Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andraž Rožman: Titov sin

12.09.2022

Avtorica recenzije: MIša Gams Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše

Miša Gams

Andraž Rožman: Titov sin

Novo mesto: Goga, 2022

 

Tri leta po izidu reportažnega romana Trije spomini, v katerem Andraž Rožman opisuje zgodbe beguncev z Bližnjega vzhoda, je pred nami roman Titov sin, zgodba o dveh protagonistih, ki se podata na pot iskanja odgovorov o preteklosti svojih dveh očetov in iskanja svobode zunaj sveta institucij. Rožman, ki je diplomiral iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, že več kot 15 let dela kot novinar, med drugim pisec družbeno angažiranih reportaž o beguncih za spletni portal Vrabec Anarhist, zadnja leta pa se intenzivno ukvarja tudi s pisateljevanjem. Zgodba o novinarju Klemnu, ki soustvarja roman oziroma “riman” z odštekanim Frenkom, ki živi razpet med skvotersko skupnostjo v Rogu in željo po začetku družinskega življenja v Španiji z uporniško Marijo, vsebuje tako avtobiografske prvine kot tudi delčke osebne zgodbe Joca Podlesnika, kateremu je roman posvečen.

Dramaturško podlago za roman Titov sin ponujata tudi zgodba Saj je samo Joc, ki jo je Rožman napisal za zbirko več avtorjev Tu sem, in devetletno obiskovanje psihoanalitičnih seans, s pomočjo katerih je dobil pogled v ozaveščanje družinskih travm in lastnega nezavednega. Čeprav se Rožman v romanu ne posveča Jocovemu oziroma Frenkovemu boju za pravice ljudi, ki se znajdejo ujeti v togem psihiatričnem modelu, temveč jemlje pod drobnogled njegovo ekscentrično naravo, ki ga peha iz ene skrajnosti v drugo, bralec ponekod s težavo prepoznava, na katerih mestih se Frenk izpoveduje Klemnu in kdaj se Klemen izpoveduje psihoterapevtu. Na koncu romana Klemen vendarle prizna, da je bil njegov cilj doseči stanje norca, s tem pa tudi pridobitev popolne premoči nad očetovskim nadjazom, ki ga je v času odraščanja navdajal z občutki krivde, zaradi česar je zadnja leta potreboval pomoč psihoterapevta: “Dosegel sem cilj. Postal sem norec. To je moj črni pas. Nemalokrat sem se spraševal, kako veš, kdaj je konec. Vi ste bili ob tem modro tiho. Slutil sem, da je konec vse bližje, ko so se odpirali novi zorni koti in potem, ko je bilo v mojem govoru vse manj tišine. Sledil je občutek, da potrebujem vse manj pomoči za reševanje svojih konfliktov. Počutim se suverenega in mislim, da ne rabim nobene bergle več.” Največja odlika obeh protagonistov v romanu je tiho in skrbno poslušanje težav sotrpinov in iskanje odgovorov v terapevtski skupnosti, kar v spremni besedi priznava tudi Igor Okorn, doktor psihoterapevtskih znanosti in Andražev osebni psihoanalitik, ki je prav gotovo vsaj posredno pripomogel k temu, da so literarni liki dobili dodatno psihološko dimenzijo. 

Literarno in psihoanalitično večplastno zastavljen roman Titov sin v dramaturškem pogledu nima jasno določene zgodbe ali dodelane rdeče niti - je bolj samorefleksija dveh v vseh pogledih “drugačnih” posameznikov, ki prideta do zaključka, da njuno mesto ni na psihiatrični kliniki niti v podnajemniškem stanovanju, temveč v skupnosti samoopredeljenih norcev, čeprav se ti spopadajo z notranjimi glasovi ali rušilnimi bagri mestnih oblasti. Ti zadnji so kot poslednji braniki avtonomne cone Rog postali sinonim za soustvarjanje alternativne sredine, znotraj katere lahko posameznik najde svojo pravo vrednost brez perverzne logike neoliberalnega kapitalizma. Frenk ima v mislih dvolične ljubljanske meščane, ki pod pretvezo tržne enakosti in pravičnosti skvoterjem ne privoščijo brezplačnega najemnega prostora in jezno zastavlja (retorična) vprašanja: “Kaj je bolj pravično – skrbeti za skvot in skromno živeti v njem ali za gnilo sobo človeku pobrati tri četrtine dohodka? Je bolj pravično s svojimi rokami urediti atelje v skvotu ali držati mlade umetnike v neskončno dolgi vrsti za usrani studio, v katerem ne bodo mogli nikoli ustvarjati?”

Medtem ko  protagonista s konkretnimi življenjskimi primeri drug drugemu nastavljata ogledalo, se v nekem hipu zavesta, da je norost le ideološki konstrukt, katerega cilj je vzpostavitev neživljenjskih kriterijev in norm, ki jih posameznik na noben način ne more doseči. Ali kot je pisatelj Andraž Rožman povedal v intervjuju z novinarko časopisa Dnevnik: »Norost je le konstrukt prevladujočega sistema. Kaj je noro in kaj normalno, tega ne more določiti nihče, toda sistem, v katerem živimo, ves čas počne ravno to. Postavlja pogosto krivične norme in kdor jih ne dosega, je odrinjen, stigmatiziran, zaprt, proglašen za norega. Zato je ključno, da pregnetemo in obrnemo razumevanje norosti ter se zavzamemo za absolutno enakost.«

V romanu Titov sin, ki je po vzoru letnih časov razdeljen na štiri dele, vse do konca ne izvemo ali je Frenk res sin slavnega maršala, a to ne nazadnje ni več pomembno, saj se vmes odvrti toliko drugih dramatičnih življenjskih prelomnic in spoznanj, da se “saga” o realnih in fiktivnih Titovih potomcih umakne v zadnji plan. Bolj pomembno je, da glavna junaka s pomočjo matere in prijateljev obudita v sebi tisto potlačeno subtilnost, ki jima omogoči, da se družinske vezi nekako znova vzpostavijo in da na nek simboličen način zavzameta vlogo odsotnega oziroma mrtvega očeta.

Čeprav je roman Andraža Rožmana Titov sin s strukturnega vidika na nekaterih mestih napisan shizofreno, pa odpira pomembna vprašanja o vlogi sodobne družine v odtujeni družbi, o relativizmu duševnega zdravja, o moči oz. nemoči totalitaristično zastavljenih institucij, o terapevtski vlogi tako imenovanih podpornih skupin in skvoterskih skupnosti ter ne nazadnje tudi o zanašanju na lastno intuicijo oz. norost, ki nam pomaga zaceliti najgloblje rane.

 


Ocene

2001 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andraž Rožman: Titov sin

12.09.2022

Avtorica recenzije: MIša Gams Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše

Miša Gams

Andraž Rožman: Titov sin

Novo mesto: Goga, 2022

 

Tri leta po izidu reportažnega romana Trije spomini, v katerem Andraž Rožman opisuje zgodbe beguncev z Bližnjega vzhoda, je pred nami roman Titov sin, zgodba o dveh protagonistih, ki se podata na pot iskanja odgovorov o preteklosti svojih dveh očetov in iskanja svobode zunaj sveta institucij. Rožman, ki je diplomiral iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, že več kot 15 let dela kot novinar, med drugim pisec družbeno angažiranih reportaž o beguncih za spletni portal Vrabec Anarhist, zadnja leta pa se intenzivno ukvarja tudi s pisateljevanjem. Zgodba o novinarju Klemnu, ki soustvarja roman oziroma “riman” z odštekanim Frenkom, ki živi razpet med skvotersko skupnostjo v Rogu in željo po začetku družinskega življenja v Španiji z uporniško Marijo, vsebuje tako avtobiografske prvine kot tudi delčke osebne zgodbe Joca Podlesnika, kateremu je roman posvečen.

Dramaturško podlago za roman Titov sin ponujata tudi zgodba Saj je samo Joc, ki jo je Rožman napisal za zbirko več avtorjev Tu sem, in devetletno obiskovanje psihoanalitičnih seans, s pomočjo katerih je dobil pogled v ozaveščanje družinskih travm in lastnega nezavednega. Čeprav se Rožman v romanu ne posveča Jocovemu oziroma Frenkovemu boju za pravice ljudi, ki se znajdejo ujeti v togem psihiatričnem modelu, temveč jemlje pod drobnogled njegovo ekscentrično naravo, ki ga peha iz ene skrajnosti v drugo, bralec ponekod s težavo prepoznava, na katerih mestih se Frenk izpoveduje Klemnu in kdaj se Klemen izpoveduje psihoterapevtu. Na koncu romana Klemen vendarle prizna, da je bil njegov cilj doseči stanje norca, s tem pa tudi pridobitev popolne premoči nad očetovskim nadjazom, ki ga je v času odraščanja navdajal z občutki krivde, zaradi česar je zadnja leta potreboval pomoč psihoterapevta: “Dosegel sem cilj. Postal sem norec. To je moj črni pas. Nemalokrat sem se spraševal, kako veš, kdaj je konec. Vi ste bili ob tem modro tiho. Slutil sem, da je konec vse bližje, ko so se odpirali novi zorni koti in potem, ko je bilo v mojem govoru vse manj tišine. Sledil je občutek, da potrebujem vse manj pomoči za reševanje svojih konfliktov. Počutim se suverenega in mislim, da ne rabim nobene bergle več.” Največja odlika obeh protagonistov v romanu je tiho in skrbno poslušanje težav sotrpinov in iskanje odgovorov v terapevtski skupnosti, kar v spremni besedi priznava tudi Igor Okorn, doktor psihoterapevtskih znanosti in Andražev osebni psihoanalitik, ki je prav gotovo vsaj posredno pripomogel k temu, da so literarni liki dobili dodatno psihološko dimenzijo. 

Literarno in psihoanalitično večplastno zastavljen roman Titov sin v dramaturškem pogledu nima jasno določene zgodbe ali dodelane rdeče niti - je bolj samorefleksija dveh v vseh pogledih “drugačnih” posameznikov, ki prideta do zaključka, da njuno mesto ni na psihiatrični kliniki niti v podnajemniškem stanovanju, temveč v skupnosti samoopredeljenih norcev, čeprav se ti spopadajo z notranjimi glasovi ali rušilnimi bagri mestnih oblasti. Ti zadnji so kot poslednji braniki avtonomne cone Rog postali sinonim za soustvarjanje alternativne sredine, znotraj katere lahko posameznik najde svojo pravo vrednost brez perverzne logike neoliberalnega kapitalizma. Frenk ima v mislih dvolične ljubljanske meščane, ki pod pretvezo tržne enakosti in pravičnosti skvoterjem ne privoščijo brezplačnega najemnega prostora in jezno zastavlja (retorična) vprašanja: “Kaj je bolj pravično – skrbeti za skvot in skromno živeti v njem ali za gnilo sobo človeku pobrati tri četrtine dohodka? Je bolj pravično s svojimi rokami urediti atelje v skvotu ali držati mlade umetnike v neskončno dolgi vrsti za usrani studio, v katerem ne bodo mogli nikoli ustvarjati?”

Medtem ko  protagonista s konkretnimi življenjskimi primeri drug drugemu nastavljata ogledalo, se v nekem hipu zavesta, da je norost le ideološki konstrukt, katerega cilj je vzpostavitev neživljenjskih kriterijev in norm, ki jih posameznik na noben način ne more doseči. Ali kot je pisatelj Andraž Rožman povedal v intervjuju z novinarko časopisa Dnevnik: »Norost je le konstrukt prevladujočega sistema. Kaj je noro in kaj normalno, tega ne more določiti nihče, toda sistem, v katerem živimo, ves čas počne ravno to. Postavlja pogosto krivične norme in kdor jih ne dosega, je odrinjen, stigmatiziran, zaprt, proglašen za norega. Zato je ključno, da pregnetemo in obrnemo razumevanje norosti ter se zavzamemo za absolutno enakost.«

V romanu Titov sin, ki je po vzoru letnih časov razdeljen na štiri dele, vse do konca ne izvemo ali je Frenk res sin slavnega maršala, a to ne nazadnje ni več pomembno, saj se vmes odvrti toliko drugih dramatičnih življenjskih prelomnic in spoznanj, da se “saga” o realnih in fiktivnih Titovih potomcih umakne v zadnji plan. Bolj pomembno je, da glavna junaka s pomočjo matere in prijateljev obudita v sebi tisto potlačeno subtilnost, ki jima omogoči, da se družinske vezi nekako znova vzpostavijo in da na nek simboličen način zavzameta vlogo odsotnega oziroma mrtvega očeta.

Čeprav je roman Andraža Rožmana Titov sin s strukturnega vidika na nekaterih mestih napisan shizofreno, pa odpira pomembna vprašanja o vlogi sodobne družine v odtujeni družbi, o relativizmu duševnega zdravja, o moči oz. nemoči totalitaristično zastavljenih institucij, o terapevtski vlogi tako imenovanih podpornih skupin in skvoterskih skupnosti ter ne nazadnje tudi o zanašanju na lastno intuicijo oz. norost, ki nam pomaga zaceliti najgloblje rane.

 


29.11.2021

Goran Vojnović: Figa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.11.2021

Goran Vojnović - Simona Hamer: Figa

Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si


22.11.2021

Peter Handke: Moje leto v nikogaršnjem zalivu

Avtorica ocene: Ana Geršak Bere Mateja Perpar


22.11.2021

Marija Švajncer: Virus in filozofija

Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman


22.11.2021

Dejan Koban: Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven

Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko


22.11.2021

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko


19.11.2021

Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.


18.11.2021

Forum nove glasbe uvodoma z odličnim festivalskim ansamblom

V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.


17.11.2021

5. koncert komornega cikla Carpe artem so glasbeniki poimenovali Iskrenost in pristnost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.11.2021

2. koncert cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije z naslovom Globina teme

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2021

Orkester Mozarteum Salzburg na 2. koncertu za Zlati abonma

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.11.2021

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Esad Babačić; Včasih

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič


15.11.2021

Nina Dragičević: To telo, pokončno

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Eva Longyka Marušič


15.11.2021

Irena Svetek: Rdeča kapica

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Goran Marković: Beograjski trio

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja


14.11.2021

Heiner Müller: Cement

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan


12.11.2021

Strune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.11.2021

Bolhe

Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021


11.11.2021

Kozlovska sodba v Višnji gori

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje


Stran 48 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov