Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Muanis Sinanović;
Bralec: Bernard Stramič;
Poljski pesnik Tomasz Różycki je pesmi za izbor Teorija praznine sam izbral, segajo pa od začetkov do letošnje zbirke, v kateri zasledimo zelo sveže teme pandemije in karantene. Pesmim je smiselno dodan avtopoetični esej, prek katerega se lahko bralec temeljiteje seznani z avtorjem.
Prepoznavna poetika iz strani v strani prepreda svojo rdečo nit. Na oblikovni ravni je očitno postmoderno poigravanje s tradicionalnimi oblikami, predvsem s sonetom. Różycki, soimenjak legendarnega češkega nogometaša, zelo svobodno in z užitkom preigrava ritme in rime. Zares dobimo občutek lahkotnega žongliranja z besedami v galopu, podaja jih od enega asociativnega sklopa do drugega, med nogami in v odprte prostore, ki jih le sam vidi.
S svojimi notranjimi očmi sledimo podobam, ki s tem nastajajo. Na videz bežne skačejo iz ene teme v drugo: ljubezen, narava, vsakdanji predmeti in cingljanje ulice. Od našega uma zahtevajo določeno hitrost pri sledenju njihovi poti, vendar se v svojih vrtincih, paradoksalno, globoko vtisnejo vanj. Polegajo se v telo bralca kot vlaga v zemljo, ga mehčajo in delajo dojemljivega za okolico, omogočajo, da nove asociacije in misli klijejo v njem. Ne moremo reči, da se v svojem učinku bistveno razlikujejo od drugih izpiljenih sodobnih poetik, vendar je vsaka takšna poetika tudi nezgrešljivo unikatna. Vsaka relevantna poezija se ponavlja z razliko, sodobna poezija je eno in mnogo, reka, v katero nikoli ne stopimo dvakrat. Sorodni učinki vsakič žarijo v drugem barvnem odtenku. Poezija Tomasza Różyckega je prepišna, gladi nas kot vetrič ob odprtem oknu po jesenskem dežju, z njo smo melanholični in vedri hkrati, razigrani in zamišljeni, zasanjani in družabni. Velike teme so nezgrešljive, in ne bi mogli reči, da so ironizirane. Le način njihove obravnave je drugačen kot pri klasični poeziji od romantike do moderne.
Pesmi v prvem delu opusa pogosto govorijo skozi perspektivo dveh. Svet je doživet izrazito skozi izkušnjo ljubezenskega sobivanja in skupnega zaznavanja. Dva sta povezana v razcepu in razcepljena v povezanosti. Držita vsak svoj tečaj, skozi katerega se vliva svet v svoji barviti trpkosti. Tu so pesmi izraziteje zaznamovane z neposrednostjo občutja, medtem ko v poznejšem opusu vanje vstopa tudi filozofija in z njo filozofsko motrenje. Lirski subjekt je manj dvojinski in ljubezenski ter bolj obči, je človek, ujet v dobo tehnoznanosti, nemočen pred zemeljskimi silami, hkrati pa monumentalen ravno zaradi svojega mišljenja, pesnjenja, zavesti. Prav tako so poznejše pesmi prežete z nežnim humorjem, ne želijo se prepustiti moralizirajoči otrplosti, v čemer je tudi njihova etična stava. S tem spomnijo na pesmi Zbigniewa Herberta, rojaka in enega najpomembnejših pesnikov dvajsetega stoletja, iz kanonske zbirke Gospod Cogito.
Sodobna poljska poezija je močno povezana s slovensko; vpliv in prevodi potekajo v obeh smereh. Če bi iskali domačega pesniškega sorodnika, bi ga morda našli v Primožu Čučniku, predvsem na ravni jezikovne igrivosti in preigravanja referenc in pretočnosti podob. Vendar pa je poetika Rožyckega za odtenek manj eksperimentalna in bolj prosojna. Lahko bi jo primerjali s potokom. Je dokaj dostopna in pusti gledati skozse, a tisto, kar vidimo na dnu, prod, je obarvano z njeno optiko, videno glede na to, kako lomi svetlobo na sončen ali temačen dan. Gre za poezijo, ki se pusti oblikovati podnebju in njegovi negotovosti, ob tem pa osvežuje in povečuje, zamegljuje, optično preceja resničnost pod vodstvom besed, asociacij in temeljne vedrine, zmožne omehčati udarce usode na nelažniv način.
S tem potrjuje status poezije kot zapostavljenega, vendar lahko dostopnega zdravila v izrazito nepoetično naravnanem svetu. Ta teorija praznine zatrjuje, da v praznini pravzaprav ni nič zares praznega.
Avtor recenzije: Muanis Sinanović;
Bralec: Bernard Stramič;
Poljski pesnik Tomasz Różycki je pesmi za izbor Teorija praznine sam izbral, segajo pa od začetkov do letošnje zbirke, v kateri zasledimo zelo sveže teme pandemije in karantene. Pesmim je smiselno dodan avtopoetični esej, prek katerega se lahko bralec temeljiteje seznani z avtorjem.
Prepoznavna poetika iz strani v strani prepreda svojo rdečo nit. Na oblikovni ravni je očitno postmoderno poigravanje s tradicionalnimi oblikami, predvsem s sonetom. Różycki, soimenjak legendarnega češkega nogometaša, zelo svobodno in z užitkom preigrava ritme in rime. Zares dobimo občutek lahkotnega žongliranja z besedami v galopu, podaja jih od enega asociativnega sklopa do drugega, med nogami in v odprte prostore, ki jih le sam vidi.
S svojimi notranjimi očmi sledimo podobam, ki s tem nastajajo. Na videz bežne skačejo iz ene teme v drugo: ljubezen, narava, vsakdanji predmeti in cingljanje ulice. Od našega uma zahtevajo določeno hitrost pri sledenju njihovi poti, vendar se v svojih vrtincih, paradoksalno, globoko vtisnejo vanj. Polegajo se v telo bralca kot vlaga v zemljo, ga mehčajo in delajo dojemljivega za okolico, omogočajo, da nove asociacije in misli klijejo v njem. Ne moremo reči, da se v svojem učinku bistveno razlikujejo od drugih izpiljenih sodobnih poetik, vendar je vsaka takšna poetika tudi nezgrešljivo unikatna. Vsaka relevantna poezija se ponavlja z razliko, sodobna poezija je eno in mnogo, reka, v katero nikoli ne stopimo dvakrat. Sorodni učinki vsakič žarijo v drugem barvnem odtenku. Poezija Tomasza Różyckega je prepišna, gladi nas kot vetrič ob odprtem oknu po jesenskem dežju, z njo smo melanholični in vedri hkrati, razigrani in zamišljeni, zasanjani in družabni. Velike teme so nezgrešljive, in ne bi mogli reči, da so ironizirane. Le način njihove obravnave je drugačen kot pri klasični poeziji od romantike do moderne.
Pesmi v prvem delu opusa pogosto govorijo skozi perspektivo dveh. Svet je doživet izrazito skozi izkušnjo ljubezenskega sobivanja in skupnega zaznavanja. Dva sta povezana v razcepu in razcepljena v povezanosti. Držita vsak svoj tečaj, skozi katerega se vliva svet v svoji barviti trpkosti. Tu so pesmi izraziteje zaznamovane z neposrednostjo občutja, medtem ko v poznejšem opusu vanje vstopa tudi filozofija in z njo filozofsko motrenje. Lirski subjekt je manj dvojinski in ljubezenski ter bolj obči, je človek, ujet v dobo tehnoznanosti, nemočen pred zemeljskimi silami, hkrati pa monumentalen ravno zaradi svojega mišljenja, pesnjenja, zavesti. Prav tako so poznejše pesmi prežete z nežnim humorjem, ne želijo se prepustiti moralizirajoči otrplosti, v čemer je tudi njihova etična stava. S tem spomnijo na pesmi Zbigniewa Herberta, rojaka in enega najpomembnejših pesnikov dvajsetega stoletja, iz kanonske zbirke Gospod Cogito.
Sodobna poljska poezija je močno povezana s slovensko; vpliv in prevodi potekajo v obeh smereh. Če bi iskali domačega pesniškega sorodnika, bi ga morda našli v Primožu Čučniku, predvsem na ravni jezikovne igrivosti in preigravanja referenc in pretočnosti podob. Vendar pa je poetika Rožyckega za odtenek manj eksperimentalna in bolj prosojna. Lahko bi jo primerjali s potokom. Je dokaj dostopna in pusti gledati skozse, a tisto, kar vidimo na dnu, prod, je obarvano z njeno optiko, videno glede na to, kako lomi svetlobo na sončen ali temačen dan. Gre za poezijo, ki se pusti oblikovati podnebju in njegovi negotovosti, ob tem pa osvežuje in povečuje, zamegljuje, optično preceja resničnost pod vodstvom besed, asociacij in temeljne vedrine, zmožne omehčati udarce usode na nelažniv način.
S tem potrjuje status poezije kot zapostavljenega, vendar lahko dostopnega zdravila v izrazito nepoetično naravnanem svetu. Ta teorija praznine zatrjuje, da v praznini pravzaprav ni nič zares praznega.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT
Gejm Režija: Žiga Divjak Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališča in Maska Ljubljana Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring. Premiera: 10. 6. 2020 V Slovenskem mladinskem gledališču so tik pred koncem sezone premierno uprizorili predstavo Gejm. Gre za pretresljiv dokumentarni izsek iz življenja beguncev, ki jim v večkratnih poskusih uspe ali pa ne uspe – odtod tudi poimenovanje: Gejm / Igra - priti v deželo upanja Evropsko unijo. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Matej Povše
Neveljaven email naslov