Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Hækkum rána
Režiser: Guðjón Ragnarsson
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka
Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj.
Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter.
Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek.
Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.
Ocena filma
Izvirni naslov: Hækkum rána
Režiser: Guðjón Ragnarsson
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka
Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj.
Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter.
Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek.
Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT
Neveljaven email naslov