Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Soavtorstvo pri ustvarjanju knjig vseh žanrov je dokaj pogost pojav, redkeje pa tovrstne izdaje podpisujeta oče in sin, kot sta to počela Franc in Zoran Jerončič. V zadnjih dvanajstih letih sta napisala in s slikovnim gradivom opremila pet knjig z domoznansko in etnološko vsebino, večinoma povezane z dogajanjem na območju Kolovrata, dobrih 1100 metrov visokega grebena blizu meje z Italijo. Pod njim na zahodni strani zdaj žubori, zdaj hrumi Idrija, večji del svojega 54-kilometrskega toka mejna reka med državama. Na prvi predstavitvi zadnje skupne knjige Mejna reka Idrija sta sodelovala še oba avtorja, naslednje pa do zadnjega zgovorni in šegavi Franc, ki bi letos izpolnil sto let, ni več dočakal. V njegovi bogati zapuščini so poleg izdanih knjig v nekdanjem gospodarskem poslopju ob hiši v zaselku Melinki ostale tudi tri zbirke: v pritličju etnološka z orodjem in opremo kmečke domačije ter zbirka orožja in drugih predmetov, povezanih s soško fronto, v večjem prostoru v nadstropju pa še najbolj osebna zbirka izrezljanih človeških likov – največ pozornosti takoj pritegne portret generala Boroevića – ter različnih predmetov, ki jih je z dletom in kladivom iz lesa priklical sam Franc Jerončič. V monografski predstavitvi reke Idrije, italijanske Yudrio, sta se avtorja še enkrat vrnila v dobro znano, ničkolikokrat prehojeno in premerjeno domačo pokrajino, med domače ljudi in njihove zgodbe. Tja, kjer sta leta 2011 s knjigo Življenje na Kanalskem Kolovratu naredila prve korake proti cilju, ki sta si ga zastavila: da bosta po svojih močeh zapisala, opisala in v podobah ohranila vse, kar je vrednega spomina. V prvi vrsti spomina na bližnje in bolj oddaljene sosede, prijatelje in znance, od katerih mnogih ni več, ter na na domačije in mline, na katere spominja le še nekaj razmetanih kamnov ob zaraščenih stezah. Tokrat sta pozornost namenila porečju Idrije, skozi stoletja in še danes – razen nekaj krajših obdobij – tudi mejne reke, politične ločnice med romanskim svetom pod beneško oziroma italijansko oblastjo ter slovanskim svetom pod habsburško, jugoslovansko in nazadnje oblastjo samostojne slovenske države. Avtorja sta na različnih ravneh oživila spomin na usodne premike po stoletjih vojn Benetk in Rima z Dunajem ter vmesnim Napoleonovim pohodom. Politične spremembe, ki so jim sledile, ljudem ob Idriji niso prizanašale. Umirali so, trpeli, bežali, se izseljevali. Zoran Jerončič se je odpravil za njihovimi sledmi v porečju Idrije ter doživeto v besedi in sliki spletel v dokumentarno mrežo prizorov in razmišljanj. V divjih, večidel brezpotnih strminah je bilo težko, pogosto tudi nevarno, je priznal, ko si je v Benečiji ob izlivu Idrije v Ter lahko zadovoljno oddahnil. Vedel je, da brez tveganega, v presledkih dve leti trajajočega raziskovanja ponekod komaj prehodnega območja ne bi mogla nastati knjiga, kakršna je. Zoran Jerončič najprej oriše pomen Idrije kot mejne reke v različnih obdobjih, nato pa pozorno sledi potokom in pritokom, ki se na slovenski in italijanski strani zlivajo v deloma ponikalniško Idrijo. Njihova imena so večinoma slovenska, na primer Sušnik, Podčelo, Mišček, nekatera tudi italijanska, kot Mirnik-Mernico ali Dolenje-Dolega, imena nekaterih manjših pritokov pa se niti niso ohranila. Avtor jih je poimenoval po svoje in, da bi zanje vedeli tudi poznejši rodovi, vpisal v knjigo. Sledijo opisi vasi in zaselkov – mnogih že davno zapuščenih – prav tako na obeh bregovih, ter opozorila na posebno zanimive, tudi nevarne odseke poti, ki si jo je utiral ob vodi. Pozornost je namenil še slikovitim verinom, kot pod Kolovratom rečejo tolmunom, pa ribam in drugemu »življu« ter nazadnje še delu človeških rok: mlinom na slovenskih in italijanskih tleh, ki jih je bilo v najboljših časih kar 25, mostovom in zdaj večinoma že propadlim lesenim senikom. Zoran Jerončič je svoje poročilo zaokrožil s poklonom Idriji, ki je ob obilnejšem deževju znala tudi podivjati ter ljudem ob njej v kosti pognati strah in spoštovanje. Oče Franc je sinovim empiričnim opisom na primernih mestih dodajal anekdote in zgodbe, izluščene iz spominov. Svojih in svojih vrstnikov, nekaterih še iz časa očeta, tudi Franca, ki je bil prav tako rojen pripovedovalec. Te pripovedi, ki jih je Zoran sproti zapisoval in prirejal za knjižno objavo, govorijo o nekdanjih otroških in fantovskih igrah, tudi nevarnih, zlasti s strelivom, ki je ostalo za vojskami. Veliko povedo tudi zgodbe o čezmejnem kontrabantu, plavljenju lesa za prodajo v Furlaniji, ki se ni vedno srečno končalo, o prepovedanem kopanju in ribarjenju v bistrih tolmunih pa tudi o mnogih, že pozabljenih šegah, navadah ter zgodah in nezgodah ljudi ob reki Idriji.