Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Nives Kovač
Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman
Pesniške zbirke Mojce Seliškar izhajajo v dolgih razmikih. Prvo z naslovom Kitara v žepih je izdala leta 1982, deset let pozneje je sledila Prah in jagode. Navdih za naslov tretje zbirke Sanjarije samotne sprehajalke je dobila pri nedokončani knjigi Jeana Jacquesa Rousseauja Les Rêveries du promeneur solitaire, posmrtno izdani leta 1782.
V pesničinem samotnem preživljanju časa se zvrstijo štirje sprehodi. Dobesedni in metaforični. Pesem Jezero ima pet sklopov. Pesničin glas je čist in jasen kot jezero, žito, sneg, mirta, jasmin, morje …
»O jezero! / Nocoj si ljubezenska postelja. / Tvoje vode spijo v votlinah, / stezica spremlja dišečo mejo, / šipkov grm se sveti iz nje, / ne samo grm, / svetloba, ki jo pošilja je nebo, / gleda iz rumenih in belih cvetov, / tudi nebo cveti belo. / Tvoj resnobni hrib je žameten / v poletnem večeru / … /«
Na drugem pesniškem sprehodu se v jezik izpovedi zareže bolečina. Vprašanja o celosti, izgubi, bolečini in nervoznem srcu, ki brezumno divja. »Bi se rada zacelila, / postala cela, / prevzela svojo polovico? / Ne bo šlo. / Je biti cela lažje? / Res to hočeš? / Res to zmoreš? / Kaj bi imela od tega?«
Pesmi, v katerih se prepletajo poezija, potovanja, valovi, narava, vsakdanjosti in domače intimnosti, se pred nami vrstijo kot živobarvna tapiserija. Kot da bi lovljenje živali zamenjalo lovljenje ljubezni. Ljubezni, ki je ni več, pa vendar ostala v svoji živosti in neminljivosti.
Zadnja sprehoda sta nostalgična in polna spominov. Obračunavanja s seboj, z leti, ki so minila, z mladostjo, otroštvom – vračanjem v preteklost, sedanjost, mogoče malce manj v prihodnost. V Žalostnem pismu, v katerem se zdijo dnevi razvlečeni kot Dalijeve palačinkaste ure, se pesnica ob opazovanju mimoidočih znova vrača v preteklost pogrešane ljubljene osebe. »De la musique avant toute chose / … / Pred vsem drugim bodi glasba / … /, je v Art poétique zapisal Paul Verlaine. In glasba se pojavlja tudi v besedah, v katerih Mojca Seliškar morda najmočneje (kljub bolečini) razkrije svojo moč in neizmerni vitalizem. Pesničin eros – thanatos. Ubesedi se glasba sanjarij samotne sprehajalke.
»Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … /
Piše: Nives Kovač
Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman
Pesniške zbirke Mojce Seliškar izhajajo v dolgih razmikih. Prvo z naslovom Kitara v žepih je izdala leta 1982, deset let pozneje je sledila Prah in jagode. Navdih za naslov tretje zbirke Sanjarije samotne sprehajalke je dobila pri nedokončani knjigi Jeana Jacquesa Rousseauja Les Rêveries du promeneur solitaire, posmrtno izdani leta 1782.
V pesničinem samotnem preživljanju časa se zvrstijo štirje sprehodi. Dobesedni in metaforični. Pesem Jezero ima pet sklopov. Pesničin glas je čist in jasen kot jezero, žito, sneg, mirta, jasmin, morje …
»O jezero! / Nocoj si ljubezenska postelja. / Tvoje vode spijo v votlinah, / stezica spremlja dišečo mejo, / šipkov grm se sveti iz nje, / ne samo grm, / svetloba, ki jo pošilja je nebo, / gleda iz rumenih in belih cvetov, / tudi nebo cveti belo. / Tvoj resnobni hrib je žameten / v poletnem večeru / … /«
Na drugem pesniškem sprehodu se v jezik izpovedi zareže bolečina. Vprašanja o celosti, izgubi, bolečini in nervoznem srcu, ki brezumno divja. »Bi se rada zacelila, / postala cela, / prevzela svojo polovico? / Ne bo šlo. / Je biti cela lažje? / Res to hočeš? / Res to zmoreš? / Kaj bi imela od tega?«
Pesmi, v katerih se prepletajo poezija, potovanja, valovi, narava, vsakdanjosti in domače intimnosti, se pred nami vrstijo kot živobarvna tapiserija. Kot da bi lovljenje živali zamenjalo lovljenje ljubezni. Ljubezni, ki je ni več, pa vendar ostala v svoji živosti in neminljivosti.
Zadnja sprehoda sta nostalgična in polna spominov. Obračunavanja s seboj, z leti, ki so minila, z mladostjo, otroštvom – vračanjem v preteklost, sedanjost, mogoče malce manj v prihodnost. V Žalostnem pismu, v katerem se zdijo dnevi razvlečeni kot Dalijeve palačinkaste ure, se pesnica ob opazovanju mimoidočih znova vrača v preteklost pogrešane ljubljene osebe. »De la musique avant toute chose / … / Pred vsem drugim bodi glasba / … /, je v Art poétique zapisal Paul Verlaine. In glasba se pojavlja tudi v besedah, v katerih Mojca Seliškar morda najmočneje (kljub bolečini) razkrije svojo moč in neizmerni vitalizem. Pesničin eros – thanatos. Ubesedi se glasba sanjarij samotne sprehajalke.
»Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … /
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov