Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Valentina Plaskan: Stena srca

11.09.2023

Piše: Jera Krečič Bereta: Igor Velše in Barbara Zupan Pesniška zbirka 31-letne novinarke, igralke in radijske režiserke Valentine Plaskan Stena srca je neposredna. Po rdeče-beli naslovnici s prvim ciklom z naslovom Vojne takoj dobi novo, globljo razsežnost. Vse pesmi tega cikla so opremljene s QR kodo, prek katere jih bralci lahko slišimo v pesničini interpretaciji. »Pomembno je biti na pravi strani« so prve besede zbirke in se stopnjujejo skozi cikel, čeprav tretja pesem neposrednost in napetost v svoji drugačnosti ustavi in umiri. Ta namreč govori o intimni žalosti, ki razjeda notranjost lirskega subjekta in napoveduje osebnoizpovedni sredinski del zbirke. Družbena kritičnost, ki se s ciklom Vojne pojavi na začetku, na koncu zbirke pa predvsem s pesmima Jebite se! in Ne žugam, je neposredna in odločna. Pesničin glas je poln vzklikov in retoričnih vprašanj, odseva jezo in prizadetost ob družbeni situaciji, v kateri živi. Zaveda se, da poezija »ne žuga s sredincem leve roke« in je za bralce lahko le v vlogi ogledala – ozaveščanja in refleksije. Krik po spremembah je pogumen in iskreno odseva stisko mlade generacije, ki ji pesnica pripada. Stiska, ki zadeva ob »steno srca«, pa ni in ne more biti samo posledica političnih trenj, ki nas posebej zadevajo v zadnjih letih, ampak tudi notranjih bojev. Tudi v ljubezenski poeziji je pesnica s kratkimi verzi neposredna in z jasno metaforiko odkrita. Odpira bolečine neuslišane ljubezni, samote, hrepenenja, tesnobe, pa tudi družbenega pritiska in pričakovanj – vse to v prevladujočem občutku, da v svetu pritlikavcev nikoli ni »dovolj majhna, nikoli dovolj velika, nikoli pravšnja za ta svet«. Pogum, da pesnica v zunanjih bojih, ki postajajo notranji, in notranjih, ki postajajo zunanji, ostaja iskrena in s svojim izrazom ne želi ustrezati nobeni sprejemljivejši in bolj všečni različici sebe, nosi največjo moč in kvaliteto zbirke, čeprav berljiva poezija v preprostih podobah in lepi metaforiki bralcu vzbuja predvsem občutke sočutja. Poezija Valentine Plaskan v zbirki Stena srca nas s svojo neposredno družbeno kritičnostjo preseneča, a hkrati z osebno izpovednostjo dovolj stimulativno odvrne od presilovite artikulacije, za katero pa se pesnica zaveda, da iz verza v verz izgublja svojo moč. Poezija je namreč silno vpeta v sedanjost in v nas zbuja priokus grenkega obdobja epidemije, kar pesnica – novinarka priznava tudi v spremni besedi, kjer pravi, da bralec vstopa »med pesmi, ki so bile del učne ure, kako vzravnano hoditi pod težo trepetajočega časa med trepetajočimi ljudmi, ki ne prizanašajo. Med pesmi, ki so stkane iz zraka, ki ga skušamo svobodno, kot le gre, loviti med plastmi mask«. Pesniška zbirka Valentine Plaskan Stena srca je portret specifičnega časa, ki k vabi branju tukaj in zdaj.


Ocene

1941 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Valentina Plaskan: Stena srca

11.09.2023

Piše: Jera Krečič Bereta: Igor Velše in Barbara Zupan Pesniška zbirka 31-letne novinarke, igralke in radijske režiserke Valentine Plaskan Stena srca je neposredna. Po rdeče-beli naslovnici s prvim ciklom z naslovom Vojne takoj dobi novo, globljo razsežnost. Vse pesmi tega cikla so opremljene s QR kodo, prek katere jih bralci lahko slišimo v pesničini interpretaciji. »Pomembno je biti na pravi strani« so prve besede zbirke in se stopnjujejo skozi cikel, čeprav tretja pesem neposrednost in napetost v svoji drugačnosti ustavi in umiri. Ta namreč govori o intimni žalosti, ki razjeda notranjost lirskega subjekta in napoveduje osebnoizpovedni sredinski del zbirke. Družbena kritičnost, ki se s ciklom Vojne pojavi na začetku, na koncu zbirke pa predvsem s pesmima Jebite se! in Ne žugam, je neposredna in odločna. Pesničin glas je poln vzklikov in retoričnih vprašanj, odseva jezo in prizadetost ob družbeni situaciji, v kateri živi. Zaveda se, da poezija »ne žuga s sredincem leve roke« in je za bralce lahko le v vlogi ogledala – ozaveščanja in refleksije. Krik po spremembah je pogumen in iskreno odseva stisko mlade generacije, ki ji pesnica pripada. Stiska, ki zadeva ob »steno srca«, pa ni in ne more biti samo posledica političnih trenj, ki nas posebej zadevajo v zadnjih letih, ampak tudi notranjih bojev. Tudi v ljubezenski poeziji je pesnica s kratkimi verzi neposredna in z jasno metaforiko odkrita. Odpira bolečine neuslišane ljubezni, samote, hrepenenja, tesnobe, pa tudi družbenega pritiska in pričakovanj – vse to v prevladujočem občutku, da v svetu pritlikavcev nikoli ni »dovolj majhna, nikoli dovolj velika, nikoli pravšnja za ta svet«. Pogum, da pesnica v zunanjih bojih, ki postajajo notranji, in notranjih, ki postajajo zunanji, ostaja iskrena in s svojim izrazom ne želi ustrezati nobeni sprejemljivejši in bolj všečni različici sebe, nosi največjo moč in kvaliteto zbirke, čeprav berljiva poezija v preprostih podobah in lepi metaforiki bralcu vzbuja predvsem občutke sočutja. Poezija Valentine Plaskan v zbirki Stena srca nas s svojo neposredno družbeno kritičnostjo preseneča, a hkrati z osebno izpovednostjo dovolj stimulativno odvrne od presilovite artikulacije, za katero pa se pesnica zaveda, da iz verza v verz izgublja svojo moč. Poezija je namreč silno vpeta v sedanjost in v nas zbuja priokus grenkega obdobja epidemije, kar pesnica – novinarka priznava tudi v spremni besedi, kjer pravi, da bralec vstopa »med pesmi, ki so bile del učne ure, kako vzravnano hoditi pod težo trepetajočega časa med trepetajočimi ljudmi, ki ne prizanašajo. Med pesmi, ki so stkane iz zraka, ki ga skušamo svobodno, kot le gre, loviti med plastmi mask«. Pesniška zbirka Valentine Plaskan Stena srca je portret specifičnega časa, ki k vabi branju tukaj in zdaj.


18.04.2019

Alda Merini: Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


18.04.2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Alenka Resman Langus.


18.04.2019

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 3. knjiga

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


18.04.2019

Borivoj Radaković: Amaterji

Mestno gledališče Ptuj / Premiera 17.04.2019 Režiser: Matjaž Latin Prevajalec in lektor: Simon Šerbinek Scenografka: Mateja Kapun Kostumografka: Mira Strnad Nastopajo: Vesna Pernarčič, Vojko Belšak, Nenad Tokalić, Vid Klemenc V Mestnem gledališču Ptuj si sinoči premierno uprizorili komedijo Amaterji. Dramsko besedilo hrvaškega pisatelja in dramatika Borivoja Radakovića, ki govori o amaterskem poskusu razrešitve finančne in osebne krize, je na oder postavil režiser Matjaž Latin. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Stanislav Zebec


18.04.2019

Pravica biti človek

Stališča prezrte generacije


16.03.2019

Taborijeve Goldbergove variacije v SSG Trst

Slovensko stalno gledališče Trst George Tabori: Goldbergove variacije Premiera 15.3.2019 Režiser Robert Waltl Prevajalka Mojca Kranjc Dramaturg Ivica Buljan Scenografa Ben Cain in Tina Gverović Kostumografinja Ana Savić Gecan Skladateljica Tamara Obrovac Koreografinja Selma Banich Oblikovanje svetlobe Sonda57 & Toni Soprano Meneglejte Lektor Jože Faganel Igrajo Vladimir Jurc, Tadej Pišek, Nikla Petruška Panizon, Saša Pavlin Stošić, Maja Blagovič, Primož Forte, Jernej Čampelj, Jose, Franko Korošec V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so odigrali zadnjo premiero v sezoni. Na veliki oder so postavili delo madžarskega dramatika Georga Taborija Goldbergove variacije v režiji Roberta Waltla. Predstavo si je ogledala Neva Zajc. Foto Luca Quaia https://www.teaterssg.com/event/goldbergove-variacije/


17.04.2019

Tkanje pogledov - Jože Dolmark

Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju. Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje. Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti. Avtor zapisa: Urban Tarman. Vir fotografije: Kinodvor.


14.04.2019

Drama SNG Ljubljana - Razbiti vrč

DRAMA SNG LJUBLJANA Heinrich von Kleist: Razbiti vrč Veseloigra Der zerbrochne Krug, 1808 Režiser Vito Taufer Prevajalec Andrej Rozman Roza Avtor priredbe in dramaturg Mate Matišić Scenograf Igor Pauška Kostumografka Barbara Stupica Skladatelj Mate Matišić Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Lektor Arko Igrajo Branko Šturbej, Jurij Zrnec, Marko Mandić, Polona Juh, Maruša Majer, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut, Matija Rozman, Zvezdana Mlakar Z uprizoritvijo veseloigre Heinricha von Kleista v prevodu Andreja Rozmana Roze se na velikem odru ljubljanske Drame zaokroža sezona s temo Intima; lepše in bolj aktualno kot se, bi se težko. Dramaturg Mate Matišić, režiser Vito Taufer in sodelavci so klasično delo iz obdobja nemške romantike postavili v skladu z danes povečano občutljivostjo za dvoličnost, zlorabe vseh vrst in korupcijo. Prve vtise po premieri povzema Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2215


15.04.2019

Franci Novak: Vračanje pogleda

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja


15.04.2019

Aleksandar Gatalica: Velika vojna

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere: Aleksander Golja


15.04.2019

Branko Gradišnik: Julija avgusta

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


15.04.2019

Andrej Tomažin: Anonimna tehnologija

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja


14.04.2019

Jure in Jaka

Predstava o moči prijateljstva in sprejemanju različnosti


05.04.2019

Marshall Brickman, Rick Elice, Andrew Lippa: Addamsovi

Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega je – v prevodu Andreja Rozmana Roze – zaživela prva slovenska uprizoritev muzikala Addamsovi Marshalla Brickmana, Ricka Elicea in Andrewa Lippa. Režijo podpisuje Aleksander Popovski, dramaturginja je Eva Mahkovic. Muzikal si je ogledala Saška Rakef. Prevajalec: Andrej Rozman Roza Režiser: Aleksandar Popovski Glasbeni vodja in avtor priredbe aranžmajev: Laren Polič Zdravič Dramaturginja: Eva Mahkovic Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Jelena Proković Koreografka: Anja Möderndorfer Oblikovalka maske: Špela Ema Veble Korepetitor: Jože Šalej Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Asistenta režiserja: Juš A. Zidar in Taja Lesjak Šilak Asistentka kostumografke: Katarina Šavs Nastopajo Morticija Addams: Iva Krajnc Bagola Gomez Addams: Uroš Smolej Sreda Addams: Viktorija Bencik Emeršič Bucko Addams: Jurij Weiss k. g. Gnoj Addams: Jaka Lah Babica Addams: Nataša Tič Ralijan Krč: Filip Samobor Predniki Addams: Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Sara Gorše k. g., Lina Akif k. g., Gaber K. Trseglav/Rok Prašnikar k. g. Alenka Krneki: Barbara Ribnikar k. g./ Lena Hribar Jan Krneki: Robert Korošec k. g. Lukas Krneki: Matic Lukšič Glasbo na posnetkih izvajajo: Barbara Gradišek, Matej Kužel, Miha Petric, Luka Ipavec, Lazaro A. H. Zumeta, Žiga Kožar, Jan Gregorka in Laren Polič Zdravič. Avtor fotografije: Peter Giodani Premiera: 4. april 2019


08.04.2019

Josip Osti: Kvadratura sarajevskega kroga

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.


08.04.2019

Nebojša Lujanović: Oblak kožne barve

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Alenka Resman Langus.


08.04.2019

Jure Detela: Zbrane pesmi

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


08.04.2019

Jernej Županič: Mamuti

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


05.04.2019

Oni

Sergio je ambiciozen mladenič z juga Italije, ki se skuša brez posebnih pomislekov prebiti v najožje politične kroge kontroverznega medijskega tajkuna in večkratnega premiera Silvia Berlusconija. Da bi napravil vtis na soseda, najame poleg Berlusconijeve letne rezidence vilo na Sardiniji, prireja razkošne in razvratne zabave ter skuša igrati nekakšnega zvodnika. Berlusconi pa se medtem na zasebni fronti spopada z zakonsko krizo, saj je ženi dovolj njegovega primitivizma in nezvestobe … Novi film Paola Sorrentina Oni skuša skozi mozaično obliko združiti tisto Berlusconijevo obdobje, ko se je pripravljal, da bo spet prevzel oblast, o njem kot zloveščem pojavu pa so že izhajale tudi knjige nobelovcev. Skoraj pričakovati bi bilo, da bo iz tega nastala groteska; v očeh svojih kritikov se je Berlusconi oblikoval kot utelesitev sramote na dveh nogah, navsezadnje pa tudi naslov filma vsaj v slovenščini simpatično korespondira s freudovskim konceptom Onega. A kot da bi se Sorrentino zavedal, da je v tem primeru nemogoče tekmovati z realnostjo. Za glavnega igralca si je znova izbral Tonija Servilla, s katerim sta že ustvarila odlično politično biografijo – v filmu Mogočnež iz leta 2008 sta Giulija Andreottija upodobila kot smrtonosno sfingo. Berlusconi se zdi glede na način javnega delovanja skoraj popolno nasprotje, kot warholovsko platno, za katerim ni ničesar, nanj pa lahko projecira vsak svoje, od prezira do zavisti. Kljub poskusu »učlovečenja« pa ostane tudi Berlusconi neznanka. Pred kratkim smo lahko videli briljantno ameriško politično satiro o Dicku Cheneyju Mož iz ozadja, ki je precej uspešnejša od Sorrentinovega dela predvsem zato, ker zadnji vzbuja vprašanje, ali je dandanes sploh mogoče posneti celovečerni film, ki bi resnično razgalil izprijenost in podkupljivost vsakršne oblasti. Morda je bilo zadnje res radikalno delo na to temo Pasolinijev Salo ali 120 dni Sodome (1975); film Oni je v primerjavi s tem skoraj otroški vrtec. V delu sta poleg nekaj iskrivih dialoških izmenjav in posrečenih režijskih rešitev impresivna tudi začetek in konec – kot pri Neskončni lepoti. Sorrentino pač še vedno izdatno krade Felliniju, pri čemer ne gre za cinefilsko posvetilo, ampak prilastitev. Je predvsem spreten kopist, ki ima nedvomno vizualni dar, vendar njegova dela ves čas puščajo dvom, ali res razume svoje podobe ali pa nam predvsem posreduje svoje navdušenje nad njimi. Nekako prazno je skratka vse skupaj, kot razvlečena, dolgočasna zabava – kar je bil nemara celo avtorjev namen. In tudi film, dejansko sestavljen iz dveh prvotno ločenih delov, kot celota deluje neuravnoteženo; še Servillo niha med srhljivo podvojitvijo plastificiranega Berlusconija in sebe kot velikega igralca. A seštevek v oceni navedenih referenc vseeno kaže, da Oni niso le še ena biografija, ampak spada delo v razred tistih letnih kinematografskih »dogodkov«, ki jih ne kaže preskočiti. Navsezadnje se velja spomniti, da je bil Berlusconi svojevrsten avantgardist: svet informacij, zabave, posla, politike in podkupnin je pregnetel v neločljivo gmoto, ki se je v preteklem desetletju uspešno zakotalila po dobršnem delu sveta.


03.04.2019

Gabriel Garcia Marquez: Dvanajst potohodnikov

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.


Stran 85 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov