prepleta in spaja avtofikcijo, teoretske pristope – vezane na Foucaulta, Sartra in Bourdieuja – in zgodovinska dejstva, je povsem ustrezna in skladna z namenom avtorja oziroma njegovega teksta: v njem se nam razkriva kot pripadnik delavskega razreda, razgalja identiteto, ki jo je pred tem skrbno zakrival in zatiral, ob tem pa piše tudi o tem, kaj pomeni izhajati iz nižjega, delavskega razreda, kako ta določa subjekta, kako oblikuje in zaznamuje kolektiv. Vrnitev v Reims ni zgolj avtorjevo svojevrstno »obračunavanje« s svojo preteklostjo, identiteto, ampak tudi poklon delavcem, empatična anatomija tega sloja in njegove zgodovinske umestitve.
»Da sem se iznašel, sem se moral najprej od vsega ločiti,« pravi Eribon. Vrnitev v Reims je zato velikopotezna vrnitev k temu, kar je bilo ločeno, potlačeno. Delo se v svojem bistvu formira in začne iz občutka sramu in svojevrstnega žalovanja. Ko avtorju umre sicer ne preveč ljubljeni oče, od katerega – in pravzaprav od celotne družine – se je že zdavnaj odtujil, se v njem zruši nekakšna zapora, s katero se je ogradil od preteklosti, ki se je je zaradi delavskega ozadja sramoval. Eribon si predoči ta občutek sramu, ga prevprašuje in reflektira, zakaj se je sploh pojavil, pri čemer gre ob pisanju o njem tudi onkraj njega. Vrnitev v Reims tako deluje kot nekakšna izpoved, pospremljena s skrbnim motrenjem in samoanalizo, ki na neki način obračunava z dvema represijama: avtor razčiščuje z zanikanjem svojega porekla, s čimer se je sicer šele lahko vzpostavil kot samostojen subjekt, nato pa se iz tega loti preučevanja represije dominantnega razreda nad delavskim.
Kajti kot že prej bell hooks v knjigi Naša pozicija: razred je pomemben, tudi Eribon ugotavlja, da je razred relevanten: ne le pri oblikovanju individuuma, ampak tudi pri njegovem pozicioniranju v družbi in na trgu, priložnostih, ki jih dobi. Skozi avtorjevo avtobiografsko pripoved lahko spoznavamo težko zgodbo večine delavskih družin v Franciji, tukaj časovno »zamejeno« nekje od druge polovice 20. stoletja naprej. Še posebej nas »zadenejo« popisi garaštva avtorjeve mame oziroma usode žensk, ki so hkrati vzgajale otroke in pomagale pri vzdrževanju družine, pri čemer so bile kot delavke še bolj ranljive in izpostavljene kot moški. Ljudje brez pravega družbenega kapitala so bili po Eribonu sicer vselej že vnaprej determinirani, obsojeni na težko delo, zgaranost, kar se je prenašalo iz roda v rod: težko je bilo izstopiti, se povzpeti nad svoj razred, neenakost se je vselej reproducirala. Kot pronicljivo piše Eribon, k temu ne pripomore le dominantna, meščanska ideologija, ki si prizadeva za ohranitev razlik, temveč tudi šolski sistem, ki delavske otroke opremlja zgolj s funkcionalnim znanjem, da bodo lahko nadaljevali pot kot delavci, ter jim pri nadaljnji izobrazbi in karieri ne daje enakih priložnosti kot otrokom iz premožnejših, bolj izobraženih družin, ki v šolo prihajajo že z nekim kulturnim in intelektualnim kapitalom.
Ena izmed najbolj »aktualnih« analiz oziroma ugotovitev Vrnitve v Reims je razčlenitev vzpona desnice, Nacionalne fronte oziroma njene priljubljenosti med francoskim delavstvom, ki je še v šestdesetih in sedemdesetih letih zavzeto volilo levico. Eribon opozarja, da je do tega prišlo, ker je levica začela omalovaževati, zanemarjati delavstvo, ga izključila iz svojega diskurza: »Iz političnega in intelektualnega diskurza ter iz javnosti niso izginili samo »delavsko gibanje«, njegove tradicije in boji, temveč delavci sami, njihova kultura, njihove življenjske okoliščine, njihova stremljenja«. Izdani volivci so se tako obrnili k tistim, za katere se je zdelo, da jim še omogočajo neko priznanje obstoja. Pri tem je desničarska Nacionalna fronta najbolj izrabila rasistični diskurz, ki je imel že pred tem močno prezenco med delavstvom. Vsekakor gre za pretanjeno, daljnovidno analizo, ki jo lahko uporabimo tudi za interpretiranje trenutnih političnih razmer, ne navsezadnje tudi na naših tleh.
