Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Sašo Puljarević
Bralec: Renato Horvat
Sašo Puljarević
Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo
Maribor: Litera, 2022
Kako preseči travmatično izkušnjo? Kako pretrgati molk, spregovoriti in pri tem opozoriti, da travma ni vse, kar določa posameznika, ki jo je preživel? To so tehtna vprašanja, ki jih odpira roman Adriane Kuči Ime mi je Sarajevo,. Zgodbo sestavljajo tri pripovedne niti: prva se začne leta 2019 in se konča v pandemični sedanjosti, druga se odvija v obleganem Sarajevu in se izpoje v začetku novega tisočletja, tretja pa v nasprotju s prejšnjima ni časovno določena, temveč jo sestavljajo razmišljanja in paberki iz preteklosti protagonistke in prvoosebne pripovedovalke Lane. Pri tem je formalna ločitev močnejša kot vsebinska. Tako kot se prepletajo Lanini odnosi, bodisi s sarajevskim ljubimcem Emirjem bodisi s slovenskim zdaj že bivšim možem Markom, se namreč prepletajo tudi pripovedni tokovi, in čeprav je roman močno pogojen z družbenimi okoliščinami, bi lahko rekli, da resnični agens pripovedi predstavljajo prav ljubezenska razmerja.
Žanrsko se delo poigrava z mejami ljubezenskega romana in vojne pisave, stično točko oziroma vzporednico pa predstavlja predvsem travmatična izkušnja. Lana je v obleganem Sarajevu najstnica, a daleč od tipične. Ne le, da je vojna prekinila rutino vsakdana, temveč je povsem postavila na glavo njene želje in pričakovanja. Roman Ime mi je Sarajevo zavzema močno protivojno stališče, pri čemer pa ostaja trdno zasidran v sferi intimnega. Ta je seveda zaznamovana s političnim in družbenim dogajanjem, a poudarek ostaja ves čas jasen.
V Sarajevu je travmo predstavljala vojna, v povojnem času pa je travmatičen Lanin zakon z Markom. Nasilniške izpade Lana na začetku še poskuša racionalizirati, jih pripisati njegovim nerazrešenim stiskam, vendar ji sčasoma za kaj takšnega zmanjkuje energije in empatije. Naposled si mora priznati, da gre za zlorabo, in zahtevati ločitev. Na tem mestu roman doživi določen zasuk. Če se sprva zdi, da se stvari dogajajo mimo nje, Lana skozi roman spozna, da ne želi, da jo določa zgolj travmatična izkušnja, temveč postaja aktiven subjekt lastnega življenja. Tovrstnega zasuka pa ne sproži ločitev kot takšna, temveč novica o Ajni Jusić, aktivistki in predsednici društva Pozabljeni otroci vojne. Lana potrebuje katalizator, da bi se osvobodila dvojno kodiranega sramu – najprej, ker zaradi dogodkov v vojni nikoli ni postala mati, in nato, ker je vztrajala v zakonu z nasilniškim Markom. Prav Ajna, ki javno govori o svoji izkušnji otroka posilstva, to Lani tudi omogoči. Na tem mestu roman opozarja na vlogo pričevanj tistih, ki so preživeli travmatično izkušnjo. Seveda gre najprej za soočanje z lastno travmo, vendar taisto pričevanje lahko hkrati drugim s podobno izkušnjo pomaga spregovoriti.
A ravno pri omenjenem obratu roman nekoliko opeša. Če vojno travmo prikazuje v vsej kompleksnosti, se nasilja nad ženskami loteva preveč neposredno. Celo poglavje je namreč namenjeno Laninemu nagovoru ženskam, ki trpijo nasilje, in čeprav gre za pomembno sporočilo, slog letaka ali pa priročnika romanu po nepotrebnem odvzema estetsko vrednost. Roman se načeloma spretno izogiba žanrskim pastem, a občasno jim vendarle podleže. Takšna je na primer klišejska romantizacija revščine ali pa rešitev, ki jo kot deus ex machina predstavlja bogata prijateljica Amra, namesto že zlizanega motiva darovanja ledvic, pa si želim, da bi avtorica posegla vsaj po drugem organu.
Slogovno roman zaznamujejo predvsem kratki enopovedni odstavki, ki se mestoma zarežejo v sicer relativno strnjeno pripoved in jo spretno upočasnijo in ritmizirajo, verzom podobna oblika pa vešče ustvarja podton liričnosti. Kar gre na slogovni ravni romanu očitati, so opombe, ki jih sicer ni veliko, a ker so te zgolj informativne narave in nimajo poetološke vloge in ker ne nazadnje ne gre za prevod, temveč izvirno delo, bi jih avtorica, če je že presodila, da so za razumevanje nujne, zlahka vpletla v besedilo in tako ne bi po nepotrebnem prekinjala toka branja in pripovedi.
Ime mi je Sarajevo je roman, ki vešče prepleta intimno in družbeno, hkrati pa poudarja, da je intimno skoraj vedno tudi politično, najsi bo to v kontekstu vojne ali druge oblike nasilja. Ne nazadnje odpira vprašanje odgovornosti, ki ji Lana pravi skupna. A zdi se, da pri tem ne misli na tisto kolektivno, ki se je zgodovinsko izkazala za neproduktiven institut, temveč na družbeno dolžnost, da vojne oziroma vsakršne zločine prepoznamo in tudi pripoznamo. Nekje je pač treba začeti.
Avtor recenzije: Sašo Puljarević
Bralec: Renato Horvat
Sašo Puljarević
Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo
Maribor: Litera, 2022
Kako preseči travmatično izkušnjo? Kako pretrgati molk, spregovoriti in pri tem opozoriti, da travma ni vse, kar določa posameznika, ki jo je preživel? To so tehtna vprašanja, ki jih odpira roman Adriane Kuči Ime mi je Sarajevo,. Zgodbo sestavljajo tri pripovedne niti: prva se začne leta 2019 in se konča v pandemični sedanjosti, druga se odvija v obleganem Sarajevu in se izpoje v začetku novega tisočletja, tretja pa v nasprotju s prejšnjima ni časovno določena, temveč jo sestavljajo razmišljanja in paberki iz preteklosti protagonistke in prvoosebne pripovedovalke Lane. Pri tem je formalna ločitev močnejša kot vsebinska. Tako kot se prepletajo Lanini odnosi, bodisi s sarajevskim ljubimcem Emirjem bodisi s slovenskim zdaj že bivšim možem Markom, se namreč prepletajo tudi pripovedni tokovi, in čeprav je roman močno pogojen z družbenimi okoliščinami, bi lahko rekli, da resnični agens pripovedi predstavljajo prav ljubezenska razmerja.
Žanrsko se delo poigrava z mejami ljubezenskega romana in vojne pisave, stično točko oziroma vzporednico pa predstavlja predvsem travmatična izkušnja. Lana je v obleganem Sarajevu najstnica, a daleč od tipične. Ne le, da je vojna prekinila rutino vsakdana, temveč je povsem postavila na glavo njene želje in pričakovanja. Roman Ime mi je Sarajevo zavzema močno protivojno stališče, pri čemer pa ostaja trdno zasidran v sferi intimnega. Ta je seveda zaznamovana s političnim in družbenim dogajanjem, a poudarek ostaja ves čas jasen.
V Sarajevu je travmo predstavljala vojna, v povojnem času pa je travmatičen Lanin zakon z Markom. Nasilniške izpade Lana na začetku še poskuša racionalizirati, jih pripisati njegovim nerazrešenim stiskam, vendar ji sčasoma za kaj takšnega zmanjkuje energije in empatije. Naposled si mora priznati, da gre za zlorabo, in zahtevati ločitev. Na tem mestu roman doživi določen zasuk. Če se sprva zdi, da se stvari dogajajo mimo nje, Lana skozi roman spozna, da ne želi, da jo določa zgolj travmatična izkušnja, temveč postaja aktiven subjekt lastnega življenja. Tovrstnega zasuka pa ne sproži ločitev kot takšna, temveč novica o Ajni Jusić, aktivistki in predsednici društva Pozabljeni otroci vojne. Lana potrebuje katalizator, da bi se osvobodila dvojno kodiranega sramu – najprej, ker zaradi dogodkov v vojni nikoli ni postala mati, in nato, ker je vztrajala v zakonu z nasilniškim Markom. Prav Ajna, ki javno govori o svoji izkušnji otroka posilstva, to Lani tudi omogoči. Na tem mestu roman opozarja na vlogo pričevanj tistih, ki so preživeli travmatično izkušnjo. Seveda gre najprej za soočanje z lastno travmo, vendar taisto pričevanje lahko hkrati drugim s podobno izkušnjo pomaga spregovoriti.
A ravno pri omenjenem obratu roman nekoliko opeša. Če vojno travmo prikazuje v vsej kompleksnosti, se nasilja nad ženskami loteva preveč neposredno. Celo poglavje je namreč namenjeno Laninemu nagovoru ženskam, ki trpijo nasilje, in čeprav gre za pomembno sporočilo, slog letaka ali pa priročnika romanu po nepotrebnem odvzema estetsko vrednost. Roman se načeloma spretno izogiba žanrskim pastem, a občasno jim vendarle podleže. Takšna je na primer klišejska romantizacija revščine ali pa rešitev, ki jo kot deus ex machina predstavlja bogata prijateljica Amra, namesto že zlizanega motiva darovanja ledvic, pa si želim, da bi avtorica posegla vsaj po drugem organu.
Slogovno roman zaznamujejo predvsem kratki enopovedni odstavki, ki se mestoma zarežejo v sicer relativno strnjeno pripoved in jo spretno upočasnijo in ritmizirajo, verzom podobna oblika pa vešče ustvarja podton liričnosti. Kar gre na slogovni ravni romanu očitati, so opombe, ki jih sicer ni veliko, a ker so te zgolj informativne narave in nimajo poetološke vloge in ker ne nazadnje ne gre za prevod, temveč izvirno delo, bi jih avtorica, če je že presodila, da so za razumevanje nujne, zlahka vpletla v besedilo in tako ne bi po nepotrebnem prekinjala toka branja in pripovedi.
Ime mi je Sarajevo je roman, ki vešče prepleta intimno in družbeno, hkrati pa poudarja, da je intimno skoraj vedno tudi politično, najsi bo to v kontekstu vojne ali druge oblike nasilja. Ne nazadnje odpira vprašanje odgovornosti, ki ji Lana pravi skupna. A zdi se, da pri tem ne misli na tisto kolektivno, ki se je zgodovinsko izkazala za neproduktiven institut, temveč na družbeno dolžnost, da vojne oziroma vsakršne zločine prepoznamo in tudi pripoznamo. Nekje je pač treba začeti.
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.
Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu
V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.
Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.
Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.
Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov