Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Miša Gams
Bere: Matjaž Romih
Prozni prvenec Ajde Bračič Leteči ljudje vsebuje dvajset kratkih zgodb, v katerih se avtorica, po izobrazbi arhitektka, domiselno poigrava s formo in vsebino. Zgodbam jer skupen pogled na realnost, ki ni trdna, temveč se v skladu s počutjem in dejanji protagonistov nenehno spreminja – osrednji liki spreminjajo identiteto, “agregatno stanje”, bivanjski prostor ter celo prehajajo iz tostranstva v onstranstvo in nasprotno. Brezdomcema, ki se v zgodbi Skozi daljnogled izmenično selita izpod mostu v bližnji mestni park, si z daljnogledom na bolšjem sejmu lahko približata svet, ki je v vseh pogledih identičen z njunim, le da je, kot piše, “malce večji, malce bližji in malce boljši”. Snaha, ki skrbi za na pol dementno taščo v zgodbi Hiša spomina odpira številna vrata hiše, skozi katera vstopa v preteklost, zaznamovano s tragično nesrečo enega izmed otrok njene tašče, medtem ko protagonistka zgodbe Prisluškovanje ugotavlja, da je blok “telegrafska žica, speljana v vse smeri”, pri kateri ni nikoli jasno kdo komu prisluškuje in “se hrani z drobci tujih življenj”. Junakinja zgodbe Nikogar ni, ki bi ti bil podoben obsedenost s sosedi nadomešča z zagrizenim iskanjem dvojnikov, medtem ko po smrti enega od sicer značajsko povsem različnih dvojčkov v zgodbi Škrlatica drugega šele ponovni vzpon na goro obudi iz neme otopelosti. Protagonist zgodbe Efekt Kuleševa nerazločno mrmra besede ter ponavlja ene in iste kretnje, s katerimi se prestavlja iz ene časovno-prostorske dimenzije v drugo, čeprav se bralcu dozdeva, da se celotno življenje tega osamljenega možakarja odvije v enem samem trenutku, ki v nedogled traja v sedanjosti. Na prvi pogled se zdi, da želi Bračičeva z omenjenimi zgodbami pokazati na fluidno naravo realnosti, ki razgalja travme ljudi, ki ne znajo ali ne zmorejo obračunati s svojo preteklostjo, vendar nam kmalu postane jasno, da so prav protagonisti tisti, ki iz trenutka v trenutek spreminjajo koncept časovno-prostorske matrice, ki jo doživljamo kot fiksni model sestave družbe. Njihovi prisluhi, prividi, fantazije in obsesije potiskajo meje stvarnosti do neslutenih razsežnosti in neizpodbitno kažejo na to, da je ves naš univerzum narejen iz takšne snovi, kot so narejene naše sanje oz. fantazme.
Vendar pa osrednji liki kratkoprozne zbirke Ajde Bračič Leteči ljudje tu in tam vendarle trčijo na povsem fizične ovire v prostoru, kjer se zataknejo zaradi povsem banalnih razlogov. V zgodbi Svetozarjeva smrt se duh umirajočega odcepi od telesa in si na vse pretege prizadeva, da bi se vrnil na kraj nesreče in pobral pločevinko fižola, ki jo je obljubil ženi. V zgodbi Izkopavanja spremljamo arheologinjo, ki odkopava stara grobišča in med okostji neznanih otrok zasluti zgodbo misteriozne deklice iz blata, medtem ko se njena hčerka Nasrin bojuje s posledicami katastrofalnega potresa v Izmirju in ne odgovarja na materine klice, saj ji zameri brezbrižnost ob očetovi smrti. Bračičeva nalaga segmente te kompleksne zgodbe enega na drugega in hkrati po odlomkih razgalja plasti družinske preteklosti, ki pripeljejo do tega, da se v nekem trenutku vprašamo, ali morda v resnici ne prepoznamo okostja starodavne deklice kot žrtve nedavnega potresa ali celo kot “fantoma” družinske tragedije. Tudi pri ostalih zgodbah avtorica piše, kot da bi odkopavala plasti nezavednega in nam po segmentih razkrivala osebne zgodbe ljudi, ki so se ujeli v določen prostor ali bivanjsko situacijo. V uvodu nas že s prvim stavkom vrže v osrčje dogajanja in šele ob temeljitem opisu prostora in tamkajšnjih predmetov nam predstavi protagoniste, vpete v precej neobičajne, celo bizarne izzive. Zdi se kot da bi pisateljica z njimi zastavljala bralcu psihološke rebuse in detektivske uganke, da bi ga izzvala in pozvala k temu, naj aktivira celotne možgane – najbolj pa tisti del, ki je zadolžen za vizualizacijo in intuicijo. V kratki zgodbi Trenutek nepazljivosti nam v nekaj dolgih povedih predstavi osebo z opisom raztresenih predmetov, ki jih protagonistka najde na tleh poleg izgubljene torbice, v katero nazadnje vstopi tudi sama. V zgodbi Dekle v modri jopici pa nam glavno junakinjo predstavi prek elektronskih sporočil, ki jih piše telefonskemu centru, saj želi dobiti odgovor na vprašanje, zakaj na razgovoru za službo ni bila izbrana. Sprva so njena pisma povsem uradna in formalna, sčasoma pa dobivajo vse bolj osebno noto – dotično osebo naslavlja kot dekle v modri jopici, kot sodelavko, ki jo poimenuje Ana in s katero se na neki točki povsem poistoveti, čeprav ob tem ne skriva zavisti, žalosti, jeze, nemoči in prezira – sluti namreč, da se ji zaposlitev, ki si je tako zelo želi, z vsakim njenim vprašanjem vedno bolj izmika. Na neki točki bralec pomisli, ali si ne dopisuje kar sama s sabo, saj se zdi, da postaja dvojnica, ki vprašanja zastavlja svoji “zaposleni” polovici, kot bi s tem želela priti do dna svoji brezposelnosti oz. prekarnosti.
Leteči ljudje Ajde Bračič so izjemni posamezniki, ki se ne sramujejo svojih hib in življenjskih spodrsljajev, temveč se ob vsakem padcu poskušajo pobrati s tal. “Z vztrajnostjo lesketajoče se črne rane, ki se znova in znova odpira”, se poženejo v višave in globine ter potrjujejo misel, da je zgodovina na strani drznih, malce norih junakov, ki jih ni strah skočiti v brezno, v svet paralelnih realnosti, v katerem je smrt le prehodno stanje duha, ki nenehno išče načine in izzive za novo utelešenje.
Čeprav je Ajda Bračič na začetku svojega literarnega ustvarjanja, je s prvencem Leteči ljudje brez dvoma pokazala stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost – vse to so vrline, ki jih pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov. Le pobožno si lahko zaželimo, da bi v tej smeri zasnovala tudi naslednje knjige.
Piše: Miša Gams
Bere: Matjaž Romih
Prozni prvenec Ajde Bračič Leteči ljudje vsebuje dvajset kratkih zgodb, v katerih se avtorica, po izobrazbi arhitektka, domiselno poigrava s formo in vsebino. Zgodbam jer skupen pogled na realnost, ki ni trdna, temveč se v skladu s počutjem in dejanji protagonistov nenehno spreminja – osrednji liki spreminjajo identiteto, “agregatno stanje”, bivanjski prostor ter celo prehajajo iz tostranstva v onstranstvo in nasprotno. Brezdomcema, ki se v zgodbi Skozi daljnogled izmenično selita izpod mostu v bližnji mestni park, si z daljnogledom na bolšjem sejmu lahko približata svet, ki je v vseh pogledih identičen z njunim, le da je, kot piše, “malce večji, malce bližji in malce boljši”. Snaha, ki skrbi za na pol dementno taščo v zgodbi Hiša spomina odpira številna vrata hiše, skozi katera vstopa v preteklost, zaznamovano s tragično nesrečo enega izmed otrok njene tašče, medtem ko protagonistka zgodbe Prisluškovanje ugotavlja, da je blok “telegrafska žica, speljana v vse smeri”, pri kateri ni nikoli jasno kdo komu prisluškuje in “se hrani z drobci tujih življenj”. Junakinja zgodbe Nikogar ni, ki bi ti bil podoben obsedenost s sosedi nadomešča z zagrizenim iskanjem dvojnikov, medtem ko po smrti enega od sicer značajsko povsem različnih dvojčkov v zgodbi Škrlatica drugega šele ponovni vzpon na goro obudi iz neme otopelosti. Protagonist zgodbe Efekt Kuleševa nerazločno mrmra besede ter ponavlja ene in iste kretnje, s katerimi se prestavlja iz ene časovno-prostorske dimenzije v drugo, čeprav se bralcu dozdeva, da se celotno življenje tega osamljenega možakarja odvije v enem samem trenutku, ki v nedogled traja v sedanjosti. Na prvi pogled se zdi, da želi Bračičeva z omenjenimi zgodbami pokazati na fluidno naravo realnosti, ki razgalja travme ljudi, ki ne znajo ali ne zmorejo obračunati s svojo preteklostjo, vendar nam kmalu postane jasno, da so prav protagonisti tisti, ki iz trenutka v trenutek spreminjajo koncept časovno-prostorske matrice, ki jo doživljamo kot fiksni model sestave družbe. Njihovi prisluhi, prividi, fantazije in obsesije potiskajo meje stvarnosti do neslutenih razsežnosti in neizpodbitno kažejo na to, da je ves naš univerzum narejen iz takšne snovi, kot so narejene naše sanje oz. fantazme.
Vendar pa osrednji liki kratkoprozne zbirke Ajde Bračič Leteči ljudje tu in tam vendarle trčijo na povsem fizične ovire v prostoru, kjer se zataknejo zaradi povsem banalnih razlogov. V zgodbi Svetozarjeva smrt se duh umirajočega odcepi od telesa in si na vse pretege prizadeva, da bi se vrnil na kraj nesreče in pobral pločevinko fižola, ki jo je obljubil ženi. V zgodbi Izkopavanja spremljamo arheologinjo, ki odkopava stara grobišča in med okostji neznanih otrok zasluti zgodbo misteriozne deklice iz blata, medtem ko se njena hčerka Nasrin bojuje s posledicami katastrofalnega potresa v Izmirju in ne odgovarja na materine klice, saj ji zameri brezbrižnost ob očetovi smrti. Bračičeva nalaga segmente te kompleksne zgodbe enega na drugega in hkrati po odlomkih razgalja plasti družinske preteklosti, ki pripeljejo do tega, da se v nekem trenutku vprašamo, ali morda v resnici ne prepoznamo okostja starodavne deklice kot žrtve nedavnega potresa ali celo kot “fantoma” družinske tragedije. Tudi pri ostalih zgodbah avtorica piše, kot da bi odkopavala plasti nezavednega in nam po segmentih razkrivala osebne zgodbe ljudi, ki so se ujeli v določen prostor ali bivanjsko situacijo. V uvodu nas že s prvim stavkom vrže v osrčje dogajanja in šele ob temeljitem opisu prostora in tamkajšnjih predmetov nam predstavi protagoniste, vpete v precej neobičajne, celo bizarne izzive. Zdi se kot da bi pisateljica z njimi zastavljala bralcu psihološke rebuse in detektivske uganke, da bi ga izzvala in pozvala k temu, naj aktivira celotne možgane – najbolj pa tisti del, ki je zadolžen za vizualizacijo in intuicijo. V kratki zgodbi Trenutek nepazljivosti nam v nekaj dolgih povedih predstavi osebo z opisom raztresenih predmetov, ki jih protagonistka najde na tleh poleg izgubljene torbice, v katero nazadnje vstopi tudi sama. V zgodbi Dekle v modri jopici pa nam glavno junakinjo predstavi prek elektronskih sporočil, ki jih piše telefonskemu centru, saj želi dobiti odgovor na vprašanje, zakaj na razgovoru za službo ni bila izbrana. Sprva so njena pisma povsem uradna in formalna, sčasoma pa dobivajo vse bolj osebno noto – dotično osebo naslavlja kot dekle v modri jopici, kot sodelavko, ki jo poimenuje Ana in s katero se na neki točki povsem poistoveti, čeprav ob tem ne skriva zavisti, žalosti, jeze, nemoči in prezira – sluti namreč, da se ji zaposlitev, ki si je tako zelo želi, z vsakim njenim vprašanjem vedno bolj izmika. Na neki točki bralec pomisli, ali si ne dopisuje kar sama s sabo, saj se zdi, da postaja dvojnica, ki vprašanja zastavlja svoji “zaposleni” polovici, kot bi s tem želela priti do dna svoji brezposelnosti oz. prekarnosti.
Leteči ljudje Ajde Bračič so izjemni posamezniki, ki se ne sramujejo svojih hib in življenjskih spodrsljajev, temveč se ob vsakem padcu poskušajo pobrati s tal. “Z vztrajnostjo lesketajoče se črne rane, ki se znova in znova odpira”, se poženejo v višave in globine ter potrjujejo misel, da je zgodovina na strani drznih, malce norih junakov, ki jih ni strah skočiti v brezno, v svet paralelnih realnosti, v katerem je smrt le prehodno stanje duha, ki nenehno išče načine in izzive za novo utelešenje.
Čeprav je Ajda Bračič na začetku svojega literarnega ustvarjanja, je s prvencem Leteči ljudje brez dvoma pokazala stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost – vse to so vrline, ki jih pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov. Le pobožno si lahko zaželimo, da bi v tej smeri zasnovala tudi naslednje knjige.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov