Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov:
Režiser: Louis Garrel
Nastopajo: Louis Garrel, Roschdy Zem, Anouk Grinberg, Noémie Merlant, Jean-Claude Pautot, Yanisse Kebbab
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Jure Franko
Uvodni prizori Nedolžnega nas spomnijo na drug francoski film – Triumf, ki smo si ga lahko v kinu ogledali lani junija. V obeh primerih gre za komedijo z na videz lahkotnim pristopom, ki prikazuje zapornike med rehabilitacijo z igro. Vendar vprašanje terapevtske razsežnosti igranja tukaj ni v prvem planu, zato pa smo prav tako soočeni z vprašanjem rehabilitacije kot take.
Ta pa vključuje zapleten čustveni peterokotnik. Učiteljica igre v neumornem iskanju ljubezni se poroči z enim svojih zaporniških učencev. Njen sin, ki ne more preboleti žene in krivde zaradi njene smrti v prometni nesreči, se zaveda, da bo znova moral prevzeti zaščitniško vlogo in biti vsaj malo njen starš. Tu pa je še skupna prijateljica, ki sta si jo delila s pokojno, zapletena v številne površne zveze, medtem ko so med njima prisotna neizpovedana in morda ne popolnoma osveščena čustva.
Skoraj preveč teže za komedijo, ki velik del svojega razvoja gradi na različnih domislicah, vložkih, včasih tudi akcijskih, za film, ki se opira na preizkušene formule všečnosti, istočasno pa želi povedati globoko travmatično zgodbo.
Vendarle pa se zdi, da mu na čuden način uspe ujeti ravnovesje. Zaradi večinoma močnih igralskih izvedb nam med sledenjem zabavnih scen uspe začutiti težo dogajanja. Obenem pa se težko znebimo nekolikšne otrplosti pri zabavi. Ravnovesje je morda prav v tem, da eno in drugo plat filma težko zajamemo skupaj, da smo prepuščeni grenko-sladkemu vrtiljaku. Gre torej za tip komedije, ki na prvi pogled nekoliko spominja na hollywoodsko, vendar ne želi naših čustev speljati v smer ugodja, temveč nas pusti na robu klifa.
Celo srečen konec je trpek, in čeprav ni ironičen, ga lahko istočasno beremo kot nesrečnega. Vsi junaki so žrtve ljubezni, lastnih čustev, ki pa jih istočasno osmišljajo. Njihovi notranji vzgibi se z njimi igrajo in jih vodijo v položaje, ki jih ne obvladujejo, skozi nepredvidene spremembe v odnosih, sami niso nikoli gospodarji svojega življenja. Vsak propad istočasno prinaša nov začetek, kot bi se življenje vrtelo v krogih. Gre za mollierovski, izrazito francoski tip komedije.
Pri tem so zanimivo uporabljene panorame tipične francoske urbane krajine, ki nas vsakič znova za hip postavijo na distanco od omenjene grenko-sladke podobe. V filmu pa je ob vsem skupaj nekaj nenavadno nedolžnega. Kljub prisotnosti orožja, kriminala, seksualnosti v njem ne srečamo pravega nasilja ali perverznosti. Morda ravno v tem demistificira čare filmske industrije in nam življenjska dejstva prikazuje v človeški luči, čeprav jih pri tem nekoliko olepša.
Znotraj omenjenega peterokotnika pa je v središču seveda klasični ojdipovski trikotnik, ki ga je treba razrešiti. Kljub temu da sam motiv ni nujno najbolj izviren, kljub temu da se kdaj srečamo tudi s klišeji žanra, pa je v Nedolžnem vendarle nekaj naivno pogumnega in nenavadnega, da se nam zlahka prikupi.
Ocena filma
Izvirni naslov:
Režiser: Louis Garrel
Nastopajo: Louis Garrel, Roschdy Zem, Anouk Grinberg, Noémie Merlant, Jean-Claude Pautot, Yanisse Kebbab
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Jure Franko
Uvodni prizori Nedolžnega nas spomnijo na drug francoski film – Triumf, ki smo si ga lahko v kinu ogledali lani junija. V obeh primerih gre za komedijo z na videz lahkotnim pristopom, ki prikazuje zapornike med rehabilitacijo z igro. Vendar vprašanje terapevtske razsežnosti igranja tukaj ni v prvem planu, zato pa smo prav tako soočeni z vprašanjem rehabilitacije kot take.
Ta pa vključuje zapleten čustveni peterokotnik. Učiteljica igre v neumornem iskanju ljubezni se poroči z enim svojih zaporniških učencev. Njen sin, ki ne more preboleti žene in krivde zaradi njene smrti v prometni nesreči, se zaveda, da bo znova moral prevzeti zaščitniško vlogo in biti vsaj malo njen starš. Tu pa je še skupna prijateljica, ki sta si jo delila s pokojno, zapletena v številne površne zveze, medtem ko so med njima prisotna neizpovedana in morda ne popolnoma osveščena čustva.
Skoraj preveč teže za komedijo, ki velik del svojega razvoja gradi na različnih domislicah, vložkih, včasih tudi akcijskih, za film, ki se opira na preizkušene formule všečnosti, istočasno pa želi povedati globoko travmatično zgodbo.
Vendarle pa se zdi, da mu na čuden način uspe ujeti ravnovesje. Zaradi večinoma močnih igralskih izvedb nam med sledenjem zabavnih scen uspe začutiti težo dogajanja. Obenem pa se težko znebimo nekolikšne otrplosti pri zabavi. Ravnovesje je morda prav v tem, da eno in drugo plat filma težko zajamemo skupaj, da smo prepuščeni grenko-sladkemu vrtiljaku. Gre torej za tip komedije, ki na prvi pogled nekoliko spominja na hollywoodsko, vendar ne želi naših čustev speljati v smer ugodja, temveč nas pusti na robu klifa.
Celo srečen konec je trpek, in čeprav ni ironičen, ga lahko istočasno beremo kot nesrečnega. Vsi junaki so žrtve ljubezni, lastnih čustev, ki pa jih istočasno osmišljajo. Njihovi notranji vzgibi se z njimi igrajo in jih vodijo v položaje, ki jih ne obvladujejo, skozi nepredvidene spremembe v odnosih, sami niso nikoli gospodarji svojega življenja. Vsak propad istočasno prinaša nov začetek, kot bi se življenje vrtelo v krogih. Gre za mollierovski, izrazito francoski tip komedije.
Pri tem so zanimivo uporabljene panorame tipične francoske urbane krajine, ki nas vsakič znova za hip postavijo na distanco od omenjene grenko-sladke podobe. V filmu pa je ob vsem skupaj nekaj nenavadno nedolžnega. Kljub prisotnosti orožja, kriminala, seksualnosti v njem ne srečamo pravega nasilja ali perverznosti. Morda ravno v tem demistificira čare filmske industrije in nam življenjska dejstva prikazuje v človeški luči, čeprav jih pri tem nekoliko olepša.
Znotraj omenjenega peterokotnika pa je v središču seveda klasični ojdipovski trikotnik, ki ga je treba razrešiti. Kljub temu da sam motiv ni nujno najbolj izviren, kljub temu da se kdaj srečamo tudi s klišeji žanra, pa je v Nedolžnem vendarle nekaj naivno pogumnega in nenavadnega, da se nam zlahka prikupi.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov