Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Kristina Jurkovič
Bere: Maja Moll
Založbe, ne le pri nas, s svojim prevodnim programom običajno skušajo dohiteti sodobno knjižno produkcijo, zato je pravo veselje najti na policah novost, katere nastanek datira v 17. stoletje. Gre za klasiko italijanske književnosti in velik ponos Neapeljčanov, saj je bila Zgodba zgodb, prva evropska literarna pravljica, napisana prav v njihovem narečju, v jeziku preprostih ljudi, ki se že od nekdaj odlikujejo v iznajdljivosti in bujni domišljij, a so vse do danes, če se izrazimo v tonu knjige, vedno zadnja luknja na piščalki družbe.
Okvirna zgodba in povod za nadaljnjih 49 zgodb pripoveduje o melanholični kraljevski hčeri Zozi, ki jo zmore nasmejati le neka starka – ta pred njenimi očmi dvornemu pažu v jezi dvigne krilo, da je, kot piše, ''vsem na očeh zasijala bujna gozdna scenografija pod njo.'' Starka Zozi napove poroko z zakletim princem, a jo pri tem prehiti sužnja, kateri kraljična maščevalno vsadi željo po poslušanju zgodb.
Tako se na dvoru zvrsti deset jezičnih stark, ki kar tekmujejo v pripovedovanju o grdobcih, bolhah velikankah, kmeticah, ki rodijo vejo mirte, zmajih, nehvaležnicah, ki jim vile za kazen spremenijo obraz v kozjega, in še o marsičem, kar si je takrat umislil sredozemski barok in kar po zaslugi neapeljskega pisca Giambattiste Basileja ni utonilo v pozabo. Basile je imel sicer razgibano življenje: bil je plačanec, popotnik, služil je na mnogih dvorih po Kampanji, predvsem pa kritično motril svet, krivičen do malega človeka. Vsaj v zgodbah mu je Basile želel omogočiti izstop iz sicer zacementirane bede skozi edino možnost – čudež. In teh v zgodbah kar mrgoli.
Marsikaj nakazuje da je zgodbe zapisal izobraženec. Knjiga se v zunanji strukturi naslanja na Boccacciev Dekameron, le da se zgodbe odvijejo v petih dneh in da deset zgodbark ni del višjih, temveč nižjih slojev. Starkina opolzka gesta v Uvodu je referenca na elevzinske misterije, kjer užaloščeno boginjo Demetro nasmeji starka Bavbo, ko ji pokaže svoje spolovilo, in tudi sicer se skozi vse zgodbe vijejo reference na literaturo, običaje in navade ter tehnične dosežke – kot da bi Basile hotel zadržati vednost tedanjega časa. V zgodbah naletimo na vse lege človekove narave: željo starih po pomladitvi in žensk po otroku, hrepenenje po svobodi in ljubezni, izgnanstvo, transformacije in iniciacije, ves repertoar čustev in kompleksnih odnosov, ki jih na začetku in koncu vsake zgodbe oklepajo nekakšni moralni poduki, npr. da se goljufija ne obrestuje, da je krepost največje bogastvo ali da je bolje imeti možgane kot kovance.
V zgodbah oživijo tudi nebesna telesa. Sonce nastopi na nebu kot general ali admiral, Luna pa kot ''mati koklja, ki pokliče zvezde zobat roso''. Ponekod naravne sile ravnajo prav nečastno človeško, tako je na primer ''morje s tleskanjem valov klofutalo skale, ki so zabušavale pri uri latinščine'', ali pričajo o človeških stiskah kot je zadolženost. Tako nekje ''uradniki Noči zberejo vse živali, da Naravi plačajo najemnino za potrebni spanec'', Sonce je ''kot študent, ki zamuja s plačilom', pogosto mora kdo, s pripovedovalkami vred, poravnati svoj dolg. Pri tej gostoti izrazov in pomenov si ni težko predstavljati, da sta se prevajalki Ana Duša in Irena Duša Draž morali kar malo namučiti pri razvozlavanju zapletenih stavčnih struktur, a sta se tudi zabavali pri kovanju kosmatih dovtipov, zbadljivk in zmerljivk, ki jih glede na to, da zgodbe prihajajo neposredno z ulic in trgov, ne manjka. Uspelo jima je tudi poustvariti oziroma kar ustvariti grotesken humor, tega pa poudarjajo še ilustracije odličnega Damijana Stepančiča.
Zakaj torej seči po knjigi iz davne preteklosti? Pametno v Uvodu reče princ Tadeo: ''Nič ni slajšega na svetu /…/ kot poslušati o življenju drugih, in znameniti filozof ni brez razloga rekel, da je prijetna zgodba največja sreča za človeka; kadar naravna uho na prijetne reči, se skrbi razblinijo, nadležne misli se poskrijejo in življenje začne teči počasneje.''
Morda prav zato: Da postavimo čas pred vrata in se pustimo zapeljati domišljiji.
Piše: Kristina Jurkovič
Bere: Maja Moll
Založbe, ne le pri nas, s svojim prevodnim programom običajno skušajo dohiteti sodobno knjižno produkcijo, zato je pravo veselje najti na policah novost, katere nastanek datira v 17. stoletje. Gre za klasiko italijanske književnosti in velik ponos Neapeljčanov, saj je bila Zgodba zgodb, prva evropska literarna pravljica, napisana prav v njihovem narečju, v jeziku preprostih ljudi, ki se že od nekdaj odlikujejo v iznajdljivosti in bujni domišljij, a so vse do danes, če se izrazimo v tonu knjige, vedno zadnja luknja na piščalki družbe.
Okvirna zgodba in povod za nadaljnjih 49 zgodb pripoveduje o melanholični kraljevski hčeri Zozi, ki jo zmore nasmejati le neka starka – ta pred njenimi očmi dvornemu pažu v jezi dvigne krilo, da je, kot piše, ''vsem na očeh zasijala bujna gozdna scenografija pod njo.'' Starka Zozi napove poroko z zakletim princem, a jo pri tem prehiti sužnja, kateri kraljična maščevalno vsadi željo po poslušanju zgodb.
Tako se na dvoru zvrsti deset jezičnih stark, ki kar tekmujejo v pripovedovanju o grdobcih, bolhah velikankah, kmeticah, ki rodijo vejo mirte, zmajih, nehvaležnicah, ki jim vile za kazen spremenijo obraz v kozjega, in še o marsičem, kar si je takrat umislil sredozemski barok in kar po zaslugi neapeljskega pisca Giambattiste Basileja ni utonilo v pozabo. Basile je imel sicer razgibano življenje: bil je plačanec, popotnik, služil je na mnogih dvorih po Kampanji, predvsem pa kritično motril svet, krivičen do malega človeka. Vsaj v zgodbah mu je Basile želel omogočiti izstop iz sicer zacementirane bede skozi edino možnost – čudež. In teh v zgodbah kar mrgoli.
Marsikaj nakazuje da je zgodbe zapisal izobraženec. Knjiga se v zunanji strukturi naslanja na Boccacciev Dekameron, le da se zgodbe odvijejo v petih dneh in da deset zgodbark ni del višjih, temveč nižjih slojev. Starkina opolzka gesta v Uvodu je referenca na elevzinske misterije, kjer užaloščeno boginjo Demetro nasmeji starka Bavbo, ko ji pokaže svoje spolovilo, in tudi sicer se skozi vse zgodbe vijejo reference na literaturo, običaje in navade ter tehnične dosežke – kot da bi Basile hotel zadržati vednost tedanjega časa. V zgodbah naletimo na vse lege človekove narave: željo starih po pomladitvi in žensk po otroku, hrepenenje po svobodi in ljubezni, izgnanstvo, transformacije in iniciacije, ves repertoar čustev in kompleksnih odnosov, ki jih na začetku in koncu vsake zgodbe oklepajo nekakšni moralni poduki, npr. da se goljufija ne obrestuje, da je krepost največje bogastvo ali da je bolje imeti možgane kot kovance.
V zgodbah oživijo tudi nebesna telesa. Sonce nastopi na nebu kot general ali admiral, Luna pa kot ''mati koklja, ki pokliče zvezde zobat roso''. Ponekod naravne sile ravnajo prav nečastno človeško, tako je na primer ''morje s tleskanjem valov klofutalo skale, ki so zabušavale pri uri latinščine'', ali pričajo o človeških stiskah kot je zadolženost. Tako nekje ''uradniki Noči zberejo vse živali, da Naravi plačajo najemnino za potrebni spanec'', Sonce je ''kot študent, ki zamuja s plačilom', pogosto mora kdo, s pripovedovalkami vred, poravnati svoj dolg. Pri tej gostoti izrazov in pomenov si ni težko predstavljati, da sta se prevajalki Ana Duša in Irena Duša Draž morali kar malo namučiti pri razvozlavanju zapletenih stavčnih struktur, a sta se tudi zabavali pri kovanju kosmatih dovtipov, zbadljivk in zmerljivk, ki jih glede na to, da zgodbe prihajajo neposredno z ulic in trgov, ne manjka. Uspelo jima je tudi poustvariti oziroma kar ustvariti grotesken humor, tega pa poudarjajo še ilustracije odličnega Damijana Stepančiča.
Zakaj torej seči po knjigi iz davne preteklosti? Pametno v Uvodu reče princ Tadeo: ''Nič ni slajšega na svetu /…/ kot poslušati o življenju drugih, in znameniti filozof ni brez razloga rekel, da je prijetna zgodba največja sreča za človeka; kadar naravna uho na prijetne reči, se skrbi razblinijo, nadležne misli se poskrijejo in življenje začne teči počasneje.''
Morda prav zato: Da postavimo čas pred vrata in se pustimo zapeljati domišljiji.
Orkester in zbor Slovenske filharmonije sta včeraj zvečer nastopila v filharmoničnem ciklu Sodobne orkestrske skladbe. Naslov »Za slavljenca« je v središče postavil glasbo Lojzeta Lebiča, ki v tem letu praznuje 90-letnico. Da je njegova glasba močno zaznamovala koncert, v oceni ugotavlja tudi Primož Trdan.
Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Maja Moll. Pisateljica Neli Filipić je po študiju na Akademiji za likovno umetnost našla svojo pravo ljubezen v pisanju otroških knjig in mladinskih romanov, kratkoprozna zbirka Srečni konci pa je njena prva knjiga za odrasle. V njej najdemo kar 49 kratkih zgodb, v katerih močno prevladujejo ženske, ki tako ali drugače izstopajo iz družbenih okvirjev, zato nas sivo-rdeča naslovnica, na kateri gola ženska na metli beži pred “božjim dotikom” – gre za ilustracijo Samire Kentrić, ki je motiv vzela iz Michelangelove freske Stvarjenje Adama – ne preseneti, ampak še hitreje spodbudi k branju. Čeprav je bil študijski naslov knjige sprva Pri sosedih koljejo otroka, je avtorica očitno izbrala bolj “diplomatski naslov” z namigom o srečnem koncu. Pisateljica, ki se zadnjih šest let preizkuša tudi v vlogi mentorice za pisanje kratke zgodbe na literarnih delavnicah, zgodbe pogosto zaključi čustveno neprizadeto, nepredvidljivo, dvoumno, zato za večino zgodb vendarle ne moremo trditi, da se zaključijo srečno. Če gledamo na celotno knjigo skozi prizmo zgodbe Močen stavek, v katerem protagonist išče zadnji stavek za svojo zgodbo, lahko naslov zbirke razumemo tudi kot ironično poigravanje. Življenje mu namreč prinese nasproti bel list papirja s partnerkinim sporočilom, ki namiguje na razhod: “Tak konec je srečen za oba.” Ironičen je tudi prikaz več junakinj, ki so na začetku prikazane kot nekonvencionalne, neiznajdljive, nore, obrekljive, čustveno posesivne in nemočne, a jih nepredvidljivi dogodki in odločitve postavijo položaj, ko dobijo vzvode moči nazaj v svoje roke. V nekem trenutku se mati odloči, da ne bo več kuhala za družino, zato se otroci, ki nastopajo kot prvoosebni protagonisti zgodbe Pojedli smo mamo, zaskrbljeno sprašujejo: “Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo? Njeni ljubi otročički, ki jih je včasih z mehkimi prsti ščipala v lička, da bi imeli zdravo rdečo barvo, mi pa smo se med upiranjem hihitali? Ja, pozabila je, druge razlage ni. Ima nas za zajedavce na svojem materinskem telesu. Lepo te prosim – katera mama bi tako gledala na svoje otroke? Razen, če se ji je močno poslabšalo v glavi. Ampak kdo ji bo plačal za pregled, ko pa ničesar več nimamo. Še za v želodec nimamo. Lačni smo. Od lakote izgubljamo pamet. Ona pa takole – nekako mirna in zadovoljna, kot da nam je dala fino lekcijo.” Protagonistka zgodbe Dilema – Dvom razmišlja, ali naj izbranca sploh povabi k sebi na obisk, saj ji stanovanje in zobovje razpadata in mora pretehtati, ali se ji “vse to garanje sploh splača”, glavna junakinja zgodbe Vročina pa že pozna odgovor, ko mesi cmoke z dodatkom strupa za voluharje. Junakinji zgodb Nočna mora in Samoumevnost se zavedata, da sta vpeti v družbene vzorce, ki jima narekujejo, kaj vse morata narediti, da ostaneta nemoteči in nevpadljivi. Prva ugotavlja, da bi morala “polno živeti, ne zgolj razmišljati o tem”, druga pa se na ulici zlepa ne umakne mimoidočim, temveč čaka, da se ji sami umaknejo ali celo trčijo vanjo. Tudi protagonistka zgodbe Ključ se odzove nekonvencionalno, ko pred blokom zagleda kradljivca svojega kolesa in ga prav prijazno povabi v stanovanje, da pokrade še nekaj njenega imetja, nato pa mu v kuverti izroči tisto, kar je pravzaprav iskala tudi sama. Ali gre za čustveno izsiljevanje matere, patološko laganje ali zgolj za radovednost o dometu govoric, se sprašujemo ob branju domiselne zgodbe z naslovom Govorice, v kateri protagonistka spretno manevrira s pričakovanji svojcev do nosečnic. Ko govorice o nosečnosti pridejo do njene homofobične matere, se med njima vzpostavi nenavaden dialog: “Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!” je kriknila. “V zakonu je treba včasih potrpeti, se čemu odreči. To je življenje, ne pa to… to… ta. Take kot si ti, ne smejo imeti otrok. Pokvarile bi jih.” “Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?” se je ujezila Sandra. Čeprav zgodbe Neli Filipić delujejo kot bizarna znanstvenofantastična odisejada, ki nudi inovativne odgovore na feministična, družbeno-politična in eksistencialna vprašanja, pa gre v prvi vrsti za igriva, eksperimentalna besedila, v katerih se avtorica poigrava tako z družbenimi konstrukti kot z žanrsko in stilistično zasnovo zgodb. V knjigi Srečni konci najdemo enostavčne filozofske uvide, na glavo postavljene pravljične parodije in tudi kompleksno zasnovana besedila, v katerih avtorica gradi zgodbo z bogatimi metaforami in nenavadnimi besednimi izpeljankami ter jo spretno zasuče v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Ker se zaveda, da so srečni konci tako v filmu kot v literaturi bolj kot ne dolgočasni, jih začini s plejado dramaturških obratov, ki bralca prizemljijo v zavedanju, da ni nič tako, kot se kaže. Rdeča kapica odraste šele, ko jo volk zavrne – in ko jo zavrne še mama, se po vzoru Gregorja Samse prelevi v dlakavo bitje. Od tu naprej je vse odvisno od bralčeve domišljije in smisla za humor.
Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.
Piše Silvija Žnidar, bere Maja Moll. Antološka knjiga z zgovorno nenavadnim naslovom Pre_več je tako vizualno kot vsebinsko relevantna in intrigantna. Njen avtor je pesnik Dejan Koban, vendar je koncept avtorstva v tem delu precej bolj kompleksen in razvejan. Gre za delo, ki je odslikava večjega, še trajajočega projekta: v njem so zbrani verzi različnih slovenskih in nekaj hrvaških pesnikov in pesnic, tetoviranih na pesnikovo kožo, zapise pa spremljajo odlične črno-bele fotografije Nike Hölcl. O tem projektu, ki se je začel leta 2020. lahko beremo v uvodni besedi Nežke Struc: »Pesmi je do sedaj prispevalo 49 pesnic_kov, ki nas je sestavljavec antologije povabil k sodelovanju. Antologija ni samo kožna knjiga tatujev, ki jih je izdelala Lina Sabari, ampak je tudi večplastni avdiovizualni prostorski performans. Kot celota prikazuje odnose znotraj pesniške skupnosti in raziskuje povezave med besedami, telesi, objekti, subjekti, družbo in časom.« Seveda se kot literarna kritičarka tukaj znajdem pred »begajočo« nalogo: kako napisati recenzijo knjige, katere avtorstvo je tako razpršeno, kjer je telo knjiga (in nasprotno), kjer je delo še vedno v nastajanju, vključeno v proces nenehnega gibanja in performansa, in kjer je »krovni avtor« pripet na toliko drugih glasov? Kaj lahko povem, česar ni bilo zapisanega že v uvodu, ki pojasnjuje začetke in izpeljave tega »podviga«, in v s teorijo podkrepljeni spremni študiji Monike Vrečar? Nagovorim lahko predvsem celoten projekt kot svojstveno celostno, telesno-literarno umetnino, katere fiksni pomen se nenehno spodmika oziroma se dopolnjuje z vsakim novim verzom, vpisanim na kožo, z vsako pesnikovo interakcijo z drugimi, ki »berejo« njegovo kožo. Kot takega ga lahko razumemo kot živo, unikatno knjigo, ki je ne moremo posedovati in jo lahko v polnejši, intenzivnejši izkušnji doživljamo le v specifičnih, singularnih interakcijah. Natisnjeno verzijo Pre_več lahko v tem kontekstu razumemo kot prevod s telesne na papirno kožo, sekundarno, »trpnejšo« tekstualno delo, ki v knjižni formi dobi drugačno funkcijo oziroma namen: bralstvu približa, fiksira performativni pesniški akt, premošča razdaljo med živim, »utelešenim« udejanjanjem besede ter njenim branjem in interpretiranjem; beleži besede avtorjev, ki so zbrani v njem, dokumentira in omogoča vpogled v proces, ki bi nam sicer brez interakcije z njegovim nosilcem verjetno ostal neznan. Lahko bi rekli, da je telo samo po sebi nosilec pisave, da koža vpisuje sledi časa, govori o osebi, ki jo »nosi«. Foucault je celo zapisal: »Telo je vpisana površina dogodkov (ki jim jezik sledi in jih ideje razdirajo), mesto raztrganega Jaza (ki prevzame utvaro snovne enotnosti) in knjiga v nenehnem razpadanju«. Koban s poetičnimi tetovažami ozavešča in izostruje dogodkovnost, tekstualnost in fragmentarnost telesa, hkrati pa mu dodaja pesniško dimenzijo – telo ni zapisano le minevanju, zgodovini, psihofizičnemu stanju subjekta in tako dalje, ampak postane živ umetniški eksponat, postavlja se v linijo »body arta«, ki telo podreja umetniškemu izrazu, mu daje korporealnost, novo dimenzijo bivanja. Beseda dobesedno postane meso oziroma se z njim spoji. Pesnik seveda ob inskripciji tekstov doživlja bolečino, kar opomni na skorajda »trpljenjsko« dimenzijo nekaterih performativnih praks body arta, nekatere fotografije skorajda napeljujejo na religiozno-mučeniško ikonografijo, na žrtvovanje »višjemu cilju«. Lahko bi rekli, da se Koban na nek način posveča – sicer povsem sekularnemu – oznanjanju »evangelija« poezije. V intersubjektivnih menjavah in srečanjih pripomore k intervenciji poezije v vsakdanje življenje, svet, ki mu je vedno manj mar za liriko, opozarja nanjo, ga postavlja v relacijo z njo. Seveda iz vseh verzov, sopostavljenih ali prebranih skupaj oziroma zaporedoma, ne moremo izluščiti enotnega smisla, pomena. Gre za (vsaj v času nastanka) 49 različnih glasov, posejanih po površini kože, vsak se uglaša s svojo bolj ali manj udarno lirično sentenco, noemo. In to ima gotovo svoj čar. Razpršenost, heterogenost, večsmernost, kaotičnost vsebin, signifikacij prispeva k unikatnosti branja, zaznavanja zapisanega, Koban pa postane nosilec neštetih potencialov opomenjenja, liriziranja. Naš pogled lahko obstane na enem zapisu, nas zadene s svojim sporočilom, lahko pa se odločimo, da pademo v babilonski kaos prelivanja raznorodnih verzov – izkušnja je v vsakem primeru dinamična. Kot opažata avtorici spremnih zapisov, mestoma sicer prevladujejo misli, vezane na telesno, na površino – kot da so tisti, ki so pesniku (na njegovo željo in naročilo) pošiljali svoje verze, že anticipirali način njihove inskripcije. Znana umetnina umetnice Barbare Kruger pravi »Tvoje telo je bojno polje«. Nekaj takega sporoča tudi projekt Dejana Kobana, ki se zaveda, da je telo lahko subverziven medij, s katerim vstopamo v družbene diskurze. S poezijo različnih slovenskih ter hrvaških pesnikov in pesnic, ki večinoma ne pripadajo mainstreamovski liniji pisave, se zoperstavlja pozabljanju poezije, se upira rigidnim družbenim normam, zastopa drugačnost, vzpostavlja način dojemanja in so-ustvarjanja poezije, ki je v našem prostoru edinstven. Do določene mere razbija mit pesnika kot individuuma, ločenega od drugih, ter »vabi« k formiranju pesniške skupnosti, opozarja na skupnostno moč različnih glasov. Vsekakor se zaradi tega in še marsičesa splača vzeti v roke knjigo Pre_več. Prepriča že izpiljena oblikovna plat knjige, kaj šele verzi mnogih kvalitetnih avtorjev in avtoric, ki so v knjigi prevedeni tudi v angleščino, nemščino, italijanščino in hrvaščino.
Premiera, 14. marec 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo Mišek Julijan, ki jo je po motivih slikanice Joeja Todd-Stantona, režirala Asja Kahrimanović. O režijskem prvencu lutkovne umetnice, animatorke in igralke, dolgoletne članice te lutkovne ustanove, več Magda Tušar:
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Trst, edino večje severnojadransko pristaniško mesto, ki se mu je uspelo ubraniti pred nadvlado Benetk, je leta 1717 postal odprto pristanišče. V naslednjem stoletju je doživel izjemen gospodarski razcvet in postal drugo najpomembnejše mesto habsburške monarhije. Ne pa tudi univerzitetno središče, tako da se je kulturno in politično življenje v večnacionalni metropoli zrcalilo predvsem v delovanju društev. Ta so poleg trgovcev in ladjarjev ter industrialcev in pripadnikov drobne buržoazije povezovala tudi uradnike, učitelje in druge izobražence, kar je pisateljem in drugim umetnikom, ki so se za nekaj let ustavili v mestu, zagotavljalo prostor za razmah znanosti, umetnosti in kritične misli. Ta posebnost Trsta je pritegnila pozornost socialne in kulturne antropologinje Daše Ličen, da jo je s pomočjo historično-antropološkega razlagalnega aparata raziskala in predstavila v knjigi Meščanstvo v zalivu s podnaslovom Društveno življenje v habsburškem Trstu. Osvetlila je različne vidike tamkajšnje meščanske kulture v obdobju med revolucijo 1848 in začetkom prve svetovne vojne. Ponekod je med sledenjem virom segla tudi prek tega prostorskega in časovnega okvira, da je lahko s primerjavami celovito zajela poglavitne značilnosti narodno in kulturno raznolikega, naglo se razvijajočega meščanskega sloja v največjem jadranskem pristanišču. Članstvo v društvih je v drugi polovici 19. stoletja postajalo množično, v večini, kar je za avtorico zelo pomembno, pa je naraščal tudi delež in vpliv žensk. Med številnimi društvi se je posebej posvetila štirim: Minervi, Slavjanskemu društvu, Društvu ljubiteljev živali in Jadranskemu naravoslovnemu društvu. Minervi, nastali leta 1810, nekakšnemu parlamentu meščanov, kot jo imenuje, sledi na vijugasti poti nacionalizma – od posameznih namigov v poznem razsvetljenstvu do podreditve iredentizmu s čaščenjem mučeniškega mita svojega člana, neuspešnega atentatorja Oberdana. Minerva je združevala zbiralce mineralov in izkopanin, redkih rastlin in umetnin, imela je bogato knjižnico ter na začetku 19. stoletja brezplačno ambulanto za reveže in akvarij s človeško ribico. Izdajala je tudi svoje glasilo ter do danes ohranila intelektualni značaj in zanimanje za ukvarjanje z resnejšimi družbenimi vprašanji. Slavjansko društvo je bilo eno od mnogih, ki jih je po marčni revoluciji omogočil val liberalno-demokratičnih idej. Vanj so se včlanili številni tržaški Slovani, ne le Slovenci, ženske pa so smele sodelovati le pri društvenih zabavah in plesih. Prvi predsednik panslavizmu naklonjenega društva je bil pesnik Jovan Vesel Koseski, tajnik pa učitelj Ivan Macun. Oba, tako kot večino poznejših vidnih članov, so v Trst za nekaj let pripeljale službene dolžnosti. Ta čas, ugotavlja Daša Ličen, so gojili tesne stike s proslovanskimi intelektualci na Dunaju, v Celovcu, Ljubljani in drugod. Začetno izražanje zvestobe habsburški kroni je v glasilu Slavjanski rodoljub ter v društvenih razpravah po obdobju ilirizma nadomestilo širjenje ideje jugoslovanske vzajemnosti. K zamrtju društva je poleg odhajanja ključnih članov vplivalo tudi krnjenje svobode tiska v času Bachovega absolutizma. Leta 1865 ustanovljena Slavjanska čitalnica, opozarja avtorica, ni bila naslednica društva, »pač pa povsem novo poglavje v delovanju tržaških Slovanov, predvsem Slovencev«. Tretje obravnavano, leta 1852 ustanovljeno Društvo ljubiteljev živali je bilo eno zgodnejših in vplivnejših sorodnih združenj v Evropi. Vanj so se vključevali zlasti pripadniki višjih slojev tržaškega meščanstva pa tudi posamezniki iz drugih delov monarhije, na primer Ljubljančan Janez Bleiweis. Med ženskimi članicami je bila najvplivnejša Angležinja Isabel Burton, ki je z možem Richardom, diplomatom in raziskovalcem, devetnajst let preživela v Trstu. V društvu je vodila odbor za podeljevanje nagrad izvoščkom, kmetom in drugim, ki so »človeško in plemenito«, torej civilizirano ravnali s svojimi živalmi, ter hkrati odmevno skrbela za sramotenje in kaznovanje barbarskih surovežev zlasti med slovanskim okoliškim prebivalstvom. Borci za pravice živali v društvu so bili prepričani, osvetljuje avtorica tudi drugo plat, »da delajo dobro, ko ob zvokih petja kanarčkov in laježu počesanih psov iz zavetja svojih vil spodbujajo kmečko prebivalstvo k milosrčnosti do živali in splošnemu družbenemu napredku«. Daša Ličen svojo zanimivo primerjalno analizo delovanja tržaških društev v »dolgem 19. stoletju« sklepa z Jadranskim naravoslovnim društvom, ki je po ustanovitvi leta 1874 delovalo še 40 let. Trst kot vozlišče kopenskih in pomorskih poti je bil ugodno okolje tudi za pretok znanstvenih informacij, še posebno po odprtju zoološke raziskovalne postaje, kjer je opravljal poskuse tudi mladi Sigmund Freud. Avtorica dodaja, da v delovanju društva ni bilo opaznih nacionalnih in drugih političnih tendenc, saj so raziskovalci z vseh strani sodelovali predvsem kot »državljani« republike znanosti. Med njimi na koncu predstavlja še sodelavca društva Karla Deschmanna, ki so ga, kot pravi, slovenski nacionalisti po prestopu v nemški tabor izbrisali z zemljevida pomembnih naravoslovcev na Kranjskem.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Po odlično sprejetih pesniških knjigah Ljubav reče greva in To telo, pokončno, se je pesnica, esejistka, skladateljica in lezbična aktivistka Nina Dragičević, odločila za nekoliko drugačen pristop. Če je bilo prvi knjigi mogoče označiti za pesnitvi, imamo v zbirki z naslovom Ampak, kdo? opraviti z naborom nenaslovljenih pesmi manjšega števila verzov, ki jih vsake toliko prekinejo pesmi izbrisovanja. Gre za varianto najdene poezije, v kateri pesnica za predlogo vzame neko ne nujno umetniško besedilo in v njem zatemni nekatere besede, tako da iz tistih, ki so ostale, nastane nova pesem. Nina Dragičević je uporabila publicistiko, pogosto iz medijev konservativne provenience, in tako, ki se tako ali drugače posveča LGBTQA+ vprašanjem, ter rokopise neznanega izvora, ki nudijo intimnejši vidik jedrne zgodbe pesniške zbirke. Zbirka Ampak, kdo? je umeščena v okolje nekakšne malomestne skupnosti. Skozi drobce spremljamo pripoved o gospodu Staniču, geju v klozetu, ki ljubimka s sinom sosede, gospe Jerman. Če sta gospod Stanič in gospa Jerman dve plati istega kovanca klišejskega malomeščanstva in temu primernih predsodkov, ki njega spravljajo v stisko zaradi spolnega odklona od družbenih pričakovanj, njej pa narekujejo bolj ali manj značilno obnašanje nadležne sosede, pa je Jerman odvisen od materinih puritanskih pogledov, katerih se ne more osvoboditi. Po smrti matere se tako Stanič kot Jerman lahko avtirata, saj, če citiram zadnje verze knjige: »skupnost sklene: pomembno je biti mati«. Zbirka tako prinaša nekatere redkejše vsebinske in oblikovne elemente. Najprej je tu osredotočenost na zgodbo, ki je bralstvu podana skozi mikroenote, ki le beležijo zgostitve dogodkov in doživljanja nastopajočih. Zdi se, da so prazni prostori med pesmimi mesta, kjer se odvija tisto, kar denimo Stanič skriva pred svetom in česar nemara niti sam ne razume. Ta plat, ki jo je mogoče razumeti kot intimno, je po drugi strani delno zajeta v drugem inovativnem elementu zbirke, pesmih izbrisovanja, sicer v našem prostoru zelo redkega pristopa. Te, v zanimivem kontrastu s, pogojno rečeno, klasičnimi pesmimi, neke vsebine skrivajo pod črnino. In kot narekuje že sama narava pristopa: tudi tu ostajajo vsebine neizrečene. Čeprav je Stanič žrtev heteronormativne okolice, je nemalo kritične osti naperjene tudi proti njemu samemu. Pristop, ki je v LGBT literaturi sicer večkrat rabljen, a se pri recepciji občasno še vedno izkazuje za kamen spotike, na eleganten način omogoča niansiranje homofobije oz. avtohomofobije, zvezane s strahom, avtodepolitizacijo in bolj ali manj nečimrnim kolebanjem med stremljenjem po normativnosti in dejanskim polnokrvnim izrazom samega sebe. Slednje omogoči šele smrt Jermanove matere s priimkom in značajem cankarjanske figure, s čimer je razkrita sila njenega matriarhalnega nadzora, ki pa ji hkrati podeljuje vlogo izključno matere. Na jezikovni ravni velja opozoriti še na naslovno vprašanje zbirke Nine Dragičević Ampak, kdo?, sintagmo, ki odpira številne možne interpretacije. Gre morda za vprašanje, kdo, z imenom in priimkom, je odgovoren za družbo, kakršno jo imamo, in za stiske posameznic in posameznikov? Ali nemara za razmislek nastopajočih o njihovih lastnih identitetah, ki zaradi togih moralnih pravil ostajajo potlačene? Morda pa gre za prestopanje med poljema knjige in sveta zunaj nje ter s tem za vprašanje, kdo so nastopajoče osebe v realnem življenju? Izrazito k naraciji usmerjena poezija zahteva pogon, ki zgodbo pripelje od začetka do konca. In tu nekatere med pesmimi zdrsijo med prsti, saj se zdi njihova vloga predvsem gradnja celote zbirke. To je pogosteje opaziti pri najkrajših pesmih, ki ne ustvarijo zadostne napetosti, v čemer je opazno tudi kompromitiranje ene najmočnejših razsežnosti pesničinega izraza v prejšnjih zbirkah. Drugi pomislek pa velja eni od razsežnosti vsebinske plati. Če je po eni strani Staničeva avtohomofobija nekoliko nepričakovana, je to težje reči za dogajalni prostor. Nekakšno malomestno okolje, kliše t. i. zaplankanosti, skratka palanka, kot v spremni besedi po teoriji Radomirja Konstantinovića trdi Nataša Velikonja, se zdi pretirano pričakovana izbira, ki ob tem podvaja nekatera jedrna sporočila zbirke. Vpeljava drugega okolja in relativizacija naših predstav o njem ali pa prevetritev prepričanj o že izbranem okolju bi zbirki dodala nekaj ambivalence. Če zbirki Nine Dragičević Ampak, kdo? v nekaterih pogledih manjka nekaj napetosti, pa gre še vedno za delo, ki na naraven in gladek način tke po eni strani družbeno in po drugi strani intimno tematiko ter prepleta radikalno različne pristope k poeziji, ki usklajeno zaživijo kot skupna celota.
Piše Jera Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Po romanu Me punčke iz leta 1990 in mladinski detektivki Nenavadni primer navadne muhe s slabo karmo iz leta 2019 je publicistka, scenaristka, predavateljica in pisateljica Mateja Mahnič lani izdala zbirko kratke proze Pišem. Življenje rišem. V uvodni besedi odgovarja na vprašanje, ki razkriva glavno temo: zakaj pisati o smrti. Uvod vzpostavlja osnovno sproščeno in optimistično razpoloženje zbirke ter razkriva ozadje avtoričinih premislekov o temi, ki jih vsaka zgodba v nadaljevanju po svoje podpira. Devetindvajsetih zgodb različnih dolžin – zelo kratkih in malo daljših – je razdeljenih v dvanajst razdelkov. Vsi junaki in junakinje zbirke pripadajo eni ali drugi generaciji: upokojenski, kjer življenje teče počasneje, a z otipljivejšim zavedanjem minljivosti, ali pa gre za mlade ljudi, večinoma ženske, ki so tako in drugače soočene s smrtjo bližnjih oseb ali odnosov z njimi. Zgodbe Mateje Mahnič o smrti so pravzaprav zgodbe o umrljivosti in živosti odnosov. Prva, z naslovom Harfa, se začne na zadnji dan starega leta in predstavlja simboličen začetek – začetek živeti drugače, polneje, živahneje, predvsem pa živeti z ljudmi, ki so del našega vsakdana in jih lahko jemljemo za (pre)samoumevne. Da k življenju kliče skrb za drugega, bližnjega, nagovarjajo vse zgodbe, nekatere pa v ospredje postavljajo odnos do živali in opazujejo človekovo povezanost z njimi. Posebej zanimiva je zgodba z naslovom Druga življenja, v kateri se pripovedovalec rak, v prejšnjem življenju brezbrižni kapitalist, ki je v to isto reko, v kateri danes prebiva kot rak, spustil ogromno količino pesticidov, spremeni v rakovico. Tudi druge podobno aktivistično naravnane pripovedi opozarjajo na človekovo močno vključenost v življenjski cikel vsega sveta. Z nadnaravnimi elementi in človekovim nagonom po krvnem maščevanju pa se zgodbe obračajo v na trenutke izpraznjene zaključke, ki svet shematično rišejo v igralno ploščo univerzalnih pravil dobrega in zla. Pisanje Mateje Mahnič odlikuje dobra karakterizacija junakov in junakinj ter slog, ki z raznolikostjo v vsaki zgodbi dovolj pritegne bralca, da se, čeprav za kratek čas, potopi v vedno drug (in tudi drugačen) svet. Obilica detajlov, zaradi katerih je pripoved živa, obvladovanje jezika ter različni registri in slogi pripovedovanja precej uspešno ohranjajo tempo sicer zelo obsežne zbirke. In čeprav knjigo lahko začnemo brati kjerkoli, filmsko dogajanje v kratki zgodbi Pica, pica pomeni vrhunec prve polovice kratkoprozne zbirke Pišem. Življenje rišem. Druga polovica obrne težišče pripovedovanja še bolj v notranjost. V sobivanju obeh generacij in različnih ljudi se smrt odkriva spet drugače – mitološko, presežno, duhovno in zgodovinsko. Tako so junak in žalujoči romski par, ki ga sreča na pokopališču, zaradi neupoštevanja obrednih zakonitosti kaznovani, v politično sodobnost in različno dojemanje polpretekle zgodovine nas popelje zgodba V imenu rdeče zvezde, med življenjem in smrtjo pluje upokojenec Polde v zgodbi Med šahom in matom. Zgodbo o Oranžni, umirajoči rakavi bolnici, pa pripoveduje Bog: "V predelu, kjer razsajajo maligne celice, je popoln mir. Kaj dogaja? Nič dogaja. Samo en ptič leti nad njo, s pegicami po trebuščku, drozg! Drozg??! Zanj je, petnajstletnica, nabirala črve in preživel je. Opazuje ptičje pero, ki se vrtinči dol in pristane v njeni dlani. Pomisli, kako bi bilo leteti z njim. In že leti. Usmerjam jo nad kamnitimi cvetovi ovčjih staj. Nad starodavnim prestolom na vrhu Hlama. Nad pobočji žajblja in materine dušice. Čez plažo, kjer se nasmehne golim jajcem tipa, ki si domišlja, da je Brad Pitt. »Drugič, ljubček, drugič.« Je že nad morjem. Leti v jati s ponirki, čez gliser s turisti, in ko ji najlepši ponirek vrže veliko ribo v dar, je ne ujame, škoda; leti naprej; nad prehodom med Prvič in Krkom je svetloba zahoda vse bolj oranžna, vse bolj oranžna …" Zbirko Pišem. Življenje rišem. zaključuje neposredna pripoved o življenju Martine K., rojene natanko sto let od dneva izida Levstikovega Martina Krpana, večne borke in iskalke, ki na koncu, po vseh težkih preizkušnjah in smrtih, preprosto gre – gre na pot, naprej, v pristno in lépo življenje, ki ga je znal živeti tudi njen soimenjak. Zbirka kratkih zgodb Mateje Mahnič Pišem. Življenje rišem. nas opozarja, da je smrt – tako kot ljudje in živali, s katerimi živimo, in kot družina, iz katere izhajamo in v katero se na vse mogoče načine vedno vračamo – sestavni del nas. In nas opogumlja k sprejemanju – sebe in drugega in s tem vsega, kar kliče v življenje.
premiera: 7. marec 2024 Radio Slovenija, informativne oddaje: 8. marec Na Odru pod zvezdami Lutkovnega gledališča Ljubljana so včeraj premierno uprizorili lutkovno predstavo z naslovom V dobrih rokah, za katero je besedilo napisala Jera Ivanc, režiral pa jo je Jakub Maksymov. V dramsko - lutkovni, glasbeni in plesni pripovedi z ročnimi lutkami, je mednarodna zasedba z dogodivščinami majhne deklice, združila izkušnje časov treh generacij.
Pred nekaj leti smo si lahko v slovenskih kinih ogledali dokumentarni film Krt čilske režiserke Maite Alberti, v katerem prek nenavadne, na videz detektivske zgodbe v domu za starejše naslika portret starosti, ki jo v omenjenem domu zaznamuje osamljenost. Režiserka tudi v najnovejšem filmu z naslovom Neskončni spomin raziskuje enega izmed vidikov starosti – nehoteno, prezgodnjo izgubo spomina, ki je posledica Alzheimerjeve bolezni. Film si je ogledala Petra Meterc.
V biografskem filmu Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo slavno avstrijsko pisateljico igra luxemburška igralka Vicky Krieps, ki smo jo nazadnje gledali kot avstroogrsko cesarico Elizabeto v filmu Korzet. Scenaristka in režiserka Margarethe von Trotta, ena vodilnih feminističnih filmark, je pri svojem novem filmu, ki opisuje izsek življenja Ingeborg Bachmann, izhajala iz njenih avtobiografskih besedil. Von Trotta v ospredje tudi sicer rada postavlja močne, lahko bi rekli izjemne ženske, resnične zgodovinske osebnosti, predvsem take, ki pišejo – spomnimo se njenega filma o filozofinji in politični teoretičarki s preprostim naslovom Hannah Arendt. O novem filmu ustvarjalke, ki je pred dvema letoma prejela častno nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo, razmišlja Gaja Pöschl. Bere Maja Moll.
V Gledališču Koper smo si ogledali predstavo Sirote britanskega dramatika irskega porekla Dennisa Kellya. Režirala jo je Renata Vidič. Dogajanje Sirot traja eno noč. Zakonca Helen in Dannyja, ki sta ravno sedla k večerji, ki naj bi bila romantična in v dvoje, saj je njun 5-letni sin v varstvu pri babici, zmoti prihod Heleninega brata Liama, katerega oblačila so okrvavljena, on sam pa v temu primernem psihološkem stanju. Ali pa se vsaj zdi, da je popolnoma živčno iztirjen. V dobri uri in pol se nato v intenzivnih dialogih med protagonisti odkriva, zakriva in razkriva, kaj se je v resnici zgodilo. Besedilo je odlično in prevod Tine Mahkota mojstrski, kar sploh ni samo po sebi umevno, saj je pri Kellyu takoj opaziti dediščino gledališča absurda, kar se tiče odnosa do jezika in njegove uporabe. Ta ima pogosto komične ali tragikomične učinke, kar je prevajalka nadvse uspešno ohranila v slovenščini, igralci pa izvrstno prenesli na izvedbeno raven. Njihove hitre izmenjave v pogovoru trojice bistveno pripomorejo k temu, da besedilo učinkuje, kot mora: premorov skorajda ni, pomen ne izhaja iz pomensko praznih povedi, ampak šele iz celote izmenjav, kar od igralcev zahteva izjemno skoncentriranost in predhodno naštudiranost ne le lastnega besedila, ampak njegove vpetosti v besedilo soigralcev. Mak Tepšič in Tjaša Hrovat sta z realistično tresavico odlična v upodobitvi živčne razrvanosti, Tepšič tudi v psihopatskem manipuliranju, ki se ga zavemo šele postopno, Hrovatova v radikalnem boju z resničnostjo ob vsakem razkritju, da zgodba ni taka, kot se je zdelo še trenutek prej. A najbolj ganljiv je Blaž Popovski, ko se v tišini sooča s sesipanjem vsega svojega sveta in se spreminja iz mehkega, ljubečega, dobronamernega človeka v trdega, skoraj surovega razočaranca. Zares odlična predstava.
Piše: Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Pesnica Maja Miloševič Čustić, članica umetniške platforme Ignor, je bila s pesniškim prvencem Oder za gluhe leta 2018 nominirana za Jenkovo nagrado. V drugi zbirki Vidno polje, podobno kot že v prvencu, nadaljuje kritiko sodobne družbe in determinističnega pogleda na žensko telo ter jo poudarja z osebnoizpovednimi refleksijami iz otroštva. Zbirka obsega 36 pesmi, razdeljenih v tri sklope – Jezik, Maternica in Možgani. Omenjene dele telesa lahko tolmačimo v simbolnem smislu kot prostor za nastanek, artikulacijo in uresničitev idej, hkrati pa so ti trije strateški deli organizma zaznamovani z grožnjo kastracije in impotence – tako na individualni kot na družbeni ravni. Na začetku pesniške zbirke avtorica pod sklop Jezik nekoliko svareče zapiše: “Jezik ne zraste nazaj, če ga utrgaš”. Preplet med individualnim in družbenim ter med konkretnim in simbolnim lahko zaznamo na več mestih v zbirki. V prvem sklopu, ki se dotika predvsem spominov na najožje člane družine in zgodnje otroštvo, lahko v pesmi z naslovom Slepo oko preberemo primerjavo med kontinenti oziroma velikimi imperiji in telesom: “ … Evropa mi mežika. / Prst skrijem v žep / in ga mrcvarim. // Amerika odloča. / Odstranjujem kožo, ki visi. // Kitajska in Afrika / sta se zrastli v eno obliko. // Kožo shranim za kasneje, / rada se bašem / na svoj račun ...” Skozi drugi sklop Maternica se pesnica sprehaja kot odraščajoče dekle z zavedanjem, da ni “vsak otrok reklamni pano” in da je nehote postala “konflikt družinskega podnebja”. Ugotavlja, da je po burni puberteti nehala iskati “frnikole pozornosti”: “Tako sem postala / nasprotje ljudskih pesmi, / nehala plezati v naročja / izmišljenih mam / in iskati frnikole pozornosti.” V sedmih pesmih cikla z naslovom Ko hodim po brazgotinah, me zebe v noge, avtorica razčiščuje z materjo in opisuje mejna stanja zavesti. Panični napad opiše kot na pol budno stanje, “ko si razmakneš kosti” in “iz želodca potegneš otroštvo”, pri tem pa mami očita, da išče pozornost: “… Vsako turbulenco občutim / za očesnim ozadjem. // Nikoli nisva bili na eni poti. // Vlečem naju / po psihoterapevtskih kavčih, / si poskušam oprostiti // za popite revolucije, / ki se niso odvile po načrtu, // ne v našem stanovanju, ne v maternici. // Mama, / bo kdaj čas, / ko pozornost ne bo več padala / samo nate? // Ta vidljivost matere, / to vidno polje / je visoko / nad streho.” Najbolj zanimiv je tretji sklop z naslovom Možgani, v katerem Maja Miloševič Čustić še bolj podrobno locira nevralgične točke med hibami svojega in družbenega telesa. Poigrava se z družbenimi tabuji in stereotipi o ženski higieni, zdravju, poraščenosti, neješčosti oziroma preobjedenosti, ter o družinskem in družbenem nasilju in dilemah, ali naj bi, ko ga zaznamo, posredovali ali ne. V pesmi z naslovom Kaj me moti? ji ni po volji ležernost soseda, ki se ne odzove na nasilje v bloku: “Stečem na balkon, / sosed sprehaja psa, / glasovi z osmega nadstropja / postanejo nasilnejši. // vprašam ga: “Veste, kdo tam živi? / Treba bo poklicati policijo!” // “Jah, če vas moti,” odvrne, / pobere drek za svojim psom.” Pravo vprašanje, ki se pri tej pesmi poraja tako pesnici kot bralcu, ni: 'Ali me ta zadeva moti?', temveč: 'Ali je dovolj, da počistim pred lastnim pragom in se ne vmešavam, čeprav bi moje reakcije lahko preprečile najhujše?' Morda bi odgovor na to vprašanje našli v pesmi Spregledana, v kateri pesnica skozi zgodovinsko perspektivo odpre feministično obarvano polemiko: “To je naše vidno polje, / dame, občutek zradiranosti, // videti svet skozi bolno oko, / skozi špranje, / v katerih lomasti / strah zgodovine. // To vidno polje bo treba razširiti, / dopolniti smeri, / če ne gre, na silo odpreti / in včasih koga / kresniti po gobcu.” Naslednja nevralgična točka “možganskega” sklopa zbirke Vidno polje so načini, na katere ženske kritično in nesamozavestno motrijo svoje telo, ki je v njihovih očeh vedno preobilno, preveč poraščeno, premalo negovano, preveč utesnjeno z oprijetimi oblačili ali preveč zmrzljivo. V pesmi z naslovom Pesnic ne zebe? ugotavlja, da si s pesnjenjem ne more plačati ogrevanja, čeprav “delodajalci pravijo, da je kjut, da piše pesmi”, v pesmi Odgovorna pa se porogljivo vpraša: “Ali / je vljudno / iti / prvi dan / v službo / z drisko / in si peti / Pujso Pepo?” In namesto da bi si bile ženske zaveznice, hote ali nehote tekmujejo med sabo, čeprav bi bile složne lahko v družbi veliko močnejše. V pesmi z naslovom Telo o telesu piše: “Ženska proti / ženskemu telesu / je ženska sredi pragozda, / pobritega po zadnji modi. // Ta trup, / ta mesnata pregrada, / ta namen izuma fatalnosti, / ki mu je spodrsnilo.” Ne preseneča nas, da je osrednji prostor dogajanja v pesniški zbirki Vidno polje kuhinja kot prostor, ki ga družba primarno izroča v uporabo ženski, medtem ko pesnica v njem vidi prostor za neuspešen preizkus receptov in odlaganje “tovora” neznanih teles in družinskega priimka. Maja Miloševič Čustić v zbirki Vidno polje navaja citate Maruše Krese, Daneta Zajca, Johna Lennona in ameriške feministične pesnice Adrienne Rich, ki zapiše, da je “čas moškega spola”. Čeprav nam sproti polzi skozi prste, je treba prste stisniti v pest in požugati nazaj v svet, ki ceni optične prevare in spektakularne iluzije. Avtorica v knjigi ponuja številne variacije in permutacije bitk, ki se zrcalijo na naših telesih. Oziroma kot v spremni besedi piše Nataša Velikonja – gre za knjigo o “svetovnih geopolitikah in osebnih biopolitikah”, v osrčju te se nahaja slepa pega kot epicenter vidnega polja, ki omogoča počitek, kontemplacijo in samorefleksijo.
Piše: Sašo Puljarević, bere: Ivan Lotrič. »Nekoč pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami« je živel deček, ki je neko noč sam po Sarajevskih ulicah odtaval domov, deček, ki je počitnice preživljal na Jahorini, fant, ki je nekega dne leta 1992 odšel v ZDA in ostal dlje, kot si je predstavljal, fant, ki se je trmasto naučil angleščine in v tujem jeziku odrasel v pisatelja, ki se v delu Tole ni zate, vrača v preteklost in prevprašuje zgodbe, spomine, pripovedne sheme in mehanizme, ki so sestavili zgodbo o človeku Aleksandru Hemonu. Paberke Hemonovih spominov, vključno s tistimi najzgodnejšimi, ki so v izvirniku izšli skupaj z zgodbo o avtorjevih starših (My parents: An introduction), smo v slovenskem prevodu Irene Duše Draž dobili kot samostojno delo. Čeprav – kot tudi Hemon poudarja v različnih intervjujih – razgrinja globoko intimno, osebno izkušnjo Hemonovega otroštva in odraščanja, ostaja trdno vpeto v družbeno-zgodovinski kontekst in – kot nenazadnje vse pravljice, katerih diskurz mestoma pronica v besedilo – priča, da je narativizacija četudi še tako osebno manifestirane izkušnje, kot način organizacije resničnosti in posledično predvsem preteklosti lastna vsem. Prav dejstvo, da Hemon ne skriva, da gre za njegove spomine, verjetno prispeva k temu, da delo v različnih kontekstih nosi različno zvrstno oznako. V angloameriški tradiciji, kjer je ločnica med fikcijo in nefikcijo veliko bolj uveljavljena kot v drugih kulturno-jezikovnih okoljih, delo velja za nekašne memoare, medtem ko bi ga pri nas zlahka označili za spominsko prozo oziroma, kot beremo na zadnji platnici, celo za roman. Pa tudi o konceptualni zbirki kratkih zgodb, bi lahko razpravljali. Skratka, gre predvsem za odnos, ki ga bralstvo zavzame do dela, besedilo kot takšno pa je v tem smislu precej polivalentno ter zvrstno in žanrsko odprto. Oziroma če potenciram, se na tovrstne oznake požvižga. Hemonovo delo Tole ni zate pa je dialoško ne le na ravni zvrsti, temveč tudi na ravni sloga in vsebine. Pogosto neposredno nagovarja, pripoveduje z mislijo na sogovornika oziroma sogovornico, lapidarne povedi na meji zdaj z aforizmi, zdaj z meditacijami pa računajo na to, da je vsaj bralstvu z območja nekdanje skupne države kontekst znan in ga izziva, da ga z lastnim védenjem ves čas dograjuje. Prav s tem, ko evocira skupno izkušnjo, se delo odmika od intimnega izkustva sveta in – pa naj se avtor še tako zelo upira – apelira na univerzalnost pripovednih mehanizmov, s katerimi zaznavamo svet. Z vsem dolžnim spoštovanjem – za Hemonovo otroštvo mi je namreč prav malo mar, edino, kar me zanima, je tisto pripovedovalčevo. Pripovedovalec se torej vrača v »prejšnje življenje«, pripoveduje z jasnim zavedanjem, da je vse, o čemer lahko pripoveduje, le spomin na izkušnjo, ki je nepovratno minila, s tem pa v svoji pojavnosti ostaja nedosegljiva. Glavni poudarek dela ni v tem, česa se pripovedovalec spominja, temveč kako. Hemon korak za korakom in nepretenciozno razgalja mehanizem, ki je v osnovi vedno pripoveden, izkušnjo pa prek spomina shranjujemo kot pripovedno shemo. Kot pravi: »zaporedje vedno obstaja, nekakšna zgodba« oziroma na drugem mestu: »nobenih novoodkritih spominov ni«, »utapljam se v zgodbah«. In ne ustavlja se le pri ozaveščanju mehanizmov, temveč tudi te dekonstruira. To se morda še najjasneje kaže v odlomkih s spomini na vročične blodnje, v katerih ločila umanjkajo, pojavljajo se praznine, skratka tudi jezik razpade in ne služi več logično-posledični organizaciji izkušnje. Tovrstnega razpadanja na več ravneh, odlomkov, kjer se zdi, da se kar najbolj približamo izvirnemu izkustvu, Jaz-urejevalec pa je povsem onesposobljen, bi bilo v delu zlahka več. Kajti – kakšna je pravzaprav razlika med spominjanjem in blodnjami? Kot je iz povedanega, upam, očitno, se delo Aleksandra Hemona Tole ni zate na ta način elegantno izogiba pastem nostalgije, ki neizogibno vodijo v patetiko. Gradi namreč predvsem na algosu, bolečini, ki izvira iz zavedanja minljivosti, nedosegljivosti preteklosti in precej mazohistično koplje po razpoki, ki jo tovrstno zavedanje povzroča. In ne le nedosegljivost preteklosti, nelagodje povzroča tudi to, da se je pripovedovalec naselil v novem jeziku, s tem pa se je njegov svet, ki ga po njegovih besedah wittgensteinovsko omejuje jezik, razcepil na dvoje. A tu bi šlo delo lahko še korak naprej, namreč kaj če ne gre nujno za dva svetova, ki sta trčila in subjekt lahko le preskakuje iz enega v drugega, temveč lahko obstaja v obeh hkrati? Oziroma če gremo še dlje, kaj če obstaja le v enem, ki pa je toliko bolj kompleksen? Mar ni tudi enojezični svet velikokrat sklop različnih registrskih, kontekstualnih nians? Le da so te v primeru pripovedovalca toliko bolj kontrastirane? Gre torej le za še eno zgodbo? Zgodbo, ki si jo pripovedujemo o sebi. Z razkopavanjem in razgrajevanjem, razgaljanjem spominov kot pripovednih struktur pripovedovalec pride do sklepa, ki je v svoji totalnosti vsaj nelagoden. Kot pravi, »kaj, če je to, kar mislim, da sem – jaz –, le asemblaž delov, umov, jazov?« In dodaja: »lahko bi sestavil drugačno verzijo iz alternativne zbirke fragmentov; lahko bi se rodil iz drugačnih delov; lahko bi sestavil nekoga drugega«.
Piše: Tonja Jelen, bere: Eva Longyka Marušič Roman Vrnitev domov pisatelja, pesnika, prevajalca in urednika Janija Virka je konkretno soočanje s spraševanjem o življenju, njegovih skrivnostih, zakonitostih in času. V vse to je avtor spretno vpletel vse like in jih proti koncu dela sestavil v mozaik celotne zgodbe, ne nazadnje življenja samega. Prav to skladanje delčkov je odlično izpisano. Občasno se avtor ukvarja z motivi in temami, ki jih je v svojih romanih, na primer v Raheli, že obravnaval. Protagonist roman Vrnitev domov Blaž Rowenski se bliža tako imenovani prelomnici življenja, vstopu v zrela leta. Tok pripovedi nas tako na fizični kot na mentalni ravni spretno vrača domov. Povodi za to so različni, skupni sta jim neizogibnost in občutek za odgovornost. Virk spretno povezuje in niza vprašanja, dejstva in pomisleke, kot jih pač prinaša življenje. Vse pa je povezano, ključna točka je namreč dom oziroma sidro, ki bi ga protagonist rad ohranil. Izjemno subtilno in tehtno premišljevanje o življenju je v romanu prikazano iz različnih vidikov, pri čemer gre za like in likinje, ki se soočajo z boleznijo, sindromom praznega gnezda ali vprašanjem o očetovstvu. Roman bi morda lahko primerjala z delom Sama Ruglja Resnica ima tvoje oči, saj se obe deli soočata z nekaterimi notranjimi pomisleki in tudi struktura je podobna. Med mlajšimi odraslimi pa so v romanu jasni premisleki o podnebnih spremembah, aktivizem in razmišljanje o rusko-ukrajinski vojni. Virk vojne ne prikazuje črno-belo, postavlja tudi vprašanje o imenu in položaju ruskega jezika in slovanstva. Vmes pa ne manjka ironičnih pomislekov o ezoteriki ali podobnih novodobnostih, ki jih ponuja svet. Roman Vrnitev domov nas ne berljiv način vodi med Nemčijo in Slovenijo, z vmesnimi spomini v Jugoslavijo. Ključna točka je protagonistovo vračanje v Ljubljano, v kateri se je rodil in odraščal. Ob tem Virk spretno pelje dve Blaževi življenji, in sicer med nekoč in danes, v tujini in doma. Prav tu obstane in se ne preda pretiranemu sentimentalizmu, čeprav se vprašanju o domu ne izogne. Vračanje je bolj posledica neizpolnjenih sanj na poti v odraslost in spomina na nekoč ljubljeno osebo. Prav to zadnje je eno ključnih gonil zgodbe, ki protagonista potisne v spomine in mogoče skušnje. Avtor ga v takih podrobnostih celo prikaže nekoliko nespretnega, pri čemer je pomembno razrahljanje dominantne moške vloge. Tudi preostali moški liki v romanu so prikazani s hibami, ki travmatično posegajo v življenja likinj. Roman Vrnitev domov prikazuje umetniško in kulturno dogajanje, v katero sta vključena zakonca Rowenski in in na podlag tega lahko začutimo predvsem utrip in pogled v slovensko in nemško govorečem okolju. Prav ta del ima močno sporočilnost o dogajanju na »sceni« in vstopu nanjo, zlasti s prikazovanjem določenega pripetljaja. Avtor spretno ruši togosti in predvidljivosti, a jih vedno postavi na stran zasidranega in mirnega, tudi sam zaključek romana se izogne klišeju. Čeprav bi lahko rekli, da roman Janija Virka Vrnitev domov govori tudi o zaljubljenosti, analizira predvsem ljubezen in odločitve o njej, predvsem pa o njenem pomenu in vrednosti. A ne gre za moraliziranje. Roman je močan tudi na simbolni ravni, saj mu ne manjka pomenskih odtenkov. Vse je namreč lahko pot; spomin in točka vračanja morata ostati. Težko pa je nositi skrivnost in z njo živeti.
Drugi in nadvse pričakovani del spektakla Dune: peščeni planet je spet režiral Denis Villeneuve. Film je posnet po romanu Franka Herberta iz 60. let prejšnjega stoletja – kot vedo ljubitelji filma, je leta 1984 David Lynch posnel prvo filmsko priredbo romana, s katero je bil sam sicer tako nezadovoljen, da ni hotel, da bi ga pod film podpisali. Oceno drugega dela sage o planetu sipin je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Ivan Lotrič.
Za premiero tedna smo izbrali Pošast japonskega režiserja Hirokazuja Koreede, avtorja, ki je za Tatiče leta 2018 v Cannesu prejel zlato palmo. Koreeda se rad posveča družinskim zgodbam in predvsem perspektivam najranljivejših družinskih članov, otrok. Tako je tudi v Pošasti, ki spada med njegove vrhunske stvaritve. Yuji Sakamoto je za Pošast prejel nagrado za najboljši scenarij v Cannesu. Oceno je pripravil Urban Tarman.
Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Pesniški prvenec Sama ljubezen je to prevajalke, lektorice in literarne kritičarke Žive Čebulj prinaša v slovenski literarni prostor svež veter mladostniške energije - inovativne pesniške zgodbe, podkrepljene z vtisi iz prebranih knjig in ključnih medijskih novic. Avtorica je začela pesniti v času, ko je prevajala dela v Franciji živeče pesnice sirsko-libanonskega rodu Andrée Chedid (za prevod prvega dela njene osebne antologije z naslovom Ubesediti pesem je predlanskim dobila nagrado Radojke Vrančič), zato se njen vpliv čuti tudi med branjem pričujoče pesniške zbirke. Sama ljubezen je to predstavlja literarni kolaž šestnajstih najrazličnejših pesmi, na koncu pa jim je Živa Čebulj priložila še rubriko Odzvanjanja in tako bralca opozorila na posamezne književnike, filozofe, znanstvenike in njihova dela, ki so botrovala nastanku posamezne pesmi. Med njimi zasledimo Fragmente ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, Sartrovo dramo Zaprta vrata, pesmi Eros-thanatos Alojza Gradnika in Z vsako pesmijo me je manj Marka Pavčka, filozofijo Antonia Gramscija, Andreja Uleta in Cvetke Hedžet Toth pa še bi lahko naštevali. Vsaka pesem ima poleg naslova tudi podnaslov, v katerem avtorica Živa Čebulj duhovito povzema počutje in soodnosnost liričnega subjekta do sveta okoli sebe. Pesem z naslovom javorov list v zimskem solsticiju, ki je svojevrstna parodija gonje božičnega nakupovanja, nosi podnaslov plesna pesem za dve roki, ki ta dan nista nikogar objeli, v njej pa avtorica zapiše: “… toliko je bridkosti na svetu / toliko trpkosti in nepotešljivega hrepenenja / da moraš preprosto moraš / občudovati zadnji javorov list ki se še drži na veji”. Pesmi Žive Čebulj razkrivajo svojevrstno subtilnost, rahločutnost, prizadetost nad krivično ureditvijo sveta in pogosto odslikavajo vsaj dva pogleda na določeno situacijo. Tako na primer v naslovni pesmi sama ljubezen je to pesnica ob umirajoči ženski in moškem odstira pogled na evtanazijo in ga na nekaterih mestih podkrepi s zdravniškimi citati iz dnevnega časopisja, vendar primarno ohranja osredotočenost na ljubečem odnosu dveh, ki si želita smrti enako močno, kot si želita ljubezni. V pesmi lonček robidove marmelade ali plesna pesem za žlico in dva glasova pesnica ob problematiki paliativne oskrbe izpostavlja žalost ob smrti babice, v pesmi sinoči ko sem te s šminko pa kaže na hipokrizijo sveta, primerno oddaljenega od vojne v Ukrajini. V nadaljevanju se loteva tudi problematike patriarhata in medčloveške odtujenosti v družbi, ki jo vodi umetna inteligenca. Ta se ponaša s hitrim sestavljanjem vseh vrst besedil, vključno s poezijo. V pesmi z naslovom in pride pesem skozme ironično zapiše: “chatgpt napiše pesem namesto mene / v manj kot dveh sekundah haiku / gibanje teles / ustvarjalnost in moč / šport je umetnost / takole svinčnik/ odložim te / ničesar več ne potrebujem / introspekcijo namesto mene opravlja umetna inteligenca / to je res čudovito …” Pesmi Žive Čebulj predstavljajo čudovit preplet prefinjene družbene kritike, bežnih utrinkov iz vsakdanjega življenja in vseprisotne sublimnosti. Ponavadi že začetni verz sproži plaz asociacij na določeno temo, ki se vali v nedogled, dokler ne izrabi čustvenega naboja oz. ga nevtralizira, ko ob spoznanju doživi prizemljitev. Tako se spotoma zave, da je dandanes “govoriti resnico revolucionarno”, kot je “revolucionarno pesniško bivati v svetu”. Čeprav se pesnica nima za upornico, se zaveda, da poezija od pesnika terja borbenost, pogum in pravo mero senzibilnosti, predvsem pa iskrenosti in ljubezni do samega sebe, da se ustrezno materializira v svetu, kot ga poznamo danes. Besedna zveza “sama ljubezen je to” iz naslova zbirke se ponavlja na več mestih, med drugim tudi v zadnji, najkrajši pesmi v zbirki, ko zapiše: “iz drobcev te sestavljam, pesem / iz drobcev me sestavljaš, pesem / sama ljubezen je to / in jaz ne morem nič”. Prvenec Žive Čebulj Sama ljubezen je to je unikatna mojstrovina, saj se pesnica kljub številnim ponovitvam v posameznih pesmih ne ponavlja oziroma se z drobnimi obrati vsakič znova zasuče na nekem višjem hermenevtičnem nivoju, ki bralca navdahne z občutkom doživetja izvirnega, prvinskega vzgiba. Zdi se, kot bi bila vsaka pesem nem, a transparenten, luciden in nadvse pretočen medij, ki drži avtorico in bralca v ljubezenskem trikotniku. Naj zaključim z retoričnim vprašanjem iz spremne besede Ivana Dobnika: “Je potemtakem nemara poezija tista zadnja, še edina preostala oblika vzpostavljanja odnosov med nami in stvarmi v vesolju, ki nam pomaga in nam bo pomagala preživeti?”
Piše: Iztok Ilich, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je tako za Slovence v osamosvojeni državi kot za rojake, pripadnike manjšin v stikih z večinskimi narodi v sosednjih državah, marsikaj spremenilo. Odpirati so se začele možnosti za samozavestnejše nastopanje in enakopravnejše sodelovanje, za vzajemno približevanje, upoštevanje in preseganje stoletnih stereotipov in predsodkov. Bolj na ravni kulture kot politike, ki ne more čez noč zapustiti okopov delitev, od katerih živi. Prepih je najmočneje zavel na robu večinsko slovenskega in večinsko italijanskega sveta. Meja med državama je bila formalno odpravljena, ne pa tudi izbrisana z zemljevidov. In še manj iz glav ljudi, ki so jih na vsaki strani učili drugače gledati na tudi skupno preteklost. Jernej Šček, mladi tržaški Slovenec, učitelj filozofije, publicist in prevajalec, je v zbirki pogovorov z italijanskimi književniki, filozofi, zgodovinarji, psihologi in drugimi razumniki Kavarna Italija naravnost zapisal: »Ni več izgovorov, da se ne bi poskušali izkopati iz nikogaršnje zemlje, ki zija med slovenskim in italijanskim svetom, zakrpati vrzel, ki jo je v zahodno mejo vsekalo 20. stoletje, nadoknaditi zamujeno«. Sam je sklenil to vrzel krpati z dialogom. Dialogom kot obliko komuniciranja in dialogom kot metodo iskanja skupnih izhodišč in sodb s sobesedniki in sobesednicami. Od poletja 2020 do lanske pomladi se je v Sobotni prilogi Delo zvrstilo kar 26 pogovorov z njimi. Za objavo v knjigi so bila besedila strokovno in slogovno dopolnjena, tako da so prerasla, kot pravi avtor, »v široko razvejane in globoko dihajoče pogovore z imenitnimi predstavniki italijanske kulture, ki ne odstirajo le jedrnih živcev posameznih del in življenj, temveč nas spremljajo skozi ključne prehode in prelome novejše italijanske idejne in duhovne, družbene in politične kulture«. Ker smo si, čeprav sosedje, v kulturnem smislu tujci, še dodaja Šček, je Kavarna Italija celo pomembnejša za nas kot zanje. Piko na i ji je s spremno besedo dodal Miran Košuta. Po avtorjevih besedah več kot učitelj in prijatelj, s katerim se je mogoče pogovarjati kot s komaj kom v Trstu. Ni nepomembno, da je Ščekov prvenec izšel pri eni tamkajšnjih kljub majhnosti prodornih slovenskih založb. Z namenom, da nastavlja dvojno zrcalo »na relaciji slovenski in italijanski narod, Slovenci na tej in oni (bivši) strani meje, mi in oni, naši in vaši, preteklost in prihodnost«. In z željo, da bi spajal nasprotja: podrobno in splošno, narodno in svetovno, meje in središča, mesto in deželo, družbeno in duhovno, stvarno in abstraktno. Jernej Šček, ki v zvestobi slovenstvu vidi srčno vprašanje, je suveren sogovornik izbranim osebnostim današnjega italijanskega kulturnega, znanstvenega in javnega življenja. Od furlanskega književnika, kiparja in alpinista Maura Corone ter novinarja in pisatelja Paola Rumiza prek radikalne političarke, senatorke Emme Bonino, do pisatelja Maria Covacicha, ki se zaveda slovanskih korenin, medtem ko se je njegov polstric sam italijaniziral v Fabretta. In nato zgodovinarja filozofije Micheleja Ciliberta, poznavalca Machiavellija, Bruna in Croceja, pa psihoanalitika Massima Recalcatija in po priporočilu senatorke Tatjane Rojc umetnostnega kritika Vittoria Sgarbija, 'kosmatega sogovornika in dvoživko na kubik', kot pravi. Sledijo še pisateljica, omikana revolucionarka Dacia Maraini, v prevodih znana tudi slovenskim bralcem, Tatiana Bucci iz družine istrskega rodu, ki je s sestro preživela tovarno smrti Auschwitz Birkenau, in mlajši književni in filmski ustvarjalec Paolo Cognetti s kar štirimi slovenskimi prevodi, tremi s podpisom Jerneja Ščeka! Zgodovinar velike vojne Roberto Todero še ni preveden, a bi njegovi pogledi pomembno dopolnili znane analize dogajanja med Sočo in Piavo, saj tisočero zgodb, ki jih pripoveduje kot vodnik po bojiščih velike vojne, daleč presega »vojaško zgodovino, ki zna reči le ta enota sem, druga tja«. Osrednja osebnost zadnje četrtine zbornika je Susanna Tamaro, s katero se je Šček sestal v zgodovinski tržaški kavarni San Marco. V njej vidi čistokrvno pisateljico, a tudi priučeno kmetico s čebelarsko šolo in poznavalko slovenskega sveta. Ko si je zaželela brati Kosovela v izvirniku, ji je bilo v pomoč tesno prijateljevanje z Markom Sosičem. Jernej Šček se je na vsa srečanja temeljito pripravil z branjem knjig in spremljanjem nastopov izbranih sogovornikov in sogovornic. Stike, zastavljene med koronsko pandemijo, je prisilna izolacija večidel preselila na splet. Nevralgična tema italijansko-slovenskih odnosov – fojbe in istrsko-dalmatinski eksodus – je počakala skoraj do konca, do pogovora s člani umetniškega kolektiva Wu Ming. Med drugim o pogostih odkritjih »letečih fojb«, za katere preverjanje pokaže, da sploh ne obstajajo. Še vedno pa obstajajo primeri fašističnih veljakov, ki jim država kot domnevnim žrtvam slavokomunistov po smrti podeljuje visoka odlikovanja. Še globlje v preplet teh občutljivih vprašanj zareže pogovor z zgodovinarjem Raoulom Pupom; Šček, tudi sam prepričan, da ob politizaciji zgodovine nihče nima čistih rok, dobi potrditev, češ: »Obe narodni skupnosti se vidita v vlogi žrtve, kar za sabo neizogibno potegne valjenje krivde, obtoževanje, celo demonizacijo drugega«. Dnevi spomina in tematski filmi, kot je Srce v breznu, dodaja sogovornik, le …»podžigajo čustva, namesto da bi pojasnjevali razloge, če že, pa to počnejo porazno«. Zadnji Ščekov sogovornik, tržaški psihiater in psihoanalitik Pavel Paolo Fonda, živi razpet med družinsko slovensko in kulturno italijansko identiteto. Sodeloval je pri zapiranju umobolnice pri Sv. Ivanu in vključevanju duševnih bolnikov v odprto življenje, predvsem pa si prizadeva za odpravljanje travm, ki jih prinaša zaslepljeno sovraštvo. Obmetavanje s krivdo in očitki nikamor ne vodi. »Koristi le tistim, ki sprave nočejo, ki se istovetijo z nerealnimi ideali lastne nedolžnosti in skozi takšno čustveno manipuliranje ohranjajo vpliv na somišljenike.« Gradimo mostove, ne zidov! v štirih besedah povzema Fonda.
Piše: Bojan Sedmak, bere: Ivan Lotrič. Agregat Norme Bale nataka bralstvu osveženo stalnico nacionalne literature – politiko, tematiko, ki se je slovenska književnost loteva že stoletje in pol. V tovrstnih besedilih so akterji narodovih blagrov praviloma pokvarjeni v razponu od moralnih spačkov do odkritih zločincev, zavetje tega arhetipa pa bralstvu omogoča vznemirljive soočanje z vsakršnimi mahinacijami druge najstarejše obrti. Novost, ki jo roman Agregat domiselno prinaša v politične spektakle, je vloga tehnologije v tem očitno nujnem početju. Glede na naslov in tehnologijo bi bilo mogoče utemeljevati trditev, da sta v Agregatu pravzaprav dva romana v enem zajetnem, razdeljenem na dva dela, dobro zgrajenem s poglavji, v katerih se prvoosebni pripovedovalec izmenjuje z vsevedno pripovedovalko v kurzivi. Slednja dodatno poganja zgodbo s predstavitvami stranskih likov, ki obkrožajo junaka, godnega za levitev iz učitelja v poslanca, a osrednja pripovedna linija je prvenstveno speljana skozi iskanje identitete nekoga, ki se sooča s spoznanji, kako so vsakršni družbeni položaji podrejeni služenju. V prvem delu tako prevladujejo prizadevanja likov okoli volitev, v drugem delu pa se rezultati iztekajo v zmedeno očaranje osrednje osebe z manipulativno avtomatizacijo realnosti. Prav zaradi vse večje izpopolnjenosti robotov je finalna znanstvenofantastična razsežnost romana skorajda realistična, vsekakor pa žanrsko izstopa od številne avtobiografske, zgodovinske, kriminalne, mladinske, samopomočniške in podobne proze na današnjih knjižnih policah. Agregat namreč v besedilu ni nekaj, kar naj bi delovalo, ko zmanjka električnega toka, temveč vsakršno vezje, v avtoričinem zastavku predvsem združba, ki prakticira mreženje kot nujo za uspešno doseganje ciljev. In tematika podmazanega stroja v romanu ni le spretnost, kako se vodi volilna kampanja, ampak poučen način, kako delujejo trendi umetne inteligence. Seveda v danih mednarodnih, državnih in deželnih okoliščinah, v katerih se običajno uresničuje pregovorni homo homini lupus, v njem pa posamezniki težko kaj opravijo brez krdela, v katerem pa so razmerja izrazito hierarhična. V globinskem uvidu Norme Bale so tako razpostavljeni prevladujoči moški od centralnih vladnih do lokalnih krajevnih ravni. Pisateljica z bogatimi izkušnjami iz lastnega dela v javnem in realnem družbenem sektorju jim kaže kritično zrcalo, v njem pa so tipi groteskni, na videz nevredni pomilovanja, a v bistvu družbeno škodljivi. Usodo glavnega junaka Gumpeka je seveda treba prepustiti bralnemu suspenzu, prav tako posledice njegovega soočenja z zapeljivo virtualnostjo. Ga bo izkušnja vklenila, zmlela in uničila ali se ji bo prilagodil? Norma Bale ve, da se dandanes živi v vseobsegajoči navideznosti, kjer se moški radi predajajo nadomestkom polnokrvnih žensk; tako je pač vsaj že od znamenite uspešnice Philipa K. Dicka Ali androidi sanjajo električne ovce, kot je pozneje po tej predlogi Rachel omrežila Forda v Iztrebljevalcu. Predstavitve staromodnega spolnega občevanja s zato v literaturi privlačen izziv za marsikaj, vključno s psihoanalizo. No, tvorka Agregata ne potrebuje niti teoretične niti klinične podpore za prav dober prikaz tega obče potrebnega početja. Med dvema tovrstnima opraviloma v romanu – uvodno hitrim prešuštnim in celovito neposrečenim zakonskim, je tako posebej učinkovit opis slednjega, ki ga prizanesljivo podaja ženska avtorica z vložnico v prvoosebnem moškem toku zavesti. Nekako je krivično, da se besedila, ki so najverjetneje plod večmesečnega dela, použijejo čez vikend, a za roman Agregat je to lahko le pohvalno. Bralno hlastnost spodbujajo tudi nevsiljivo poučni deli; bodisi o delovanju služb za stike z javnostmi, o pomenu mode bum bum za napade na kapitalske položaje, o rastoči proizvodnji mandljev v južni Avstraliji, o vrstah viskijev ali s podatki o tem, da je v zemlejskem ozračju dnevno okoli sto tisoč letal. Razgledana piska dodatno krepi pozornost z recepti avokadovih namazov, ostrig in eksotičnih jedi ali z razlagami umamija, japonskega izraza za peti okus, okusu zahtevnejših bralcev pa streže še s citati od Seneke, Lincolna in Tarantina do Zupana in Predina … Na predstavitvah so pisci večkrat vprašani o morebitnih modelih za svoje književne osebe. Za tokratne vrhovne v piramidi – premierja Stelarja, strankarskega predsednika Sveteta, generala Sinka – ter njihove pribočne kadre, ravnatelja Majorja, medijca Boža, poverjenika Luka in snemalca Mufla, ni težko zbrati asociacij na stvarne domačijske politike, ne nazadnje so ti marsikaj ključnega sklepali v podeželskih gostilnah. Med ženskami je nekakšen ključ morda Zora, animatorka književnih prireditev in učiteljeva volilna konkurentka, a tako profiliranih je precej in mnoge niso najbolj zadovoljne kot odkrito častihlepne gospe ministrice ali toneče v kalupe varanih žrtev in nameščene za šanke kot tarče za strelice nasprotne usode. Ironija Norme Bale tako ne zadeva le moških, saj žensko cvrtje v patriarhalnih kotlih spada k nespremenljivosti slovenske patologije. Žal sredi te deluje tudi glavni junak kot po lastnih besedah »samo figura, nujno potrebna za vzdrževanje navidezne normalnosti«. Kakšne normalnosti? Takšne med nacionalnimi vizijami in provizijami, s katerimi se za korupcijske procente pretvarjajo rodovitna kmetijska zemljišča v asfaltne zaplate za proizvodnjo mednarodnih korporacij. Tovrstno uslužnost satirično ponazarja izjava enega izmed domorodnih glavarjev: »… mi s pestjo udarjamo samo po domači mizi, k sosedovim pa tečemo takoj, ko nas pokličejo, in se pred tem še lepo vljudno sezujemo.« Pri tem so za poslovni naskok na rodno grudo v romanu poleg anglosaksonskih dobičkarjev pripravljeni tudi germanski partnerji, katerih mentaliteto obmejno in čezmejno mnogostransko aktivna pisateljica dovolj dobro pozna. In na koncu koncev – le o kakšni normalnosti je mogoče govoriti v času, v katerem so tudi čustveno občutljivi haikuji rezultat umetne inteligence. //»Ta trenutek zdaj / ujet v večnosti časa / srce utripa//«, je v romanu Agregat predstavljen kot izvržek statistično napaberkovanih informacij, hladnega algoritma in ravnodušne usluge agresivnega programa, ki kot tak seveda ne vzbuja zaupanja. Norma Bale je z drugim samostojnim romanom napisala svoje najbolj obsežno delo, ki upravičeno dráži obete, da bo spod prstov zrele ustvarjalke prišlo še več aktualnega in odličnega pisanja.
Neveljaven email naslov