Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Miša Gams,
bereta: Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič.
Tanja Špes je pravo odkritje Cankarjeve založbe. Mlada pisateljica, rojena na začetku devetdesetih let, je za svoje zgodbe že prejela mednarodno nagrado energheia, dvakrat pa je bila nominirana za najboljšo kratko zgodbo revije Sodobnost. Po projektnem delu na Slovenski filantropiji je postala psihologinja na osnovni šoli, trenutno pa je zaposlena na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru. Prav zanimanje za najrazličnejše psihološke teme in tegobe sodobnega človeka, je osrednji motiv zbirke kratkih zgodb Nedaleč stran, v katerih se avtorica posveča odtujenosti med ljudmi, nadzoru in vkalupljanju čustev s pomočjo “pametne” tehnologije. Tako v zgodbi z naslovom Pobiralci čustev piše:
“Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.”
Sedemnajst zgodb s kratkimi, a pomenljivimi naslovi, ustvarja mozaik lucidnih vizij sodobne družbe, ki se ne zanaša več na solidarnost, zaupanje in človečnost, temveč ji rešitve ponujajo računalniško vodeni mehanizmi, h katerim se posamezniki zatekajo, ko iščejo socialne stike ali pomoč pri kupovanju rezervnih telesnih delov, uživanju kapsul za sproščanje čustvene bolečine, oddajanju zavrženih idej ter shranjevanju dragocenih besed in spominov, na primer v kozarec ali na spominsko ploščo umrlega. Protagonistka zgodbe Laboratorij sprememb ugotavlja, da smisla ne more potegniti iz denarnice, kot lahko potegne kovanec za brezdomce, lahko pa iskalca smisla napoti k snovalcem smisla ali mu preko računalniškega algoritma poljubno zviša dozo upanja. V zgodbi z naslovom Sanje se protagonistka, ki dela na oddelku za obdelavo sanj, zave, da je tudi sama žrtev vdora v zasebnost, glavna junakinja zgodbe Muzej pa se ob pozivu sodelavca in partnerja, naj muzeju izpuščanja daruje neželene spomine oziroma čustva, odloči, da bo za vedno zavrgla kar spomin na njega, ki ji predstavlja neželen del njenega vsakdana. Še bolj bizarna je zgodba Sedmina, pri kateri se šele na sredini zavemo, da je v slavnostno pojedino vključeno truplo matere, s tem pa se suspens šele začne. V ospredju zgodb Gospodinja, Igrače, Neznanke in Besede je zadovoljitev želja. Igrače so namreč ženske, ki jih stranke lahko najamejo kot nekakšne plišaste igrače za tolažbo pred spanjem. Njihova funkcija je, da so samo fizično zraven, za primerno doplačilo pa nudijo tudi pogovor pred spanjem. Čeprav tudi same sanjajo o pobegu iz službe, so odvisne od spanja in sanj njihovih strank. Zgodba z naslovom Neznanke pa odstira pogled na človekovo ranljivost in minljivost:
“In ljudje. Dajemo si svoja srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.”
Osrednji lik zgodbe Besede pa je protagonistka, ki pred obiskom plaže zavije v nakupovalni center besed, ki ga je vlada ustanovila zaradi pretirane rabe žaljivk, ki si jih ljudje brez posebne taktike in občutka za sočloveka mečejo v obraz. Lepe besede, za katere v trgovini dobi popust, ji popestrijo dan, obenem pa se ji porodijo vprašanja o tem, kaj je v resnici pomembno.
“Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?”
Zgodbe Tanje Špes v zbirki Nedaleč stran niso le zgodbe o tem, kakšno bo življenje čez nekaj desetletij, če bomo v celoti postali sužnji umetne inteligence, temveč govorijo predvsem o življenju tukaj in zdaj ter o odnosih, za katere si moramo prizadevati vsak dan. Bolj kot vizija prihodnje družbe so orisi nenavadnih muzejev, interaktivnih tabel, identifikacijsko-plačilnih kartic, čipov, kod s prstnimi odtisi in mask prispodoba za sistem, ki že zdaj temelji na nadzoru in kaznovanju. Čeprav se med branjem ne moremo znebiti občutka, da so osrednje junakinje večinoma ženske, ki s svojimi iracionalnimi odločitvami dramatično spreminjajo pogled na družbeno realnost, pa imajo pomembno vlogo tudi moški, ki se trudijo zapolniti vrzel, ki jo ustvarjajo na eni strani sama narava ženske želje, na drugi pa pričakovanja vladajočega sistema. V celoti gledano pa nas prvenec Tanje Špes navdihuje s precej nenavadnimi, virtuozno izpeljanimi “dramaturškimi” obrati, pragmatičnim pogledom na življenje, realističnim slogom pripovedi in tudi s kritiko oziroma parodijo sodobne družbe, ki je izgubila občutek za sočloveka.
Piše: Miša Gams,
bereta: Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič.
Tanja Špes je pravo odkritje Cankarjeve založbe. Mlada pisateljica, rojena na začetku devetdesetih let, je za svoje zgodbe že prejela mednarodno nagrado energheia, dvakrat pa je bila nominirana za najboljšo kratko zgodbo revije Sodobnost. Po projektnem delu na Slovenski filantropiji je postala psihologinja na osnovni šoli, trenutno pa je zaposlena na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru. Prav zanimanje za najrazličnejše psihološke teme in tegobe sodobnega človeka, je osrednji motiv zbirke kratkih zgodb Nedaleč stran, v katerih se avtorica posveča odtujenosti med ljudmi, nadzoru in vkalupljanju čustev s pomočjo “pametne” tehnologije. Tako v zgodbi z naslovom Pobiralci čustev piše:
“Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.”
Sedemnajst zgodb s kratkimi, a pomenljivimi naslovi, ustvarja mozaik lucidnih vizij sodobne družbe, ki se ne zanaša več na solidarnost, zaupanje in človečnost, temveč ji rešitve ponujajo računalniško vodeni mehanizmi, h katerim se posamezniki zatekajo, ko iščejo socialne stike ali pomoč pri kupovanju rezervnih telesnih delov, uživanju kapsul za sproščanje čustvene bolečine, oddajanju zavrženih idej ter shranjevanju dragocenih besed in spominov, na primer v kozarec ali na spominsko ploščo umrlega. Protagonistka zgodbe Laboratorij sprememb ugotavlja, da smisla ne more potegniti iz denarnice, kot lahko potegne kovanec za brezdomce, lahko pa iskalca smisla napoti k snovalcem smisla ali mu preko računalniškega algoritma poljubno zviša dozo upanja. V zgodbi z naslovom Sanje se protagonistka, ki dela na oddelku za obdelavo sanj, zave, da je tudi sama žrtev vdora v zasebnost, glavna junakinja zgodbe Muzej pa se ob pozivu sodelavca in partnerja, naj muzeju izpuščanja daruje neželene spomine oziroma čustva, odloči, da bo za vedno zavrgla kar spomin na njega, ki ji predstavlja neželen del njenega vsakdana. Še bolj bizarna je zgodba Sedmina, pri kateri se šele na sredini zavemo, da je v slavnostno pojedino vključeno truplo matere, s tem pa se suspens šele začne. V ospredju zgodb Gospodinja, Igrače, Neznanke in Besede je zadovoljitev želja. Igrače so namreč ženske, ki jih stranke lahko najamejo kot nekakšne plišaste igrače za tolažbo pred spanjem. Njihova funkcija je, da so samo fizično zraven, za primerno doplačilo pa nudijo tudi pogovor pred spanjem. Čeprav tudi same sanjajo o pobegu iz službe, so odvisne od spanja in sanj njihovih strank. Zgodba z naslovom Neznanke pa odstira pogled na človekovo ranljivost in minljivost:
“In ljudje. Dajemo si svoja srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.”
Osrednji lik zgodbe Besede pa je protagonistka, ki pred obiskom plaže zavije v nakupovalni center besed, ki ga je vlada ustanovila zaradi pretirane rabe žaljivk, ki si jih ljudje brez posebne taktike in občutka za sočloveka mečejo v obraz. Lepe besede, za katere v trgovini dobi popust, ji popestrijo dan, obenem pa se ji porodijo vprašanja o tem, kaj je v resnici pomembno.
“Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?”
Zgodbe Tanje Špes v zbirki Nedaleč stran niso le zgodbe o tem, kakšno bo življenje čez nekaj desetletij, če bomo v celoti postali sužnji umetne inteligence, temveč govorijo predvsem o življenju tukaj in zdaj ter o odnosih, za katere si moramo prizadevati vsak dan. Bolj kot vizija prihodnje družbe so orisi nenavadnih muzejev, interaktivnih tabel, identifikacijsko-plačilnih kartic, čipov, kod s prstnimi odtisi in mask prispodoba za sistem, ki že zdaj temelji na nadzoru in kaznovanju. Čeprav se med branjem ne moremo znebiti občutka, da so osrednje junakinje večinoma ženske, ki s svojimi iracionalnimi odločitvami dramatično spreminjajo pogled na družbeno realnost, pa imajo pomembno vlogo tudi moški, ki se trudijo zapolniti vrzel, ki jo ustvarjajo na eni strani sama narava ženske želje, na drugi pa pričakovanja vladajočega sistema. V celoti gledano pa nas prvenec Tanje Špes navdihuje s precej nenavadnimi, virtuozno izpeljanimi “dramaturškimi” obrati, pragmatičnim pogledom na življenje, realističnim slogom pripovedi in tudi s kritiko oziroma parodijo sodobne družbe, ki je izgubila občutek za sočloveka.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov