Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andrej Medved: Veliko kolo

12.09.2022

Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše

Tatjana Pregl Kobe

Andrej Medved: Véliko kolo

Koper: Edicija Hyperion in KUD AAC Zrakogled, 2022

 

Vizualna podoba knjige Véliko kolo se že po zunanji kvadratni obliki, asketski naslovnici in enaki tipografiji naslova na rahlo orumenelem papirju ujema z mnogimi dosedanjimi zbirkami poezije Andreja Medveda. V knjigi z mehkimi platnicami, kjer je na zavihku objavljeno strokovno in v njegovo poetiko vživeto spremno besedilo Diane Pungeršič, so prav tako vmesni prazni barvni listi, ki jih pesnik dojema kot rahel miselni postanek, saj jih – čeprav neoštevilčene – pri oznakah števila strani upošteva kot del pesnitve. Knjiga Véliko kolo je posvečena ne le ženi Vidi, pesnikovi muzi, kar je po nizu več kot dvajsetih njej posvečenih pesniških zbirk pričakovano, temveč tudi Larisi in Sofiji.

Brati zadnje valovanje bohotne reke poezije Andreja Medveda je vsekakor izziv. Pisati o njej še toliko bolj. Njegove knjige poezije z doživljajsko intenzivnostjo oziroma z jezikovnimi variacijami kot meteoriti padajo v slovensko pesniško pokrajino in s svojo nenavadnostjo vselej terjajo pozornost. Že z Medvedovo prvo zbirko pesmi je bilo jasno, da je pesnik hotel iznajti svoj jezik, da je lahko opeval najsilovitejša čustva in čutnost, eros in tanatos, skozi fantazijske privide in poetične opise sveta okoli sebe, pri čemer se je vse od začetka s svojevrstno metaforiko in zgradbo kasnejših zbirk namerno izogibal tradiciji. Njegove pesmi so slikovite, večinoma grajene na simbolih in metaforah, silovitost njegovega pesniškega jezika pa se je še posebej razbohotila v nekaterih konceptualno zastavljenih pesniških zbirkah. V nasprotju z umetnostno-zgodovinskimi eseji in kritiškimi zapisi o vizualni umetnosti, ki jih prepredajo filozofski citati, njegova razmišljanja in téze, za katere je pogosto nujna dodatna razlaga celo v tovrstno umetnost posvečenemu bralcu, pa je njegov pesniški jezik dovolj komunikativen mozaik doživetij in domišljije, da (večinoma) ne potrebuje razlage. Ne, ni lahkotno branje, a kdor predre opno in se prebije skozi Medvedovo poezijo, se v njegovih migotajočih prispodobah lahko znajde.

Verjetno je pesnitev Véliko kolo nastala v času epidemije, ki je marsikomu spremenila način življenja, ga prignala v temne misli. Odtujenost in otopelost odmeva v »gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…« Nostalgično zrenje v preteklost, ko je bila intimna bližina samoumevna, je ovito v nadrealne prispodobe in pospremljeno z vabilom na »potovanje v svet čudežev in pravljičnih, zasnulih škratov«, na katerem je pesnik tudi zvest popisovalec s soncem obsijanih dvorišč, vrta za galerijo, koprskih hiš in obale, gluhot jonskega otoka in Atlantika v Panamski ožini. Po polju bivanja se Andrej Medved pomika kot osamljen subjekt, ki na svoji pesniški poti živi vzporedno življenje: silovito, razburljivo, hipno, bežno, vročično, osamljeno, ranljivo in fantazijsko izsanjano. Kot življenje mineva dan za dnem, enkrat bolj idilično umirjeno, drugič bolj pretresljivo dramatično, se drug za drugim stekajo verzi kot pesnikov alter ego na papirju, dokler se med zdajšnjostjo in večnostjo nenadoma ne odprejo vrata v nebesa, kjer »Véliko kolo ožarja stene v blodnjaku ptic in netopirjev … Da zrase / moč letenja in lebdenja in vdihov / in izdihov v vrtincu zraka.« En vdih za drugim, en verz za drugim.

Z verzom »prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …« pesnik sporoča, da sta od vsega rajskega človeku ostala le hrepenenje in spomin na izginulo, na minulo. Kajti spomin, ki veže preteklost s prihodnostjo, so sanje, v njihovi neposredni bližini pa ima svoj dom tudi poezija. Ker samo v sanjah kača s kamna zleze v zaprta usta, prhutajo kobilice v stekleni glavi in na obronkih gozda zagorijo hlebci kruha, samo v sanjah iz oblačne rose pade angel na steklene nitke in kikirikajo polnočni petelini z glasilkami sedmeroglavih zmajev in samo tam iz vdolbinic v glavi izstopajo prikazni, ujete v izdihan zrak. Saj tudi »ptica vzleti z gole na sosednjo vejo, kot deklica / z modrimi očmi vzleti v sanje, ki minejo kot pravljica, ki izpuhti v vesoljni čas …«

 

Scenografija pesmi v knjigi Véliko kolo ne preseneča, gradnja je podobna prejšnjim. Pesniška pripoved se zlagoma odvija (skoraj) na vrhu strani, ena za drugo v dveh, treh ali štirih vrsticah (zelo redko v eni), pri čemer ni nujno, da vsaka od njih odpre novo epizodo. Nasprotno, nekajvrstični pesniški zapisi se zlivajo iz ene strani v drugo, valovíjo iz ene povedi v drugo, ne da bi se zaustavili za zaključno misel, ki kot nebrzdan val najde mesto na naslednji strani. Ali celo pozneje. Skoraj nikoli se ne končajo s piko, ponekod z vejico ali tropičjem, večinoma pa ostajajo brez ločila. In tako valovíjo vse do konca pesnitve, ko se bralec na zadnji strani znajde »z obrazom v slani vodi zastekljenega vodnjaka …«, kjer je, kot se mu po celi pesnitvi zazdi, ves čas bil. Ne kot nerojen otrok pod potopljenim skafandrom, ampak kot človek iz mesa in krvi, ki s pesnikom čuti neznosno krivdo, ki lebdi v njegovi glavi, in ki doživlja neznansko stisko, ostrino noža, kaplje strnjene krvi, odmrle silhuete. Čuti erotiko v trpkosti poljuba in v sladkih sporočilih iz mamljivih mlečnih žlez; čisto poezijo neskončne svetosti pomladi; nostalgijo v nebesni prostornini, v ozvezdju Mlečne ceste; minljivost časa v sencah dvoma in kazalcev v stari uri, »zlomljenih s hitrostjo ničeve, minljive, speče sreče«. Tako lahko bralec skupaj s pesnikom biva v privzdignjeni pravljični pesnitvi, v potopljeni stekleni palači, kjer je vse privid in vendar ne daleč od resnice. Tipografsko poudarjen zadnji verz ga znova poveže z naslovno vsebino pesnitve, ki jo je pesnik že v prvem verzu postavil na nebo: »Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …« Prispodoba, kot mnoge v Medvedovi poeziji, ni naključna: s tipalkami metulj ohranja ravnotežje med letenjem. In pesnik, vajen letenja v svoji poeziji, lovi ravnotežje – ne med prividi in resničnostjo, ampak med svojim življenjem in bivanjem v poeziji.

Poeziji je Andrej Medved, sicer umetnostni zgodovinar in filozof, od nekdaj zavezan. Kot pesnik z vizijo ne odloča o tem, koliko, ampak kako bo preživel čas, ki mu je na voljo. Verjame, da njegove pesmi svetijo kot zvezde v vesolju. Išče novo, neodkrito, zanimivo, sočno, sveže. Bori se za jezik, za ostrino jezika, za vdihe in izdihe. Njegovo véliko pesniško kolo se vrti brez prestanka, ne pristane na od/počitek, verzi se stegujejo za verzi in se še nedokončani tihotapijo na nove strani. Knjiga Véliko kolo je ena sama pesem, ki valovi in se vrti brez prestanka. Kot življenje samo: rojstvo, bivanje, smrt in tako znova in znova.

 

 


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andrej Medved: Veliko kolo

12.09.2022

Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše

Tatjana Pregl Kobe

Andrej Medved: Véliko kolo

Koper: Edicija Hyperion in KUD AAC Zrakogled, 2022

 

Vizualna podoba knjige Véliko kolo se že po zunanji kvadratni obliki, asketski naslovnici in enaki tipografiji naslova na rahlo orumenelem papirju ujema z mnogimi dosedanjimi zbirkami poezije Andreja Medveda. V knjigi z mehkimi platnicami, kjer je na zavihku objavljeno strokovno in v njegovo poetiko vživeto spremno besedilo Diane Pungeršič, so prav tako vmesni prazni barvni listi, ki jih pesnik dojema kot rahel miselni postanek, saj jih – čeprav neoštevilčene – pri oznakah števila strani upošteva kot del pesnitve. Knjiga Véliko kolo je posvečena ne le ženi Vidi, pesnikovi muzi, kar je po nizu več kot dvajsetih njej posvečenih pesniških zbirk pričakovano, temveč tudi Larisi in Sofiji.

Brati zadnje valovanje bohotne reke poezije Andreja Medveda je vsekakor izziv. Pisati o njej še toliko bolj. Njegove knjige poezije z doživljajsko intenzivnostjo oziroma z jezikovnimi variacijami kot meteoriti padajo v slovensko pesniško pokrajino in s svojo nenavadnostjo vselej terjajo pozornost. Že z Medvedovo prvo zbirko pesmi je bilo jasno, da je pesnik hotel iznajti svoj jezik, da je lahko opeval najsilovitejša čustva in čutnost, eros in tanatos, skozi fantazijske privide in poetične opise sveta okoli sebe, pri čemer se je vse od začetka s svojevrstno metaforiko in zgradbo kasnejših zbirk namerno izogibal tradiciji. Njegove pesmi so slikovite, večinoma grajene na simbolih in metaforah, silovitost njegovega pesniškega jezika pa se je še posebej razbohotila v nekaterih konceptualno zastavljenih pesniških zbirkah. V nasprotju z umetnostno-zgodovinskimi eseji in kritiškimi zapisi o vizualni umetnosti, ki jih prepredajo filozofski citati, njegova razmišljanja in téze, za katere je pogosto nujna dodatna razlaga celo v tovrstno umetnost posvečenemu bralcu, pa je njegov pesniški jezik dovolj komunikativen mozaik doživetij in domišljije, da (večinoma) ne potrebuje razlage. Ne, ni lahkotno branje, a kdor predre opno in se prebije skozi Medvedovo poezijo, se v njegovih migotajočih prispodobah lahko znajde.

Verjetno je pesnitev Véliko kolo nastala v času epidemije, ki je marsikomu spremenila način življenja, ga prignala v temne misli. Odtujenost in otopelost odmeva v »gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…« Nostalgično zrenje v preteklost, ko je bila intimna bližina samoumevna, je ovito v nadrealne prispodobe in pospremljeno z vabilom na »potovanje v svet čudežev in pravljičnih, zasnulih škratov«, na katerem je pesnik tudi zvest popisovalec s soncem obsijanih dvorišč, vrta za galerijo, koprskih hiš in obale, gluhot jonskega otoka in Atlantika v Panamski ožini. Po polju bivanja se Andrej Medved pomika kot osamljen subjekt, ki na svoji pesniški poti živi vzporedno življenje: silovito, razburljivo, hipno, bežno, vročično, osamljeno, ranljivo in fantazijsko izsanjano. Kot življenje mineva dan za dnem, enkrat bolj idilično umirjeno, drugič bolj pretresljivo dramatično, se drug za drugim stekajo verzi kot pesnikov alter ego na papirju, dokler se med zdajšnjostjo in večnostjo nenadoma ne odprejo vrata v nebesa, kjer »Véliko kolo ožarja stene v blodnjaku ptic in netopirjev … Da zrase / moč letenja in lebdenja in vdihov / in izdihov v vrtincu zraka.« En vdih za drugim, en verz za drugim.

Z verzom »prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …« pesnik sporoča, da sta od vsega rajskega človeku ostala le hrepenenje in spomin na izginulo, na minulo. Kajti spomin, ki veže preteklost s prihodnostjo, so sanje, v njihovi neposredni bližini pa ima svoj dom tudi poezija. Ker samo v sanjah kača s kamna zleze v zaprta usta, prhutajo kobilice v stekleni glavi in na obronkih gozda zagorijo hlebci kruha, samo v sanjah iz oblačne rose pade angel na steklene nitke in kikirikajo polnočni petelini z glasilkami sedmeroglavih zmajev in samo tam iz vdolbinic v glavi izstopajo prikazni, ujete v izdihan zrak. Saj tudi »ptica vzleti z gole na sosednjo vejo, kot deklica / z modrimi očmi vzleti v sanje, ki minejo kot pravljica, ki izpuhti v vesoljni čas …«

 

Scenografija pesmi v knjigi Véliko kolo ne preseneča, gradnja je podobna prejšnjim. Pesniška pripoved se zlagoma odvija (skoraj) na vrhu strani, ena za drugo v dveh, treh ali štirih vrsticah (zelo redko v eni), pri čemer ni nujno, da vsaka od njih odpre novo epizodo. Nasprotno, nekajvrstični pesniški zapisi se zlivajo iz ene strani v drugo, valovíjo iz ene povedi v drugo, ne da bi se zaustavili za zaključno misel, ki kot nebrzdan val najde mesto na naslednji strani. Ali celo pozneje. Skoraj nikoli se ne končajo s piko, ponekod z vejico ali tropičjem, večinoma pa ostajajo brez ločila. In tako valovíjo vse do konca pesnitve, ko se bralec na zadnji strani znajde »z obrazom v slani vodi zastekljenega vodnjaka …«, kjer je, kot se mu po celi pesnitvi zazdi, ves čas bil. Ne kot nerojen otrok pod potopljenim skafandrom, ampak kot človek iz mesa in krvi, ki s pesnikom čuti neznosno krivdo, ki lebdi v njegovi glavi, in ki doživlja neznansko stisko, ostrino noža, kaplje strnjene krvi, odmrle silhuete. Čuti erotiko v trpkosti poljuba in v sladkih sporočilih iz mamljivih mlečnih žlez; čisto poezijo neskončne svetosti pomladi; nostalgijo v nebesni prostornini, v ozvezdju Mlečne ceste; minljivost časa v sencah dvoma in kazalcev v stari uri, »zlomljenih s hitrostjo ničeve, minljive, speče sreče«. Tako lahko bralec skupaj s pesnikom biva v privzdignjeni pravljični pesnitvi, v potopljeni stekleni palači, kjer je vse privid in vendar ne daleč od resnice. Tipografsko poudarjen zadnji verz ga znova poveže z naslovno vsebino pesnitve, ki jo je pesnik že v prvem verzu postavil na nebo: »Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …« Prispodoba, kot mnoge v Medvedovi poeziji, ni naključna: s tipalkami metulj ohranja ravnotežje med letenjem. In pesnik, vajen letenja v svoji poeziji, lovi ravnotežje – ne med prividi in resničnostjo, ampak med svojim življenjem in bivanjem v poeziji.

Poeziji je Andrej Medved, sicer umetnostni zgodovinar in filozof, od nekdaj zavezan. Kot pesnik z vizijo ne odloča o tem, koliko, ampak kako bo preživel čas, ki mu je na voljo. Verjame, da njegove pesmi svetijo kot zvezde v vesolju. Išče novo, neodkrito, zanimivo, sočno, sveže. Bori se za jezik, za ostrino jezika, za vdihe in izdihe. Njegovo véliko pesniško kolo se vrti brez prestanka, ne pristane na od/počitek, verzi se stegujejo za verzi in se še nedokončani tihotapijo na nove strani. Knjiga Véliko kolo je ena sama pesem, ki valovi in se vrti brez prestanka. Kot življenje samo: rojstvo, bivanje, smrt in tako znova in znova.

 

 


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 51 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov