Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubljana: LUD Šerpa, 2021
Pesniška zbirka Matjaža Pikala Ameriški sprehajalec je rezultat bivanja v Mednarodnem pisateljskem programu v Iowi. Zbirka ni obsežna po številu pesmi, vendar izstopa po tematiki in je bogato in zgovorno ilustrirana. Avtorica ilustracij stripovske narave je Polona Lovšin.
Pesmi izražajo čudenje nad drugo celino in drugačnim načinom bivanja, poskuse prilagajanja in udomačevanja, pa tudi spoznanje, da je življenje na drugem kontinentu lahko enako samotno ali razgibano, da ga enako dosegajo pretresi in revolucije, da ga mučijo vse nadloge tega planeta, le da so preoblečene v druge barve in obleke. Vseprisotno, planetarno občutje neizogibne končnosti in katastrofičnosti tam čez blaži džez s svojimi toplimi zvoki, blažijo ga gola stegna mladenke, blaži ga vsak trenutni užitek in pozaba. Da je vsako potovanje hkrati tudi potovanje k sebi, razmišlja avtor in pravi: »razstaviš se kot telefon / in si vstaviš novo kartico. // Da bi razumel, moraš odpotovati.«
Prizori v nekaterih pesmih kličejo asociacije in spomine na domači kraj, na že videne slike, že doživeta občutja. Pesmi so pripovedne, nazorne, vendar je v njih veliko simbolike, metaforike in večpomenskosti. V njih se zrcali razdvojenost med robatostjo in občutljivostjo, ki jo tako dobro ponazarja podnaslov zbirke Duh s knjigo in sekiro. Pesmi nekako okleščene, možate, kakor da bi hotele globoko v sebi sramežljivo skriti ranljivost in dojemljivost pesniške duše in samotne, popotniške narave. Vendar so ti poskusi jalovi, saj se nam prav to zadnje bogato razkriva in vtiskuje v spomin. Zbirko predstavljajo kot prvi in edini primerek tako imenovane kavbojske poezije (cowboy poetry) pri nas in morda celo v Evropi.
V pesmih Pikalo kritično opisuje banalnost in paradoksalnost ameriškega vsakdana, življenje v rezervatih, v katere so priseljenci potisnili prvotne prebivalce te celine, Indijance, in jih tam neusmiljeno zastrupljajo s tako imenovanimi civilizacijskimi dobrinami. Pesnik se ograjuje tudi od pisateljskega programa, v katerega je bil poslan, in ga hoče preseči: »Ti nisi program, ti si več od programa, / več od vsega načrtovanega in nenačrtovanega, / več od vsega, kar se dogaja in kar se ne dogaja.« Svojo upornost simbolno izraža tudi v pesmi Mustang, ki je slavospev divjemu konju, tej močni, ognjeviti, neukrotljivi živali: »Ničesar, kar te osrečuje, / ni v deželi svobodnih, / tudi svobode, ne, / le množica ukazov v tujem jeziku.«
Zelo ilustrativna je pesem Pismo v Kanado, v katero je pesnik lucidno strnil vse muke in dileme priseljencev in dokončno priznal, da on, začasni rezident, ki večno hodi proti toku, ne bi mogel obstati v tem tujem svetu. Toda, ko se vpraša:
Kaj je dom? Šotor, gnezdo, praprot?
Mesec pravi:
Dom je tempelj,
Sedma hiša, v kateri stanuje duša.
Pojdi in jo naseli.
In ta isti mesec v pesmi Masaker preroško reče: »Tukaj bil si in si spet, le da v drugi perspektivi.«
Vsaka pesem v zbirki Ameriški sprehajalec je pripoved zase, v verze strnjena zgodba o ritmu, hrupu, nestrpnosti in nasilju, o upornosti in iskanju zavetja in pristana po človeški meri in naravi. Ali so to res samo ameriške, ali so univerzalne zgodbe in dileme človeka, ki je na svoji poti po nekem naključju in milosti obiskal tudi drugo, njemu do tedaj neznano celino.
Še več, pesmi Matjaža Pikala so tudi srhljivo aktualne.
Ljubljana: LUD Šerpa, 2021
Pesniška zbirka Matjaža Pikala Ameriški sprehajalec je rezultat bivanja v Mednarodnem pisateljskem programu v Iowi. Zbirka ni obsežna po številu pesmi, vendar izstopa po tematiki in je bogato in zgovorno ilustrirana. Avtorica ilustracij stripovske narave je Polona Lovšin.
Pesmi izražajo čudenje nad drugo celino in drugačnim načinom bivanja, poskuse prilagajanja in udomačevanja, pa tudi spoznanje, da je življenje na drugem kontinentu lahko enako samotno ali razgibano, da ga enako dosegajo pretresi in revolucije, da ga mučijo vse nadloge tega planeta, le da so preoblečene v druge barve in obleke. Vseprisotno, planetarno občutje neizogibne končnosti in katastrofičnosti tam čez blaži džez s svojimi toplimi zvoki, blažijo ga gola stegna mladenke, blaži ga vsak trenutni užitek in pozaba. Da je vsako potovanje hkrati tudi potovanje k sebi, razmišlja avtor in pravi: »razstaviš se kot telefon / in si vstaviš novo kartico. // Da bi razumel, moraš odpotovati.«
Prizori v nekaterih pesmih kličejo asociacije in spomine na domači kraj, na že videne slike, že doživeta občutja. Pesmi so pripovedne, nazorne, vendar je v njih veliko simbolike, metaforike in večpomenskosti. V njih se zrcali razdvojenost med robatostjo in občutljivostjo, ki jo tako dobro ponazarja podnaslov zbirke Duh s knjigo in sekiro. Pesmi nekako okleščene, možate, kakor da bi hotele globoko v sebi sramežljivo skriti ranljivost in dojemljivost pesniške duše in samotne, popotniške narave. Vendar so ti poskusi jalovi, saj se nam prav to zadnje bogato razkriva in vtiskuje v spomin. Zbirko predstavljajo kot prvi in edini primerek tako imenovane kavbojske poezije (cowboy poetry) pri nas in morda celo v Evropi.
V pesmih Pikalo kritično opisuje banalnost in paradoksalnost ameriškega vsakdana, življenje v rezervatih, v katere so priseljenci potisnili prvotne prebivalce te celine, Indijance, in jih tam neusmiljeno zastrupljajo s tako imenovanimi civilizacijskimi dobrinami. Pesnik se ograjuje tudi od pisateljskega programa, v katerega je bil poslan, in ga hoče preseči: »Ti nisi program, ti si več od programa, / več od vsega načrtovanega in nenačrtovanega, / več od vsega, kar se dogaja in kar se ne dogaja.« Svojo upornost simbolno izraža tudi v pesmi Mustang, ki je slavospev divjemu konju, tej močni, ognjeviti, neukrotljivi živali: »Ničesar, kar te osrečuje, / ni v deželi svobodnih, / tudi svobode, ne, / le množica ukazov v tujem jeziku.«
Zelo ilustrativna je pesem Pismo v Kanado, v katero je pesnik lucidno strnil vse muke in dileme priseljencev in dokončno priznal, da on, začasni rezident, ki večno hodi proti toku, ne bi mogel obstati v tem tujem svetu. Toda, ko se vpraša:
Kaj je dom? Šotor, gnezdo, praprot?
Mesec pravi:
Dom je tempelj,
Sedma hiša, v kateri stanuje duša.
Pojdi in jo naseli.
In ta isti mesec v pesmi Masaker preroško reče: »Tukaj bil si in si spet, le da v drugi perspektivi.«
Vsaka pesem v zbirki Ameriški sprehajalec je pripoved zase, v verze strnjena zgodba o ritmu, hrupu, nestrpnosti in nasilju, o upornosti in iskanju zavetja in pristana po človeški meri in naravi. Ali so to res samo ameriške, ali so univerzalne zgodbe in dileme človeka, ki je na svoji poti po nekem naključju in milosti obiskal tudi drugo, njemu do tedaj neznano celino.
Še več, pesmi Matjaža Pikala so tudi srhljivo aktualne.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Neveljaven email naslov