Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Victor Hugo: Triindevetdeset

30.05.2022

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja

Prevedla Jana Pavlič; Ljubljana: Beletrina, 2021

»Nevarnost ... je v odsotnosti enotnosti, v pravici, ki jo ima vsakdo, da strelja po svoje ... Kaj pomeni vse to? Razkosanje. In kaj potrebujemo? Enotnost ... Sklep je diktatura.« Besede, ki jih Marat izreče na tajnem srečanju z Robespierrom in Dantonom, so Hugojeva literarna interpretacija rojstva terorja, ki ga zgodovinarji francoske revolucije datirajo v leto 1793. Gre za čas, ko začne revolucija žreti svoje otroke, ko Narodni konvent izglasuje smrt Ludvika XVI., s čimer poglobi notranji razkol v novonastali republiki ter prilije olje na ogenj državljanskih in evropskih protirevolucionarnih gibanj.

Zgodbo o poskusu simbolne sprave Triindevetdeset je francoski pisatelj Victor Hugo po besedah hugologa Jeana-Marca Hovassa pisal tako rekoč vse življenje. Hugo, rojen trinajst let po začetku francoske revolucije, je odraščal v času Napoleonove ekspanzije, dunajskega kongresa in restavracije oziroma vzpostavitve ustavne monarhije. To je čas globokih ideoloških delitev, ki jih pomenljivo povzema naslov leta 1829 ustanovljene Revije dveh svetov (Revue des Deux Mondes), v kateri je objavljal tudi Hugo. Francosko revolucijo je dojemal kot temeljni dogodek francoske zgodovine, čeprav je bil njegov odnos do takratnega dogajanja ambivalenten. Revolucija je bila na eni strani sinonim svobode, na drugi pa vzrok internih razkolov, ki so se vlekli skozi vse 19. stoletje.

Hugo je politično pot je začel kot rojalist in nadaljeval kot demokrat, in morda je bil prav ta dvojni vpogled razlog, da se je v zadnjih letih svoje ustvarjalnosti intenzivno posvečal vprašanju sinteze oziroma kompromisa. Tej logiki sledi tudi roman Triindevetdeset, ki se osredotoča na eno od bolj krvavih žarišč spopadov med revolucionarji in rojalisti: Vendejo. V pokrajini v zahodni Franciji se je kontrarevolucionarna vstaja razvila v državljansko vojno in tako ključno vplivala na nadaljni razvoj revolucije. »Vendeje ni več,« naj bi leta 1793 izjavil general revolucije François-Joseph Westermann, »umrla je pod mečem naše svobode. Zravnal sem jo z zemljo.« Leto zatem so ga obglavili, spomin na pokole v Vendeji pa je še danes jabolko spora številnih zgodovinarjev revolucije.

Hugojev prozni opus se napaja v zgodovini zahodnoevropskega prostora; pripoveduje o dogodkih, krajih ali objektih, ki so s časom dobili simbolni status. Najboljši primer tega je nemara Notredamski zvonar, ki je nastal kot pobuda proti tedaj razširjenemu uničevanju gotske arhitekture zaradi ambicioznih urbanističnih posegov. V Hugojevem svetu nosilci spomina niso le ljudje, temveč tudi predmeti, stavbe in seveda prostori. Vendeja, kraj nesrečnega imena, v romanu prerašča v ideološko bojišče. V pripravah na pisanje si je Hugo zadal težko nalogo iskanja ravnotežja med različnimi perspektivami. Zlo je recipročno, zlo rojeva zlo: neusmiljenost, ki jo izkazujejo skrajneži, briše njihovo človečnost, toliko bolj, ker osrednji liki Lantenac, Gauvain in Cimourdain delijo skupno zgodovino, prijateljstvo, sorodstvo. Če Lantenac in Gauvain utelešata ideološki skrajnosti, je Cimourdain temna stran slehernega režima, ki verjame, da je zakon pravičen le takrat, ko zanika svojo človečnost in ko torej postane ne-človeški. Morda se tudi zato načrtovana sprava ne izteče zares spravljivo; umik osrednjih likov iz narative ne vpliva na nadaljnji tok dogodkov. Zgodovina je mašina, revolucija se nadaljuje, z njo pa se poglablja razklanost družbe.

Roman Triindevetdeset je v slovenskem prevodu prvič izšel davnega leta 1931 s podnaslovom Leto strahote; gledano nazaj bi bilo v izbiri časa in naslova prav mogoče prepoznati nekaj simbolnega. Vendeja je bila za Hugoja šolski primer tega, kako se kabinetne odločitve od sveta odmaknjenih ideologov plačujejo s človeškimi življenji. A to je le ena od plasti, ki roman reaktualizirajo v sodobnem kontekstu. Zahvaljujoč mojstrskemu prevodu Jane Pavlič poleg strahote vsebinske ravni pride do izraza še Hugojev izredno poetični jezik.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Victor Hugo: Triindevetdeset

30.05.2022

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja

Prevedla Jana Pavlič; Ljubljana: Beletrina, 2021

»Nevarnost ... je v odsotnosti enotnosti, v pravici, ki jo ima vsakdo, da strelja po svoje ... Kaj pomeni vse to? Razkosanje. In kaj potrebujemo? Enotnost ... Sklep je diktatura.« Besede, ki jih Marat izreče na tajnem srečanju z Robespierrom in Dantonom, so Hugojeva literarna interpretacija rojstva terorja, ki ga zgodovinarji francoske revolucije datirajo v leto 1793. Gre za čas, ko začne revolucija žreti svoje otroke, ko Narodni konvent izglasuje smrt Ludvika XVI., s čimer poglobi notranji razkol v novonastali republiki ter prilije olje na ogenj državljanskih in evropskih protirevolucionarnih gibanj.

Zgodbo o poskusu simbolne sprave Triindevetdeset je francoski pisatelj Victor Hugo po besedah hugologa Jeana-Marca Hovassa pisal tako rekoč vse življenje. Hugo, rojen trinajst let po začetku francoske revolucije, je odraščal v času Napoleonove ekspanzije, dunajskega kongresa in restavracije oziroma vzpostavitve ustavne monarhije. To je čas globokih ideoloških delitev, ki jih pomenljivo povzema naslov leta 1829 ustanovljene Revije dveh svetov (Revue des Deux Mondes), v kateri je objavljal tudi Hugo. Francosko revolucijo je dojemal kot temeljni dogodek francoske zgodovine, čeprav je bil njegov odnos do takratnega dogajanja ambivalenten. Revolucija je bila na eni strani sinonim svobode, na drugi pa vzrok internih razkolov, ki so se vlekli skozi vse 19. stoletje.

Hugo je politično pot je začel kot rojalist in nadaljeval kot demokrat, in morda je bil prav ta dvojni vpogled razlog, da se je v zadnjih letih svoje ustvarjalnosti intenzivno posvečal vprašanju sinteze oziroma kompromisa. Tej logiki sledi tudi roman Triindevetdeset, ki se osredotoča na eno od bolj krvavih žarišč spopadov med revolucionarji in rojalisti: Vendejo. V pokrajini v zahodni Franciji se je kontrarevolucionarna vstaja razvila v državljansko vojno in tako ključno vplivala na nadaljni razvoj revolucije. »Vendeje ni več,« naj bi leta 1793 izjavil general revolucije François-Joseph Westermann, »umrla je pod mečem naše svobode. Zravnal sem jo z zemljo.« Leto zatem so ga obglavili, spomin na pokole v Vendeji pa je še danes jabolko spora številnih zgodovinarjev revolucije.

Hugojev prozni opus se napaja v zgodovini zahodnoevropskega prostora; pripoveduje o dogodkih, krajih ali objektih, ki so s časom dobili simbolni status. Najboljši primer tega je nemara Notredamski zvonar, ki je nastal kot pobuda proti tedaj razširjenemu uničevanju gotske arhitekture zaradi ambicioznih urbanističnih posegov. V Hugojevem svetu nosilci spomina niso le ljudje, temveč tudi predmeti, stavbe in seveda prostori. Vendeja, kraj nesrečnega imena, v romanu prerašča v ideološko bojišče. V pripravah na pisanje si je Hugo zadal težko nalogo iskanja ravnotežja med različnimi perspektivami. Zlo je recipročno, zlo rojeva zlo: neusmiljenost, ki jo izkazujejo skrajneži, briše njihovo človečnost, toliko bolj, ker osrednji liki Lantenac, Gauvain in Cimourdain delijo skupno zgodovino, prijateljstvo, sorodstvo. Če Lantenac in Gauvain utelešata ideološki skrajnosti, je Cimourdain temna stran slehernega režima, ki verjame, da je zakon pravičen le takrat, ko zanika svojo človečnost in ko torej postane ne-človeški. Morda se tudi zato načrtovana sprava ne izteče zares spravljivo; umik osrednjih likov iz narative ne vpliva na nadaljnji tok dogodkov. Zgodovina je mašina, revolucija se nadaljuje, z njo pa se poglablja razklanost družbe.

Roman Triindevetdeset je v slovenskem prevodu prvič izšel davnega leta 1931 s podnaslovom Leto strahote; gledano nazaj bi bilo v izbiri časa in naslova prav mogoče prepoznati nekaj simbolnega. Vendeja je bila za Hugoja šolski primer tega, kako se kabinetne odločitve od sveta odmaknjenih ideologov plačujejo s človeškimi življenji. A to je le ena od plasti, ki roman reaktualizirajo v sodobnem kontekstu. Zahvaljujoč mojstrskemu prevodu Jane Pavlič poleg strahote vsebinske ravni pride do izraza še Hugojev izredno poetični jezik.


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 36 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov