Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Ana Hancock
Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše
Smisel rože je avtobiografija, ki pa se zaveda svoje literarne narave. To je še posebej očitno v poglavjih, imenovanih »komentar«, v katerih Ivo Svetina secira svoje preteklo literarno ustvarjanje, natančneje mladostno ljubezensko poezijo, s hvalevredno samokritičnostjo. Če povzamemo za avtorjem, ne gre za knjigo spominov, temveč za interpretacijo, ki je vedno tudi mistifikacija. Vendar pa se zdi, da med pripovedovalcem in avtorjem ni razkoraka.
Naslovna roža predstavlja življenje, sicer polno lepote, a krhko in efemerno kot cvetlica, o kateri Svetina pravi, da je »kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«. Smisel rože je tako, precej očitno, smisel življenja. Edino, za kar se sprva zdi, da kljubuje minljivosti, je literarno ustvarjanje, natančneje poezija. Poezija, ki bi ubesedila bistvo življenja, bi postala ne le neminljiv ekvivalent življenja, temveč zaradi svoje dolgoživosti temu tudi nadrejena. Glavni lik se tu znajde pred vsaj dvojno nezmožnostjo. Ne le pred nezmožnostjo ubesediti v meri, kot si je zamislil, pred razmikom med predstavljanim in uresničenim, temveč tudi, da s tem početjem zamuja tisto, kar je želel ovekovečiti. To pa so predvsem romantični odnosi, ali kakor Svetina povzema za Šalamunom: »da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«. A tudi odnosi z ljudmi so že vnaprej zapisani minljivosti. Ženske so, čeprav jim poleg poezije velja osrednje zanimanje, zreducirane na seksualni objekt in zunanjo lepoto.
Jezik je slikovit in nazoren, poudarek je na občutenju trenutka, kakor se kaže subjektu. Besedišče je razkošno, s številnimi redkimi in arhaičnimi besedami. Avtor se večkrat sklicuje na eminence slovenske literarne misli in klasike svetovne literature. Odlomki iz njihovih del so posejani skozi ves roman. Povedi so razvejane, z mnogimi podredji. Slog je večinoma privzdignjen, vendar dosledna nazornost vodi tudi v skorajda naturalistične opise manj nežnih dogodkov, kar v delo vnaša nekoliko surovosti. Še zlasti poetični in doživeti pa so opisi narave, vedut, delov dneva in daljnih obmorskih mest, kraja, kjer se hrepenenje še najbolj približa potešitvi. Posebna pozornost je namenjena barvam in svetlobi ter občutkom, ki ga te zbujajo v subjektu. Potovanja so, poleg spolnosti, uživanje v snovnosti, tisto pravo življenje, ki ima smisel v samem sebi.
Tesnoba, ki se poraja iz zavedanja, da minljivosti naposled ni mogoče ubežati, obseda glavni lik, verjetno Svetino samega, in predstavlja edino stalnico življenja. Neizčrpen vir nemira je tudi skorajda shizofrena zahteva po ustvarjanju, ko bistva ni mogoče izraziti z besedami, hkrati pa je pisanje edini dokaz, predvsem samemu sebi, da smo živeli. Ali kakor bi dejal pripovedovalec: »Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«
Smisel rože je neke vrste razvojni roman, kjer je odnos do literature osrednjega pomena. Prek poskusa ubeseditve neubesedljivega, literature kot terapije, spomenika življenju, do sprijaznjenja, da je literatura sama sebi namen ali kakor proti koncu romana ugotavlja pripovedovalec: »To nikakor ni zdravilo, to so nabrekle, patetične besede«. A odpoved poeziji, tako kot odpoved alkoholu, nikakor ni lahka in nepovratna.
Piše: Ana Hancock
Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše
Smisel rože je avtobiografija, ki pa se zaveda svoje literarne narave. To je še posebej očitno v poglavjih, imenovanih »komentar«, v katerih Ivo Svetina secira svoje preteklo literarno ustvarjanje, natančneje mladostno ljubezensko poezijo, s hvalevredno samokritičnostjo. Če povzamemo za avtorjem, ne gre za knjigo spominov, temveč za interpretacijo, ki je vedno tudi mistifikacija. Vendar pa se zdi, da med pripovedovalcem in avtorjem ni razkoraka.
Naslovna roža predstavlja življenje, sicer polno lepote, a krhko in efemerno kot cvetlica, o kateri Svetina pravi, da je »kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«. Smisel rože je tako, precej očitno, smisel življenja. Edino, za kar se sprva zdi, da kljubuje minljivosti, je literarno ustvarjanje, natančneje poezija. Poezija, ki bi ubesedila bistvo življenja, bi postala ne le neminljiv ekvivalent življenja, temveč zaradi svoje dolgoživosti temu tudi nadrejena. Glavni lik se tu znajde pred vsaj dvojno nezmožnostjo. Ne le pred nezmožnostjo ubesediti v meri, kot si je zamislil, pred razmikom med predstavljanim in uresničenim, temveč tudi, da s tem početjem zamuja tisto, kar je želel ovekovečiti. To pa so predvsem romantični odnosi, ali kakor Svetina povzema za Šalamunom: »da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«. A tudi odnosi z ljudmi so že vnaprej zapisani minljivosti. Ženske so, čeprav jim poleg poezije velja osrednje zanimanje, zreducirane na seksualni objekt in zunanjo lepoto.
Jezik je slikovit in nazoren, poudarek je na občutenju trenutka, kakor se kaže subjektu. Besedišče je razkošno, s številnimi redkimi in arhaičnimi besedami. Avtor se večkrat sklicuje na eminence slovenske literarne misli in klasike svetovne literature. Odlomki iz njihovih del so posejani skozi ves roman. Povedi so razvejane, z mnogimi podredji. Slog je večinoma privzdignjen, vendar dosledna nazornost vodi tudi v skorajda naturalistične opise manj nežnih dogodkov, kar v delo vnaša nekoliko surovosti. Še zlasti poetični in doživeti pa so opisi narave, vedut, delov dneva in daljnih obmorskih mest, kraja, kjer se hrepenenje še najbolj približa potešitvi. Posebna pozornost je namenjena barvam in svetlobi ter občutkom, ki ga te zbujajo v subjektu. Potovanja so, poleg spolnosti, uživanje v snovnosti, tisto pravo življenje, ki ima smisel v samem sebi.
Tesnoba, ki se poraja iz zavedanja, da minljivosti naposled ni mogoče ubežati, obseda glavni lik, verjetno Svetino samega, in predstavlja edino stalnico življenja. Neizčrpen vir nemira je tudi skorajda shizofrena zahteva po ustvarjanju, ko bistva ni mogoče izraziti z besedami, hkrati pa je pisanje edini dokaz, predvsem samemu sebi, da smo živeli. Ali kakor bi dejal pripovedovalec: »Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«
Smisel rože je neke vrste razvojni roman, kjer je odnos do literature osrednjega pomena. Prek poskusa ubeseditve neubesedljivega, literature kot terapije, spomenika življenju, do sprijaznjenja, da je literatura sama sebi namen ali kakor proti koncu romana ugotavlja pripovedovalec: »To nikakor ni zdravilo, to so nabrekle, patetične besede«. A odpoved poeziji, tako kot odpoved alkoholu, nikakor ni lahka in nepovratna.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov