Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Marija Švajncer,
Bere: Jure Franko,
Francesco Petrarca se je zasidral v našo zavest kot poet, ki je opeval Lauro in s svojimi ljubezenskimi soneti vplival tudi na Franceta Prešerna, manj znan pa je kot epistolarni pisec to v latinskem jeziku. Njegov latinski opus je obsežnejši od italijanskega, vendar v svetovni književnosti ostaja precej neopažen. Pisma v antiko so v slovenskem prevodu opremljena z opombami o naslovnikih pisem, okoliščinah, v katerih so bila pisma napisana, v njih pa so tudi številni drugi podatki, napotki, kje bi bilo mogoče najti še več informacij, pa tudi kritični pomisleki in opozorila na napake, na primer o tem, da Petrarca ni razlikoval med Seneko mlajšim in Seneko starejšim. Dodana je tudi spremna beseda v obliki poglobljene študije izpod peresa klasične filologinje Anja Božič.
Petrarcova pisma so poslana v spodnji in zgornji svet in namenjena fiktivnim osebam, ljudem, ki so živeli v antiki in so v znanem literatu iz 14. stoletja zapustili vidno sled. Z njimi se pogovarja, kot da bi bili še živi, jih slavi in opeva, ne brani pa se niti očitkov in zgražanja. Največji vtis je nanj napravil Ciceron, govornik, vreden občudovanja in spomina, toda tudi človek, ki ga Petrarca opiše kot lahkomiseln in nestanoviten značaj. Kljub temu pa je z navdušenjem opeval njegov genij, kajti »bil je najbolj čuječ, najboljši konzul, skrben za javno blaginjo in svojo domovino je ljubil z največjo ljubeznijo«.
Naslovniki Petrarcovih pisem so Rimljani Seneka, Varon, Horac in številni drugi; starogrški ustvarjalec, ki mu namenja pozornost, je en sam – Homer. Pisma so napisana v prozi, dve pa v pesniški obliki. Tako je v slovenskem prevodu pismo Horaciju Flaku transponirano v jambski meter, izmenjujejo se jambski trinajsterci in dvanajsterci, pismo, naslovljeno na Publija Vergilija Marona, pa je napisano v epskem verzu, daktilskem heksametru.
Petrarca je v pismih tudi samokritičen in priznava, da mu pero včasih ne teče najbolj gladko, tudi pri učenju grščine ni bil dovolj uspešen. Jezi se nad neprimernim odnosom do starih mojstrov in prepisovanja njihovih del. Zaradi lenobe in malomarnosti se je marsikaj izgubilo. Z grenkobo prezira svoje sodobnike in jim očita, da ne cenijo ničesar drugega kot zlato, srebro in naslado. Miselni velikani iz preteklosti mu dajejo uteho in pripomorejo, da kdaj pa kdaj pozabi na odvratne čase, v katerih mora živeti.
V Pismih v antiko je Francesco Petrarca natrosil tudi veliko življenjskih modrosti. Ponovil je staro resnico, da je življenje kratko, in opozoril, da pravično presojo zastrupljajo ljubezen, sovraštvo in zavist. Dokopal se je do spoznanja, da pač vsakdo nosi svoje breme, ljudje so se nenehno prisiljeni bojevati. Prijatelji so zaželeni, vendar pa so tudi spretni tatovi časa. Zatrdno ve, da med človeškimi rečmi ni ničesar, kar bi bilo popolno. Človeški duh nestrpno hlepi po resnici, zavist je kuga enakih, nikogar ni, ki mu ne bi kaj manjkalo. Ne spodobi se, da bi modrijanu duha zlomilo zasmehovanje bedakov. Gojiti je treba krepost in marljivost.
Anja Božič v svoji študiji pravi, da po prepoznavnosti v italijanski in tudi širši svetovni literarni recepciji že od konca 15. stoletja prevladuje Petrarcova italijanska lirika, čeprav zajema manjši del njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa. Tega sestavljajo oblikovno in vsebinsko raznovrstna dela, pisana v klasični latinščini. Prav s temi deli si je, kot pojasnjuje Anja Božič, Petrarca prizadeval za slavo in ugled med svojimi sodobniki. V pismih je očitno temeljno prepričanje, kako velik pomen ima antična literatura za človekovo življenje. Avtorica spremne besede pravi, da Petrarca klasično tradicijo na poseben način oživlja in poustvarja, hkrati pa jo prefinjeno prepleta s krščanskim izročilom in tako gradi nov svet. Pisemska izmenjava je pomembna za razvoj humanizma kot idejno-literarnega gibanja. Do oseb, ki jim je pisal, je Petrarca občutil svojevrstno bližino, tako sorodstveno kot prijateljsko, predvsem pa nravstveno in duhovno. Osebe iz klasične antike zanj niso nedotakljive sohe iz preteklosti, temveč so živi in nadvse človeški liki, ki jih je mogoče nagovoriti, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Anja Božič poudarja avtorjevo jasno sporočilo, češ da občudovanje del antičnih avtorjev in poglobljeno ukvarjanje z njimi še ne pomeni občudovanja njihovega življenja. Spremno besedo pa v svojem imenu in imenu drugega prevajalca iz latinščine, Braneta Senegačnika, končuje z besedami: »Vsem prijateljem iz zgornjega sveta, ki so med mnogimi fazami nastajanja prispevali k prevodu, se iskreno zahvaljujeva in upava, da jim bo med okušanjem neopredeljive familiaritas s Petrarkovo duhovno naravnanostjo v bralskih užitkih potrpežljivost vsaj deloma povrnjena.«
Piše: Marija Švajncer,
Bere: Jure Franko,
Francesco Petrarca se je zasidral v našo zavest kot poet, ki je opeval Lauro in s svojimi ljubezenskimi soneti vplival tudi na Franceta Prešerna, manj znan pa je kot epistolarni pisec to v latinskem jeziku. Njegov latinski opus je obsežnejši od italijanskega, vendar v svetovni književnosti ostaja precej neopažen. Pisma v antiko so v slovenskem prevodu opremljena z opombami o naslovnikih pisem, okoliščinah, v katerih so bila pisma napisana, v njih pa so tudi številni drugi podatki, napotki, kje bi bilo mogoče najti še več informacij, pa tudi kritični pomisleki in opozorila na napake, na primer o tem, da Petrarca ni razlikoval med Seneko mlajšim in Seneko starejšim. Dodana je tudi spremna beseda v obliki poglobljene študije izpod peresa klasične filologinje Anja Božič.
Petrarcova pisma so poslana v spodnji in zgornji svet in namenjena fiktivnim osebam, ljudem, ki so živeli v antiki in so v znanem literatu iz 14. stoletja zapustili vidno sled. Z njimi se pogovarja, kot da bi bili še živi, jih slavi in opeva, ne brani pa se niti očitkov in zgražanja. Največji vtis je nanj napravil Ciceron, govornik, vreden občudovanja in spomina, toda tudi človek, ki ga Petrarca opiše kot lahkomiseln in nestanoviten značaj. Kljub temu pa je z navdušenjem opeval njegov genij, kajti »bil je najbolj čuječ, najboljši konzul, skrben za javno blaginjo in svojo domovino je ljubil z največjo ljubeznijo«.
Naslovniki Petrarcovih pisem so Rimljani Seneka, Varon, Horac in številni drugi; starogrški ustvarjalec, ki mu namenja pozornost, je en sam – Homer. Pisma so napisana v prozi, dve pa v pesniški obliki. Tako je v slovenskem prevodu pismo Horaciju Flaku transponirano v jambski meter, izmenjujejo se jambski trinajsterci in dvanajsterci, pismo, naslovljeno na Publija Vergilija Marona, pa je napisano v epskem verzu, daktilskem heksametru.
Petrarca je v pismih tudi samokritičen in priznava, da mu pero včasih ne teče najbolj gladko, tudi pri učenju grščine ni bil dovolj uspešen. Jezi se nad neprimernim odnosom do starih mojstrov in prepisovanja njihovih del. Zaradi lenobe in malomarnosti se je marsikaj izgubilo. Z grenkobo prezira svoje sodobnike in jim očita, da ne cenijo ničesar drugega kot zlato, srebro in naslado. Miselni velikani iz preteklosti mu dajejo uteho in pripomorejo, da kdaj pa kdaj pozabi na odvratne čase, v katerih mora živeti.
V Pismih v antiko je Francesco Petrarca natrosil tudi veliko življenjskih modrosti. Ponovil je staro resnico, da je življenje kratko, in opozoril, da pravično presojo zastrupljajo ljubezen, sovraštvo in zavist. Dokopal se je do spoznanja, da pač vsakdo nosi svoje breme, ljudje so se nenehno prisiljeni bojevati. Prijatelji so zaželeni, vendar pa so tudi spretni tatovi časa. Zatrdno ve, da med človeškimi rečmi ni ničesar, kar bi bilo popolno. Človeški duh nestrpno hlepi po resnici, zavist je kuga enakih, nikogar ni, ki mu ne bi kaj manjkalo. Ne spodobi se, da bi modrijanu duha zlomilo zasmehovanje bedakov. Gojiti je treba krepost in marljivost.
Anja Božič v svoji študiji pravi, da po prepoznavnosti v italijanski in tudi širši svetovni literarni recepciji že od konca 15. stoletja prevladuje Petrarcova italijanska lirika, čeprav zajema manjši del njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa. Tega sestavljajo oblikovno in vsebinsko raznovrstna dela, pisana v klasični latinščini. Prav s temi deli si je, kot pojasnjuje Anja Božič, Petrarca prizadeval za slavo in ugled med svojimi sodobniki. V pismih je očitno temeljno prepričanje, kako velik pomen ima antična literatura za človekovo življenje. Avtorica spremne besede pravi, da Petrarca klasično tradicijo na poseben način oživlja in poustvarja, hkrati pa jo prefinjeno prepleta s krščanskim izročilom in tako gradi nov svet. Pisemska izmenjava je pomembna za razvoj humanizma kot idejno-literarnega gibanja. Do oseb, ki jim je pisal, je Petrarca občutil svojevrstno bližino, tako sorodstveno kot prijateljsko, predvsem pa nravstveno in duhovno. Osebe iz klasične antike zanj niso nedotakljive sohe iz preteklosti, temveč so živi in nadvse človeški liki, ki jih je mogoče nagovoriti, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Anja Božič poudarja avtorjevo jasno sporočilo, češ da občudovanje del antičnih avtorjev in poglobljeno ukvarjanje z njimi še ne pomeni občudovanja njihovega življenja. Spremno besedo pa v svojem imenu in imenu drugega prevajalca iz latinščine, Braneta Senegačnika, končuje z besedami: »Vsem prijateljem iz zgornjega sveta, ki so med mnogimi fazami nastajanja prispevali k prevodu, se iskreno zahvaljujeva in upava, da jim bo med okušanjem neopredeljive familiaritas s Petrarkovo duhovno naravnanostjo v bralskih užitkih potrpežljivost vsaj deloma povrnjena.«
Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.
Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Neveljaven email naslov