Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljana: LUD Šerpa, 2021
Pesniška zbirka Matjaža Pikala Ameriški sprehajalec je rezultat bivanja v Mednarodnem pisateljskem programu v Iowi. Zbirka ni obsežna po številu pesmi, vendar izstopa po tematiki in je bogato in zgovorno ilustrirana. Avtorica ilustracij stripovske narave je Polona Lovšin.
Pesmi izražajo čudenje nad drugo celino in drugačnim načinom bivanja, poskuse prilagajanja in udomačevanja, pa tudi spoznanje, da je življenje na drugem kontinentu lahko enako samotno ali razgibano, da ga enako dosegajo pretresi in revolucije, da ga mučijo vse nadloge tega planeta, le da so preoblečene v druge barve in obleke. Vseprisotno, planetarno občutje neizogibne končnosti in katastrofičnosti tam čez blaži džez s svojimi toplimi zvoki, blažijo ga gola stegna mladenke, blaži ga vsak trenutni užitek in pozaba. Da je vsako potovanje hkrati tudi potovanje k sebi, razmišlja avtor in pravi: »razstaviš se kot telefon / in si vstaviš novo kartico. // Da bi razumel, moraš odpotovati.«
Prizori v nekaterih pesmih kličejo asociacije in spomine na domači kraj, na že videne slike, že doživeta občutja. Pesmi so pripovedne, nazorne, vendar je v njih veliko simbolike, metaforike in večpomenskosti. V njih se zrcali razdvojenost med robatostjo in občutljivostjo, ki jo tako dobro ponazarja podnaslov zbirke Duh s knjigo in sekiro. Pesmi nekako okleščene, možate, kakor da bi hotele globoko v sebi sramežljivo skriti ranljivost in dojemljivost pesniške duše in samotne, popotniške narave. Vendar so ti poskusi jalovi, saj se nam prav to zadnje bogato razkriva in vtiskuje v spomin. Zbirko predstavljajo kot prvi in edini primerek tako imenovane kavbojske poezije (cowboy poetry) pri nas in morda celo v Evropi.
V pesmih Pikalo kritično opisuje banalnost in paradoksalnost ameriškega vsakdana, življenje v rezervatih, v katere so priseljenci potisnili prvotne prebivalce te celine, Indijance, in jih tam neusmiljeno zastrupljajo s tako imenovanimi civilizacijskimi dobrinami. Pesnik se ograjuje tudi od pisateljskega programa, v katerega je bil poslan, in ga hoče preseči: »Ti nisi program, ti si več od programa, / več od vsega načrtovanega in nenačrtovanega, / več od vsega, kar se dogaja in kar se ne dogaja.« Svojo upornost simbolno izraža tudi v pesmi Mustang, ki je slavospev divjemu konju, tej močni, ognjeviti, neukrotljivi živali: »Ničesar, kar te osrečuje, / ni v deželi svobodnih, / tudi svobode, ne, / le množica ukazov v tujem jeziku.«
Zelo ilustrativna je pesem Pismo v Kanado, v katero je pesnik lucidno strnil vse muke in dileme priseljencev in dokončno priznal, da on, začasni rezident, ki večno hodi proti toku, ne bi mogel obstati v tem tujem svetu. Toda, ko se vpraša:
Kaj je dom? Šotor, gnezdo, praprot?
Mesec pravi:
Dom je tempelj,
Sedma hiša, v kateri stanuje duša.
Pojdi in jo naseli.
In ta isti mesec v pesmi Masaker preroško reče: »Tukaj bil si in si spet, le da v drugi perspektivi.«
Vsaka pesem v zbirki Ameriški sprehajalec je pripoved zase, v verze strnjena zgodba o ritmu, hrupu, nestrpnosti in nasilju, o upornosti in iskanju zavetja in pristana po človeški meri in naravi. Ali so to res samo ameriške, ali so univerzalne zgodbe in dileme človeka, ki je na svoji poti po nekem naključju in milosti obiskal tudi drugo, njemu do tedaj neznano celino.
Še več, pesmi Matjaža Pikala so tudi srhljivo aktualne.
Ljubljana: LUD Šerpa, 2021
Pesniška zbirka Matjaža Pikala Ameriški sprehajalec je rezultat bivanja v Mednarodnem pisateljskem programu v Iowi. Zbirka ni obsežna po številu pesmi, vendar izstopa po tematiki in je bogato in zgovorno ilustrirana. Avtorica ilustracij stripovske narave je Polona Lovšin.
Pesmi izražajo čudenje nad drugo celino in drugačnim načinom bivanja, poskuse prilagajanja in udomačevanja, pa tudi spoznanje, da je življenje na drugem kontinentu lahko enako samotno ali razgibano, da ga enako dosegajo pretresi in revolucije, da ga mučijo vse nadloge tega planeta, le da so preoblečene v druge barve in obleke. Vseprisotno, planetarno občutje neizogibne končnosti in katastrofičnosti tam čez blaži džez s svojimi toplimi zvoki, blažijo ga gola stegna mladenke, blaži ga vsak trenutni užitek in pozaba. Da je vsako potovanje hkrati tudi potovanje k sebi, razmišlja avtor in pravi: »razstaviš se kot telefon / in si vstaviš novo kartico. // Da bi razumel, moraš odpotovati.«
Prizori v nekaterih pesmih kličejo asociacije in spomine na domači kraj, na že videne slike, že doživeta občutja. Pesmi so pripovedne, nazorne, vendar je v njih veliko simbolike, metaforike in večpomenskosti. V njih se zrcali razdvojenost med robatostjo in občutljivostjo, ki jo tako dobro ponazarja podnaslov zbirke Duh s knjigo in sekiro. Pesmi nekako okleščene, možate, kakor da bi hotele globoko v sebi sramežljivo skriti ranljivost in dojemljivost pesniške duše in samotne, popotniške narave. Vendar so ti poskusi jalovi, saj se nam prav to zadnje bogato razkriva in vtiskuje v spomin. Zbirko predstavljajo kot prvi in edini primerek tako imenovane kavbojske poezije (cowboy poetry) pri nas in morda celo v Evropi.
V pesmih Pikalo kritično opisuje banalnost in paradoksalnost ameriškega vsakdana, življenje v rezervatih, v katere so priseljenci potisnili prvotne prebivalce te celine, Indijance, in jih tam neusmiljeno zastrupljajo s tako imenovanimi civilizacijskimi dobrinami. Pesnik se ograjuje tudi od pisateljskega programa, v katerega je bil poslan, in ga hoče preseči: »Ti nisi program, ti si več od programa, / več od vsega načrtovanega in nenačrtovanega, / več od vsega, kar se dogaja in kar se ne dogaja.« Svojo upornost simbolno izraža tudi v pesmi Mustang, ki je slavospev divjemu konju, tej močni, ognjeviti, neukrotljivi živali: »Ničesar, kar te osrečuje, / ni v deželi svobodnih, / tudi svobode, ne, / le množica ukazov v tujem jeziku.«
Zelo ilustrativna je pesem Pismo v Kanado, v katero je pesnik lucidno strnil vse muke in dileme priseljencev in dokončno priznal, da on, začasni rezident, ki večno hodi proti toku, ne bi mogel obstati v tem tujem svetu. Toda, ko se vpraša:
Kaj je dom? Šotor, gnezdo, praprot?
Mesec pravi:
Dom je tempelj,
Sedma hiša, v kateri stanuje duša.
Pojdi in jo naseli.
In ta isti mesec v pesmi Masaker preroško reče: »Tukaj bil si in si spet, le da v drugi perspektivi.«
Vsaka pesem v zbirki Ameriški sprehajalec je pripoved zase, v verze strnjena zgodba o ritmu, hrupu, nestrpnosti in nasilju, o upornosti in iskanju zavetja in pristana po človeški meri in naravi. Ali so to res samo ameriške, ali so univerzalne zgodbe in dileme človeka, ki je na svoji poti po nekem naključju in milosti obiskal tudi drugo, njemu do tedaj neznano celino.
Še več, pesmi Matjaža Pikala so tudi srhljivo aktualne.
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Neveljaven email naslov