Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Marija Švajncer,
Bere: Jure Franko,
Francesco Petrarca se je zasidral v našo zavest kot poet, ki je opeval Lauro in s svojimi ljubezenskimi soneti vplival tudi na Franceta Prešerna, manj znan pa je kot epistolarni pisec to v latinskem jeziku. Njegov latinski opus je obsežnejši od italijanskega, vendar v svetovni književnosti ostaja precej neopažen. Pisma v antiko so v slovenskem prevodu opremljena z opombami o naslovnikih pisem, okoliščinah, v katerih so bila pisma napisana, v njih pa so tudi številni drugi podatki, napotki, kje bi bilo mogoče najti še več informacij, pa tudi kritični pomisleki in opozorila na napake, na primer o tem, da Petrarca ni razlikoval med Seneko mlajšim in Seneko starejšim. Dodana je tudi spremna beseda v obliki poglobljene študije izpod peresa klasične filologinje Anja Božič.
Petrarcova pisma so poslana v spodnji in zgornji svet in namenjena fiktivnim osebam, ljudem, ki so živeli v antiki in so v znanem literatu iz 14. stoletja zapustili vidno sled. Z njimi se pogovarja, kot da bi bili še živi, jih slavi in opeva, ne brani pa se niti očitkov in zgražanja. Največji vtis je nanj napravil Ciceron, govornik, vreden občudovanja in spomina, toda tudi človek, ki ga Petrarca opiše kot lahkomiseln in nestanoviten značaj. Kljub temu pa je z navdušenjem opeval njegov genij, kajti »bil je najbolj čuječ, najboljši konzul, skrben za javno blaginjo in svojo domovino je ljubil z največjo ljubeznijo«.
Naslovniki Petrarcovih pisem so Rimljani Seneka, Varon, Horac in številni drugi; starogrški ustvarjalec, ki mu namenja pozornost, je en sam – Homer. Pisma so napisana v prozi, dve pa v pesniški obliki. Tako je v slovenskem prevodu pismo Horaciju Flaku transponirano v jambski meter, izmenjujejo se jambski trinajsterci in dvanajsterci, pismo, naslovljeno na Publija Vergilija Marona, pa je napisano v epskem verzu, daktilskem heksametru.
Petrarca je v pismih tudi samokritičen in priznava, da mu pero včasih ne teče najbolj gladko, tudi pri učenju grščine ni bil dovolj uspešen. Jezi se nad neprimernim odnosom do starih mojstrov in prepisovanja njihovih del. Zaradi lenobe in malomarnosti se je marsikaj izgubilo. Z grenkobo prezira svoje sodobnike in jim očita, da ne cenijo ničesar drugega kot zlato, srebro in naslado. Miselni velikani iz preteklosti mu dajejo uteho in pripomorejo, da kdaj pa kdaj pozabi na odvratne čase, v katerih mora živeti.
V Pismih v antiko je Francesco Petrarca natrosil tudi veliko življenjskih modrosti. Ponovil je staro resnico, da je življenje kratko, in opozoril, da pravično presojo zastrupljajo ljubezen, sovraštvo in zavist. Dokopal se je do spoznanja, da pač vsakdo nosi svoje breme, ljudje so se nenehno prisiljeni bojevati. Prijatelji so zaželeni, vendar pa so tudi spretni tatovi časa. Zatrdno ve, da med človeškimi rečmi ni ničesar, kar bi bilo popolno. Človeški duh nestrpno hlepi po resnici, zavist je kuga enakih, nikogar ni, ki mu ne bi kaj manjkalo. Ne spodobi se, da bi modrijanu duha zlomilo zasmehovanje bedakov. Gojiti je treba krepost in marljivost.
Anja Božič v svoji študiji pravi, da po prepoznavnosti v italijanski in tudi širši svetovni literarni recepciji že od konca 15. stoletja prevladuje Petrarcova italijanska lirika, čeprav zajema manjši del njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa. Tega sestavljajo oblikovno in vsebinsko raznovrstna dela, pisana v klasični latinščini. Prav s temi deli si je, kot pojasnjuje Anja Božič, Petrarca prizadeval za slavo in ugled med svojimi sodobniki. V pismih je očitno temeljno prepričanje, kako velik pomen ima antična literatura za človekovo življenje. Avtorica spremne besede pravi, da Petrarca klasično tradicijo na poseben način oživlja in poustvarja, hkrati pa jo prefinjeno prepleta s krščanskim izročilom in tako gradi nov svet. Pisemska izmenjava je pomembna za razvoj humanizma kot idejno-literarnega gibanja. Do oseb, ki jim je pisal, je Petrarca občutil svojevrstno bližino, tako sorodstveno kot prijateljsko, predvsem pa nravstveno in duhovno. Osebe iz klasične antike zanj niso nedotakljive sohe iz preteklosti, temveč so živi in nadvse človeški liki, ki jih je mogoče nagovoriti, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Anja Božič poudarja avtorjevo jasno sporočilo, češ da občudovanje del antičnih avtorjev in poglobljeno ukvarjanje z njimi še ne pomeni občudovanja njihovega življenja. Spremno besedo pa v svojem imenu in imenu drugega prevajalca iz latinščine, Braneta Senegačnika, končuje z besedami: »Vsem prijateljem iz zgornjega sveta, ki so med mnogimi fazami nastajanja prispevali k prevodu, se iskreno zahvaljujeva in upava, da jim bo med okušanjem neopredeljive familiaritas s Petrarkovo duhovno naravnanostjo v bralskih užitkih potrpežljivost vsaj deloma povrnjena.«
Piše: Marija Švajncer,
Bere: Jure Franko,
Francesco Petrarca se je zasidral v našo zavest kot poet, ki je opeval Lauro in s svojimi ljubezenskimi soneti vplival tudi na Franceta Prešerna, manj znan pa je kot epistolarni pisec to v latinskem jeziku. Njegov latinski opus je obsežnejši od italijanskega, vendar v svetovni književnosti ostaja precej neopažen. Pisma v antiko so v slovenskem prevodu opremljena z opombami o naslovnikih pisem, okoliščinah, v katerih so bila pisma napisana, v njih pa so tudi številni drugi podatki, napotki, kje bi bilo mogoče najti še več informacij, pa tudi kritični pomisleki in opozorila na napake, na primer o tem, da Petrarca ni razlikoval med Seneko mlajšim in Seneko starejšim. Dodana je tudi spremna beseda v obliki poglobljene študije izpod peresa klasične filologinje Anja Božič.
Petrarcova pisma so poslana v spodnji in zgornji svet in namenjena fiktivnim osebam, ljudem, ki so živeli v antiki in so v znanem literatu iz 14. stoletja zapustili vidno sled. Z njimi se pogovarja, kot da bi bili še živi, jih slavi in opeva, ne brani pa se niti očitkov in zgražanja. Največji vtis je nanj napravil Ciceron, govornik, vreden občudovanja in spomina, toda tudi človek, ki ga Petrarca opiše kot lahkomiseln in nestanoviten značaj. Kljub temu pa je z navdušenjem opeval njegov genij, kajti »bil je najbolj čuječ, najboljši konzul, skrben za javno blaginjo in svojo domovino je ljubil z največjo ljubeznijo«.
Naslovniki Petrarcovih pisem so Rimljani Seneka, Varon, Horac in številni drugi; starogrški ustvarjalec, ki mu namenja pozornost, je en sam – Homer. Pisma so napisana v prozi, dve pa v pesniški obliki. Tako je v slovenskem prevodu pismo Horaciju Flaku transponirano v jambski meter, izmenjujejo se jambski trinajsterci in dvanajsterci, pismo, naslovljeno na Publija Vergilija Marona, pa je napisano v epskem verzu, daktilskem heksametru.
Petrarca je v pismih tudi samokritičen in priznava, da mu pero včasih ne teče najbolj gladko, tudi pri učenju grščine ni bil dovolj uspešen. Jezi se nad neprimernim odnosom do starih mojstrov in prepisovanja njihovih del. Zaradi lenobe in malomarnosti se je marsikaj izgubilo. Z grenkobo prezira svoje sodobnike in jim očita, da ne cenijo ničesar drugega kot zlato, srebro in naslado. Miselni velikani iz preteklosti mu dajejo uteho in pripomorejo, da kdaj pa kdaj pozabi na odvratne čase, v katerih mora živeti.
V Pismih v antiko je Francesco Petrarca natrosil tudi veliko življenjskih modrosti. Ponovil je staro resnico, da je življenje kratko, in opozoril, da pravično presojo zastrupljajo ljubezen, sovraštvo in zavist. Dokopal se je do spoznanja, da pač vsakdo nosi svoje breme, ljudje so se nenehno prisiljeni bojevati. Prijatelji so zaželeni, vendar pa so tudi spretni tatovi časa. Zatrdno ve, da med človeškimi rečmi ni ničesar, kar bi bilo popolno. Človeški duh nestrpno hlepi po resnici, zavist je kuga enakih, nikogar ni, ki mu ne bi kaj manjkalo. Ne spodobi se, da bi modrijanu duha zlomilo zasmehovanje bedakov. Gojiti je treba krepost in marljivost.
Anja Božič v svoji študiji pravi, da po prepoznavnosti v italijanski in tudi širši svetovni literarni recepciji že od konca 15. stoletja prevladuje Petrarcova italijanska lirika, čeprav zajema manjši del njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa. Tega sestavljajo oblikovno in vsebinsko raznovrstna dela, pisana v klasični latinščini. Prav s temi deli si je, kot pojasnjuje Anja Božič, Petrarca prizadeval za slavo in ugled med svojimi sodobniki. V pismih je očitno temeljno prepričanje, kako velik pomen ima antična literatura za človekovo življenje. Avtorica spremne besede pravi, da Petrarca klasično tradicijo na poseben način oživlja in poustvarja, hkrati pa jo prefinjeno prepleta s krščanskim izročilom in tako gradi nov svet. Pisemska izmenjava je pomembna za razvoj humanizma kot idejno-literarnega gibanja. Do oseb, ki jim je pisal, je Petrarca občutil svojevrstno bližino, tako sorodstveno kot prijateljsko, predvsem pa nravstveno in duhovno. Osebe iz klasične antike zanj niso nedotakljive sohe iz preteklosti, temveč so živi in nadvse človeški liki, ki jih je mogoče nagovoriti, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Anja Božič poudarja avtorjevo jasno sporočilo, češ da občudovanje del antičnih avtorjev in poglobljeno ukvarjanje z njimi še ne pomeni občudovanja njihovega življenja. Spremno besedo pa v svojem imenu in imenu drugega prevajalca iz latinščine, Braneta Senegačnika, končuje z besedami: »Vsem prijateljem iz zgornjega sveta, ki so med mnogimi fazami nastajanja prispevali k prevodu, se iskreno zahvaljujeva in upava, da jim bo med okušanjem neopredeljive familiaritas s Petrarkovo duhovno naravnanostjo v bralskih užitkih potrpežljivost vsaj deloma povrnjena.«
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
Neveljaven email naslov