Delo Vrnitev v Reims preveva nekakšna emancipatorna težnja. Najprej na ravni posameznika, avtorja, ki se je vse življenje boril proti žalitvam zaradi svoje homoseksualnosti in se ravno nasproti tem žalitvam oblikoval, si prilastil lastno osebnost. Nato pa seveda na širši družbeni ravni, ko se Eribon postavi na stran zatiranih, odrinjenih, ko razkriva nepravične mehanizme družbenega in ekonomskega razslojevanja. Pisec pri tem seveda nikakor ne deluje utopično, zaveda se omejitev teorije in literature, vendar se mu zdi pomembno postavljati nove perspektive, biti kritičen, kar pripomore k vsaj nekakšnemu premikanju mej.
Na koncu lahko rečemo, da je Vrnitev v Reims izjemno delo. Skozi razrahljano, dostopno teorijo in osebno noto avtofikcije se približuje različnim sferam bralstva ter lucidno in jasno predstavlja akutno problematiko razrednih hiearhij, delavstva. Čeprav je zgodba avtorjeve družine in njenega okolja zapisana v polpretekli zgodovini, je pripoved univerzalna in še kako aktualna tudi danes. Trezno in povsem nevsiljivo nas opominja, da moramo razbirati strukture represije, tako na individualni kot kolektivni ravni, in da je v boju proti kapitalizmu oziroma vladajoči ideologiji vsekakor pomembna kolektivna mobilizacija, skupno delovanje posameznikov in posameznic. Če zaključimo s Sartrovo mislijo, ki jo navaja tudi Eribon: »Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas.«
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar
Bralka: Eva Longyka Marušič
Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana: *cf, 2021
Da je osebno politično, gotovo dokazuje Didier Eribon v delu Vrnitev v Reims. Forma dela, ki prepleta in spaja avtofikcijo, teoretske pristope – vezane na Foucaulta, Sartra in Bourdieuja – in zgodovinska dejstva, je povsem ustrezna in skladna z namenom avtorja oziroma njegovega teksta: v njem se nam razkriva kot pripadnik delavskega razreda, razgalja identiteto, ki jo je pred tem skrbno zakrival in zatiral, ob tem pa piše tudi o tem, kaj pomeni izhajati iz nižjega, delavskega razreda, kako ta določa subjekta, kako oblikuje in zaznamuje kolektiv. Vrnitev v Reims ni zgolj avtorjevo svojevrstno »obračunavanje« s svojo preteklostjo, identiteto, ampak tudi poklon delavcem, empatična anatomija tega sloja in njegove zgodovinske umestitve.
»Da sem se iznašel, sem se moral najprej od vsega ločiti,« pravi Eribon. Vrnitev v Reims je zato velikopotezna vrnitev k temu, kar je bilo ločeno, potlačeno. Delo se v svojem bistvu formira in začne iz občutka sramu in svojevrstnega žalovanja. Ko avtorju umre sicer ne preveč ljubljeni oče, od katerega – in pravzaprav od celotne družine – se je že zdavnaj odtujil, se v njem zruši nekakšna zapora, s katero se je ogradil od preteklosti, ki se je je zaradi delavskega ozadja sramoval. Eribon si predoči ta občutek sramu, ga prevprašuje in reflektira, zakaj se je sploh pojavil, pri čemer gre ob pisanju o njem tudi onkraj njega. Vrnitev v Reims tako deluje kot nekakšna izpoved, pospremljena s skrbnim motrenjem in samoanalizo, ki na neki način obračunava z dvema represijama: avtor razčiščuje z zanikanjem svojega porekla, s čimer se je sicer šele lahko vzpostavil kot samostojen subjekt, nato pa se iz tega loti preučevanja represije dominantnega razreda nad delavskim.
Kajti kot že prej bell hooks v knjigi Naša pozicija: razred je pomemben, tudi Eribon ugotavlja, da je razred relevanten: ne le pri oblikovanju individuuma, ampak tudi pri njegovem pozicioniranju v družbi in na trgu, priložnostih, ki jih dobi. Skozi avtorjevo avtobiografsko pripoved lahko spoznavamo težko zgodbo večine delavskih družin v Franciji, tukaj časovno »zamejeno« nekje od druge polovice 20. stoletja naprej. Še posebej nas »zadenejo« popisi garaštva avtorjeve mame oziroma usode žensk, ki so hkrati vzgajale otroke in pomagale pri vzdrževanju družine, pri čemer so bile kot delavke še bolj ranljive in izpostavljene kot moški. Ljudje brez pravega družbenega kapitala so bili po Eribonu sicer vselej že vnaprej determinirani, obsojeni na težko delo, zgaranost, kar se je prenašalo iz roda v rod: težko je bilo izstopiti, se povzpeti nad svoj razred, neenakost se je vselej reproducirala. Kot pronicljivo piše Eribon, k temu ne pripomore le dominantna, meščanska ideologija, ki si prizadeva za ohranitev razlik, temveč tudi šolski sistem, ki delavske otroke opremlja zgolj s funkcionalnim znanjem, da bodo lahko nadaljevali pot kot delavci, ter jim pri nadaljnji izobrazbi in karieri ne daje enakih priložnosti kot otrokom iz premožnejših, bolj izobraženih družin, ki v šolo prihajajo že z nekim kulturnim in intelektualnim kapitalom.
Ena izmed najbolj »aktualnih« analiz oziroma ugotovitev Vrnitve v Reims je razčlenitev vzpona desnice, Nacionalne fronte oziroma njene priljubljenosti med francoskim delavstvom, ki je še v šestdesetih in sedemdesetih letih zavzeto volilo levico. Eribon opozarja, da je do tega prišlo, ker je levica začela omalovaževati, zanemarjati delavstvo, ga izključila iz svojega diskurza: »Iz političnega in intelektualnega diskurza ter iz javnosti niso izginili samo »delavsko gibanje«, njegove tradicije in boji, temveč delavci sami, njihova kultura, njihove življenjske okoliščine, njihova stremljenja«. Izdani volivci so se tako obrnili k tistim, za katere se je zdelo, da jim še omogočajo neko priznanje obstoja. Pri tem je desničarska Nacionalna fronta najbolj izrabila rasistični diskurz, ki je imel že pred tem močno prezenco med delavstvom. Vsekakor gre za pretanjeno, daljnovidno analizo, ki jo lahko uporabimo tudi za interpretiranje trenutnih političnih razmer, ne navsezadnje tudi na naših tleh.
Delo Vrnitev v Reims preveva nekakšna emancipatorna težnja. Najprej na ravni posameznika, avtorja, ki se je vse življenje boril proti žalitvam zaradi svoje homoseksualnosti in se ravno nasproti tem žalitvam oblikoval, si prilastil lastno osebnost. Nato pa seveda na širši družbeni ravni, ko se Eribon postavi na stran zatiranih, odrinjenih, ko razkriva nepravične mehanizme družbenega in ekonomskega razslojevanja. Pisec pri tem seveda nikakor ne deluje utopično, zaveda se omejitev teorije in literature, vendar se mu zdi pomembno postavljati nove perspektive, biti kritičen, kar pripomore k vsaj nekakšnemu premikanju mej.
Na koncu lahko rečemo, da je Vrnitev v Reims izjemno delo. Skozi razrahljano, dostopno teorijo in osebno noto avtofikcije se približuje različnim sferam bralstva ter lucidno in jasno predstavlja akutno problematiko razrednih hiearhij, delavstva. Čeprav je zgodba avtorjeve družine in njenega okolja zapisana v polpretekli zgodovini, je pripoved univerzalna in še kako aktualna tudi danes. Trezno in povsem nevsiljivo nas opominja, da moramo razbirati strukture represije, tako na individualni kot kolektivni ravni, in da je v boju proti kapitalizmu oziroma vladajoči ideologiji vsekakor pomembna kolektivna mobilizacija, skupno delovanje posameznikov in posameznic. Če zaključimo s Sartrovo mislijo, ki jo navaja tudi Eribon: »Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas.«
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Neveljaven email naslov