Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Nives Kovač
Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman
Pesniške zbirke Mojce Seliškar izhajajo v dolgih razmikih. Prvo z naslovom Kitara v žepih je izdala leta 1982, deset let pozneje je sledila Prah in jagode. Navdih za naslov tretje zbirke Sanjarije samotne sprehajalke je dobila pri nedokončani knjigi Jeana Jacquesa Rousseauja Les Rêveries du promeneur solitaire, posmrtno izdani leta 1782.
V pesničinem samotnem preživljanju časa se zvrstijo štirje sprehodi. Dobesedni in metaforični. Pesem Jezero ima pet sklopov. Pesničin glas je čist in jasen kot jezero, žito, sneg, mirta, jasmin, morje …
»O jezero! / Nocoj si ljubezenska postelja. / Tvoje vode spijo v votlinah, / stezica spremlja dišečo mejo, / šipkov grm se sveti iz nje, / ne samo grm, / svetloba, ki jo pošilja je nebo, / gleda iz rumenih in belih cvetov, / tudi nebo cveti belo. / Tvoj resnobni hrib je žameten / v poletnem večeru / … /«
Na drugem pesniškem sprehodu se v jezik izpovedi zareže bolečina. Vprašanja o celosti, izgubi, bolečini in nervoznem srcu, ki brezumno divja. »Bi se rada zacelila, / postala cela, / prevzela svojo polovico? / Ne bo šlo. / Je biti cela lažje? / Res to hočeš? / Res to zmoreš? / Kaj bi imela od tega?«
Pesmi, v katerih se prepletajo poezija, potovanja, valovi, narava, vsakdanjosti in domače intimnosti, se pred nami vrstijo kot živobarvna tapiserija. Kot da bi lovljenje živali zamenjalo lovljenje ljubezni. Ljubezni, ki je ni več, pa vendar ostala v svoji živosti in neminljivosti.
Zadnja sprehoda sta nostalgična in polna spominov. Obračunavanja s seboj, z leti, ki so minila, z mladostjo, otroštvom – vračanjem v preteklost, sedanjost, mogoče malce manj v prihodnost. V Žalostnem pismu, v katerem se zdijo dnevi razvlečeni kot Dalijeve palačinkaste ure, se pesnica ob opazovanju mimoidočih znova vrača v preteklost pogrešane ljubljene osebe. »De la musique avant toute chose / … / Pred vsem drugim bodi glasba / … /, je v Art poétique zapisal Paul Verlaine. In glasba se pojavlja tudi v besedah, v katerih Mojca Seliškar morda najmočneje (kljub bolečini) razkrije svojo moč in neizmerni vitalizem. Pesničin eros – thanatos. Ubesedi se glasba sanjarij samotne sprehajalke.
»Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … /
Piše: Nives Kovač
Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman
Pesniške zbirke Mojce Seliškar izhajajo v dolgih razmikih. Prvo z naslovom Kitara v žepih je izdala leta 1982, deset let pozneje je sledila Prah in jagode. Navdih za naslov tretje zbirke Sanjarije samotne sprehajalke je dobila pri nedokončani knjigi Jeana Jacquesa Rousseauja Les Rêveries du promeneur solitaire, posmrtno izdani leta 1782.
V pesničinem samotnem preživljanju časa se zvrstijo štirje sprehodi. Dobesedni in metaforični. Pesem Jezero ima pet sklopov. Pesničin glas je čist in jasen kot jezero, žito, sneg, mirta, jasmin, morje …
»O jezero! / Nocoj si ljubezenska postelja. / Tvoje vode spijo v votlinah, / stezica spremlja dišečo mejo, / šipkov grm se sveti iz nje, / ne samo grm, / svetloba, ki jo pošilja je nebo, / gleda iz rumenih in belih cvetov, / tudi nebo cveti belo. / Tvoj resnobni hrib je žameten / v poletnem večeru / … /«
Na drugem pesniškem sprehodu se v jezik izpovedi zareže bolečina. Vprašanja o celosti, izgubi, bolečini in nervoznem srcu, ki brezumno divja. »Bi se rada zacelila, / postala cela, / prevzela svojo polovico? / Ne bo šlo. / Je biti cela lažje? / Res to hočeš? / Res to zmoreš? / Kaj bi imela od tega?«
Pesmi, v katerih se prepletajo poezija, potovanja, valovi, narava, vsakdanjosti in domače intimnosti, se pred nami vrstijo kot živobarvna tapiserija. Kot da bi lovljenje živali zamenjalo lovljenje ljubezni. Ljubezni, ki je ni več, pa vendar ostala v svoji živosti in neminljivosti.
Zadnja sprehoda sta nostalgična in polna spominov. Obračunavanja s seboj, z leti, ki so minila, z mladostjo, otroštvom – vračanjem v preteklost, sedanjost, mogoče malce manj v prihodnost. V Žalostnem pismu, v katerem se zdijo dnevi razvlečeni kot Dalijeve palačinkaste ure, se pesnica ob opazovanju mimoidočih znova vrača v preteklost pogrešane ljubljene osebe. »De la musique avant toute chose / … / Pred vsem drugim bodi glasba / … /, je v Art poétique zapisal Paul Verlaine. In glasba se pojavlja tudi v besedah, v katerih Mojca Seliškar morda najmočneje (kljub bolečini) razkrije svojo moč in neizmerni vitalizem. Pesničin eros – thanatos. Ubesedi se glasba sanjarij samotne sprehajalke.
»Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … /
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Neveljaven email naslov