Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Jera Krečič
Bereta: Igor Velše in Barbara Zupan
Pesniška zbirka 31-letne novinarke, igralke in radijske režiserke Valentine Plaskan Stena srca je neposredna. Po rdeče-beli naslovnici s prvim ciklom z naslovom Vojne takoj dobi novo, globljo razsežnost. Vse pesmi tega cikla so opremljene s QR kodo, prek katere jih bralci lahko slišimo v pesničini interpretaciji. »Pomembno je biti na pravi strani« so prve besede zbirke in se stopnjujejo skozi cikel, čeprav tretja pesem neposrednost in napetost v svoji drugačnosti ustavi in umiri. Ta namreč govori o intimni žalosti, ki razjeda notranjost lirskega subjekta in napoveduje osebnoizpovedni sredinski del zbirke.
Družbena kritičnost, ki se s ciklom Vojne pojavi na začetku, na koncu zbirke pa predvsem s pesmima Jebite se! in Ne žugam, je neposredna in odločna. Pesničin glas je poln vzklikov in retoričnih vprašanj, odseva jezo in prizadetost ob družbeni situaciji, v kateri živi. Zaveda se, da poezija »ne žuga s sredincem leve roke« in je za bralce lahko le v vlogi ogledala – ozaveščanja in refleksije. Krik po spremembah je pogumen in iskreno odseva stisko mlade generacije, ki ji pesnica pripada.
Stiska, ki zadeva ob »steno srca«, pa ni in ne more biti samo posledica političnih trenj, ki nas posebej zadevajo v zadnjih letih, ampak tudi notranjih bojev. Tudi v ljubezenski poeziji je pesnica s kratkimi verzi neposredna in z jasno metaforiko odkrita. Odpira bolečine neuslišane ljubezni, samote, hrepenenja, tesnobe, pa tudi družbenega pritiska in pričakovanj – vse to v prevladujočem občutku, da v svetu pritlikavcev nikoli ni »dovolj majhna, nikoli dovolj velika, nikoli pravšnja za ta svet«. Pogum, da pesnica v zunanjih bojih, ki postajajo notranji, in notranjih, ki postajajo zunanji, ostaja iskrena in s svojim izrazom ne želi ustrezati nobeni sprejemljivejši in bolj všečni različici sebe, nosi največjo moč in kvaliteto zbirke, čeprav berljiva poezija v preprostih podobah in lepi metaforiki bralcu vzbuja predvsem občutke sočutja.
Poezija Valentine Plaskan v zbirki Stena srca nas s svojo neposredno družbeno kritičnostjo preseneča, a hkrati z osebno izpovednostjo dovolj stimulativno odvrne od presilovite artikulacije, za katero pa se pesnica zaveda, da iz verza v verz izgublja svojo moč. Poezija je namreč silno vpeta v sedanjost in v nas zbuja priokus grenkega obdobja epidemije, kar pesnica – novinarka priznava tudi v spremni besedi, kjer pravi, da bralec vstopa »med pesmi, ki so bile del učne ure, kako vzravnano hoditi pod težo trepetajočega časa med trepetajočimi ljudmi, ki ne prizanašajo. Med pesmi, ki so stkane iz zraka, ki ga skušamo svobodno, kot le gre, loviti med plastmi mask«.
Pesniška zbirka Valentine Plaskan Stena srca je portret specifičnega časa, ki k vabi branju tukaj in zdaj.
Piše: Jera Krečič
Bereta: Igor Velše in Barbara Zupan
Pesniška zbirka 31-letne novinarke, igralke in radijske režiserke Valentine Plaskan Stena srca je neposredna. Po rdeče-beli naslovnici s prvim ciklom z naslovom Vojne takoj dobi novo, globljo razsežnost. Vse pesmi tega cikla so opremljene s QR kodo, prek katere jih bralci lahko slišimo v pesničini interpretaciji. »Pomembno je biti na pravi strani« so prve besede zbirke in se stopnjujejo skozi cikel, čeprav tretja pesem neposrednost in napetost v svoji drugačnosti ustavi in umiri. Ta namreč govori o intimni žalosti, ki razjeda notranjost lirskega subjekta in napoveduje osebnoizpovedni sredinski del zbirke.
Družbena kritičnost, ki se s ciklom Vojne pojavi na začetku, na koncu zbirke pa predvsem s pesmima Jebite se! in Ne žugam, je neposredna in odločna. Pesničin glas je poln vzklikov in retoričnih vprašanj, odseva jezo in prizadetost ob družbeni situaciji, v kateri živi. Zaveda se, da poezija »ne žuga s sredincem leve roke« in je za bralce lahko le v vlogi ogledala – ozaveščanja in refleksije. Krik po spremembah je pogumen in iskreno odseva stisko mlade generacije, ki ji pesnica pripada.
Stiska, ki zadeva ob »steno srca«, pa ni in ne more biti samo posledica političnih trenj, ki nas posebej zadevajo v zadnjih letih, ampak tudi notranjih bojev. Tudi v ljubezenski poeziji je pesnica s kratkimi verzi neposredna in z jasno metaforiko odkrita. Odpira bolečine neuslišane ljubezni, samote, hrepenenja, tesnobe, pa tudi družbenega pritiska in pričakovanj – vse to v prevladujočem občutku, da v svetu pritlikavcev nikoli ni »dovolj majhna, nikoli dovolj velika, nikoli pravšnja za ta svet«. Pogum, da pesnica v zunanjih bojih, ki postajajo notranji, in notranjih, ki postajajo zunanji, ostaja iskrena in s svojim izrazom ne želi ustrezati nobeni sprejemljivejši in bolj všečni različici sebe, nosi največjo moč in kvaliteto zbirke, čeprav berljiva poezija v preprostih podobah in lepi metaforiki bralcu vzbuja predvsem občutke sočutja.
Poezija Valentine Plaskan v zbirki Stena srca nas s svojo neposredno družbeno kritičnostjo preseneča, a hkrati z osebno izpovednostjo dovolj stimulativno odvrne od presilovite artikulacije, za katero pa se pesnica zaveda, da iz verza v verz izgublja svojo moč. Poezija je namreč silno vpeta v sedanjost in v nas zbuja priokus grenkega obdobja epidemije, kar pesnica – novinarka priznava tudi v spremni besedi, kjer pravi, da bralec vstopa »med pesmi, ki so bile del učne ure, kako vzravnano hoditi pod težo trepetajočega časa med trepetajočimi ljudmi, ki ne prizanašajo. Med pesmi, ki so stkane iz zraka, ki ga skušamo svobodno, kot le gre, loviti med plastmi mask«.
Pesniška zbirka Valentine Plaskan Stena srca je portret specifičnega časa, ki k vabi branju tukaj in zdaj.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Neveljaven email naslov