Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Renato Horvat

Aljaž Krivec

Eva Menasse: Živali za nadaljevalce

Prevedla Tanja Petrič; Ljubljana: LUD Literatura, 2021

Kratkoprozna zbirka osmih besedil Živali za nadaljevalce, ki je v izvirniku izšla leta 2017 in je bila ovenčana tudi z avstrijsko nagrado za književnost, si za izhodišče jemlje nenavadna dejstva o različnih vrstah živali oziroma realne pripetljaje povezane z njimi, ki jih potem bolj ali manj svobodno prenese na situacije, ki se pojavljajo v človeški družbi.

A povedano pravzaprav ne pove zelo veliko o knjigi vsestranske Eve Menasse, ki se je do sedaj podpisovala pod romane in kratkoprozne zbirke, otroško književnost ter stvarno literaturo, proslavila pa se je tudi kot novinarka in družbeno angažirana intelektualka. Osnovni okvir, ki pojasni tudi naslov knjige, se zdi predvsem kuriozum dela, ki se ne ukvarja denimo z vprašanjem človeško-živalskih odnosov, temveč je v prvi vrsti zavezan podrobnemu raziskovanju mikrodružbenih človeških skupin. Najpogosteje je pod drobnogled seveda postavljena družina, vendar lahko spremljamo tudi denimo skupino umetnic in umetnikov, starševski zbor neke šole ter seveda prijateljstva in znanstva.

A to ne pomeni, da se Živali za nadaljevalce gibljejo izključno po polju intimnega, saj vsaka situacija odseva velike družbene dogodke in procese, najsigre za holokavst, migracije, rasizem ali kaj drugega. S tem se pred nami prepričljivo izrisuje, kako zelo smo kot posamezniki in posameznice vpeti v družbo in zgodovino, kar se lahko odraža v na videz najbolj banalnih vsakodnevnih dogodkih. A tu je ob Živalih za nadaljevalce mogoče izraziti tudi zadržek, saj se včasih zdi, da lahko pripoved malodane zakrije jedro dogajanja, a tudi njegov kontekst.

V obravnavanem delu imamo namreč opravka z izrazito zgoščeno pisavo, ki jo zaznamuje pogosta osredotočenost na še najmanjše detajle. Ker gre obenem za zbirko razmeroma obširnih besedil, ki v povprečju obsegajo kakšnih trideset strani, v okviru katerih avtorica z več vidikov osvetljuje tudi najbolj pereča in kompleksna vprašanja, zahtevajo Živali za nadaljevalce izrazito pozorno branje. Ob tem gre za knjigo, ki bo ciljno občinstvo našla prej v krogih literarnega gurmanstva, med širšim bralstvom pa najbrž niti ne. K temu občutku pripomore tudi avtoričina izbira jezika, ki ga zaznamujeta obširen besednjak in premišljeno izrazje, ki kaže tudi v jezikovno bogatem in tekočem prevodu Tanje Petrič.

A zdi se, da je knjiga potencialno ožje dostopna predvsem z vidika pripovednega sloga, medtem ko delo Eve Menasse po vsebinski plati z obravnavo nekaterih ključnih, a tudi večnih vprašanj pretendira po kar najširši dostopnosti. Podobno je bržkone mogoče reči za izbor nastopajočih likov, pogosto ujetih v vsakodnevne situacije, družinska razmerja in premisleke o lastni usodi – še najbolj jih zamejuje to, da jim je pretežno mogoče pripisati pripadnost srednjemu razredu.

Slednje pa nakazuje tudi morebitne težave. Če je po eni strani mogoče reči, da pisanje Eve Menasse ponuja preštevilne mikrozasuke in presenečenja na zgodbeni ravni ter številne trenutke bolj ali manj trpkega humorja, pa umeščenost zgodb v pretežno ustaljeno okolje prinaša tudi nekatere pretirano pričakovane in morda celo klišejske zaplete, problematike in motive, najsi gre za vprašanje krhkih zakonskih zvez in kriptorasizma srednjega razreda ali bolj ali manj negativno refleksijo lastnega družinskega življenja na počitnicah.

Živali za nadaljevalce so tako delo, ki ponuja nemalo estetskega užitka, zastavlja pomembna vprašanja in jih prepričljivo umešča v sfero med javnim in zasebnim, naposled pa ponudi tudi kakšen kliše preveč.