Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andraž Rožman: Titov sin

12.09.2022

Avtorica recenzije: MIša Gams Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše

Miša Gams

Andraž Rožman: Titov sin

Novo mesto: Goga, 2022

 

Tri leta po izidu reportažnega romana Trije spomini, v katerem Andraž Rožman opisuje zgodbe beguncev z Bližnjega vzhoda, je pred nami roman Titov sin, zgodba o dveh protagonistih, ki se podata na pot iskanja odgovorov o preteklosti svojih dveh očetov in iskanja svobode zunaj sveta institucij. Rožman, ki je diplomiral iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, že več kot 15 let dela kot novinar, med drugim pisec družbeno angažiranih reportaž o beguncih za spletni portal Vrabec Anarhist, zadnja leta pa se intenzivno ukvarja tudi s pisateljevanjem. Zgodba o novinarju Klemnu, ki soustvarja roman oziroma “riman” z odštekanim Frenkom, ki živi razpet med skvotersko skupnostjo v Rogu in željo po začetku družinskega življenja v Španiji z uporniško Marijo, vsebuje tako avtobiografske prvine kot tudi delčke osebne zgodbe Joca Podlesnika, kateremu je roman posvečen.

Dramaturško podlago za roman Titov sin ponujata tudi zgodba Saj je samo Joc, ki jo je Rožman napisal za zbirko več avtorjev Tu sem, in devetletno obiskovanje psihoanalitičnih seans, s pomočjo katerih je dobil pogled v ozaveščanje družinskih travm in lastnega nezavednega. Čeprav se Rožman v romanu ne posveča Jocovemu oziroma Frenkovemu boju za pravice ljudi, ki se znajdejo ujeti v togem psihiatričnem modelu, temveč jemlje pod drobnogled njegovo ekscentrično naravo, ki ga peha iz ene skrajnosti v drugo, bralec ponekod s težavo prepoznava, na katerih mestih se Frenk izpoveduje Klemnu in kdaj se Klemen izpoveduje psihoterapevtu. Na koncu romana Klemen vendarle prizna, da je bil njegov cilj doseči stanje norca, s tem pa tudi pridobitev popolne premoči nad očetovskim nadjazom, ki ga je v času odraščanja navdajal z občutki krivde, zaradi česar je zadnja leta potreboval pomoč psihoterapevta: “Dosegel sem cilj. Postal sem norec. To je moj črni pas. Nemalokrat sem se spraševal, kako veš, kdaj je konec. Vi ste bili ob tem modro tiho. Slutil sem, da je konec vse bližje, ko so se odpirali novi zorni koti in potem, ko je bilo v mojem govoru vse manj tišine. Sledil je občutek, da potrebujem vse manj pomoči za reševanje svojih konfliktov. Počutim se suverenega in mislim, da ne rabim nobene bergle več.” Največja odlika obeh protagonistov v romanu je tiho in skrbno poslušanje težav sotrpinov in iskanje odgovorov v terapevtski skupnosti, kar v spremni besedi priznava tudi Igor Okorn, doktor psihoterapevtskih znanosti in Andražev osebni psihoanalitik, ki je prav gotovo vsaj posredno pripomogel k temu, da so literarni liki dobili dodatno psihološko dimenzijo. 

Literarno in psihoanalitično večplastno zastavljen roman Titov sin v dramaturškem pogledu nima jasno določene zgodbe ali dodelane rdeče niti - je bolj samorefleksija dveh v vseh pogledih “drugačnih” posameznikov, ki prideta do zaključka, da njuno mesto ni na psihiatrični kliniki niti v podnajemniškem stanovanju, temveč v skupnosti samoopredeljenih norcev, čeprav se ti spopadajo z notranjimi glasovi ali rušilnimi bagri mestnih oblasti. Ti zadnji so kot poslednji braniki avtonomne cone Rog postali sinonim za soustvarjanje alternativne sredine, znotraj katere lahko posameznik najde svojo pravo vrednost brez perverzne logike neoliberalnega kapitalizma. Frenk ima v mislih dvolične ljubljanske meščane, ki pod pretvezo tržne enakosti in pravičnosti skvoterjem ne privoščijo brezplačnega najemnega prostora in jezno zastavlja (retorična) vprašanja: “Kaj je bolj pravično – skrbeti za skvot in skromno živeti v njem ali za gnilo sobo človeku pobrati tri četrtine dohodka? Je bolj pravično s svojimi rokami urediti atelje v skvotu ali držati mlade umetnike v neskončno dolgi vrsti za usrani studio, v katerem ne bodo mogli nikoli ustvarjati?”

Medtem ko  protagonista s konkretnimi življenjskimi primeri drug drugemu nastavljata ogledalo, se v nekem hipu zavesta, da je norost le ideološki konstrukt, katerega cilj je vzpostavitev neživljenjskih kriterijev in norm, ki jih posameznik na noben način ne more doseči. Ali kot je pisatelj Andraž Rožman povedal v intervjuju z novinarko časopisa Dnevnik: »Norost je le konstrukt prevladujočega sistema. Kaj je noro in kaj normalno, tega ne more določiti nihče, toda sistem, v katerem živimo, ves čas počne ravno to. Postavlja pogosto krivične norme in kdor jih ne dosega, je odrinjen, stigmatiziran, zaprt, proglašen za norega. Zato je ključno, da pregnetemo in obrnemo razumevanje norosti ter se zavzamemo za absolutno enakost.«

V romanu Titov sin, ki je po vzoru letnih časov razdeljen na štiri dele, vse do konca ne izvemo ali je Frenk res sin slavnega maršala, a to ne nazadnje ni več pomembno, saj se vmes odvrti toliko drugih dramatičnih življenjskih prelomnic in spoznanj, da se “saga” o realnih in fiktivnih Titovih potomcih umakne v zadnji plan. Bolj pomembno je, da glavna junaka s pomočjo matere in prijateljev obudita v sebi tisto potlačeno subtilnost, ki jima omogoči, da se družinske vezi nekako znova vzpostavijo in da na nek simboličen način zavzameta vlogo odsotnega oziroma mrtvega očeta.

Čeprav je roman Andraža Rožmana Titov sin s strukturnega vidika na nekaterih mestih napisan shizofreno, pa odpira pomembna vprašanja o vlogi sodobne družine v odtujeni družbi, o relativizmu duševnega zdravja, o moči oz. nemoči totalitaristično zastavljenih institucij, o terapevtski vlogi tako imenovanih podpornih skupin in skvoterskih skupnosti ter ne nazadnje tudi o zanašanju na lastno intuicijo oz. norost, ki nam pomaga zaceliti najgloblje rane.

 


Ocene

2001 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andraž Rožman: Titov sin

12.09.2022

Avtorica recenzije: MIša Gams Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše

Miša Gams

Andraž Rožman: Titov sin

Novo mesto: Goga, 2022

 

Tri leta po izidu reportažnega romana Trije spomini, v katerem Andraž Rožman opisuje zgodbe beguncev z Bližnjega vzhoda, je pred nami roman Titov sin, zgodba o dveh protagonistih, ki se podata na pot iskanja odgovorov o preteklosti svojih dveh očetov in iskanja svobode zunaj sveta institucij. Rožman, ki je diplomiral iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, že več kot 15 let dela kot novinar, med drugim pisec družbeno angažiranih reportaž o beguncih za spletni portal Vrabec Anarhist, zadnja leta pa se intenzivno ukvarja tudi s pisateljevanjem. Zgodba o novinarju Klemnu, ki soustvarja roman oziroma “riman” z odštekanim Frenkom, ki živi razpet med skvotersko skupnostjo v Rogu in željo po začetku družinskega življenja v Španiji z uporniško Marijo, vsebuje tako avtobiografske prvine kot tudi delčke osebne zgodbe Joca Podlesnika, kateremu je roman posvečen.

Dramaturško podlago za roman Titov sin ponujata tudi zgodba Saj je samo Joc, ki jo je Rožman napisal za zbirko več avtorjev Tu sem, in devetletno obiskovanje psihoanalitičnih seans, s pomočjo katerih je dobil pogled v ozaveščanje družinskih travm in lastnega nezavednega. Čeprav se Rožman v romanu ne posveča Jocovemu oziroma Frenkovemu boju za pravice ljudi, ki se znajdejo ujeti v togem psihiatričnem modelu, temveč jemlje pod drobnogled njegovo ekscentrično naravo, ki ga peha iz ene skrajnosti v drugo, bralec ponekod s težavo prepoznava, na katerih mestih se Frenk izpoveduje Klemnu in kdaj se Klemen izpoveduje psihoterapevtu. Na koncu romana Klemen vendarle prizna, da je bil njegov cilj doseči stanje norca, s tem pa tudi pridobitev popolne premoči nad očetovskim nadjazom, ki ga je v času odraščanja navdajal z občutki krivde, zaradi česar je zadnja leta potreboval pomoč psihoterapevta: “Dosegel sem cilj. Postal sem norec. To je moj črni pas. Nemalokrat sem se spraševal, kako veš, kdaj je konec. Vi ste bili ob tem modro tiho. Slutil sem, da je konec vse bližje, ko so se odpirali novi zorni koti in potem, ko je bilo v mojem govoru vse manj tišine. Sledil je občutek, da potrebujem vse manj pomoči za reševanje svojih konfliktov. Počutim se suverenega in mislim, da ne rabim nobene bergle več.” Največja odlika obeh protagonistov v romanu je tiho in skrbno poslušanje težav sotrpinov in iskanje odgovorov v terapevtski skupnosti, kar v spremni besedi priznava tudi Igor Okorn, doktor psihoterapevtskih znanosti in Andražev osebni psihoanalitik, ki je prav gotovo vsaj posredno pripomogel k temu, da so literarni liki dobili dodatno psihološko dimenzijo. 

Literarno in psihoanalitično večplastno zastavljen roman Titov sin v dramaturškem pogledu nima jasno določene zgodbe ali dodelane rdeče niti - je bolj samorefleksija dveh v vseh pogledih “drugačnih” posameznikov, ki prideta do zaključka, da njuno mesto ni na psihiatrični kliniki niti v podnajemniškem stanovanju, temveč v skupnosti samoopredeljenih norcev, čeprav se ti spopadajo z notranjimi glasovi ali rušilnimi bagri mestnih oblasti. Ti zadnji so kot poslednji braniki avtonomne cone Rog postali sinonim za soustvarjanje alternativne sredine, znotraj katere lahko posameznik najde svojo pravo vrednost brez perverzne logike neoliberalnega kapitalizma. Frenk ima v mislih dvolične ljubljanske meščane, ki pod pretvezo tržne enakosti in pravičnosti skvoterjem ne privoščijo brezplačnega najemnega prostora in jezno zastavlja (retorična) vprašanja: “Kaj je bolj pravično – skrbeti za skvot in skromno živeti v njem ali za gnilo sobo človeku pobrati tri četrtine dohodka? Je bolj pravično s svojimi rokami urediti atelje v skvotu ali držati mlade umetnike v neskončno dolgi vrsti za usrani studio, v katerem ne bodo mogli nikoli ustvarjati?”

Medtem ko  protagonista s konkretnimi življenjskimi primeri drug drugemu nastavljata ogledalo, se v nekem hipu zavesta, da je norost le ideološki konstrukt, katerega cilj je vzpostavitev neživljenjskih kriterijev in norm, ki jih posameznik na noben način ne more doseči. Ali kot je pisatelj Andraž Rožman povedal v intervjuju z novinarko časopisa Dnevnik: »Norost je le konstrukt prevladujočega sistema. Kaj je noro in kaj normalno, tega ne more določiti nihče, toda sistem, v katerem živimo, ves čas počne ravno to. Postavlja pogosto krivične norme in kdor jih ne dosega, je odrinjen, stigmatiziran, zaprt, proglašen za norega. Zato je ključno, da pregnetemo in obrnemo razumevanje norosti ter se zavzamemo za absolutno enakost.«

V romanu Titov sin, ki je po vzoru letnih časov razdeljen na štiri dele, vse do konca ne izvemo ali je Frenk res sin slavnega maršala, a to ne nazadnje ni več pomembno, saj se vmes odvrti toliko drugih dramatičnih življenjskih prelomnic in spoznanj, da se “saga” o realnih in fiktivnih Titovih potomcih umakne v zadnji plan. Bolj pomembno je, da glavna junaka s pomočjo matere in prijateljev obudita v sebi tisto potlačeno subtilnost, ki jima omogoči, da se družinske vezi nekako znova vzpostavijo in da na nek simboličen način zavzameta vlogo odsotnega oziroma mrtvega očeta.

Čeprav je roman Andraža Rožmana Titov sin s strukturnega vidika na nekaterih mestih napisan shizofreno, pa odpira pomembna vprašanja o vlogi sodobne družine v odtujeni družbi, o relativizmu duševnega zdravja, o moči oz. nemoči totalitaristično zastavljenih institucij, o terapevtski vlogi tako imenovanih podpornih skupin in skvoterskih skupnosti ter ne nazadnje tudi o zanašanju na lastno intuicijo oz. norost, ki nam pomaga zaceliti najgloblje rane.

 


27.08.2021

Balet Dunajski večer navdušil domače občinstvo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.08.2021

Ruski spektakel Lolita upravičil pričakovanja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


23.08.2021

Roland Barthes: Šelestenje jezika

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Renato Horvat


23.08.2021

Neža Zajc: Brez slovesa

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman


23.08.2021

Matej Krajnc: Zgodovina harmonike

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Renato Horvat


23.08.2021

Fulvio Tomizza: Akacijev gozd

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.


20.08.2021

Iskalci tartufov

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.08.2021

Stillwater

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.08.2021

Chicago naletel na mlačen odziv publike

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.08.2021

Muanis Sinanović: Beat v svetu

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


16.08.2021

Saša Pavček: Zastali čas

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


16.08.2021

Dragan Velikić: Naslov

Avtor recenzije Andrej Arko Bere Aleksander Golja.


16.08.2021

Patrick Modiano: Speči spomini

Avtorica recenzije Nina Gostiša Bere Lidija Hartman.


13.08.2021

Ameba

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.08.2021

Glavni junak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.08.2021

Annette

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.08.2021

Jonas Kaufmann upravičil pričakovanja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.08.2021

Anna Netrebko in Jusif Ejvazov navdušila

Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.


09.08.2021

Achado de Assis: Quincas Borba

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Jure Franko.


09.08.2021

Andrej Medved: Rana sled

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


Stran 53 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov