Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljana: LUD Šerpa, 2021
Pesniška zbirka Matjaža Pikala Ameriški sprehajalec je rezultat bivanja v Mednarodnem pisateljskem programu v Iowi. Zbirka ni obsežna po številu pesmi, vendar izstopa po tematiki in je bogato in zgovorno ilustrirana. Avtorica ilustracij stripovske narave je Polona Lovšin.
Pesmi izražajo čudenje nad drugo celino in drugačnim načinom bivanja, poskuse prilagajanja in udomačevanja, pa tudi spoznanje, da je življenje na drugem kontinentu lahko enako samotno ali razgibano, da ga enako dosegajo pretresi in revolucije, da ga mučijo vse nadloge tega planeta, le da so preoblečene v druge barve in obleke. Vseprisotno, planetarno občutje neizogibne končnosti in katastrofičnosti tam čez blaži džez s svojimi toplimi zvoki, blažijo ga gola stegna mladenke, blaži ga vsak trenutni užitek in pozaba. Da je vsako potovanje hkrati tudi potovanje k sebi, razmišlja avtor in pravi: »razstaviš se kot telefon / in si vstaviš novo kartico. // Da bi razumel, moraš odpotovati.«
Prizori v nekaterih pesmih kličejo asociacije in spomine na domači kraj, na že videne slike, že doživeta občutja. Pesmi so pripovedne, nazorne, vendar je v njih veliko simbolike, metaforike in večpomenskosti. V njih se zrcali razdvojenost med robatostjo in občutljivostjo, ki jo tako dobro ponazarja podnaslov zbirke Duh s knjigo in sekiro. Pesmi nekako okleščene, možate, kakor da bi hotele globoko v sebi sramežljivo skriti ranljivost in dojemljivost pesniške duše in samotne, popotniške narave. Vendar so ti poskusi jalovi, saj se nam prav to zadnje bogato razkriva in vtiskuje v spomin. Zbirko predstavljajo kot prvi in edini primerek tako imenovane kavbojske poezije (cowboy poetry) pri nas in morda celo v Evropi.
V pesmih Pikalo kritično opisuje banalnost in paradoksalnost ameriškega vsakdana, življenje v rezervatih, v katere so priseljenci potisnili prvotne prebivalce te celine, Indijance, in jih tam neusmiljeno zastrupljajo s tako imenovanimi civilizacijskimi dobrinami. Pesnik se ograjuje tudi od pisateljskega programa, v katerega je bil poslan, in ga hoče preseči: »Ti nisi program, ti si več od programa, / več od vsega načrtovanega in nenačrtovanega, / več od vsega, kar se dogaja in kar se ne dogaja.« Svojo upornost simbolno izraža tudi v pesmi Mustang, ki je slavospev divjemu konju, tej močni, ognjeviti, neukrotljivi živali: »Ničesar, kar te osrečuje, / ni v deželi svobodnih, / tudi svobode, ne, / le množica ukazov v tujem jeziku.«
Zelo ilustrativna je pesem Pismo v Kanado, v katero je pesnik lucidno strnil vse muke in dileme priseljencev in dokončno priznal, da on, začasni rezident, ki večno hodi proti toku, ne bi mogel obstati v tem tujem svetu. Toda, ko se vpraša:
Kaj je dom? Šotor, gnezdo, praprot?
Mesec pravi:
Dom je tempelj,
Sedma hiša, v kateri stanuje duša.
Pojdi in jo naseli.
In ta isti mesec v pesmi Masaker preroško reče: »Tukaj bil si in si spet, le da v drugi perspektivi.«
Vsaka pesem v zbirki Ameriški sprehajalec je pripoved zase, v verze strnjena zgodba o ritmu, hrupu, nestrpnosti in nasilju, o upornosti in iskanju zavetja in pristana po človeški meri in naravi. Ali so to res samo ameriške, ali so univerzalne zgodbe in dileme človeka, ki je na svoji poti po nekem naključju in milosti obiskal tudi drugo, njemu do tedaj neznano celino.
Še več, pesmi Matjaža Pikala so tudi srhljivo aktualne.
Ljubljana: LUD Šerpa, 2021
Pesniška zbirka Matjaža Pikala Ameriški sprehajalec je rezultat bivanja v Mednarodnem pisateljskem programu v Iowi. Zbirka ni obsežna po številu pesmi, vendar izstopa po tematiki in je bogato in zgovorno ilustrirana. Avtorica ilustracij stripovske narave je Polona Lovšin.
Pesmi izražajo čudenje nad drugo celino in drugačnim načinom bivanja, poskuse prilagajanja in udomačevanja, pa tudi spoznanje, da je življenje na drugem kontinentu lahko enako samotno ali razgibano, da ga enako dosegajo pretresi in revolucije, da ga mučijo vse nadloge tega planeta, le da so preoblečene v druge barve in obleke. Vseprisotno, planetarno občutje neizogibne končnosti in katastrofičnosti tam čez blaži džez s svojimi toplimi zvoki, blažijo ga gola stegna mladenke, blaži ga vsak trenutni užitek in pozaba. Da je vsako potovanje hkrati tudi potovanje k sebi, razmišlja avtor in pravi: »razstaviš se kot telefon / in si vstaviš novo kartico. // Da bi razumel, moraš odpotovati.«
Prizori v nekaterih pesmih kličejo asociacije in spomine na domači kraj, na že videne slike, že doživeta občutja. Pesmi so pripovedne, nazorne, vendar je v njih veliko simbolike, metaforike in večpomenskosti. V njih se zrcali razdvojenost med robatostjo in občutljivostjo, ki jo tako dobro ponazarja podnaslov zbirke Duh s knjigo in sekiro. Pesmi nekako okleščene, možate, kakor da bi hotele globoko v sebi sramežljivo skriti ranljivost in dojemljivost pesniške duše in samotne, popotniške narave. Vendar so ti poskusi jalovi, saj se nam prav to zadnje bogato razkriva in vtiskuje v spomin. Zbirko predstavljajo kot prvi in edini primerek tako imenovane kavbojske poezije (cowboy poetry) pri nas in morda celo v Evropi.
V pesmih Pikalo kritično opisuje banalnost in paradoksalnost ameriškega vsakdana, življenje v rezervatih, v katere so priseljenci potisnili prvotne prebivalce te celine, Indijance, in jih tam neusmiljeno zastrupljajo s tako imenovanimi civilizacijskimi dobrinami. Pesnik se ograjuje tudi od pisateljskega programa, v katerega je bil poslan, in ga hoče preseči: »Ti nisi program, ti si več od programa, / več od vsega načrtovanega in nenačrtovanega, / več od vsega, kar se dogaja in kar se ne dogaja.« Svojo upornost simbolno izraža tudi v pesmi Mustang, ki je slavospev divjemu konju, tej močni, ognjeviti, neukrotljivi živali: »Ničesar, kar te osrečuje, / ni v deželi svobodnih, / tudi svobode, ne, / le množica ukazov v tujem jeziku.«
Zelo ilustrativna je pesem Pismo v Kanado, v katero je pesnik lucidno strnil vse muke in dileme priseljencev in dokončno priznal, da on, začasni rezident, ki večno hodi proti toku, ne bi mogel obstati v tem tujem svetu. Toda, ko se vpraša:
Kaj je dom? Šotor, gnezdo, praprot?
Mesec pravi:
Dom je tempelj,
Sedma hiša, v kateri stanuje duša.
Pojdi in jo naseli.
In ta isti mesec v pesmi Masaker preroško reče: »Tukaj bil si in si spet, le da v drugi perspektivi.«
Vsaka pesem v zbirki Ameriški sprehajalec je pripoved zase, v verze strnjena zgodba o ritmu, hrupu, nestrpnosti in nasilju, o upornosti in iskanju zavetja in pristana po človeški meri in naravi. Ali so to res samo ameriške, ali so univerzalne zgodbe in dileme človeka, ki je na svoji poti po nekem naključju in milosti obiskal tudi drugo, njemu do tedaj neznano celino.
Še več, pesmi Matjaža Pikala so tudi srhljivo aktualne.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov