Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Ana Hancock
Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše
Smisel rože je avtobiografija, ki pa se zaveda svoje literarne narave. To je še posebej očitno v poglavjih, imenovanih »komentar«, v katerih Ivo Svetina secira svoje preteklo literarno ustvarjanje, natančneje mladostno ljubezensko poezijo, s hvalevredno samokritičnostjo. Če povzamemo za avtorjem, ne gre za knjigo spominov, temveč za interpretacijo, ki je vedno tudi mistifikacija. Vendar pa se zdi, da med pripovedovalcem in avtorjem ni razkoraka.
Naslovna roža predstavlja življenje, sicer polno lepote, a krhko in efemerno kot cvetlica, o kateri Svetina pravi, da je »kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«. Smisel rože je tako, precej očitno, smisel življenja. Edino, za kar se sprva zdi, da kljubuje minljivosti, je literarno ustvarjanje, natančneje poezija. Poezija, ki bi ubesedila bistvo življenja, bi postala ne le neminljiv ekvivalent življenja, temveč zaradi svoje dolgoživosti temu tudi nadrejena. Glavni lik se tu znajde pred vsaj dvojno nezmožnostjo. Ne le pred nezmožnostjo ubesediti v meri, kot si je zamislil, pred razmikom med predstavljanim in uresničenim, temveč tudi, da s tem početjem zamuja tisto, kar je želel ovekovečiti. To pa so predvsem romantični odnosi, ali kakor Svetina povzema za Šalamunom: »da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«. A tudi odnosi z ljudmi so že vnaprej zapisani minljivosti. Ženske so, čeprav jim poleg poezije velja osrednje zanimanje, zreducirane na seksualni objekt in zunanjo lepoto.
Jezik je slikovit in nazoren, poudarek je na občutenju trenutka, kakor se kaže subjektu. Besedišče je razkošno, s številnimi redkimi in arhaičnimi besedami. Avtor se večkrat sklicuje na eminence slovenske literarne misli in klasike svetovne literature. Odlomki iz njihovih del so posejani skozi ves roman. Povedi so razvejane, z mnogimi podredji. Slog je večinoma privzdignjen, vendar dosledna nazornost vodi tudi v skorajda naturalistične opise manj nežnih dogodkov, kar v delo vnaša nekoliko surovosti. Še zlasti poetični in doživeti pa so opisi narave, vedut, delov dneva in daljnih obmorskih mest, kraja, kjer se hrepenenje še najbolj približa potešitvi. Posebna pozornost je namenjena barvam in svetlobi ter občutkom, ki ga te zbujajo v subjektu. Potovanja so, poleg spolnosti, uživanje v snovnosti, tisto pravo življenje, ki ima smisel v samem sebi.
Tesnoba, ki se poraja iz zavedanja, da minljivosti naposled ni mogoče ubežati, obseda glavni lik, verjetno Svetino samega, in predstavlja edino stalnico življenja. Neizčrpen vir nemira je tudi skorajda shizofrena zahteva po ustvarjanju, ko bistva ni mogoče izraziti z besedami, hkrati pa je pisanje edini dokaz, predvsem samemu sebi, da smo živeli. Ali kakor bi dejal pripovedovalec: »Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«
Smisel rože je neke vrste razvojni roman, kjer je odnos do literature osrednjega pomena. Prek poskusa ubeseditve neubesedljivega, literature kot terapije, spomenika življenju, do sprijaznjenja, da je literatura sama sebi namen ali kakor proti koncu romana ugotavlja pripovedovalec: »To nikakor ni zdravilo, to so nabrekle, patetične besede«. A odpoved poeziji, tako kot odpoved alkoholu, nikakor ni lahka in nepovratna.
Piše: Ana Hancock
Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše
Smisel rože je avtobiografija, ki pa se zaveda svoje literarne narave. To je še posebej očitno v poglavjih, imenovanih »komentar«, v katerih Ivo Svetina secira svoje preteklo literarno ustvarjanje, natančneje mladostno ljubezensko poezijo, s hvalevredno samokritičnostjo. Če povzamemo za avtorjem, ne gre za knjigo spominov, temveč za interpretacijo, ki je vedno tudi mistifikacija. Vendar pa se zdi, da med pripovedovalcem in avtorjem ni razkoraka.
Naslovna roža predstavlja življenje, sicer polno lepote, a krhko in efemerno kot cvetlica, o kateri Svetina pravi, da je »kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«. Smisel rože je tako, precej očitno, smisel življenja. Edino, za kar se sprva zdi, da kljubuje minljivosti, je literarno ustvarjanje, natančneje poezija. Poezija, ki bi ubesedila bistvo življenja, bi postala ne le neminljiv ekvivalent življenja, temveč zaradi svoje dolgoživosti temu tudi nadrejena. Glavni lik se tu znajde pred vsaj dvojno nezmožnostjo. Ne le pred nezmožnostjo ubesediti v meri, kot si je zamislil, pred razmikom med predstavljanim in uresničenim, temveč tudi, da s tem početjem zamuja tisto, kar je želel ovekovečiti. To pa so predvsem romantični odnosi, ali kakor Svetina povzema za Šalamunom: »da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«. A tudi odnosi z ljudmi so že vnaprej zapisani minljivosti. Ženske so, čeprav jim poleg poezije velja osrednje zanimanje, zreducirane na seksualni objekt in zunanjo lepoto.
Jezik je slikovit in nazoren, poudarek je na občutenju trenutka, kakor se kaže subjektu. Besedišče je razkošno, s številnimi redkimi in arhaičnimi besedami. Avtor se večkrat sklicuje na eminence slovenske literarne misli in klasike svetovne literature. Odlomki iz njihovih del so posejani skozi ves roman. Povedi so razvejane, z mnogimi podredji. Slog je večinoma privzdignjen, vendar dosledna nazornost vodi tudi v skorajda naturalistične opise manj nežnih dogodkov, kar v delo vnaša nekoliko surovosti. Še zlasti poetični in doživeti pa so opisi narave, vedut, delov dneva in daljnih obmorskih mest, kraja, kjer se hrepenenje še najbolj približa potešitvi. Posebna pozornost je namenjena barvam in svetlobi ter občutkom, ki ga te zbujajo v subjektu. Potovanja so, poleg spolnosti, uživanje v snovnosti, tisto pravo življenje, ki ima smisel v samem sebi.
Tesnoba, ki se poraja iz zavedanja, da minljivosti naposled ni mogoče ubežati, obseda glavni lik, verjetno Svetino samega, in predstavlja edino stalnico življenja. Neizčrpen vir nemira je tudi skorajda shizofrena zahteva po ustvarjanju, ko bistva ni mogoče izraziti z besedami, hkrati pa je pisanje edini dokaz, predvsem samemu sebi, da smo živeli. Ali kakor bi dejal pripovedovalec: »Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«
Smisel rože je neke vrste razvojni roman, kjer je odnos do literature osrednjega pomena. Prek poskusa ubeseditve neubesedljivega, literature kot terapije, spomenika življenju, do sprijaznjenja, da je literatura sama sebi namen ali kakor proti koncu romana ugotavlja pripovedovalec: »To nikakor ni zdravilo, to so nabrekle, patetične besede«. A odpoved poeziji, tako kot odpoved alkoholu, nikakor ni lahka in nepovratna.
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Neveljaven email naslov