Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Muanis Sinanović;
Bralec: Bernard Stramič;
Poljski pesnik Tomasz Różycki je pesmi za izbor Teorija praznine sam izbral, segajo pa od začetkov do letošnje zbirke, v kateri zasledimo zelo sveže teme pandemije in karantene. Pesmim je smiselno dodan avtopoetični esej, prek katerega se lahko bralec temeljiteje seznani z avtorjem.
Prepoznavna poetika iz strani v strani prepreda svojo rdečo nit. Na oblikovni ravni je očitno postmoderno poigravanje s tradicionalnimi oblikami, predvsem s sonetom. Różycki, soimenjak legendarnega češkega nogometaša, zelo svobodno in z užitkom preigrava ritme in rime. Zares dobimo občutek lahkotnega žongliranja z besedami v galopu, podaja jih od enega asociativnega sklopa do drugega, med nogami in v odprte prostore, ki jih le sam vidi.
S svojimi notranjimi očmi sledimo podobam, ki s tem nastajajo. Na videz bežne skačejo iz ene teme v drugo: ljubezen, narava, vsakdanji predmeti in cingljanje ulice. Od našega uma zahtevajo določeno hitrost pri sledenju njihovi poti, vendar se v svojih vrtincih, paradoksalno, globoko vtisnejo vanj. Polegajo se v telo bralca kot vlaga v zemljo, ga mehčajo in delajo dojemljivega za okolico, omogočajo, da nove asociacije in misli klijejo v njem. Ne moremo reči, da se v svojem učinku bistveno razlikujejo od drugih izpiljenih sodobnih poetik, vendar je vsaka takšna poetika tudi nezgrešljivo unikatna. Vsaka relevantna poezija se ponavlja z razliko, sodobna poezija je eno in mnogo, reka, v katero nikoli ne stopimo dvakrat. Sorodni učinki vsakič žarijo v drugem barvnem odtenku. Poezija Tomasza Różyckega je prepišna, gladi nas kot vetrič ob odprtem oknu po jesenskem dežju, z njo smo melanholični in vedri hkrati, razigrani in zamišljeni, zasanjani in družabni. Velike teme so nezgrešljive, in ne bi mogli reči, da so ironizirane. Le način njihove obravnave je drugačen kot pri klasični poeziji od romantike do moderne.
Pesmi v prvem delu opusa pogosto govorijo skozi perspektivo dveh. Svet je doživet izrazito skozi izkušnjo ljubezenskega sobivanja in skupnega zaznavanja. Dva sta povezana v razcepu in razcepljena v povezanosti. Držita vsak svoj tečaj, skozi katerega se vliva svet v svoji barviti trpkosti. Tu so pesmi izraziteje zaznamovane z neposrednostjo občutja, medtem ko v poznejšem opusu vanje vstopa tudi filozofija in z njo filozofsko motrenje. Lirski subjekt je manj dvojinski in ljubezenski ter bolj obči, je človek, ujet v dobo tehnoznanosti, nemočen pred zemeljskimi silami, hkrati pa monumentalen ravno zaradi svojega mišljenja, pesnjenja, zavesti. Prav tako so poznejše pesmi prežete z nežnim humorjem, ne želijo se prepustiti moralizirajoči otrplosti, v čemer je tudi njihova etična stava. S tem spomnijo na pesmi Zbigniewa Herberta, rojaka in enega najpomembnejših pesnikov dvajsetega stoletja, iz kanonske zbirke Gospod Cogito.
Sodobna poljska poezija je močno povezana s slovensko; vpliv in prevodi potekajo v obeh smereh. Če bi iskali domačega pesniškega sorodnika, bi ga morda našli v Primožu Čučniku, predvsem na ravni jezikovne igrivosti in preigravanja referenc in pretočnosti podob. Vendar pa je poetika Rožyckega za odtenek manj eksperimentalna in bolj prosojna. Lahko bi jo primerjali s potokom. Je dokaj dostopna in pusti gledati skozse, a tisto, kar vidimo na dnu, prod, je obarvano z njeno optiko, videno glede na to, kako lomi svetlobo na sončen ali temačen dan. Gre za poezijo, ki se pusti oblikovati podnebju in njegovi negotovosti, ob tem pa osvežuje in povečuje, zamegljuje, optično preceja resničnost pod vodstvom besed, asociacij in temeljne vedrine, zmožne omehčati udarce usode na nelažniv način.
S tem potrjuje status poezije kot zapostavljenega, vendar lahko dostopnega zdravila v izrazito nepoetično naravnanem svetu. Ta teorija praznine zatrjuje, da v praznini pravzaprav ni nič zares praznega.
Avtor recenzije: Muanis Sinanović;
Bralec: Bernard Stramič;
Poljski pesnik Tomasz Różycki je pesmi za izbor Teorija praznine sam izbral, segajo pa od začetkov do letošnje zbirke, v kateri zasledimo zelo sveže teme pandemije in karantene. Pesmim je smiselno dodan avtopoetični esej, prek katerega se lahko bralec temeljiteje seznani z avtorjem.
Prepoznavna poetika iz strani v strani prepreda svojo rdečo nit. Na oblikovni ravni je očitno postmoderno poigravanje s tradicionalnimi oblikami, predvsem s sonetom. Różycki, soimenjak legendarnega češkega nogometaša, zelo svobodno in z užitkom preigrava ritme in rime. Zares dobimo občutek lahkotnega žongliranja z besedami v galopu, podaja jih od enega asociativnega sklopa do drugega, med nogami in v odprte prostore, ki jih le sam vidi.
S svojimi notranjimi očmi sledimo podobam, ki s tem nastajajo. Na videz bežne skačejo iz ene teme v drugo: ljubezen, narava, vsakdanji predmeti in cingljanje ulice. Od našega uma zahtevajo določeno hitrost pri sledenju njihovi poti, vendar se v svojih vrtincih, paradoksalno, globoko vtisnejo vanj. Polegajo se v telo bralca kot vlaga v zemljo, ga mehčajo in delajo dojemljivega za okolico, omogočajo, da nove asociacije in misli klijejo v njem. Ne moremo reči, da se v svojem učinku bistveno razlikujejo od drugih izpiljenih sodobnih poetik, vendar je vsaka takšna poetika tudi nezgrešljivo unikatna. Vsaka relevantna poezija se ponavlja z razliko, sodobna poezija je eno in mnogo, reka, v katero nikoli ne stopimo dvakrat. Sorodni učinki vsakič žarijo v drugem barvnem odtenku. Poezija Tomasza Różyckega je prepišna, gladi nas kot vetrič ob odprtem oknu po jesenskem dežju, z njo smo melanholični in vedri hkrati, razigrani in zamišljeni, zasanjani in družabni. Velike teme so nezgrešljive, in ne bi mogli reči, da so ironizirane. Le način njihove obravnave je drugačen kot pri klasični poeziji od romantike do moderne.
Pesmi v prvem delu opusa pogosto govorijo skozi perspektivo dveh. Svet je doživet izrazito skozi izkušnjo ljubezenskega sobivanja in skupnega zaznavanja. Dva sta povezana v razcepu in razcepljena v povezanosti. Držita vsak svoj tečaj, skozi katerega se vliva svet v svoji barviti trpkosti. Tu so pesmi izraziteje zaznamovane z neposrednostjo občutja, medtem ko v poznejšem opusu vanje vstopa tudi filozofija in z njo filozofsko motrenje. Lirski subjekt je manj dvojinski in ljubezenski ter bolj obči, je človek, ujet v dobo tehnoznanosti, nemočen pred zemeljskimi silami, hkrati pa monumentalen ravno zaradi svojega mišljenja, pesnjenja, zavesti. Prav tako so poznejše pesmi prežete z nežnim humorjem, ne želijo se prepustiti moralizirajoči otrplosti, v čemer je tudi njihova etična stava. S tem spomnijo na pesmi Zbigniewa Herberta, rojaka in enega najpomembnejših pesnikov dvajsetega stoletja, iz kanonske zbirke Gospod Cogito.
Sodobna poljska poezija je močno povezana s slovensko; vpliv in prevodi potekajo v obeh smereh. Če bi iskali domačega pesniškega sorodnika, bi ga morda našli v Primožu Čučniku, predvsem na ravni jezikovne igrivosti in preigravanja referenc in pretočnosti podob. Vendar pa je poetika Rožyckega za odtenek manj eksperimentalna in bolj prosojna. Lahko bi jo primerjali s potokom. Je dokaj dostopna in pusti gledati skozse, a tisto, kar vidimo na dnu, prod, je obarvano z njeno optiko, videno glede na to, kako lomi svetlobo na sončen ali temačen dan. Gre za poezijo, ki se pusti oblikovati podnebju in njegovi negotovosti, ob tem pa osvežuje in povečuje, zamegljuje, optično preceja resničnost pod vodstvom besed, asociacij in temeljne vedrine, zmožne omehčati udarce usode na nelažniv način.
S tem potrjuje status poezije kot zapostavljenega, vendar lahko dostopnega zdravila v izrazito nepoetično naravnanem svetu. Ta teorija praznine zatrjuje, da v praznini pravzaprav ni nič zares praznega.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Neveljaven email naslov