Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Veronika Šoster
Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja
Pri Zoranu Pevcu smo vajeni pomensko zahtevnejše poezije, ki se pogosto staplja s filozofijo, in tudi pri zbirki Beckett – moj advokat ni nič drugače, kljub temu pa zbirka ostaja zelo odprta in dostopna, na trenutke celo najbolj do zdaj. Pesmi namreč temeljijo na jasnih, sodobnih podobah, se potapljajo v jezik, ki odseva svet okrog nas, poln paradoksov in izpraznjenosti, zato tudi same postanejo bolj spontane in igrive. A samo na površju, saj avtor že z naslovom napoveduje pomenski okvir, kot je to storil na primer z zbirko To ni Michel Foucault. Tokrat je v središču irski pisatelj in dramatik Samuel Beckett, predstavnik dramatike absurda, pri nas najbolj znan po delih Čakajoč Godota, Konec igre, Mercier in Camier, trilogiji o Molloyu in Srečnih dnevih. Knjigo sestavlja pet delov po deset pesmi, vsak del pa pomensko določa in napoveduje uvodna pesem, ki se tematsko nanaša na Beckettova dela oziroma na njegove teme. To so na primer vrtenje v krogu, minljivost, pasivni upor in eksistencialna izkušnja. Te uvodne pesmi po strukturi in zasnovi lepo korespondirajo med sabo, saj so vse napisane na način stopnjevanja in ponavljanja in so ciklične – prvi in zadnji verz se stakneta skupaj. Tudi in predvsem s tem zadnjim uspešno evocirajo naslovnega Becketta, ki se v svojih delih nenehno vrača, čeprav se zdi, da se ves čas premika in odhaja, če spomnim le na sloviti sklepni prizor drame Čakajoč Godota.
Uvodne pesmi pa niso naivni pamfleti, napisani po vzoru irskega dramatika, temveč pretanjene skice sodobnega časa in ljudi, bolj ali manj ujetih v njem. Veliko pesmi v zbirki se zaključuje z negativno noto, obupano ali resignirano, pa tudi jezno: pred praznim listom ali ekranom, z dvignjenim sredincem, bledim odsevom v ogledalu ali onemelimi glasovi. Kljub temu pa v zbirki ne prevladuje nihilizem, saj je nabita z ironijo in cinizmom, kar je tudi njena največja prednost:
»človek se rodi s svobodno voljo
s katero lahko počne kar se mu zahoče
težave se pričnejo ko se od nekod prikaže bog
najprej ne sme pojesti vsega kar bi rad
potem enkrat mora
in drugič ne sme prevarati brata
pa izbira lahko samo
med natančno določenimi dejanji«
Knjiga Beckett – moj advokat je prepojena z družbeno kritiko, tematizira potrošništvo, globalizem, individualizem, kapitalizem in druge -izme, ki nas pokopavajo pod seboj in tiščijo v veliko premajhne okvirje, zato ni nič čudnega, da je prva pesem v zbirki o tem, kako spodleteti znova in bolje. Pesnik nam kaže človeka, ki je v svetu izgubljen kot da bi gledali »hrčka na oblazinjenem kolesu / miga hitro miga / se premika / a hodi kar naprej nazaj«. Človek se zato ne zanaša samo na boga in oblast, ampak tudi na razne njune podaljške in v končni fazi celo na naprave, ki ga usmerjajo, kot so na primer senzorji za vse mogoče: za vrata in okna, topel in hladen zrak, gibanje, žmrkanje in poslušanje, pečico Sylvie Plath, celo za pesniško misel. Iskanje identitete in ohranjanje človečnosti v vsebinsko in čustveno izpraznjenem in osiromašenem svetu je nemogoča naloga, zato so pesmi na trenutke precej jezne in odrezave. Pesnik ponuja iskriv uvid, kako je človek postal izdelek za zadovoljevanje lastnih potreb, kar pomeni, da se nenehno preobraža in prilagaja trendom, pritiskom in pričakovanjem. Zato je logično, da mu kdaj prekipi in se zateče v pasivni upor. Ta ni prost po Beckettu, temveč po Melvillu in njegovem Bartlebyju, ki pravi: »raje bi, da ne«. Pesnik se tako sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi se različne (fiktivne in resnične) osebe uprle, a bi potem sploh pesnik lahko rekel »raje bi, da ne«? Morda se na tej točki lahko ozremo k Beckettu kot advokatu, kot nastopa v naslovu. Morda gre za advokata v smislu zagovornika iz nekih časov, ki se nam iz današnje perspektive zdijo bolj umirjeni in smiselni, a so bili ravno takšnim, kot je Beckett, prav tako absurdni kot nam sedanji čas. Človek mora postati advokat pač sam sebi, če le lahko. Sploh če je pesnik.
Pisanje poezije je namreč tisto grajenje in stvarjenje sveta, ki je pravičnejše ali pa bi vsaj želelo biti. Pesnik se ukvarja z besedami: za njimi pleza na zelene veje, jih daje v praznino, jih potaplja v morje, ponavlja si zloge, menja vrstni red črk in se nasploh plazi naokrog v lovu za tistimi, ki mu bodo prišle prav. Pa tudi on se včasih zasači, da kakšni zategne pas, da bo bolj sprejemljiva. Pesmi so žive entitete, ki se vsakič kažejo drugače in se dotikajo večnosti, zato se tudi tako pogosto ukvarjajo s človekovo minljivostjo. Glede na to je močna pesem o človeku, ki bi rad živel večno, a ga smrt dohiti, »ker želiš več od življenja / padeš v komo / umreš in to prav takrat / ko najbolj si«. Smrt nastopa kot edina stalnica, ki je ni mogoče pregnati, lahko ji sicer rečeš, da bi raje, da ne, a vse obravnava enakopravno. Ali kot v sklepni pesmi še ene večplastne knjige, ki nas obenem nezadržno vabi, da bi spet vzeli v roke Becketta, zapiše Zoran Pevec: »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo«.
Piše: Veronika Šoster
Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja
Pri Zoranu Pevcu smo vajeni pomensko zahtevnejše poezije, ki se pogosto staplja s filozofijo, in tudi pri zbirki Beckett – moj advokat ni nič drugače, kljub temu pa zbirka ostaja zelo odprta in dostopna, na trenutke celo najbolj do zdaj. Pesmi namreč temeljijo na jasnih, sodobnih podobah, se potapljajo v jezik, ki odseva svet okrog nas, poln paradoksov in izpraznjenosti, zato tudi same postanejo bolj spontane in igrive. A samo na površju, saj avtor že z naslovom napoveduje pomenski okvir, kot je to storil na primer z zbirko To ni Michel Foucault. Tokrat je v središču irski pisatelj in dramatik Samuel Beckett, predstavnik dramatike absurda, pri nas najbolj znan po delih Čakajoč Godota, Konec igre, Mercier in Camier, trilogiji o Molloyu in Srečnih dnevih. Knjigo sestavlja pet delov po deset pesmi, vsak del pa pomensko določa in napoveduje uvodna pesem, ki se tematsko nanaša na Beckettova dela oziroma na njegove teme. To so na primer vrtenje v krogu, minljivost, pasivni upor in eksistencialna izkušnja. Te uvodne pesmi po strukturi in zasnovi lepo korespondirajo med sabo, saj so vse napisane na način stopnjevanja in ponavljanja in so ciklične – prvi in zadnji verz se stakneta skupaj. Tudi in predvsem s tem zadnjim uspešno evocirajo naslovnega Becketta, ki se v svojih delih nenehno vrača, čeprav se zdi, da se ves čas premika in odhaja, če spomnim le na sloviti sklepni prizor drame Čakajoč Godota.
Uvodne pesmi pa niso naivni pamfleti, napisani po vzoru irskega dramatika, temveč pretanjene skice sodobnega časa in ljudi, bolj ali manj ujetih v njem. Veliko pesmi v zbirki se zaključuje z negativno noto, obupano ali resignirano, pa tudi jezno: pred praznim listom ali ekranom, z dvignjenim sredincem, bledim odsevom v ogledalu ali onemelimi glasovi. Kljub temu pa v zbirki ne prevladuje nihilizem, saj je nabita z ironijo in cinizmom, kar je tudi njena največja prednost:
»človek se rodi s svobodno voljo
s katero lahko počne kar se mu zahoče
težave se pričnejo ko se od nekod prikaže bog
najprej ne sme pojesti vsega kar bi rad
potem enkrat mora
in drugič ne sme prevarati brata
pa izbira lahko samo
med natančno določenimi dejanji«
Knjiga Beckett – moj advokat je prepojena z družbeno kritiko, tematizira potrošništvo, globalizem, individualizem, kapitalizem in druge -izme, ki nas pokopavajo pod seboj in tiščijo v veliko premajhne okvirje, zato ni nič čudnega, da je prva pesem v zbirki o tem, kako spodleteti znova in bolje. Pesnik nam kaže človeka, ki je v svetu izgubljen kot da bi gledali »hrčka na oblazinjenem kolesu / miga hitro miga / se premika / a hodi kar naprej nazaj«. Človek se zato ne zanaša samo na boga in oblast, ampak tudi na razne njune podaljške in v končni fazi celo na naprave, ki ga usmerjajo, kot so na primer senzorji za vse mogoče: za vrata in okna, topel in hladen zrak, gibanje, žmrkanje in poslušanje, pečico Sylvie Plath, celo za pesniško misel. Iskanje identitete in ohranjanje človečnosti v vsebinsko in čustveno izpraznjenem in osiromašenem svetu je nemogoča naloga, zato so pesmi na trenutke precej jezne in odrezave. Pesnik ponuja iskriv uvid, kako je človek postal izdelek za zadovoljevanje lastnih potreb, kar pomeni, da se nenehno preobraža in prilagaja trendom, pritiskom in pričakovanjem. Zato je logično, da mu kdaj prekipi in se zateče v pasivni upor. Ta ni prost po Beckettu, temveč po Melvillu in njegovem Bartlebyju, ki pravi: »raje bi, da ne«. Pesnik se tako sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi se različne (fiktivne in resnične) osebe uprle, a bi potem sploh pesnik lahko rekel »raje bi, da ne«? Morda se na tej točki lahko ozremo k Beckettu kot advokatu, kot nastopa v naslovu. Morda gre za advokata v smislu zagovornika iz nekih časov, ki se nam iz današnje perspektive zdijo bolj umirjeni in smiselni, a so bili ravno takšnim, kot je Beckett, prav tako absurdni kot nam sedanji čas. Človek mora postati advokat pač sam sebi, če le lahko. Sploh če je pesnik.
Pisanje poezije je namreč tisto grajenje in stvarjenje sveta, ki je pravičnejše ali pa bi vsaj želelo biti. Pesnik se ukvarja z besedami: za njimi pleza na zelene veje, jih daje v praznino, jih potaplja v morje, ponavlja si zloge, menja vrstni red črk in se nasploh plazi naokrog v lovu za tistimi, ki mu bodo prišle prav. Pa tudi on se včasih zasači, da kakšni zategne pas, da bo bolj sprejemljiva. Pesmi so žive entitete, ki se vsakič kažejo drugače in se dotikajo večnosti, zato se tudi tako pogosto ukvarjajo s človekovo minljivostjo. Glede na to je močna pesem o človeku, ki bi rad živel večno, a ga smrt dohiti, »ker želiš več od življenja / padeš v komo / umreš in to prav takrat / ko najbolj si«. Smrt nastopa kot edina stalnica, ki je ni mogoče pregnati, lahko ji sicer rečeš, da bi raje, da ne, a vse obravnava enakopravno. Ali kot v sklepni pesmi še ene večplastne knjige, ki nas obenem nezadržno vabi, da bi spet vzeli v roke Becketta, zapiše Zoran Pevec: »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo«.
Mala drama SNG Drama Ljubljana 29. 3. 2019 Duncan Macmillan: PLJUČA prva slovenska uprizoritev Režiser: Žiga Divjak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Eva Kraševec Scenograf: Igor Vasiljev Kostumografinja: Tina Pavlović Lektorica: Tatjana Stanič Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovalci luči: Žiga Divjak, Vlado Glavan, Igor Vasiljev IGRATA: Nina Ivanišin Vito Weis Foto: Peter Uhan V igri Pljuča še ne štiridesetletnega britanskega dramatika Duncana Macmillana sta pod režijskim vodstvom Žige Divjaka vlogi Ž in M odigrala Nina Ivanišin in Vito Weis. Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturgija: Eva Kraševec. Tadeja Krečič, ki si je ogledala sinočnjo predstavo, je zapisala, da gre za eno najboljših predstav na tem odru sploh:
»Pretiravanje, parodija, provokacija in subverzivna igra z mejami med realnostjo in fejkom so v tekmi za politično pozornost postali izjemno uigrana sredstva populizma,« je ena od izjav, ki so jih ob premieri predstave Nasprotje stvari zapisali v Slovenskem mladinskem gledališču. Predstava – režiral jo je in besedilo napisal Boris Nikitin (sorežija Jan Krmelj) – je tako nekakšen poskus odgovora na vprašanje, kako lahko zatečeno stanje obravnavamo na odru. Premierno uprizoritev dela si je včeraj v Slovenskem mladinskem gledališču ogledala Saška Rakef. Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 29. 3. 2019 Režija: Boris Nikitin Dramaturgija: Goran Injac Asistenca režije/sorežija: Jan Krmelj Kostumografija in oblikovanje mask: Vanja Djuran, Lea Bratušek Izbor glasbe: Boris Nikitin, Jan Krmelj Glasbeni aranžmaji: Uroš Buh Lektorica: Mateja Dermelj Prevod (nemščina–slovenščina): Tanja Petrič Prevod (nemščina–angleščina, angleščina–slovenščina): Urška Daly Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Svetovalec za posebne učinke: Klemen Stare Vodja predstave: Gašper Tesner Igrajo: Primož Bezjak, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Stane Tomazin Avtor fotografije: Matej Povše
Rainer Werner Fassbinder Ali: Strah ti pojé dušo Premieri 15. in 16. marec 2019 Naslov izvirnika:Angst essen Seele auf Odrska priredba filma Vsi drugi se imenujejo Ali (Angst essen Seele auf) Krstna uprizoritev Fassbinderplac: Železniški muzej Slovenskih železnic, Parmova 35, Ljubljana Bežigrad Režija Sebastijan Horvat Prevajalka iz nemščine Urška Brodar Prevajalec iz srbščine Jernej Potočan Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Belinda Radulović Skladatelj Drago Ivanuša Oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek Lektor Arko Igrajo Nataša Barbara Gračner, Iztok Drabik Jug, Barbara Žefran, Boris Mihalj/Mitja Lovše, Borut Doljšak, Damjana Černe, Eva Jesenovec, Nik Škrlec/Gregor Podričnik, Saša Mihelčič/Tina Vrbnjak, Tamara Avguštin, Vojko Zidar V ljubljanski Drami so pripravili premiero predstave Ali: Strah ti pojé dušo. Gre za odrsko priredbo filma nemškega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja Vsi drugi se imenujejo Ali iz zlatega obdobja ekonomske rasti Nemčije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, h kateri so veliko prispevali prav »gastarbajterji«. Po mnenju Dušana Roglja gre brez dvoma za enega izmed vrhuncev te sezone ljubljanske Drame. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2214
»Ste prepoznali predsednika Ustavnega sodišča, predsednika Upravnega sodišča, ženo predsednika Upravnega sodišča, ženo predsednika Ustavnega sodišča? Politiki, zdravniki, odvetniki, duhovščina, notranji minister … Kako so se gnetli k hrani. … Kako ljudje jejo. Zdaj veste, kako ljudje jejo. Kakšni so.« V Prešernovem gledališču Kranj je bila včeraj v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj v režiji Snežane Trišić krstno uprizorjena drama avstrijskega dramatika Thomasa Bernharda Zabava za Borisa. Kot so zapisali v Prešernovem gledališču Kranj, se igra »loteva kritike sodobnega kvazi humanizma v obliki dvoličnega dobrodelništva, izrabe moči in materialističnega povzpetništva.« Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Prevajalec: Jani Virk Režiserka: Snežana Trišić Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Marina Sremac Skladateljica: Irena Popović Koreograf: Branko Potočan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec luči: Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka scenografa: Sara Slivnik Igrajo: Dobra, brez nog: Darja Reichman Johanna: Vesna Slapar Najstarejši pohabljenec: Borut Veselko Mladi pohabljenec: Blaž Setnikar Najmlajši pohabljenec: Miha Rodman Boris, brez nog: Simon Šerbinek k. g. Stari pohabljenec: Brane Grubar k. g. Služabnik : Ciril Roblek k. g. Čelistka: Judita Polak k. g. Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj Premiera: 23. 3. 2019 Foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Alenka Resman Langus.
Posvetitev pomladi, na glasbo Igorja Stravinskega, je tema, ki se je režiser in koreograf Matjaž Farič loteva že četrtič v svoji umetniški karieri. Tokrat v obliki lutkovnega baleta, ki so ga uprizorili v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. Avtor glasbe: Igor Stravinski Režiser: Matjaž Farič Avtorica likovne podobe: Barbara Stupica Dramaturginji: Staša Prah in Nika Švab Igralci: Voranc Boh, Jan Bučar, Lovro Finžgar, Klemen Janežič k. g., Iztok Lužar, Matevž Mu¨ller, Dušan Teropšič k. g. Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak foto: Jaka Varmuž
Andrej Rozman Roza: Baal Režija: Vito Taufer Po motivih Baala Bertolta Brechta Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 20. 3. 2019 Dramaturgija: Dubravko Mihanović Scenografija: Zora Stančič Animacija po predlogah Zore Stančič: Andrej Kamnik Kostumografija: Barbara Stupica Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Glasba: Aleksander Pešut - Schatzi Glasbeni aranžmaji: Vasko Atanasovski Trio Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Vodja predstave: Liam Hlede Igrajo Ivan Godnič, Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga, Matija Vastl »Idealist, ki se trudi, da bi ljubezen na tem svetu premagala pohlep in egoizem, je divjo sebično zver skril pred zunanjim svetom in jo zdaj le za kratek čas spustil ven za potrebe teatra in zato, da nas spomni, kako komplicirana je svoboda,« o igri Baal zapiše njen avtor Andrej Rozman Roza. Igra je nastala po motivih Baala Bertolta Brechta, v režiji Vita Tauferja pa je bila včeraj krstno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ogledala si jo je Saška Rakef. Foto: Marko Modic
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov