Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič

Prevedel Iztok Ilc; Ljubljana: *cf, 2021

Da je osebno politično, gotovo dokazuje Didier Eribon v delu Vrnitev v Reims. Forma dela, ki prepleta in spaja avtofikcijo, teoretske pristope – vezane na Foucaulta, Sartra in Bourdieuja – in zgodovinska dejstva, je povsem ustrezna in skladna z namenom avtorja oziroma njegovega teksta: v njem se nam razkriva kot pripadnik delavskega razreda, razgalja identiteto, ki jo je pred tem skrbno zakrival in zatiral, ob tem pa piše tudi o tem, kaj pomeni izhajati iz nižjega, delavskega razreda, kako ta določa subjekta, kako oblikuje in zaznamuje kolektiv. Vrnitev v Reims ni zgolj avtorjevo svojevrstno »obračunavanje« s svojo preteklostjo, identiteto, ampak tudi poklon delavcem, empatična anatomija tega sloja in njegove zgodovinske umestitve.

»Da sem se iznašel, sem se moral najprej od vsega ločiti,« pravi Eribon. Vrnitev v Reims je zato velikopotezna vrnitev k temu, kar je bilo ločeno, potlačeno. Delo se v svojem bistvu formira in začne iz občutka sramu in svojevrstnega žalovanja. Ko avtorju umre sicer ne preveč ljubljeni oče, od katerega – in pravzaprav od celotne družine – se je že zdavnaj odtujil, se v njem zruši nekakšna zapora, s katero se je ogradil od preteklosti, ki se je je zaradi delavskega ozadja sramoval. Eribon si predoči ta občutek sramu, ga prevprašuje in reflektira, zakaj se je sploh pojavil, pri čemer gre ob pisanju o njem tudi onkraj njega. Vrnitev v Reims tako deluje kot nekakšna izpoved, pospremljena s skrbnim motrenjem in samoanalizo, ki na neki način obračunava z dvema represijama: avtor razčiščuje z zanikanjem svojega porekla, s čimer se je sicer šele lahko vzpostavil kot samostojen subjekt, nato pa se iz tega loti preučevanja represije dominantnega razreda nad delavskim.

Kajti kot že prej bell hooks v knjigi Naša pozicija: razred je pomemben, tudi Eribon ugotavlja, da je razred relevanten: ne le pri oblikovanju individuuma, ampak tudi pri njegovem pozicioniranju v družbi in na trgu, priložnostih, ki jih dobi. Skozi avtorjevo avtobiografsko pripoved lahko spoznavamo težko zgodbo večine delavskih družin v Franciji, tukaj časovno »zamejeno« nekje od druge polovice 20. stoletja naprej. Še posebej nas »zadenejo« popisi garaštva avtorjeve mame oziroma usode žensk, ki so hkrati vzgajale otroke in pomagale pri vzdrževanju družine, pri čemer so bile kot delavke še bolj ranljive in izpostavljene kot moški. Ljudje brez pravega družbenega kapitala so bili po Eribonu sicer vselej že vnaprej determinirani, obsojeni na težko delo, zgaranost, kar se je prenašalo iz roda v rod: težko je bilo izstopiti, se povzpeti nad svoj razred, neenakost se je vselej reproducirala. Kot pronicljivo piše Eribon, k temu ne pripomore le dominantna, meščanska ideologija, ki si prizadeva za ohranitev razlik, temveč tudi šolski sistem, ki delavske otroke opremlja zgolj s funkcionalnim znanjem, da bodo lahko nadaljevali pot kot delavci, ter jim pri nadaljnji izobrazbi in karieri ne daje enakih priložnosti kot otrokom iz premožnejših, bolj izobraženih družin, ki v šolo prihajajo že z nekim kulturnim in intelektualnim kapitalom.

Ena izmed najbolj »aktualnih« analiz oziroma ugotovitev Vrnitve v Reims je razčlenitev vzpona desnice, Nacionalne fronte oziroma njene priljubljenosti med francoskim delavstvom, ki je še v šestdesetih in sedemdesetih letih zavzeto volilo levico. Eribon opozarja, da je do tega prišlo, ker je levica začela omalovaževati, zanemarjati delavstvo, ga izključila iz svojega diskurza: »Iz političnega in intelektualnega diskurza ter iz javnosti niso izginili samo »delavsko gibanje«, njegove tradicije in boji, temveč delavci sami, njihova kultura, njihove življenjske okoliščine, njihova stremljenja«. Izdani volivci so se tako obrnili k tistim, za katere se je zdelo, da jim še omogočajo neko priznanje obstoja. Pri tem je desničarska Nacionalna fronta najbolj izrabila rasistični diskurz, ki je imel že pred tem močno prezenco med delavstvom. Vsekakor gre za pretanjeno, daljnovidno analizo, ki jo lahko uporabimo tudi za interpretiranje trenutnih političnih razmer, ne navsezadnje tudi na naših tleh.

Delo Vrnitev v Reims preveva nekakšna emancipatorna težnja. Najprej na ravni posameznika, avtorja, ki se je vse življenje boril proti žalitvam zaradi svoje homoseksualnosti in se ravno nasproti tem žalitvam oblikoval, si prilastil lastno osebnost. Nato pa seveda na širši družbeni ravni, ko se Eribon postavi na stran zatiranih, odrinjenih, ko razkriva nepravične mehanizme družbenega in ekonomskega razslojevanja. Pisec pri tem seveda nikakor ne deluje utopično, zaveda se omejitev teorije in literature, vendar se mu zdi pomembno postavljati nove perspektive, biti kritičen, kar pripomore k vsaj nekakšnemu premikanju mej.

Na koncu lahko rečemo, da je Vrnitev v Reims izjemno delo. Skozi razrahljano, dostopno teorijo in osebno noto avtofikcije se približuje različnim sferam bralstva ter lucidno in jasno predstavlja akutno problematiko razrednih hiearhij, delavstva. Čeprav je zgodba avtorjeve družine in njenega okolja zapisana v polpretekli zgodovini, je pripoved univerzalna in še kako aktualna tudi danes. Trezno in povsem nevsiljivo nas opominja, da moramo razbirati strukture represije, tako na individualni kot kolektivni ravni, in da je v boju proti kapitalizmu oziroma vladajoči ideologiji vsekakor pomembna kolektivna mobilizacija, skupno delovanje posameznikov in posameznic. Če zaključimo s Sartrovo mislijo, ki jo navaja tudi Eribon: »Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas.«