Avtor recenzije: Sašo Puljarević Bralec: Renato Horvat

Sašo Puljarević

Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

Maribor: Litera, 2022

Kako preseči travmatično izkušnjo? Kako pretrgati molk, spregovoriti in pri tem opozoriti, da travma ni vse, kar določa posameznika, ki jo je preživel? To so tehtna vprašanja, ki jih odpira roman Adriane Kuči Ime mi je Sarajevo,. Zgodbo sestavljajo tri pripovedne niti: prva se začne leta 2019 in se konča v pandemični sedanjosti, druga se odvija v obleganem Sarajevu in se izpoje v začetku novega tisočletja, tretja pa v nasprotju s prejšnjima ni časovno določena, temveč jo sestavljajo razmišljanja in paberki iz preteklosti protagonistke in prvoosebne pripovedovalke Lane. Pri tem je formalna ločitev močnejša kot vsebinska. Tako kot se prepletajo Lanini odnosi, bodisi s sarajevskim ljubimcem Emirjem bodisi s slovenskim zdaj že bivšim možem Markom, se namreč prepletajo tudi pripovedni tokovi, in čeprav je roman močno pogojen z družbenimi okoliščinami, bi lahko rekli, da resnični agens pripovedi predstavljajo prav ljubezenska razmerja.

Žanrsko se delo poigrava z mejami ljubezenskega romana in vojne pisave, stično točko oziroma vzporednico pa predstavlja predvsem travmatična izkušnja. Lana je v obleganem Sarajevu najstnica, a daleč od tipične. Ne le, da je vojna prekinila rutino vsakdana, temveč je povsem postavila na glavo njene želje in pričakovanja. Roman Ime mi je Sarajevo zavzema močno protivojno stališče, pri čemer pa ostaja trdno zasidran v sferi intimnega. Ta je seveda zaznamovana s političnim in družbenim dogajanjem, a poudarek ostaja ves čas jasen.

V Sarajevu je travmo predstavljala vojna, v povojnem času pa je travmatičen Lanin zakon z Markom. Nasilniške izpade Lana na začetku še poskuša racionalizirati, jih pripisati njegovim nerazrešenim stiskam, vendar ji sčasoma za kaj takšnega zmanjkuje energije in empatije. Naposled si mora priznati, da gre za zlorabo, in zahtevati ločitev. Na tem mestu roman doživi določen zasuk. Če se sprva zdi, da se stvari dogajajo mimo nje, Lana skozi roman spozna, da ne želi, da jo določa zgolj travmatična izkušnja, temveč postaja aktiven subjekt lastnega življenja. Tovrstnega zasuka pa ne sproži ločitev kot takšna, temveč novica o Ajni Jusić, aktivistki in predsednici društva Pozabljeni otroci vojne. Lana potrebuje katalizator, da bi se osvobodila dvojno kodiranega sramu – najprej, ker zaradi dogodkov v vojni nikoli ni postala mati, in nato, ker je vztrajala v zakonu z nasilniškim Markom. Prav Ajna, ki javno govori o svoji izkušnji otroka posilstva, to Lani tudi omogoči. Na tem mestu roman opozarja na vlogo pričevanj tistih, ki so preživeli travmatično izkušnjo. Seveda gre najprej za soočanje z lastno travmo, vendar taisto pričevanje lahko hkrati drugim s podobno izkušnjo pomaga spregovoriti.

A ravno pri omenjenem obratu roman nekoliko opeša. Če vojno travmo prikazuje v vsej kompleksnosti, se nasilja nad ženskami loteva preveč neposredno. Celo poglavje je namreč namenjeno Laninemu nagovoru ženskam, ki trpijo nasilje, in čeprav gre za pomembno sporočilo, slog letaka ali pa priročnika romanu po nepotrebnem odvzema estetsko vrednost. Roman se načeloma spretno izogiba žanrskim pastem, a občasno jim vendarle podleže. Takšna je na primer klišejska romantizacija revščine ali pa rešitev, ki jo kot deus ex machina predstavlja bogata prijateljica Amra, namesto že zlizanega motiva darovanja ledvic, pa si želim, da bi avtorica posegla vsaj po drugem organu.

Slogovno roman zaznamujejo predvsem kratki enopovedni odstavki, ki se mestoma zarežejo v sicer relativno strnjeno pripoved in jo spretno upočasnijo in ritmizirajo, verzom podobna oblika pa vešče ustvarja podton liričnosti. Kar gre na slogovni ravni romanu očitati, so opombe, ki jih sicer ni veliko, a ker so te zgolj informativne narave in nimajo poetološke vloge in ker ne nazadnje ne gre za prevod, temveč izvirno delo, bi jih avtorica, če je že presodila, da so za razumevanje nujne, zlahka vpletla v besedilo in tako ne bi po nepotrebnem prekinjala toka branja in pripovedi.

Ime mi je Sarajevo je roman, ki vešče prepleta intimno in družbeno, hkrati pa poudarja, da je intimno skoraj vedno tudi politično, najsi bo to v kontekstu vojne ali druge oblike nasilja. Ne nazadnje odpira vprašanje odgovornosti, ki ji Lana pravi skupna. A zdi se, da pri tem ne misli na tisto kolektivno, ki se je zgodovinsko izkazala za neproduktiven institut, temveč na družbeno dolžnost, da vojne oziroma vsakršne zločine prepoznamo in tudi pripoznamo. Nekje je pač treba začeti.