Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Anja Radaljac
Bere: Lidija Hartman
Splav je (tudi) v sodobni levi misli pogosto razumljen zlasti kot orodje osvobajanja, oblika zaščite ženske avtonomije in ženske izbire, da razpolaga s svojim telesom. A četudi ostaja dejstvo, da dostopnost splava pomeni večjo zdravstveno varnost žensk, na simbolni ravni pa večjo odprtost do ženskega samoodločanja, ostaja dejstvo, da imajo ženske z zgodovino umetne prekinitve nosečnosti višjo stopnjo mentalnih bolezni, vključno z občutki krivde, dvomom, anksioznostjo. S tem splav seveda ne more pomeniti samo orodja osvobajanja, temveč tudi potencial stiske, ki pa lahko ostaja spregledana.
Narativ, po katerem se zarodka ne razumeva kot otroka ali bitja, je v konstelaciji boja za pravice žensk smiseln, obenem pa pomeni tudi obliko izkrivljanja in zakrivanja izkustev številnih žensk; tako tistih, ki so se za splav odločile, še bolj pa tistih, ki jim ta izbira ni bila dana. Pri tem se zdi pomembno opozoriti, da bi bilo smiselno uvesti širše oblike podpore ženskam, ki so naredile splav ali pa se jim je splav zgodil. Roman Materinska knjižica Katje Gorečan se ukvarja prav s posledicami te družbenopolitične situacije, kot jo izkuša ženska, katere nosečnost se je končala neželeno, s spontanim splavom.
Materinska knjižica je izrazito intimnoizpovedno delo, ki z glasom nerojenega otroka, Tobije, govori o stiski, ki jo njegova mati doživlja po spontanem splavu, ko ugotavlja, da se o tem nihče ne želi pogovarjati z njo ter da, še več, družba pričakuje, da bo izgubo prebolela tako rekoč hitro in elegantno, saj »je bila samo malo noseča«. Nadrejeni v službi od nje pričakujejo, da bo delala tudi iz bolnišnice, po enem tednu bolniške pa ji naložijo, naj nosi težke škatle, čeprav jih opozori, da tega ne bi smela početi. Spontani splav družba v romanu dojema kot nekakšno nevšečnost; stiska je nevidna in nerazumljena, četudi je za Tobijevo mamo popolnoma uničujoča; sesujejo se ji svet, odnosi in zlasti odnos do lastnega telesa, odnos do lastnega jaza.
Da si Tobijeva mati odmerja čas za žalovanje med vožnjo v službo in iz nje, je dober znak tega, kako tudi sama od sebe zahteva enako, kot od nje zahteva družba; pojdi naprej, zgodilo se ni nič takega – ona pa čuti, kako se je v njenem telesu zgodila smrt in jo za vedno zaznamovala.
Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna; narativ, v skladu s katerim je zarodek zgolj »skupek celic«, je pogosto, zlasti pri ženskah, ki so doživele spontan splav, ostro nasprotje z nekim visceralnejšim izkustvom, ki razvijajočega se organizma v maternici ne razume kot zgolj »tkivo«, ampak že kot osebo, na katero se vežejo pričakovanja, želje in s katerim se ustvari določena čustvena, ljubezenska vez. Tobijeva mati se tako ves roman sprašuje, kaj naj zdaj z vso to ljubeznijo, ki je »ostala nekje vmes«. Pomembno je, da je pri tem ekspliciran izraz »ljubezen«, pomeni namreč, da v narativu, ki zarodek popolnoma disociira od (potenciala) osebe, nastaja pomembna vrzel v odnosu do doživljanja vsaj nekega deleža žensk; Materinsko knjižico zanima, kje je to izkustvo lahko vidno in kje je lahko pripoznano, kje je zanj sploh prostor.
Izbira pripovedovalca je s tega vidika literarno zelo pomenljiva; roman daje prostor in glas tistemu, ki mu je glas odvzet s smrtjo, a tudi z družbenopolitičnega vidika, ki pa za mater v romanu nikakor ni odsotni glas, temveč edini glas, h kateremu se v stiski obrača, kar pa znova nakazuje neko linijo odnosnosti s Tobijo.
Drugi zelo pomemben element romana je spregledovanje čustvene in telesne stiske sočloveka obče; Tobijeva mati se ob splavu sooča tudi s smrtjo babice in izgubo sluha. Njena depresija je stanje skupka izgub, a okolica nima posluha v nobenem od teh primerov; pretežno je prepuščena sama sebi, njena naglušnost je ljudem v breme in tudi s to stisko ostaja sama. Rešitev se zdi preprosta: kupi si pač slušni aparat.
V neki svoji podstati je Materinska knjižica Katje Gorečan roman, ki govori o neslišanosti in nekompleksnih rešitvah za kompleksne probleme, ki ustvarjajo številne zamolke in stiske. V tem smislu je ponavljajočnost v romanu, ki se stalno vrača k istim stavkom, istim mislim, istim občutkom … smiselna; odpira vprašanje, kaj, koliko izraza nemoči in stiske bi bilo potrebnih, da bi se prebile iz nevidnosti in osame.
Piše: Anja Radaljac
Bere: Lidija Hartman
Splav je (tudi) v sodobni levi misli pogosto razumljen zlasti kot orodje osvobajanja, oblika zaščite ženske avtonomije in ženske izbire, da razpolaga s svojim telesom. A četudi ostaja dejstvo, da dostopnost splava pomeni večjo zdravstveno varnost žensk, na simbolni ravni pa večjo odprtost do ženskega samoodločanja, ostaja dejstvo, da imajo ženske z zgodovino umetne prekinitve nosečnosti višjo stopnjo mentalnih bolezni, vključno z občutki krivde, dvomom, anksioznostjo. S tem splav seveda ne more pomeniti samo orodja osvobajanja, temveč tudi potencial stiske, ki pa lahko ostaja spregledana.
Narativ, po katerem se zarodka ne razumeva kot otroka ali bitja, je v konstelaciji boja za pravice žensk smiseln, obenem pa pomeni tudi obliko izkrivljanja in zakrivanja izkustev številnih žensk; tako tistih, ki so se za splav odločile, še bolj pa tistih, ki jim ta izbira ni bila dana. Pri tem se zdi pomembno opozoriti, da bi bilo smiselno uvesti širše oblike podpore ženskam, ki so naredile splav ali pa se jim je splav zgodil. Roman Materinska knjižica Katje Gorečan se ukvarja prav s posledicami te družbenopolitične situacije, kot jo izkuša ženska, katere nosečnost se je končala neželeno, s spontanim splavom.
Materinska knjižica je izrazito intimnoizpovedno delo, ki z glasom nerojenega otroka, Tobije, govori o stiski, ki jo njegova mati doživlja po spontanem splavu, ko ugotavlja, da se o tem nihče ne želi pogovarjati z njo ter da, še več, družba pričakuje, da bo izgubo prebolela tako rekoč hitro in elegantno, saj »je bila samo malo noseča«. Nadrejeni v službi od nje pričakujejo, da bo delala tudi iz bolnišnice, po enem tednu bolniške pa ji naložijo, naj nosi težke škatle, čeprav jih opozori, da tega ne bi smela početi. Spontani splav družba v romanu dojema kot nekakšno nevšečnost; stiska je nevidna in nerazumljena, četudi je za Tobijevo mamo popolnoma uničujoča; sesujejo se ji svet, odnosi in zlasti odnos do lastnega telesa, odnos do lastnega jaza.
Da si Tobijeva mati odmerja čas za žalovanje med vožnjo v službo in iz nje, je dober znak tega, kako tudi sama od sebe zahteva enako, kot od nje zahteva družba; pojdi naprej, zgodilo se ni nič takega – ona pa čuti, kako se je v njenem telesu zgodila smrt in jo za vedno zaznamovala.
Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna; narativ, v skladu s katerim je zarodek zgolj »skupek celic«, je pogosto, zlasti pri ženskah, ki so doživele spontan splav, ostro nasprotje z nekim visceralnejšim izkustvom, ki razvijajočega se organizma v maternici ne razume kot zgolj »tkivo«, ampak že kot osebo, na katero se vežejo pričakovanja, želje in s katerim se ustvari določena čustvena, ljubezenska vez. Tobijeva mati se tako ves roman sprašuje, kaj naj zdaj z vso to ljubeznijo, ki je »ostala nekje vmes«. Pomembno je, da je pri tem ekspliciran izraz »ljubezen«, pomeni namreč, da v narativu, ki zarodek popolnoma disociira od (potenciala) osebe, nastaja pomembna vrzel v odnosu do doživljanja vsaj nekega deleža žensk; Materinsko knjižico zanima, kje je to izkustvo lahko vidno in kje je lahko pripoznano, kje je zanj sploh prostor.
Izbira pripovedovalca je s tega vidika literarno zelo pomenljiva; roman daje prostor in glas tistemu, ki mu je glas odvzet s smrtjo, a tudi z družbenopolitičnega vidika, ki pa za mater v romanu nikakor ni odsotni glas, temveč edini glas, h kateremu se v stiski obrača, kar pa znova nakazuje neko linijo odnosnosti s Tobijo.
Drugi zelo pomemben element romana je spregledovanje čustvene in telesne stiske sočloveka obče; Tobijeva mati se ob splavu sooča tudi s smrtjo babice in izgubo sluha. Njena depresija je stanje skupka izgub, a okolica nima posluha v nobenem od teh primerov; pretežno je prepuščena sama sebi, njena naglušnost je ljudem v breme in tudi s to stisko ostaja sama. Rešitev se zdi preprosta: kupi si pač slušni aparat.
V neki svoji podstati je Materinska knjižica Katje Gorečan roman, ki govori o neslišanosti in nekompleksnih rešitvah za kompleksne probleme, ki ustvarjajo številne zamolke in stiske. V tem smislu je ponavljajočnost v romanu, ki se stalno vrača k istim stavkom, istim mislim, istim občutkom … smiselna; odpira vprašanje, kaj, koliko izraza nemoči in stiske bi bilo potrebnih, da bi se prebile iz nevidnosti in osame.
Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...
V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM
Sinoči ob pol osmih je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani prvi koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Na koncertu z naslovom "Iz starega sveta" smo slišali skladbe Ludwiga van Beethovna, Richarda Straussa in Antonina Dvoržaka. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Laura Wade: Dragi, doma sem! Home, I'm Darling, 2018 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. september 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Nina Šorak Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Ina Ferlan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Avtorica videa Pila Rusjan Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak Asistentka scenografa Sara Slivnik Igrajo Iva Krajnc Bagola, Jure Henigman, Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič / Miranda Trnjanin k. g. S sinočnjo premiero komedije Dragi, doma sem! sodobne angleške dramatičarke Laure Wade so v Mestnem gledališču ljubljanskem začeli sezono tudi na Mali sceni. Lani napisano odrsko delo, ki se na izviren, čeprav ne ravno poglobljen način loteva mnogih vprašanj, predvsem feminizma in bega pred resničnostjo, je v prevodu Tine Mahkota režirala Nina Šorak. Vtise po premieri je zbrala Staša Grahek. Foto: Iva Krajnc Bagola Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/program/predstave/dragi-doma-sem/
Nova sezona ljubljanske Drame je posvečena ljubezni. Začeli so jo na velikem odru z uprizoritvijo drame Saloma Oscarja Wilda v novem prevodu Primoža Viteza in režiji Eduarda Milerja. Naslovno tragično junakinjo je oblikovala Polona Juh, med glavnimi protagonisti so še Igor Samobor kot prerok Johanaan, Gregor Baković kot vladar Herod Antipa in Alojz Svete kot Salomina mati in Herodova žena. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana Oscar Wilde: Saloma Premiera 21. september 2019 Prevajalec Primož Vitez Režiser Eduard Miler Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska Scenograf Atej Tutta Kostumograf Leo Kulaš Glasbeni opremljevalec Eduard Miler Avtor videa Atej Tutta Koreografka Maša Kagao Knez Oblikovalka maske Špela Ema Veble Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektor Arko Asistentka kostumografa Lara Kulaš Igrajo Polona Juh, Igor Samobor, Gregor Baković, Alojz Svete, Robert Korošec/Andraž Harauer, Gal Oblak, Valter Dragan, Matija Rozman, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Andraž Harauer/Matic Valič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Igor Velše.
Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov