Piše: Miša Gams Bereta: Maja Moll in Jure Franko Za enega največjih bošnjaških pesnikov 20. stoletja Mehmedalijo Maka Dizdarja je značilno, da je v pesmih združeval vpliv bosanske krščanske kulture, islamskega misticizma in bogomilskega izročila srednjeveške Bosne, h kateri sodijo tudi stečki – nagrobni spomeniki, ki so se ohranili vse do danes. Eno največjih nahajališč je prav v njegovem rojstnem mestu Stolac, kjer so se skozi zgodovino mešali različni družbeni kontrasti in kulturni vplivi. V knjigi Napisi na stečkih je zapisal, da mu steček pomeni “tisto, kar za druge ni, je tisto, kar na njem in v njem drugi niso vnesli niti znali videti. Je kamen, a je tudi beseda, je zemlja, a je tudi nebo, je snov, a je tudi duh, je krik, a je tudi pesem, je smrt, a je tudi življenje, je preteklost, a je tudi prihodnost.” V pesniški zbirki Kamniti spalec, razdeljeni na sklope Poti, Beseda o človeku, Beseda o nebu, Beseda o zemlji in Sporočilo, je Mak Dizdar vzel pod drobnogled gnostično izročilo bogomilov, ki so na kamnitih stečkih upodabljali sonce, polmesec, zvezde, spirale, kolesa, vojščake s ščiti in meči ter jelene, pesniško inspiracijo pa so mu prebudili tudi duhoviti napisi na stečkih o tem, kako je pokojnik živel in umrl. Tako lahko na eni strani beremo pesmi, ki pričajo o dualistični kozmološki ureditvi sveta in prepletu makrokozmosa in mikrokozmosa, na drugi strani pa lahko prisluhnemo šepetu vsakdanjih zgodb, ki jih govorijo mrtveci, ko opazujejo svoje življenje. V pesmi Zapis o izviru pa lahko preberemo misel, ki jo skupaj s pokojnikom izreka avtor, ki se zaveda svoje minljivosti: “Razprl sem se / In potekel k / Potokom / Rekam / Morjem / Zdaj sem tu / Zdaj sem tu / Brez sebe / Grenak / Kako naj se vrnem / k svojemu izviru?” V pesmih se velikokrat pojavljajo naravni motivi – sonce, luna, dež, kamen, jeleni, mravlje – pa tudi zavedanje, da smrt pomeni konec življenjskih tegob ter priložnost za vrnitev k neomadeževanemu izviru. V pesmi Nesrečni vojak pesnik na primer povzema besede umirajočega vojaka, ki so ga dvakrat ranili in mu odvzeli čast in slavo, a mu z vsako rano povečali “budnost”: Mak Dizdar se v pesniški zbirki Kamniti spalec dotika tudi bogomilskega nasprotovanja uradni krščanski doktrini, saj so bogomili verjeli, da obstajata dva boga: “tuzemski”, ki na Zemlji povzroča trpljenje, je zlobnega značaja, Bog, ki se nahaja onstran posvetnega, pa je dober. V pesmi Zapis o prestolu tako naletimo na simbolni lik papeža, s katerim so bogomili med 12. in 15. stoletjem nenehno prihajali v spor, saj so s svojim naukom predstavljali kontrapunkt krščanskemu monoteizmu. Čeprav naj bi bogomili sprejeli očenaš kot molitev, Dizdar v pesmi s tem naslovom opozarja na molitev, ki namesto vsakdanjega kruha, ki so jim ga jemali premožni, omenja nadzemeljski, “inosušni” kruh: “Eno molitev / Edino znam / V tem svetu // Brezkrušnem // Eno molitev / Edino imam / Molitev o kruhu // Inosušnem.” Čeprav lahko pesniško zbirko Maka Dizdarja Kamniti spalec, beremo kot plemenit poklon duhu bogomilstva, v katerem – po besedah Muanisa Sinanovića – “prepoznamo prvine tistega, čemur danes rečemo inat in ki ga imamo za specifično potezo južnoslovanskih ljudstev”, pa ne moremo mimo tega, da gre za unikatno osebnoizpovedno in intuitivno pesniško izkušnjo, iz katere z vsakim branjem razbiramo razmišljanja in muke, s katerimi se spopada pesniški genij, ki je ponotranjil tako bolečino kot blaženost, ki jo izpovedujejo epitafi na bogomilskih stečkih. Pohvaliti velja tudi prevod Ines Cergol, ki je ponekod ohranila stare bošnjaške izraze in tako nadela slovenskim zapisom šarm in ritem, ki ga z dobesednim prevodom ne bi dosegla. Nedvomno nam Kamniti spalec ne bo pustil spati – še več – skozi številne nove prevode in interpretacije bo poskrbel, da bo izročilo bogomilov zlezlo pod kožo mlajšim generacijam, ki iščejo tako ustrezno prizemljitev kot tudi ekstazo.