Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Miša Gams,
bereta: Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič.
Tanja Špes je pravo odkritje Cankarjeve založbe. Mlada pisateljica, rojena na začetku devetdesetih let, je za svoje zgodbe že prejela mednarodno nagrado energheia, dvakrat pa je bila nominirana za najboljšo kratko zgodbo revije Sodobnost. Po projektnem delu na Slovenski filantropiji je postala psihologinja na osnovni šoli, trenutno pa je zaposlena na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru. Prav zanimanje za najrazličnejše psihološke teme in tegobe sodobnega človeka, je osrednji motiv zbirke kratkih zgodb Nedaleč stran, v katerih se avtorica posveča odtujenosti med ljudmi, nadzoru in vkalupljanju čustev s pomočjo “pametne” tehnologije. Tako v zgodbi z naslovom Pobiralci čustev piše:
“Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.”
Sedemnajst zgodb s kratkimi, a pomenljivimi naslovi, ustvarja mozaik lucidnih vizij sodobne družbe, ki se ne zanaša več na solidarnost, zaupanje in človečnost, temveč ji rešitve ponujajo računalniško vodeni mehanizmi, h katerim se posamezniki zatekajo, ko iščejo socialne stike ali pomoč pri kupovanju rezervnih telesnih delov, uživanju kapsul za sproščanje čustvene bolečine, oddajanju zavrženih idej ter shranjevanju dragocenih besed in spominov, na primer v kozarec ali na spominsko ploščo umrlega. Protagonistka zgodbe Laboratorij sprememb ugotavlja, da smisla ne more potegniti iz denarnice, kot lahko potegne kovanec za brezdomce, lahko pa iskalca smisla napoti k snovalcem smisla ali mu preko računalniškega algoritma poljubno zviša dozo upanja. V zgodbi z naslovom Sanje se protagonistka, ki dela na oddelku za obdelavo sanj, zave, da je tudi sama žrtev vdora v zasebnost, glavna junakinja zgodbe Muzej pa se ob pozivu sodelavca in partnerja, naj muzeju izpuščanja daruje neželene spomine oziroma čustva, odloči, da bo za vedno zavrgla kar spomin na njega, ki ji predstavlja neželen del njenega vsakdana. Še bolj bizarna je zgodba Sedmina, pri kateri se šele na sredini zavemo, da je v slavnostno pojedino vključeno truplo matere, s tem pa se suspens šele začne. V ospredju zgodb Gospodinja, Igrače, Neznanke in Besede je zadovoljitev želja. Igrače so namreč ženske, ki jih stranke lahko najamejo kot nekakšne plišaste igrače za tolažbo pred spanjem. Njihova funkcija je, da so samo fizično zraven, za primerno doplačilo pa nudijo tudi pogovor pred spanjem. Čeprav tudi same sanjajo o pobegu iz službe, so odvisne od spanja in sanj njihovih strank. Zgodba z naslovom Neznanke pa odstira pogled na človekovo ranljivost in minljivost:
“In ljudje. Dajemo si svoja srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.”
Osrednji lik zgodbe Besede pa je protagonistka, ki pred obiskom plaže zavije v nakupovalni center besed, ki ga je vlada ustanovila zaradi pretirane rabe žaljivk, ki si jih ljudje brez posebne taktike in občutka za sočloveka mečejo v obraz. Lepe besede, za katere v trgovini dobi popust, ji popestrijo dan, obenem pa se ji porodijo vprašanja o tem, kaj je v resnici pomembno.
“Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?”
Zgodbe Tanje Špes v zbirki Nedaleč stran niso le zgodbe o tem, kakšno bo življenje čez nekaj desetletij, če bomo v celoti postali sužnji umetne inteligence, temveč govorijo predvsem o življenju tukaj in zdaj ter o odnosih, za katere si moramo prizadevati vsak dan. Bolj kot vizija prihodnje družbe so orisi nenavadnih muzejev, interaktivnih tabel, identifikacijsko-plačilnih kartic, čipov, kod s prstnimi odtisi in mask prispodoba za sistem, ki že zdaj temelji na nadzoru in kaznovanju. Čeprav se med branjem ne moremo znebiti občutka, da so osrednje junakinje večinoma ženske, ki s svojimi iracionalnimi odločitvami dramatično spreminjajo pogled na družbeno realnost, pa imajo pomembno vlogo tudi moški, ki se trudijo zapolniti vrzel, ki jo ustvarjajo na eni strani sama narava ženske želje, na drugi pa pričakovanja vladajočega sistema. V celoti gledano pa nas prvenec Tanje Špes navdihuje s precej nenavadnimi, virtuozno izpeljanimi “dramaturškimi” obrati, pragmatičnim pogledom na življenje, realističnim slogom pripovedi in tudi s kritiko oziroma parodijo sodobne družbe, ki je izgubila občutek za sočloveka.
Piše: Miša Gams,
bereta: Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič.
Tanja Špes je pravo odkritje Cankarjeve založbe. Mlada pisateljica, rojena na začetku devetdesetih let, je za svoje zgodbe že prejela mednarodno nagrado energheia, dvakrat pa je bila nominirana za najboljšo kratko zgodbo revije Sodobnost. Po projektnem delu na Slovenski filantropiji je postala psihologinja na osnovni šoli, trenutno pa je zaposlena na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru. Prav zanimanje za najrazličnejše psihološke teme in tegobe sodobnega človeka, je osrednji motiv zbirke kratkih zgodb Nedaleč stran, v katerih se avtorica posveča odtujenosti med ljudmi, nadzoru in vkalupljanju čustev s pomočjo “pametne” tehnologije. Tako v zgodbi z naslovom Pobiralci čustev piše:
“Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.”
Sedemnajst zgodb s kratkimi, a pomenljivimi naslovi, ustvarja mozaik lucidnih vizij sodobne družbe, ki se ne zanaša več na solidarnost, zaupanje in človečnost, temveč ji rešitve ponujajo računalniško vodeni mehanizmi, h katerim se posamezniki zatekajo, ko iščejo socialne stike ali pomoč pri kupovanju rezervnih telesnih delov, uživanju kapsul za sproščanje čustvene bolečine, oddajanju zavrženih idej ter shranjevanju dragocenih besed in spominov, na primer v kozarec ali na spominsko ploščo umrlega. Protagonistka zgodbe Laboratorij sprememb ugotavlja, da smisla ne more potegniti iz denarnice, kot lahko potegne kovanec za brezdomce, lahko pa iskalca smisla napoti k snovalcem smisla ali mu preko računalniškega algoritma poljubno zviša dozo upanja. V zgodbi z naslovom Sanje se protagonistka, ki dela na oddelku za obdelavo sanj, zave, da je tudi sama žrtev vdora v zasebnost, glavna junakinja zgodbe Muzej pa se ob pozivu sodelavca in partnerja, naj muzeju izpuščanja daruje neželene spomine oziroma čustva, odloči, da bo za vedno zavrgla kar spomin na njega, ki ji predstavlja neželen del njenega vsakdana. Še bolj bizarna je zgodba Sedmina, pri kateri se šele na sredini zavemo, da je v slavnostno pojedino vključeno truplo matere, s tem pa se suspens šele začne. V ospredju zgodb Gospodinja, Igrače, Neznanke in Besede je zadovoljitev želja. Igrače so namreč ženske, ki jih stranke lahko najamejo kot nekakšne plišaste igrače za tolažbo pred spanjem. Njihova funkcija je, da so samo fizično zraven, za primerno doplačilo pa nudijo tudi pogovor pred spanjem. Čeprav tudi same sanjajo o pobegu iz službe, so odvisne od spanja in sanj njihovih strank. Zgodba z naslovom Neznanke pa odstira pogled na človekovo ranljivost in minljivost:
“In ljudje. Dajemo si svoja srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.”
Osrednji lik zgodbe Besede pa je protagonistka, ki pred obiskom plaže zavije v nakupovalni center besed, ki ga je vlada ustanovila zaradi pretirane rabe žaljivk, ki si jih ljudje brez posebne taktike in občutka za sočloveka mečejo v obraz. Lepe besede, za katere v trgovini dobi popust, ji popestrijo dan, obenem pa se ji porodijo vprašanja o tem, kaj je v resnici pomembno.
“Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?”
Zgodbe Tanje Špes v zbirki Nedaleč stran niso le zgodbe o tem, kakšno bo življenje čez nekaj desetletij, če bomo v celoti postali sužnji umetne inteligence, temveč govorijo predvsem o življenju tukaj in zdaj ter o odnosih, za katere si moramo prizadevati vsak dan. Bolj kot vizija prihodnje družbe so orisi nenavadnih muzejev, interaktivnih tabel, identifikacijsko-plačilnih kartic, čipov, kod s prstnimi odtisi in mask prispodoba za sistem, ki že zdaj temelji na nadzoru in kaznovanju. Čeprav se med branjem ne moremo znebiti občutka, da so osrednje junakinje večinoma ženske, ki s svojimi iracionalnimi odločitvami dramatično spreminjajo pogled na družbeno realnost, pa imajo pomembno vlogo tudi moški, ki se trudijo zapolniti vrzel, ki jo ustvarjajo na eni strani sama narava ženske želje, na drugi pa pričakovanja vladajočega sistema. V celoti gledano pa nas prvenec Tanje Špes navdihuje s precej nenavadnimi, virtuozno izpeljanimi “dramaturškimi” obrati, pragmatičnim pogledom na življenje, realističnim slogom pripovedi in tudi s kritiko oziroma parodijo sodobne družbe, ki je izgubila občutek za sočloveka.
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov