Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Veronika Šoster
Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja
Pri Zoranu Pevcu smo vajeni pomensko zahtevnejše poezije, ki se pogosto staplja s filozofijo, in tudi pri zbirki Beckett – moj advokat ni nič drugače, kljub temu pa zbirka ostaja zelo odprta in dostopna, na trenutke celo najbolj do zdaj. Pesmi namreč temeljijo na jasnih, sodobnih podobah, se potapljajo v jezik, ki odseva svet okrog nas, poln paradoksov in izpraznjenosti, zato tudi same postanejo bolj spontane in igrive. A samo na površju, saj avtor že z naslovom napoveduje pomenski okvir, kot je to storil na primer z zbirko To ni Michel Foucault. Tokrat je v središču irski pisatelj in dramatik Samuel Beckett, predstavnik dramatike absurda, pri nas najbolj znan po delih Čakajoč Godota, Konec igre, Mercier in Camier, trilogiji o Molloyu in Srečnih dnevih. Knjigo sestavlja pet delov po deset pesmi, vsak del pa pomensko določa in napoveduje uvodna pesem, ki se tematsko nanaša na Beckettova dela oziroma na njegove teme. To so na primer vrtenje v krogu, minljivost, pasivni upor in eksistencialna izkušnja. Te uvodne pesmi po strukturi in zasnovi lepo korespondirajo med sabo, saj so vse napisane na način stopnjevanja in ponavljanja in so ciklične – prvi in zadnji verz se stakneta skupaj. Tudi in predvsem s tem zadnjim uspešno evocirajo naslovnega Becketta, ki se v svojih delih nenehno vrača, čeprav se zdi, da se ves čas premika in odhaja, če spomnim le na sloviti sklepni prizor drame Čakajoč Godota.
Uvodne pesmi pa niso naivni pamfleti, napisani po vzoru irskega dramatika, temveč pretanjene skice sodobnega časa in ljudi, bolj ali manj ujetih v njem. Veliko pesmi v zbirki se zaključuje z negativno noto, obupano ali resignirano, pa tudi jezno: pred praznim listom ali ekranom, z dvignjenim sredincem, bledim odsevom v ogledalu ali onemelimi glasovi. Kljub temu pa v zbirki ne prevladuje nihilizem, saj je nabita z ironijo in cinizmom, kar je tudi njena največja prednost:
»človek se rodi s svobodno voljo
s katero lahko počne kar se mu zahoče
težave se pričnejo ko se od nekod prikaže bog
najprej ne sme pojesti vsega kar bi rad
potem enkrat mora
in drugič ne sme prevarati brata
pa izbira lahko samo
med natančno določenimi dejanji«
Knjiga Beckett – moj advokat je prepojena z družbeno kritiko, tematizira potrošništvo, globalizem, individualizem, kapitalizem in druge -izme, ki nas pokopavajo pod seboj in tiščijo v veliko premajhne okvirje, zato ni nič čudnega, da je prva pesem v zbirki o tem, kako spodleteti znova in bolje. Pesnik nam kaže človeka, ki je v svetu izgubljen kot da bi gledali »hrčka na oblazinjenem kolesu / miga hitro miga / se premika / a hodi kar naprej nazaj«. Človek se zato ne zanaša samo na boga in oblast, ampak tudi na razne njune podaljške in v končni fazi celo na naprave, ki ga usmerjajo, kot so na primer senzorji za vse mogoče: za vrata in okna, topel in hladen zrak, gibanje, žmrkanje in poslušanje, pečico Sylvie Plath, celo za pesniško misel. Iskanje identitete in ohranjanje človečnosti v vsebinsko in čustveno izpraznjenem in osiromašenem svetu je nemogoča naloga, zato so pesmi na trenutke precej jezne in odrezave. Pesnik ponuja iskriv uvid, kako je človek postal izdelek za zadovoljevanje lastnih potreb, kar pomeni, da se nenehno preobraža in prilagaja trendom, pritiskom in pričakovanjem. Zato je logično, da mu kdaj prekipi in se zateče v pasivni upor. Ta ni prost po Beckettu, temveč po Melvillu in njegovem Bartlebyju, ki pravi: »raje bi, da ne«. Pesnik se tako sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi se različne (fiktivne in resnične) osebe uprle, a bi potem sploh pesnik lahko rekel »raje bi, da ne«? Morda se na tej točki lahko ozremo k Beckettu kot advokatu, kot nastopa v naslovu. Morda gre za advokata v smislu zagovornika iz nekih časov, ki se nam iz današnje perspektive zdijo bolj umirjeni in smiselni, a so bili ravno takšnim, kot je Beckett, prav tako absurdni kot nam sedanji čas. Človek mora postati advokat pač sam sebi, če le lahko. Sploh če je pesnik.
Pisanje poezije je namreč tisto grajenje in stvarjenje sveta, ki je pravičnejše ali pa bi vsaj želelo biti. Pesnik se ukvarja z besedami: za njimi pleza na zelene veje, jih daje v praznino, jih potaplja v morje, ponavlja si zloge, menja vrstni red črk in se nasploh plazi naokrog v lovu za tistimi, ki mu bodo prišle prav. Pa tudi on se včasih zasači, da kakšni zategne pas, da bo bolj sprejemljiva. Pesmi so žive entitete, ki se vsakič kažejo drugače in se dotikajo večnosti, zato se tudi tako pogosto ukvarjajo s človekovo minljivostjo. Glede na to je močna pesem o človeku, ki bi rad živel večno, a ga smrt dohiti, »ker želiš več od življenja / padeš v komo / umreš in to prav takrat / ko najbolj si«. Smrt nastopa kot edina stalnica, ki je ni mogoče pregnati, lahko ji sicer rečeš, da bi raje, da ne, a vse obravnava enakopravno. Ali kot v sklepni pesmi še ene večplastne knjige, ki nas obenem nezadržno vabi, da bi spet vzeli v roke Becketta, zapiše Zoran Pevec: »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo«.
Piše: Veronika Šoster
Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja
Pri Zoranu Pevcu smo vajeni pomensko zahtevnejše poezije, ki se pogosto staplja s filozofijo, in tudi pri zbirki Beckett – moj advokat ni nič drugače, kljub temu pa zbirka ostaja zelo odprta in dostopna, na trenutke celo najbolj do zdaj. Pesmi namreč temeljijo na jasnih, sodobnih podobah, se potapljajo v jezik, ki odseva svet okrog nas, poln paradoksov in izpraznjenosti, zato tudi same postanejo bolj spontane in igrive. A samo na površju, saj avtor že z naslovom napoveduje pomenski okvir, kot je to storil na primer z zbirko To ni Michel Foucault. Tokrat je v središču irski pisatelj in dramatik Samuel Beckett, predstavnik dramatike absurda, pri nas najbolj znan po delih Čakajoč Godota, Konec igre, Mercier in Camier, trilogiji o Molloyu in Srečnih dnevih. Knjigo sestavlja pet delov po deset pesmi, vsak del pa pomensko določa in napoveduje uvodna pesem, ki se tematsko nanaša na Beckettova dela oziroma na njegove teme. To so na primer vrtenje v krogu, minljivost, pasivni upor in eksistencialna izkušnja. Te uvodne pesmi po strukturi in zasnovi lepo korespondirajo med sabo, saj so vse napisane na način stopnjevanja in ponavljanja in so ciklične – prvi in zadnji verz se stakneta skupaj. Tudi in predvsem s tem zadnjim uspešno evocirajo naslovnega Becketta, ki se v svojih delih nenehno vrača, čeprav se zdi, da se ves čas premika in odhaja, če spomnim le na sloviti sklepni prizor drame Čakajoč Godota.
Uvodne pesmi pa niso naivni pamfleti, napisani po vzoru irskega dramatika, temveč pretanjene skice sodobnega časa in ljudi, bolj ali manj ujetih v njem. Veliko pesmi v zbirki se zaključuje z negativno noto, obupano ali resignirano, pa tudi jezno: pred praznim listom ali ekranom, z dvignjenim sredincem, bledim odsevom v ogledalu ali onemelimi glasovi. Kljub temu pa v zbirki ne prevladuje nihilizem, saj je nabita z ironijo in cinizmom, kar je tudi njena največja prednost:
»človek se rodi s svobodno voljo
s katero lahko počne kar se mu zahoče
težave se pričnejo ko se od nekod prikaže bog
najprej ne sme pojesti vsega kar bi rad
potem enkrat mora
in drugič ne sme prevarati brata
pa izbira lahko samo
med natančno določenimi dejanji«
Knjiga Beckett – moj advokat je prepojena z družbeno kritiko, tematizira potrošništvo, globalizem, individualizem, kapitalizem in druge -izme, ki nas pokopavajo pod seboj in tiščijo v veliko premajhne okvirje, zato ni nič čudnega, da je prva pesem v zbirki o tem, kako spodleteti znova in bolje. Pesnik nam kaže človeka, ki je v svetu izgubljen kot da bi gledali »hrčka na oblazinjenem kolesu / miga hitro miga / se premika / a hodi kar naprej nazaj«. Človek se zato ne zanaša samo na boga in oblast, ampak tudi na razne njune podaljške in v končni fazi celo na naprave, ki ga usmerjajo, kot so na primer senzorji za vse mogoče: za vrata in okna, topel in hladen zrak, gibanje, žmrkanje in poslušanje, pečico Sylvie Plath, celo za pesniško misel. Iskanje identitete in ohranjanje človečnosti v vsebinsko in čustveno izpraznjenem in osiromašenem svetu je nemogoča naloga, zato so pesmi na trenutke precej jezne in odrezave. Pesnik ponuja iskriv uvid, kako je človek postal izdelek za zadovoljevanje lastnih potreb, kar pomeni, da se nenehno preobraža in prilagaja trendom, pritiskom in pričakovanjem. Zato je logično, da mu kdaj prekipi in se zateče v pasivni upor. Ta ni prost po Beckettu, temveč po Melvillu in njegovem Bartlebyju, ki pravi: »raje bi, da ne«. Pesnik se tako sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi se različne (fiktivne in resnične) osebe uprle, a bi potem sploh pesnik lahko rekel »raje bi, da ne«? Morda se na tej točki lahko ozremo k Beckettu kot advokatu, kot nastopa v naslovu. Morda gre za advokata v smislu zagovornika iz nekih časov, ki se nam iz današnje perspektive zdijo bolj umirjeni in smiselni, a so bili ravno takšnim, kot je Beckett, prav tako absurdni kot nam sedanji čas. Človek mora postati advokat pač sam sebi, če le lahko. Sploh če je pesnik.
Pisanje poezije je namreč tisto grajenje in stvarjenje sveta, ki je pravičnejše ali pa bi vsaj želelo biti. Pesnik se ukvarja z besedami: za njimi pleza na zelene veje, jih daje v praznino, jih potaplja v morje, ponavlja si zloge, menja vrstni red črk in se nasploh plazi naokrog v lovu za tistimi, ki mu bodo prišle prav. Pa tudi on se včasih zasači, da kakšni zategne pas, da bo bolj sprejemljiva. Pesmi so žive entitete, ki se vsakič kažejo drugače in se dotikajo večnosti, zato se tudi tako pogosto ukvarjajo s človekovo minljivostjo. Glede na to je močna pesem o človeku, ki bi rad živel večno, a ga smrt dohiti, »ker želiš več od življenja / padeš v komo / umreš in to prav takrat / ko najbolj si«. Smrt nastopa kot edina stalnica, ki je ni mogoče pregnati, lahko ji sicer rečeš, da bi raje, da ne, a vse obravnava enakopravno. Ali kot v sklepni pesmi še ene večplastne knjige, ki nas obenem nezadržno vabi, da bi spet vzeli v roke Becketta, zapiše Zoran Pevec: »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo«.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov