Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Kein Wort
Režiserka: Hanna Slak
Nastopajo: Maren Eggert, Jona Levin Nicolai, Maryam Zaree, Juliane Siebecke, Marko Mandić, Mehdi Nebbou
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Barbara Zupan
»Iz družbe dialogov drsimo v družbo monologov,« pravi režiserka in scenaristka filma Niti besede Hanna Slak, pri čemer v mislih nima le najbolj samoumevne družbene dialoškosti, ampak tudi širšo, kot odnos posameznika do lastnega bistva – v njenem filmu dirigentke do tega, da resnično sliši glasbo – in še širšo, kot človekov dialog z naravo, ki kljub vsem poskusom še vedno ostaja neukročena in »govori« povsem svoj jezik. Sploh še znamo prisluhniti in predvsem slišati, kar se godi okoli nas ali samo čakamo na iztočnico za glasno nadaljevanje ves čas prisotnega notranjega monologa, s katerim smo le še bolj utrdili svoje interpretacije in projekcije, pogosto povsem drugačne od resničnega ozadja nekega dogodka? Se kdaj zamislimo, kako se počuti sogovornik, ko nam ravno ob vzpostaviti zaupljivosti zazvoni telefon in prekine skorajšnjo izmenjavo misli, pa čeprav le za hip? Trenutek zamujen, ne vrne se noben, bi lahko parafrazirali znan slovenski pregovor in kopičenje takih zamujenih trenutkov na sam rob propada – in to precej dobesedno – pripelje tudi odnos protagonistov Hanninega najnovejšega celovečernega filma. Ko nekega dne uspešni dirigentki Nini (igra jo odlična Maren Eggert) sredi pomembne vaje sporočijo, da se je njen najstniški sin Lars v šoli poškodoval v zelo nenavadnih okoliščinah, se v njej sproži vrtinec predvidevanj, sumničenj in domnev, ki ob pomanjkanju pravega dialoga s sinom, prav tako neizkušenega v izražanju svojih čustev in misli, vodi do ene najtežjih starševskih preizkušenj. Da bi ponovno vzpostavila stik, se Nina in Lars umakneta daleč od mestnega vrveža, na samotni otok, ki pa v zimskem času nikakor ne nudi znanega prijaznega letoviškega zavetja, ampak s svojo nepredvidljivostjo še poudarja viharnost odnosov.
Poleg zgodbe, ki je dramaturško zasnovana na elementih psihološke srhljivke in tako gledalca ves čas vabi k pozornemu lovljenju indicev ter vedno novemu sestavljanju in rušenju narativnih pričakovanj, in še dokaj neokrnjene narave, ki zahteva povsem svojstven odnos, je tretji dialoški element filma glasba. Mahlerjeva Peta simfonija, ena najbolj znanih in v filmih tudi največkrat uporabljenih melodij, je v sveži interpretaciji sira Simona Rattla in Berlinskih simfonikov glavna gonilna sila filma, ki gledalca jasno, glasno in predvsem intenzivno prežema od prvega do zadnjega kadra. Niti besede je eden tistih filmov, ki gledalcu ne ponuja vnaprej domišljenih odgovorov, ampak ga vabi k razmisleku, k lastni interpretaciji in kar je najpomembnejše – k dialogu.
Ocena filma
Izvirni naslov: Kein Wort
Režiserka: Hanna Slak
Nastopajo: Maren Eggert, Jona Levin Nicolai, Maryam Zaree, Juliane Siebecke, Marko Mandić, Mehdi Nebbou
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Barbara Zupan
»Iz družbe dialogov drsimo v družbo monologov,« pravi režiserka in scenaristka filma Niti besede Hanna Slak, pri čemer v mislih nima le najbolj samoumevne družbene dialoškosti, ampak tudi širšo, kot odnos posameznika do lastnega bistva – v njenem filmu dirigentke do tega, da resnično sliši glasbo – in še širšo, kot človekov dialog z naravo, ki kljub vsem poskusom še vedno ostaja neukročena in »govori« povsem svoj jezik. Sploh še znamo prisluhniti in predvsem slišati, kar se godi okoli nas ali samo čakamo na iztočnico za glasno nadaljevanje ves čas prisotnega notranjega monologa, s katerim smo le še bolj utrdili svoje interpretacije in projekcije, pogosto povsem drugačne od resničnega ozadja nekega dogodka? Se kdaj zamislimo, kako se počuti sogovornik, ko nam ravno ob vzpostaviti zaupljivosti zazvoni telefon in prekine skorajšnjo izmenjavo misli, pa čeprav le za hip? Trenutek zamujen, ne vrne se noben, bi lahko parafrazirali znan slovenski pregovor in kopičenje takih zamujenih trenutkov na sam rob propada – in to precej dobesedno – pripelje tudi odnos protagonistov Hanninega najnovejšega celovečernega filma. Ko nekega dne uspešni dirigentki Nini (igra jo odlična Maren Eggert) sredi pomembne vaje sporočijo, da se je njen najstniški sin Lars v šoli poškodoval v zelo nenavadnih okoliščinah, se v njej sproži vrtinec predvidevanj, sumničenj in domnev, ki ob pomanjkanju pravega dialoga s sinom, prav tako neizkušenega v izražanju svojih čustev in misli, vodi do ene najtežjih starševskih preizkušenj. Da bi ponovno vzpostavila stik, se Nina in Lars umakneta daleč od mestnega vrveža, na samotni otok, ki pa v zimskem času nikakor ne nudi znanega prijaznega letoviškega zavetja, ampak s svojo nepredvidljivostjo še poudarja viharnost odnosov.
Poleg zgodbe, ki je dramaturško zasnovana na elementih psihološke srhljivke in tako gledalca ves čas vabi k pozornemu lovljenju indicev ter vedno novemu sestavljanju in rušenju narativnih pričakovanj, in še dokaj neokrnjene narave, ki zahteva povsem svojstven odnos, je tretji dialoški element filma glasba. Mahlerjeva Peta simfonija, ena najbolj znanih in v filmih tudi največkrat uporabljenih melodij, je v sveži interpretaciji sira Simona Rattla in Berlinskih simfonikov glavna gonilna sila filma, ki gledalca jasno, glasno in predvsem intenzivno prežema od prvega do zadnjega kadra. Niti besede je eden tistih filmov, ki gledalcu ne ponuja vnaprej domišljenih odgovorov, ampak ga vabi k razmisleku, k lastni interpretaciji in kar je najpomembnejše – k dialogu.
Premiera 9. 6. 2023 na velikem odru V ljubljanski Drami so kot zadnjo noviteto na velikem odru uprizorili Strička Vanjo Antona Pavloviča Čehova. Delo s konca 19. stoletja, iz zrelega obdobja ruskega pisatelja in dramatika, je v novem odličnem prevodu Tatjane Stanič in dramaturgiji Mojce Kranjc režiral Januzs Kica. Režiser je pred dnevi na novinarski konferenci poudaril, da je bil njegov »največji navdih v tem projektu, v tej avanturi, sodelovanje z odličnim ansamblom …« Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj: SCENOGRAFKA Karin Fritz KOSTUMOGRAFKA Bjanka Adžić Ursulov AVTOR IZVIRNE GLASBE Kyrre Kvam OBLIKOVALEC SVETLOBE Aleš Vrhovec OBLIKOVALEC VIDEA Sandi Skok LEKTOR Arko Igor Samobor -Serebrjakov Maša Derganc - Jelena Andrejevna Maruša Majer - Sonja Silva Čušin - Marija Vasiljevna Branko Šturbej - Vojnicki Marko Mandić - Astrov Valter Dragan - Telegin Petra Govc - Marina
Ocena filma Izvirni naslov: Spider-Man: Across the Spider-Verse Režiserji: Joaquim Dos Santos, Kemp Powers, Justin K. Thompson Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll Ne glede na to, kako zelo napredna je danes tehnologija posebnih dosežkov pri ustvarjanju igranih filmov, tistega pravega čara, ki ga v stripovske junake lahko vdihne animirani film, za zdaj še ne more zares doseči. V svetu animiranih junakov pravila verjetnosti in logičnosti namreč večkrat delujejo čisto po svoje, medtem ko mora igrani film kljub vsemu slediti vsaj določenim zakonitostim in to pogosto za ceno tistega resnično neverjetnega, kar je bilo stripu dosegljivo. In kar je, če je dobro narejeno, dosegljivo tudi animirani stripovski pustolovščini. SpiderMan: Potovanje skozi Spidersvet, nadaljevanje izjemno uspešnega filma Spiderman: Novi svet iz leta 2018 in zelo očiten predhodnik tistega, ki naj bi premiero doživel prihodnje leto, sodi med obrtniško dobro narejene animirane pustolovščine, pri katerih se mogoče in nemogoče povežeta v zanimivo, dinamično, akcije polno filmsko dogodivščino, zabeljeno z dobro mero besednega humorja, ki v gledalcu krepi napetost vse od začetka. Svet, ki smo ga spoznali v prvem filmu, se tokrat natančno in domišljeno še razširi na nepreštevno množico številnih različic Spidermana, ki združeni v vzporedna vesolja skrbijo za skupen obstoj. A prihod »našega« Milesa Moralesa, Spidermana iz Brooklyna, zadevo postavi korenito na glavo in ogrozi celotno multivesolje, številni ljudje pajki pa se morajo odločiti, komu bodo v boju za pravičnost tokrat sledili – neki papirnati ideji ali vznemirljivi, a nevarni možnosti spremembe. Film, ki se odvija izrazito hitro, dinamično in ne dopušča prav veliko vmesnega časa za premislek, si brez težav ogledajo tudi tisti, ki prvega filma niso gledali, saj ena od različic, Gwen Stacy, gledalca simpatično in nepretenciozno vpelje v dogajanje v svoji, začetni tretjini zgodbe. Tako takrat med drugim izvemo ali pa osvežimo spomin, zakaj je ljudi pajkov pravzaprav več, kako se nanje odziva družba in pod kakšnimi pogoji lahko prehajajo med svetovi. Vse tisto, kar v stripih lahko zveni povsem enostavno, ob prenosu na veliko platno pa se tako pogosto zalomi. No, režiserjem najnovejšega, že desetega celovečernega filma z likom Spidermana, narejenega za velika platna, se vsekakor ni. Joaquim Dos Santos, Kemp Powers in Justin K. Thompson so z več kot tisoč sodelujočimi ustvarili film z dvestoštiridesetimi animiranimi liki in koherentnim dogajanjem v šestih različnih vesoljih. In edina pomanjkljivost, ki jo ima, je njegova dolžina oziroma, kot je zapisal neki spletni komentator, »film je dolg dve uri in dvajset minut in to se občuti«. Vse preostalo pa je, sploh za ljubitelje tega žanra, enostavno neoporečno.
Piše Leonora Flis. Bere Eva Longyka Matrušič. Nobelovka Olga Tokarczuk ima svojevrsten slog pripovedovanja, ki ga ni tako lahko opisati. Njene stavčne strukture, sintaksa in besedni red niso običajni, prav tako so izvirni njeni paralelizmi, besedne zveze in metafore. Tudi roman Ana In v grobnicah sveta jasno kaže, kakšna mojstrica jezika, sloga in tudi kompozicije je Olga Tokarczuk. Prevajalka in avtorica spremne besede Jana Unuk je besedilo označila za poetični roman s feminističnim, revolucionarnim nabojem. Temu lahko pritrdimo. Poleg tega je pisateljica zgodbi dodala še Zaključno besedo, ki je natančna, domala akademska študija procesa nastajanja romana in mita, ki ga ubeseduje. Avtorica, ki je znana po tem, da si vzame veliko časa za raziskavo področja ali teme nastajajočega dela, piše, da se je v romanu Ana In v grobnicah sveta lotila nekakšne literarne arheologije. Sodobnemu bralcu je, kot piše, želela približati enega najstarejših mitov človeštva, mit o sumerski boginji Inani, hčeri boga in boginje meseca, vladarici mesta Uruk. Inana ali Ana In, kot jo tudi imenuje Olga Tokarczuk, je boginja ljubezni in vojne. V pričujočem romanu se pisateljica osredotoča na Inanin spust v podzemlje, v svet mrtvih, ter na njeno vrnitev v svet živih. Mit o potovanju v domovanje mrtvih in o vrnitvi v svet živih poznamo tudi iz babilonske zgodbe o Ištar in Tamuzu, grške pripovedi o Demetri in Perzefoni in iz drugih mitov, ki prav tako pokopljejo svoje junake, zato da se lahko znova dvignejo v življenje. Olga Tokarczuk je starodavni mit prestavila v nedoločeno prihodnost, v prostor znanstveno-tehnoloških izumov, mest, v katerih živijo odtujeni ljudje, v patriarhalni sistem, ki ne pozna empatije in kjer se mora ženski princip vedno znova bojevati za svoje pravice in priložnosti. Avtorica v študiji, ki spremlja roman, piše, da se je za več pripovedovalcev in pripovedovalk odločila zato, ker mite vedno pripoveduje »vsakdo in nihče«. V pripovedi tako spoznamo Inano skozi pripovedi njene zveste spremljevalke Nine Šubur/Ninšabur, (ki sebi pravi “jaz slehernica, ki pripovedujem”), sestre njenega moža Dumuzija Ane Gešti/Geštiane, Netija, vratarja v podzemlju, kjer kraljuje Inanina sestra, sumerske pesnice Enheduane (Enheduana je prva oseba v zgodovini svetovne književnosti, ki je podpisala svoja dela oziroma pri kateri je izpričano avtorstvo – napisala je kar nekaj pesnitev, v katerih slavi boginjo Inano), spoznamo pa tudi Inanine ljubimce, frizerja, kuharja in rikšarja, s katerimi komunicira. Ana In se v podzemlje, ki mu vlada njena sestra Ereškigal, potopi zato, da bi se udeležila pogreba sestrinega moža, vendar tega vidika Inanine zgodbe, kot pravi pisateljica, mit ne razvija. Izvirna zgodba govori tudi o tem, da je Inana želela sestro pahniti s prestola in je bila zato kaznovana s smrtjo, Ninšubur pa naj bi nato pri trojici bogov očetov prosila za njeno izpustitev. Jezik Olge Tokarczuk ima v romanu poseben ritem, spevnost, kakršno najdemo v obrednem jeziku. Avtorica se tako na bolj neposreden način poveže s starodavno mitologijo, s časom “pred veliko politično, družbeno in versko revolucijo, posledica katere je bil nastanek patriarhalnih človeških družb in – znotraj tega – patriarhalnega monoteizma,” kot v študiji piše Olga Tokarczuk. Cikličnosti sveta, v katerem bivata Inana in Ninšubur, svet, v katerem živimo, ne pozna več. To je svet ljudi, katerih “misli so pred njimi, za korak naprej, razporejene po točkah, nakupovalni seznami in delo, ki ga morajo opraviti; mehurčki v stripu”. Inana je kljub patriarhalnemu okolju nedefinirane prihodnosti, še vedno mogočna in svojeglava boginja. Ko prostovoljno stopi v podzemlje, prestopa meje dovoljenega, gre za uporniško, domala revolucionarno dejanje. Inana želi razdrobljen, fragmentiran svet spet narediti celovit, stakniti želi cikel življenja in smrti. Ana In in piska njene zgodbe se tako upirata odtujenosti potrošniške, izkoriščevalske, patriarhalne družbe sodobnega časa, ki mu vladajo brezsrčni, avtoritarni voditelji. Roman Ana In v grobnicah sveta že z naslovom nakazuje, da gre za razgradnjo in vnovično sestavo mita, ki polnomoči ženski glas. Prastaro, sedanje in prihodnje se v romanu sestavljajo skozi različne pripovedne spektre in se izpišejo v zgodbo, ki bralcu in bralki kliče tako, kot je vratar Neti zaklical Inani, ko je stala na pragu sestrinega kraljestva: “Pridi, Inana, vstopi.” Vstop v pripovedni svet Olge Tokarczuk je ponavadi več kot literarna pustolovščina, je vstop v mistično, v neizrekljivo, v praspomin, ki živi le še v mitski podobi.
Piše: Aljaž Krivec. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik, pisatelj, performer in glasbenik, znan tudi pod psevdonimom Soma Arsen, nas v zbirki Polovici naju vabi v svoj svet že s sugestivno naslovnico, opremljeno s sliko Marka Jakšeta, na kateri je prepoznati obraza krave in psa oziroma sodeč po Vrečarjevi referenci v eni od pesmi: telico in volka. Dušeči atmosferi, ki jo soustvarja prevladujoča rjavkasta barvna shema, je najti kontrapunkt v življenju ali celo duši, ki sije iz oči paru bitij na naslovnici. Naslov, ki si ga pesniška zbirka in slika z ovitka delita, morda sugerira razdvojenost, a tudi potencialni motiv ljubezni ali sopotništva skozi življenje. Pogojno je mogoče reči, da je ta v zbirki implicitno prisoten, a ni v ospredju. A to ne pomeni, da zbirke Polovici naju ne prevevajo neke podobe dvojin, le iz drugega reda so in morda jih je še lažje iskati v navezavi na barvno razsežnost ovitka, rjavo, ki lahko priklicuje zemeljsko. Poezija Tomislava Vrečarja je namreč karseda rudimentarna, pesmi so kratke, nenaslovljene, tudi prav veliko jih ni, so izrazito izčiščene, kratkih verzov, ne ovinkarijo, temveč brezkompromisno zagrizejo v jedrne podobe in motive. A ne gre le za rudimentarnost, temveč tudi za nekoliko temnejši ton poezije: po moji oceni se za Vrečarja pogosto značilna hedonistična podstat nekoliko umika. Drži, v njegovem delu je bilo mogoče zasledovati zrcaljenje erosa in tanatosa, a tokrat se zdi, da slednji prevladuje – vsaj, če se osredotočimo na eksplicitne razsežnosti njegove poezije, v tistih njenih delih, ki pokukajo nad gladino. Atmosfera, jedrno doživljanje sveta, morda celo nekakšen svetovni nazor, do nas ne pride nujno skozi oblikovno plat pesmi – ta se zdi rudimentarna zaradi specifičnega razumevanja poezije – prej je razloge za to razsežnost zbirke Polovici naju mogoče najti v nekaterih osrednjih ponavljajočih se pojmih. Eden izmed teh je jezik, za katerega se v veliki meri zdi, da vznika iz elementarnega, morda nam celo prikliče Zajčevo sintagmo Jezik iz zemlje. Tako v eni od Vrečarjevih pesmi preberemo »Kako slikaš? / Z jezikom. / Kako le? / Moj jezik je ud. / Ud? / Da. / Strašna mišica.« Skratka, strašna mišica strašnega delavca, če si izposodimo Rimbaudovo oznako za pesnika oz. pesnico. Na ta način jezik biva med idejnim in stvarnim, med pesmijo in fizičnim telesom, kar je le eden od znakov Vrečarjevega izhajanja iz temeljne zvezanosti jezika kot pojma in kot stvarnega dela anatomije. Drugi ponavljajoči se pojem je bržkone smrt. Ta se ravno tako spne z jezikom v verzih iz prve tretjine zbirke »Ko stegnem jezik, / mi ga smrt nazaj pospravi.« S tem je znova jasno nakazano, da smrt v zbirki Polovici naju ni le fizična smrt telesa, temveč tudi simbolna ali raje idejna, nekakšna smrt izraza, izrekanja. Tretji pojem, ki v zbirki morda predstavlja najbolj ključne nevralgične točke, pa sta izmenjujoči se podobi očeta in očetnjave, ki se v knjigi razmikata in primikata. Očetnjava se tu ne zdi kakorkoli narodno obarvana beseda, prej bi bilo mogoče reči, da jo Vrečar vzame prav zato, da bi lahko odvrgel to njeno razsežnost, s tem pa na nek način vendarle tudi presmisli samo besedo, ki postane preprosto prostor, narativ, ki ga definira oče – in to v povsem stvarni navezavi na smrt pesnikovega očeta Borisa Vrečarja ter smrt njegovega pesniškega, simbolnega očeta Tomaža Šalamuna, kot je mogoče razbrati tako v eni od pesmi kot v opisu zbirke, ki ga je pripravila založba. Vrečar se tudi na tej ravni zbirke ne odmakne od potopljenosti v specifične pojme. Kot ne gre zgolj za odnos do jezika ali smrti, tako tudi ne gre za odnos do očeta, temveč tako rekoč za bivanje v sami očetnjavi. A prav zaradi nenehnega in včasih težko določljivega prehajanja med pojmom očeta oziroma očetov in očetnjavo, se lahko prikrade večznačnost pojma, težavnost pomirjenja z njim. V Polovicah naju tako najdemo vse od podobe sinovega ubijanja očeta v pesmi iz druge polovice zbirke, kjer lahko preberemo »Sin umori očeta. / Kaj očeta? / Dva očeta!« prek vpeljave pojma apatrida v neki drugi pesmi pa do ambivalentnega razumevanja smrti in očeta v verzih: »Ti pizda, / oče! / Smrt se mi upira, / pogoltne me. / Ti me streš, / da me ona očedi.« Zdi se, da osrednji pojmi zbirke, torej jezik, smrt in oče oziroma očetnjava gradijo izrazito celovito podobo bivanja ali kar obstoja. Od začetka, preko izraza, komunikacije s svetom, občutenja lastnega fizičnega telesa, pa vse do konca. Vsaka od teh razsežnosti obstoja je trdno zvezana z vsemi drugimi in vsaka od njih ustreza tako neotipljivemu, skoraj arhetipskemu, kakor tudi izrazito fizičnemu. Je v pesniški zbirki Tomislava Vrečarja Polovici naju mogoče najti zanj značilno, pogojno rečeno, pankovsko estetiko? Seveda je, gotovo je razvidna že iz nekaterih navedenih verzov, a tu ne gre, kot je morda običajno, za nekakšno nepomirjenost z okolico in otipljivim, pank namesto tega postane sama narava bivanja v svetu, takšnem kot je, ne glede na časoprostor. Zbirka s tem sintetizira različne ravni Vrečarjevega izraza v heterogeno, a vendarle prelivajočo se celoto.
Piše: Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Knjiga Primoža Reparja Saga o prostosti duše je sestavljena iz več problemskih sklopov, in sicer: razgrnitve avtorjeve izvirne filozofije, utemeljene na Kierkegaardovi misli in personalizmu, kritičnosti do pojavov sodobnega sveta, premišljevanju o haikuju, pisanju o Gogoljevem delu Taras Bulba, skicah nove metafizike Béle Hamvasa, možnostih novega branja Ivana Cankarja in ocenjevanju pesniških zbirk. Nekatera avtorjeva stališča so oblikovana dialoško – kot odgovori na vprašanja Stanislave Chrobákove in Marjane Lavrič. Primož Repar je znan kot prevajalec Kierkegaardovih del iz izvirnikov. Spoznanja tako imenovanega očeta eksistencializma so se ga dotaknila že v zgodnji mladosti. Opus danskega misleca je izhodišče za Reparjev humanizem. Prizadeva si za novo paradigmo, sestavljeno iz nove oekonomije kot zbirne skupnosti in skupnega doma, nove pravde v pomenu pravičnosti, nove družabnosti kot prvega pogoja kakršnekoli družbe in politike ljubezni, tako rekoč edine možne rešitve v svetu. Zasnoval je humanističen projekt, v katerem so tudi prvine utopičnosti in vidiki najstva. Izhaja iz tistega, kar je v svetu in med ljudmi narobe, in se zavzema za to, kako bi moralo biti vse skupaj videti in kakšno naj bo. Poudarja pomen posamičnika in njegove odgovornosti, pristen odnos do bližnjika in dobre medčloveške odnose nasploh. Zanj sta odločilna individualizem in singularnost, tudi transcendenca je tista, ki je kot hotenje po večnosti in presežnosti neke vrste določilo minljivega človeka. Avtor je kritičen do hrematizma oziroma pohlepne ekonomije in drugih pojavnih oblik neoliberalnega kapitalizma, zlasti izkoriščanja, prekarnega dela in potrošništva. Spominja se tudi omejitev v času epidemije korona virusa. Kljub neposredni kritičnosti ohranja svojevrstni optimizem, upanje in zaupanje v ljubezen, in med drugim pravi: »Ko ljubimo, dajemo sebe transcendenci kot drugemu. Ko udejanjamo ljubezen, smo pristali v politiko ljubezni namesto sovraštva, politiko sprave z mrtvimi in pomiritve med živimi, politiko bivanjskega preobrata, se pustimo graditi gradnikom ljubezni, tako sebi, ko to dopustimo tudi drugim, izgrajujemo resnico, ki je resnica zame, ki je resnica moje samotranscendence oziroma sebetranscendence.« Politika ljubezni med drugim pomeni solidarnost in sožitje med ljudmi. Avtor si prizadeva tudi za ohranjanje narave, glede nove tehnologije pa opozarja na pasti in hkrati priznava dobre strani njene uporabe, tako pretok informacij kot povezovanje v svetu. Poznavanje haikuja in vednost o njem Primož Repar podaja v pogovoru s filozofinjo, pesnico in publicistko Stanislavo Chrobákovo, slovaško umetnico in teoretičarko, ki je v letih bivanja pri nas veliko prispevala h kulturnim in drugim stikom med Slovenijo in Slovaško ter v slovenski ustvarjalnosti zapustila pomembno in vidno sled. Založba in revija Apokalipsa s podnaslovom Revija za preboj v živo kulturo haikuju posvečata veliko pozornosti, postal naj bi celo eden zaščitnih znakov njune založniške filozofije. Haiku izraža eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s posebno osvetlitvijo. Repar priznava, da se haikuji, kakršne ustvarja, nočejo držati kakih omejujočih pravil, temveč se bolj ravnajo po svojem lastnem notranjem ritmu; sam se je izvirno in inovativno domislil celo dvojnih haikujev. Avtor pravi, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku kot čista poezija pojavlja kot dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti. Primož Repar piše v esejističnem in literariziranem slogu, tudi poetičnem, in uporablja eksistencialije, a kljub temu je njegovo pisanje filozofsko koherentno ter zasnovano na široki in poglobljeni filozofski vednosti. Na koncu knjige je predstavljeno Reparjevo bogato literarno, filozofsko, uredniško, založniško in organizacijsko delo. Njegova doktorska disertacija o Kierkegaardu iz leta 2009 je pomenila pionirsko delo te vrste na Slovenskem. Reparjevo delovanje je odmevno tudi v mednarodnem prostoru. Kot neodvisni raziskovalec in vodja strokovnih programov pri Srednjeevropskem raziskovalnem inštitutu Sørena Kierkegaarda sodeluje na številnih evropskih univerzah in inštitutih in občasno predava na njih; tako je na primer leta 2018 v Pekingu na Kitajskem govoril o politiki ljubezni in soorganiziral predavanja na omizjih, povezanih s Kierkegaardovo mislijo. Primož Repar je tudi prejemnik več nagrad in priznanj, njegove knjige so prevedene v tuje jezike. Jurij Hudolin na zavihku platnic piše, da je Reparjeva Saga o prostosti duše avtorefleksija in tudi samokritika. Kdor pa je tega zmožen, velja za ustvarjalca, ki mu zaupamo in z radovednostjo segamo po njegovih knjigah.
Piše Miša Gams. Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. O avtorju oziroma avtorici pričujočega romana ni znanega kaj dosti, razen tega, da se je v lani s pričujočim delom prijavila na natečaj modra ptica in prišla v ožji izbor nominirancev. Evo me, tu sem je v osnovi ljubezenski roman, v katerem se protagonistka Duša v obdobju epidemije spopada z najrazličnejšimi izzivi v zakonu z dvajset let starejšim možem, zato se vse bolj zateka v obujanje spominov na otroštvo in avantur z nekdanjimi ljubimci. Kronološko gledano se zgodba odvija v obdobju med marcem 2020, ko so se pojavili prvi epidemiološki ukrepi, in decembrom 2021, ko pride do ločitve zakona in njene selitve. Čeprav med branjem nimamo občutka, da bi epidemija in državni ukrepi na področju varovanja zdravja protagonistko omejevali v vsakdanjem življenju, saj ima ne nazadnje privilegij, da živi z možem v ogromni hiši, kot raziskovalka trikotne glagolice pa je na “samoizolacijo” že tako in tako navajena, a kljub temu občuti nelagodje in nemoč zaradi prepovedi obiskovanja drugih občin in poučevanja na daljavo: “Gledala je te mlade ljudi, kako zdolgočaseno buljijo v kamero. Oziroma spijo za izklopljenimi kamerami. Ali igrajo igrice ali že kaj. Vedno je neprijetno, ampak zdaj se sploh ni mogla osredotočiti na snov, čeprav je bila njena najljubša.” Njen vsakdanjik je poln obveznosti, med katerimi dirja sem in tja po prestolnici, le torke ima rezervirane za kosila možem, zato bralec ne razume, kako se ji uspe vse bolj prepirati in zatekati v sanjski svet, ki jo le še bolj drži v primežu neodločnosti in vzdrževanja statusa quo. Ko se začnejo petkovi protesti kolesarjev, se nikakor ne more odločiti, ali bi bila zadeva primerna zanjo – na eni strani ji mož s pokroviteljsko držo modrega starca sugerira, da protestniki na ta način le provocirajo in izzivajo oblast, po drugi strani jo udeležba prijateljice Darje, ki se na protest odpravi kar z Norveške, in šarmantnega sodelavca Andreja spodbudita, da se kljub predsodkom in strahovom zlije z množico: “Na trgu je prihajalo do prerivanja. Mogoče ima pa Martin prav, mogoče pa izzivajo in ne bi smeli. Če ne bi izzivali, bi bilo mogoče čisto v redu. Mogoče bi morali vsi ostati doma. Ampak to vseeno ni prav. Misli so ji skakale sem ter tja, polaščal se je je nemir.” V romanu nenehno pričakujemo, da bo Duša oblikovala neko svoje trdno stališče do epidemioloških ukrepov in do protestniškega gibanja, vendar si vse bolj priznava, da o politiki nima pojma in da se ob petkih znajde v središču mesta le zaradi enigmatične kolektivne energije in zaljubljenosti v mlajšega kolega. Po drugi strani pa postaja vse bolj odločna v odnosu do starejših sodelavcev na fakulteti, ki jo mimogrede grabijo za zadnjico in ji ukinjajo financiranje raziskav. Do potankosti razvije obrambne mehanizme, ki ji omogočajo preživetje v akademski ustanovi in sladkosti retoričnega maščevanja, ki jih nezavedno pobere iz dialogov, v katere jo manipulativno vpleta njen mož, ki moralistične pogovore zaključuje s stavkom: “A prav zato te imam rad.” Z glavno junakinjo romana Evo me, tu sem se težko poistovetimo, saj Vanja Krajnc ne orisuje njenih težav ob prehajanju občinskih mej in boja z birokratskimi mlini na veter v času epidemije – njen prestižni akademski status ji namreč daje privilegij, da vse epidemiološke ovire odpravi z zamahom ene roke, izredne delovne razmere pa ji omogočajo le še več časa za obujanje spomina na pred kratkim umrlega ljubimca, s katerim si je privoščila avanturo v Pragi. Ko ob novici, da njena najboljša prijateljica Darja kupuje hišo njene mame, v kateri je večji del življenja odraščala, začne tudi sama zbirati denar za odkup, a se kljub pravočasno zbranim financam v zadnjem trenutku premisli in odide z možem na vikend v Brdih, ki ga ne mara. Po dobrem letu tuhtanja le zbere pogum, da si v Ljubljani poišče stanovanje in se preseli, saj pri homoseksualnem sosedu najde sorodno dušo za prijateljevanje. Romanu Evo me, tu sem tako lahko očitamo nezadosten in preveč enostranski psihološki oris junakov, ki so večinoma predstavljeni kot zdolgočaseni naduteži z neizoblikovanimi vrednostnimi sodbami, popolnim mankom kritičnega uma, politično pasivnostjo in narcisoidno zaljubljenostjo v samega sebe. Večina protagonistov se vrti v neskončnem krogu spolnih zlorab in varanja, spet drugi se znajdejo v vrtincu nevrotičnega hrepenenja in samoobžalovanja. Deklica s svetlimi lasmi in modrimi očmi, ki se pojavlja v njenih dnevnih fantazijah in za roko drži svojega nesojenega očeta, Dušinega prezgodaj umrlega ljubimca, je prikaz sugestivne moči, ki jo imajo iluzije, hkrati pa kaže psihopatološki obraz družbe, ki je – zlasti z ideološko frazo “Ostani doma” (sam s sabo) – s slavljenjem individualizma zabila zadnji žebelj v krsto družinskega življenja in medgeneracijskega druženja ter zavoljo vere v absolutizem zdravja žrtvovala celo paleto vrednot. Dramaturško zgradbo romana rešujejo dinamični dialogi, ki blažijo vtis pomanjkljivega besednega zaklada in poenostavljene jezikovne strukture, ki ga bralec dobi že na prvih straneh knjige. Čeprav zgodbi primanjkuje “žmohta”, nas radovednost, ali bo protagonistki vendarle uspelo zbrati pogum za naslednji korak, pripelje do tega, da se postopoma le prebijemo do zaključka, v katerem se junakinja znajde sama z začasno zamrznjenimi iluzijami v svojem novem stanovanju in si (trepetajoč pod odejo) prizna resnico, oguljeno do bistva: “Evo me, tu sem.”
V ljubljanskem Miniteatru je na ogled nova lutkovna predstava Obisk pri soncu pri kateri so združili moči slovenski, poljski in ukrajinski umetniki. Pod režijo in glasbo se podpisuje poljski lutkar in igralec Marcin Marzec, lutke je ustvarila ukrajinska umetnica Elvira Bosovych, v glavnih vlogah pa nastopata Voranc Boh in Robert Korošec. USTVARJALCI: Besedilo, glasba in režija: Marcin Marzec Prevajalka: Tina Podržaj Scena, lutke, kostumi: Elvira Bosovych Igrata: Voranc Boh Robert Korošec Premiera: 25. maj 2023
Ocena filma Izvirni naslov: Leonora addio Režiser: Paolo Taviani Nastopajo: Fabrizio Ferracane, Matteo Pittiruti, Dania Marino, Dora Becker, Claudio Bigagli, Roberto Herlitzka (glas) Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Luigi Pirandello, Nobelov nagrajenec za književnost leta 1934, je eden največjih eksistencialistov prejšnjega, z novimi vprašanji o eksistenci zaznamovanega stoletja. Stoletja, zaznamovanega tudi z neobičajno epiko, trpljenjem, herojstvom in zločinstvom. Dramatik in romanopisec je umrl dve leti po prejemu Nobelove nagrade, v navodilih o svojem pogrebu pa je izrazil željo, da bi njegova smrt minila v tišini. Zgodilo se je ravno nasprotno. Sam, ki je z lastnim odnosom do smrti odstopal od pompa svojega zgodovinskega obdobja, se je po njej znašel sredi simbolnih vojn. Njegov pepel je doživel tri pogrebe, toda tiste, ki so si želeli udomačiti njegovo smrt, je s svojim delom in idejami nagovarjal še pozneje. Tudi potem, ko je umrl, je bil močnejši od tistih, ki so rokovali z njegovim pepelom. Nobeno prestavljanje žare ni moglo preglasiti njegovega sporočila, ki je tudi v jedru filma Zbogom, Leonora. Tu je vizualna poezija, ki se izdatno napaja v mediju, ki je bil lasten samemu Pirandellu, namreč v teatru. V njem je vse polno navidezno enostavnih in statičnih prizorov. Minimalizem je posrečen, režija izraža izjemno umetniško lucidnost, saj vsako gibanje in detajl potem še bolj poudari. Glavna statična scena izpostavi detajl, ki se odvije na drugem koncu »odra«, v novi mikrosceni. Izjemno pomembna je tudi fotografija, ki s poudarjanjem odtenkov in s filtri ustvari svojstvene dramatične učinke. Montiranje zgodovinskih posnetkov nas od dogajanja ne oddaljuje, temveč mu daje dodatno prepričljivost: zbližuje fikcijsko in dokumentarno. Poudarek na zgovornih mikrodogodkih, ki gradijo veličasten vtis o obdobju, izhaja tudi iz dejstva, da je dialogov in sploh besed malo. Tudi te, ki so, so vsakdanje, izhajajo iz nesporazumov ali običajnih dilem, čeprav od njih vsakokrat znova pričakujemo nekakšno veličino. Zgovorne so ravno v svoji nepričakovani skromnosti. V svoji običajnosti še bolj poudarjajo živost oživljenega časa. Odnosi med ljudmi v večji meri temeljijo na gestah in izrazih obraza. Film Zbogom, Leonora uporabi elemente gledališča, vendar to stori tako, da še bolj poudari svojo filmsko naravo. Svojega sporočila nam nikoli ne moli pod nos. Včasih se zazdi, da je poetizacija z zamolki, ki se vlečejo v navidezno vsakdanje prizore, celo pretirana. Na koncu pa se s kratko, a umetniško nabito ekranizacijo Pirandellove zgodbe, napisane pred samo smrtjo, zgodbe o italijanskem dečku, ki je v New Yorku ubil deklico, soočimo s temeljnim problemom. Iz njega lahko potegnemo vprašanje – ali bi bilo življenje brez obzorja smrtnosti zanimivo? Ali bi lahko razumeli neminljivo, če ne bi bili minljivi? Sredi sličic, ki ustvarjajo fresko dobe, so majhne zareze, v katerih bivamo sami, vedno znova, in vsak med nami, v kateremkoli času. V morju časa se nikoli ne utopimo ravno zato, ker mu vsakič znova vse generacije zastavljamo ista vprašanja.
Piše: Miša Gams, bereta Barbara Zupan in Jure Franko. Esada Babačića poznamo zlasti kot pesnika. Prvenec Kavala je izdal leta 1986, po njem pa je napisal še dvanajst pesniških zbirk. Z nekaterimi je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado, za desetletni pesniški opus pa je leta 2014 prejel nagrado velenjica. Zadnja leta se je preizkušal tudi v pisanju esejev in za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg leta 2020 prejel Rožančevo nagrado. Marsikdo ga pozna tudi kot novinarja, tekstopisca, scenarista in režiserja ter nekdanjega člana pankovske skupine Via Ofenziva, ki mu je založba FV na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja podelila nagrado za najboljšo pankovsko pesem o Titu, oblast pa je od njega večkrat zahtevala obrazložitev ozadja nastanka politično sporne pesmi z naslovom Lili Marlen. Roman Balkonci je avtobiografska pripoved o čuvaju v Muzeju moderne umetnosti, ki med čakanjem na obiskovalce obuja spomine na otroštvo, preživeto v soseski Vodmat, ter na viharna leta, zaznamovana s številnimi pankovskimi koncerti in preganjanjem s strani vladajoče komunistične partije, ki je pankerje javnosti predstavljala kot zagovornike nacističnega režima. Naslov romana Babačić duhovito pojasnjuje kot izpeljanko iz besede Balkanci, pri čemer ima v mislih proletarske priseljence iz južnih jugoslovanskih republik, ki si sicer ne morejo privoščiti dopusta na morju, lahko pa z balkona ponosno motrijo košarkarske tekme in drugo dogajanje v okolici: “Jaz sem Balkonec, moj oče je bil Balkonec. Vse, kar smo videli, smo videli z balkona. In to je bilo dovolj. Ko smo bili posebej ponosni, smo stopili na balkon in se zazrli nekam v daljavo.” Balkon je tako nekakšna metafora za iluzijo srečnega življenja, kot jo predstavlja tudi inštalacija snežnega tuša ruskega umetnika Vadima Fiškina, pod katero se ob zvokih havajske glasbe fotografirajo obiskovalci Muzeja moderne umetnosti po obisku Punk muzeja v prvem nadstropju. Babačić, ki je tudi v resnici idejni pobudnik in organizator Punk muzeja, se tako počuti kot sam svoj eksponat in hkrati kot parodija samega sebe. Medtem ko se pri Fiškinovi inštalaciji počuti kot čuvaj v znanstvenofantastičnem koncentracijskem taborišču, kjer vsakemu turistu posebej pojasnjuje, da mora s pritiskom na gumb povedati svoje ime, da dobi dozo snežnega meteža sebi v čast, se eno nadstropje nižje lahko dotakne pankovskih fanzinov in fotografij svojih prijateljev ter se kot Alica v čudežni deželi znajde v časovni luknji, iz katere ni pobega. V nekem trenutku celo pomisli, da bo za vselej ostal zaprt v tem prostoru kot bizarni animator samemu sebi, medtem ko bodo drugi iskali čim hitrejši izhod. Pri tem se spomni tudi na begunce, ki v želji po pobegu iz ekonomsko nestabilnih držav tvegajo življenje, in se resignirano vpraša: “Kam lahko pobegnem jaz, ki me je Evropa razočarala? Bom ostal za vedno zaprt sem notri, kot eksponat na koncu zgodovine? In kaj bi se zgodilo, če bi res ostal? Mimo bodo hodili turisti in se naslajali, kreten, bodo rekli in se naslajali. Ni ti več treba skočiti iz enajstega nadstropja, dovolj je obstati, se truditi, piti, jesti, ljubiti, kupovati in plačevati položnice. Lahko se boriš ali pa počepneš: tretje poti ni.” Babačić v knjigi Balkonci večkrat obudi spomin na prijatelja Braneta Bitenca, pesnika in pevca skupin Berlinski zid in Otroci socializma, s katerim ga poleg podobnih življenjskih nazorov in prvinske ljubezni do poezije veže tudi slaba vest zaradi družinskih travm, ki se vlečejo iz ene generacije v drugo. Pri njegovi življenjski zgodbi trči ob številne lastne eksistencialne zidove in vprašanja, pri čemer ve, da nikdar ne bo prejel jasnega odgovora. V nekem trenutku se zateče k terapevtki, ki mu da jasno vedeti, da obstajata le dve vrsti ljudi – tisti, ki se borijo oz. ki se v procesu socializacije normalizirajo, in tisti, ki zaradi nemoči pokleknejo. Spraševanje o okoliščinah Branetovega samomora zaznamuje zadnja poglavja v romanu, kot so ga pred tem obeležila razmišljanja o človekovem značaju in spoznanje, da so v obdobju tranzicije in kapitalizmu najbolj “nasrkali” tisti pankerji, ki za nobeno ceno niso prodali svoje duše in prepričanj. Zdaj, ko gleda nazaj, so mu stvari bolj jasne: samo tisti, ki so zaradi družinskih, prijateljskih ali političnih zvez dobili službo in so “pri koritu”, imajo možnost užiti srečo, izkoristiti umetniški potencial entuziastov in ga do dna izpiti, vsi drugi ostajajo podplačani prekarni delavci, “balkonci”, ki v iskanju inspiracije plezajo v višave, od koder je padec v siromaštvo in nihilizem še toliko bolj (samo)destruktiven: “Ljudje, ki imajo srečo, so neizprosni do tistih, ki je nimajo. Povrhu želijo priznanje, da so si jo priborili, zanjo krvaveli in se žrtvovali. Ker so jo v največ primerih podedovali, skupaj z družinskim blagom in vezami. /…/ V takšni deželi se je izgubil tudi Brane, tako kot mnogi drugi ljudje duha. In ko je duša enkrat poškodovana, je ni več mogoče zdraviti s tabletami.” Ko Babačić znancu, ki ga sreča na ulici, pripoveduje zgodbo o dveh psiholoških tipih ljudi – avtističnem in nezmožnem izražanja čustev ter drugem, ki sicer simpatizira z lačnim človekom, a mu kljub temu ne da kosa kruha – se v celoti znajde v slengovskem jeziku. Ob opisih Branetovih zadnjih dni pa jezik deluje raztrgano, nepovezano, malodane shizofreno: “… tudi uničevanje te iste igračke … mi smo to od nekdaj počeli … midva sva to počela, Brane … to je poezija … ohranjanje otroka … brezmejno … zato velja pesništvo za najčistejšo in najbolj iskreno zvrst; pripovedništvo je že distanca, razmislek, poezija bi morala biti pristno osnovno čustvo, zato je intelektualistična poezija v resnici strah pred samim seboj …” V prvem delu romana Balkonci je jezik precej jasen in občasno kvečjemu preide v pogovornost in sleng s fragmenti srbohrvatizmov, v drugem delu pa se povsem razpusti na posamezne ločene dele, ki sovpadejo z žalostjo protagonista. Ta se vsak trenutek bolj zaveda, da časa ne more zavrteti nazaj in da so spomini vse, kar nam na koncu ostane. Babačić bralcu ponudi filozofski prerez nedavnega obdobja, v katerem sta iskrenost in zaupanje še imela svoj pomen, kot tudi zgodbo o posebnem prijateljstvu, ki ga lahko dojamejo le pristni “balkonci” ...
Piše: Jera Krečič. Bereta Barbara Zupan in Jure Franko. Josef Winkler zaseda mesto v vrsti velikih koroških avtorjev prejšnjega in tega stoletja, kot so Peter Handke, Florjan Lipuš, Ingeborg Bachmann, Robert Musil, Gert Jonke, Maja Haderlap in drugi. Čeprav je bil rojen v severnem delu Koroške, kakih sto kilometrov od slovenske manjšine, je zaslužen, da se velika avstrijska državna nagrada za literaturo, največje umetniško priznanje republike Avstrije, ne podeljuje več le za literaturo izključno v nemškem jeziku. Tako jo je leta 2018 po njegovi zaslugi prejel Florjan Lipuš. Literatura Josefa Winklerja, rojenega v zakotni koroški vasi, je tako kot pri drugih avtorjih in avtoricah avstrijske Koroške precej zaznamovana z okoljem, iz katerega izhaja. Čeprav je novela Natura morta postavljena v sosednjo Italijo, v Rim, v njej odsevajo teme, ki pisatelja tako in drugače zaznamujejo že vse življenje: vsakdanja beda, verska zlaganost in predvsem smrt. Pisatelj pravi, da sta ga je že ob zgodnjem prebiranju svetovnih klasikov vedno zanimala slog in oblika pisateljeve govorice, veliko manj pa sama zgodba. To je čutiti tudi v noveli Natura morta, ki jo gradi predvsem izjemno koncizna in neposredna pripoved. Bralci sledimo dnevu 16-letnega postavnega prodajalca rib Piccoletta, ki pa je le ena od figur veličastne baročne slike. »Med mladimi cigankami, ki so posedale na tleh in se kratkočasile s svojimi otroki, je bilo tudi dekle, ki je prodajalo šampon za lase in imelo na podlakti tetovirano modro srce. Medtem ko je visoko dvigovala in ponujala rumen jajčni šampon, je otroku, ki ji je počez ležal v naročju, glavica visela čez njeno stegno. Pred stojnico se je ustavila ženska z majhno, do kože postriženo psičko, mešanico jazbečarja in pinča. Samo na ušesih in na repu je psička še imela nekaj dlake, celo seske je imela gladko obrite. Mlad prodajalec kokošjega mesa si je s ključnico in privzdignjeno ramo pritiskal telefon k licu in ušesu, med pogovorom pa še živi kokoši, ki je s široko razprtim kljunom srepela predse, odsekal glavo. Krvavečo glavo je odvrgel k drugim na tleh ležečim kokošjim glavam in krempljem. V trebuh otrebljene kokoši je v smehu – v zabavo drugih prodajalcev mesa – stlačil pest češenj.« Vrtinec približno stotih kvadratnih metrov v središču Rima, med trgom Vittoria Emanueleja in vrati bazilike sv. Petra v Vatikanu, je opisan filigransko, v svoji neposrednosti na trenutke tudi neprijetno. S prvo besedo bralci postanemo del dogajanja v noveli: na tržnici, v gostilni, prodajalni spominkov, pred cerkvijo in v njej. Pisano tržnico, polno mrtvih in umirajočih najrazličnejših živali, gnilega sadja in bizarnih likov, ki prodajajo, kupujejo, prosjačijo, prek mikroskopiskih naturalističnih opisov lahko začutimo, zavohamo, zaslišimo. Tako kot je med njimi čutiti spolno poželenje ter prikrito in odkrito erotiko, se po ulicah pretakajo živalska kri in žolč, sok zrelega sadja, blagoslovljena voda in sperma. Sobivanje svetega in vsakdanjega v Winklerjevih besedah doseže nov nivo. Fluorescentna razpela in plastični rožni venci sobivajo z redovnicami, ki na tržnici kupujejo zrelo sadje in so, tako kot vse drugo, predmet pohote mimoidočih obiskovalcev, ki se pred vrati cerkve slačijo in si natikajo dolge hlače, da bi spodobno oblečeni stopili v cerkev. Zelo pomembna tema, ki je Josefa Winklerja zaznamovala že v otroški dobi in se pojavi prav v vseh njegovih literarnih delih, pa je smrt. V skladu z zakonitostmi novele nas presenetljiv smrtni dogodek ustavi tudi v Naturi morte, ustavi pa tudi vrtinec dogajanja na trgu. Truplo postane strašljiv del naslikanega tihožitja, le nekaj metrov oddaljena Michelangelova Pietá in neusahljiv dež pa dobita nove razsežnosti, ki prepad med svetim in vsakdanjim zamajeta v novem odtenku.
Piše Matej Bogataj, bere Igor Velše. Peter Božič sodi med pionirje moderne pisave, z Lojzetom Kovačičem in Andrejem Hiengom so pisali o lastnem življenju v od vojne razrušeni deželi, o ideoloških imperativih povojne obnove in, predvsem Božič, o marginalcih, ki se z ne vedno pokončno in uporno držo prebirajo skozi življenje. Med njimi je bil Hieng najbolj izobražen in seznanjen z dogajanjem v svetu, njegovo spogledovanje s sočasno evropsko prozo je nedvomno, Kovačič je najbolj občutil tujstvo in se predajal dosledni in neprizanesljivi introspekciji ter gradil na detajlih, ki se vračajo, Božič pa je bil – vsaj v dramatiki, recimo v igrah o Krišu, ki je enkrat vedomec in drugič komisar, ali v Španski kraljici – najbližje dramatiki absurda, to pa odmeva tudi v njegovi prozi. Božičevi romani že z naslovi problematizirajo in opozarjajo na to družbeno obrobje; Na robu zemlje ali Jaz sem ubil Anito se dogajata med klateži in pijanci. Predvsem v njegovih kasnejših romanih, recimo v Zdaj, ko je nova oblast, so družbene funkcije pogosto poljubne, v dogajanju okoli psihiatrične ustanove posamezniki zlahka prehajajo iz notranjosti ustanove, torej iz vrst zaposlenih, med hospitalizirane, in tisti, ki naj bi skrbeli za red, se pogosto znajdejo na drugi strani zakona. Vse to opozarja, da so vloge v družbi zamenljive, da posamezniki vstopajo v vloge in da je celotna družba pravzaprav igra, tudi kadar ima to za posameznike resne posledice. Najpomembnejši Božičev roman je nedvomno Očeta Vincenca smrt, v katerem popisuje vračanje pripadnikov različnih nacionalnosti domov po koncu druge svetovne vojne, nizke moralne standarde med družbeno devastiranimi prisilnimi delavci. izgnanimi v rajh, predvsem pa težko in negotovo ozračje, ki jih spremlja skozi v vojni prizadeta in opustošena mesta in pokrajine. Roman ima morda težo pričevanja, saj je bil Božič v okolici Dresdna v času tako imenovane obločne toplote, ko sta se v mestu zaradi zavezniškega bombardiranja talila jeklo in beton. Kot vojni ujetnik je to doživel tudi Kurt Vonnegut in popisal v romanu Klavnica pet, le da se Vonnegutov zmedeni ameriški vojak Billy iztakne iz časa in doživi shizoidni preskok, v katerem se znajde v živalskem vrtu Nezemljanov z najlepšo na planetu, Božičevi opisi pa so realistični, težki, napisani v zatikajočem se jeziku, ki dobro zadene negotovost takratnega časa, dezorientiranost, strahove in otopelost razseljencev v rajhu iz njegove bližnje in daljne okolice. Božič je pisal tudi o lumpenproletarcih v lokalih. Šumiju, največjemu med malimi bifeji, in pesniku Vojinu Kovaču Chubbyju je posvečen roman Chubby was here, ki je dobil naslov po legendarnem napisu v lokalu na višini, ki jo je dosegel samo omenjeni. Ta napis predstavlja pripovedovalcu zadnjo oporo v realnosti, vse ostalo se ruši in relativizira. Le opomnik, da je Chubby nekoga čakal, pa ga ni bilo, in ga je z muralom obvestil, da je bil tam, ga rešuje pred padcem v brezno niča in eksistencialistične groze. Ko oblasti sploh ni je gradivo za roman, ki ni doživelo končne avtorske redakcije. Dogaja se v času lokala z imenom Mesing, ki se danes imenuje Opera bar, torej v začetku petdesetih let, čeprav je pripovedna perspektiva z začetkov devetdesetih. Božiču, ki se izmika, da je brez osebne izkaznice in ga zato občasno zaprejo, dovolijo delati maturo, potem ko so ga prej vrgli iz mariborske gimnazije, Gregor Strniša je ravno prišel iz kamnoloma, na kar je bil obojen zaradi bratovega emigriranja po vojni. V lokalu, kjer streže in na puf daje Anita iz enega Božičevih romanov, se zbira vesela družba – Taras Kermauner in Dominik Smole, tam Božič in Strniša pijeta, modrujeta in moralizirata, vmes gledata in še bolj opravljata druge goste in zaideta tudi v legendarni Rio, kamor hodi Lojze Kovačič, vendar sta do tistih, ki jim je z objavo uspelo, zadržana. Enkrat vmes se odločita, da bosta obračunala s Kermaunerjem in njegovo držo, da ga bosta preizkusila, in Božič pade v Mali graben in bi utonil, če ne bi bil Strniša toliko večji, da ga je izvlekel. Ko oblasti sploh ni kaže petdeseta kot živahno in razgibano obdobje, podobno kot so se menjavale revije, so se menjali tudi prostori druženja. Ljubljana tistega časa ni premogla veliko možnosti, njeno kulturno življenje je potekalo v lokalih, zato so se vsi poznali, udbaši in prekaljeni pivci in intelektualci, sploh vsi. Pisanje tudi tokrat zvesto sledi Božičevemu miselnemu toku, razkriva aporije tistega časa in pred nami naniza pisano druščino, med katerimi so tudi moderni klasiki in kakšen zoprnik, od Josipa Vidmarja do Ivana Mraka, Marjana Rožanca in gledališke, filmske in likovne scene. Gre za dragoceno, živahno in z globokim uvidom ter anarhoidnim poprhom napisan portret mesta, za krokije iz pivskega in kulturnega življenja, med katerima takrat ni bilo bistvene razlike. Gre skoraj za Božičeve ljubljanske razglednice, v katerih vidimo, da je bila oblast glasna, ampak nekako slepa in rahlo neumna; naslov pa je priskrbelo spoznanje, da je mogoče živeti brez identitete, tudi brez osebne izkaznice, da je mogoče živeti polno mimo predpisanih vlog. To pisanje je pomemben dokument časa, kaže tudi Božičevo posmehljivost do centrov moči in ponuja precej živahnih skic in portretov sopivcev in spolnih profesionalk, po katerih so neustavljivo hrepeneli.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bere Jure Franko. Knjigo Marka Elsnerja Grošlja Ta trenutek v moji glavi zaznamuje zapletena soodvisnost različnih pristopov njegove lirske pripovedi, ki jo sestavljajo poezija v prostem verzu z naslovi ali brez njih, številne opombe, zapisi pod črto, celo pesmi pod črto in daljši ali krajši eseji. Ti večinoma obsežni fragmenti so grajeni drug za drugim, koncizno in s potrebno širino, kar je uspešna strategija, ki v bralčev razmislek pritegne zelo širok nabor tem in problemov. Ne le enkrat lirski subjekt napiše, da črpa Iz Rdeče mape, zanjo ima tudi kratico IRM, ki se v opombi razkrije na koncu dolgega, v obliki poetičnega eseja zapisanega uvoda. S svojimi pesmimi in zapisi jo je napolnil s prav fascinantno vsebinsko raznolikostjo. V zgodovini umetnosti so imele beležke za literate – tako kot za slikarje skice – pomembno mesto v ustvarjalnem procesu: niso bile razumljene kot končno delo, namenjeno očem javnosti. Tudi danes si marsikateri pisec sprotno misel kot opombo zapiše v beležko, da ne bi ušla iz glave. Iz nekaterih takšnih idej se nato v procesu spreminjanja, zorenja, opuščanja in dodajanja zgodi kaj večjega, iz nekaterih, ko se sreča več srečnih okoliščin in v katerih je izvorna ideja dovolj klena, lahko nastanejo kompleksnejša umetniška dela. V njegovi rdeči mapi se je tako znašla poezija kot niz podob, asociacij, spominov na potovanja in na doživljanje glasbe, literature, slikarstva in narave ter razmišljanje o poeziji in stanju sveta. Zdi se, kot da bi zabeležke nastajale spontano, ne da bi jih razvrščal in brez vnaprejšnjega razmisleka o tem, ali bo iz teh raznovrstnih zapisov kaj nastalo. Kajti »Rdeča mapa pogoltne vse.« Ampak rokopisa IRM, kot pravi v uvodnem eseju, v resnici nima pri sebi, vse dela po spominu. Vse najde zgolj v sebi, torej v spominu na nekaj, v spominu pred-stave, kjer se razprostirajo vse »možnosti v eter vtisnjenih besed«. Skupek navidezno naključnih paberkovanj torej ni zgolj poskus prebijanja skozi goščavo besed, že v začetnih pesmih napovedani cilj je drugačen. Za pesnika, zlepljenega s tekstom, ki nastaja znotraj njega, je poezija tako Nedokončana pesnitev iz beležnice kot pot v neznano, slikarka razodetja ali pekoči plamen, a tudi šumenje potoka, šelestenje jezika, hrepenenje po tišini: »Vsako jutro sem postavljen pred enako zadrego: / kako začeti tekst, kako vstopiti v zven ritma, / najti idejo, ki mi bo odprla vrata v stišanost.« V prejšnji knjigi Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem Van Goghovo uho prevladuje pesnikovo subjektivno doživljanje. Neulovljivi verzi segajo onkraj, komaj zaznavno valujoči, slutljivi, močno občuteni, presežni. Niz pesmi brez naslovov je poln čudovitih pustolovščin in spraševanj o tem, kakšna naj bi bila danes poezija. Poetična knjiga Ta trenutek v moji glavi je vsekakor bolj dramatična: poleg intimno liričnih spominov, sanjskih vizij in domišljije je njena vsebina osredinjena tudi na kolektivno krizo sveta. V njej pesnik jasneje predstavlja razpoko med duhom in telesom že z načinom gradnje: njegovi zapisi vzletajo tako iz domišljijskega kot iz stvarnega, bivanjskega vzletišča. Če je lirsko besedilo v nedorečenem žanru kot doživljanje in premišljevanje o presežnem, praznini, svobodi, smrti, delu ali temi mogoče razumeti kot temeljni eksistencialni premislek, je po drugi strani v njem mogoče uzreti tudi močno aktualno družbenopolitično refleksijo. Oziroma odsev odnosa med posameznikom in družbo, za katero ima pesnik pretehtan občutek, »da drvimo v pogubo«. Poleg nenehnega menjavanja forme in stila velja to tudi za vsebino, ki v skladu z notranjo dramaturgijo vsebinsko prehaja od upesnitve izrazito intimno razgaljenih pripovedi, filozofsko poglobljeno refleksivnih razmišljanj do prestopa iz osebnega v stvarno. Čeprav pesnik z razmišljujočim pisanjem opozarja na nepravilnosti v družbi svojega časa, ne gre za družbeni aktivizem. Njegovi zapisi o dogajanju v sodobnem svetu mestoma razodevajo (grozo)dejstva, prebliske, absurdne konstelacije in nenavadne odnose, s katerimi živimo in ki smo jih že tako ponotranjili, da jih ne zaznavamo več. Tako kot vsako umetniško delo tudi pisanje Marka Elsnerja Grošlja – še posebej v tem kontekstu – ni povsem brez posledic. Seveda ne daje nikakršnega odgovora na njegov zapleteni skupek razmislekov, kvečjemu ga še bolj zaplete. A vendar. Že mikavna možnost, da bralca sooči s samim seboj, je veliko. Kljub raznorodnosti sestavin (ali prav zato!) se bralec ob njem vedno bolj zaveda, da so spomini in dejstva preteklosti in krivičnost razredno razslojene družbe sedanjosti vse bolj plamen prihodnosti. Vprašanje je le, ali ta plamen poživlja dušo ali za seboj pušča pepel? Čeprav njegovo delo govori o slutljivem in neotipljivem, pesnik bralca nenehno postavlja na trda tla. Iz na 180 straneh hibridno domišljene poetične knjige se vse bolj razkriva presenetljivo samozavesten lirski subjekt, ki večinoma ostaja trdno v stvarnosti. »Poezija je vame zabila kol, po njem / se ne morem vzpeti v nebo.«
Na Malo morsko deklico me vežeta dva spomina iz zgodnjega otroštva. Prvi, disneyjevski, je bržkone soroden spominom številnih ljubljanskih otrok, ki so jih starši konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let vozili v legendarni, zdaj žal popolnoma propadli šišenski kino Mojca; drugi, knjižni, je nekoliko bolj individualen. Ob prebiranju izvirne Andersenove pravljice sem namreč začutila tako grozo zaradi fizičnih in čustvenih bolečin, ki jih je morska deklica trpela ob prehodu na kopno, da je zgodbo morala do konca prebrati kar mama sama in me le obvestiti o poteku dogodkov. Občutek nožev, ki Andersenovo deklico režejo ob vsakem koraku, je za dolgo izpodrinil pisani svet Disneyjeve rdečelase princeske, a to je pravzaprav ena čudovitih nalog in ne nazadnje sposobnosti pravljic – da se vedno znova preoblikujejo v skladu s potrebami novih generacij otrok in sveta, v katerem odraščajo. Ko so pri Disneyju oznanili, da se bodo v skladu z bolj ali manj zgrešenim načrtom adaptacije večine svojih klasičnih animiranih uspešnic v igrane celovečerne filme lotili tudi dobrih trideset let stare Male morske deklice, je seveda završalo. Še bolj je završalo, ko je prišlo na dan, da bo Arielo igrala temnopolta Halle Bailey, češ da to res ni v skladu z izvirnikom. Katerim izvirnikom, bi se lahko tu vprašali? Disneyjevim iz leta 1989 ali morda Andersenovim iz leta 1837, ko so pravljice imele popolnoma drugačen družbenovzgojni namen? Dejstvo je, da pravljica, v kateri dekle trpi neznosne bolečine, doživi grenko čustveno zavrnitev in na koncu celo nesrečno konča, danes ni prav posebno privlačno gradivo za animirane ali polanimirane filmske adaptacije, namenjene mlajšim gledalcem, zato je v tem primeru sklicevanje na izvirnik precej zgrešeno, morda celo nekoliko ignorantsko. Če pa Malo morsko deklico jemljemo predvsem kot izmišljen pravljični lik, saj so pri Disneyju konec koncev naredili prenekatero spremembo že konec osemdesetih, je barva njene kože za samo zgodbo popolnoma nepomembna. In kakšna je torej »nova« Mala morska deklica izpod režijske taktirke prekaljenega filmskega mačka Roba Marshalla? Precej dobra. Zgodba lepo teče, liki so simpatični, razmerje med pevskimi in igranimi deli je ravno pravšnje. Animacija je sicer celo za kinoprojektorje nekoliko pretemna, ampak vseeno dovolj natančna, da ustvari pravljični podvodni svet, igralska zasedba pa je čisto ustrezna in tako raznovrstna, da polti glavne junakinje brez omenjenega linča še opazili ne bi. A očitno imajo tudi danes pravljice še vedno družbenovzgojno moč in Disneyju je tokrat – predvsem zato, ker se je temu filmu, v nasprotju s številnimi drugimi, pri adaptaciji posrečilo ohraniti kar nekaj pristnega pravljičnega čara – uspelo narediti pomemben družbeni korak naprej.
Devetletna deklica Cáit odrašča na irskem podeželju v socialno neurejenih razmerah, kot bi se temu reklo danes. Mati je znova noseča, oče precej brezčuten, družina kronično brez denarja, kmetija pretežno zanemarjena. V šoli, med sovrstniki, je tiha in zadržana Cáit nerazumljena in zasmehovana. Starši jo čez poletje v pričakovanju novega dojenčka pošljejo k daljni sorodnici, ki živi sama z možem. Dajeta ji vso naklonjenost in pozornost, po katerih je ves čas hrepenela, toda Cáit odkrije, da ima tudi njun dom, v katerem naj ne bi bilo skrivnosti, bolečo preteklost. Tiho dekle je po kratki zgodbi posnet celovečerni igrani prvenec, ki ga je režiral dokumentarist Colm Bairéad. Spremlja ga nekaj zanimivosti, kot je to, da je prvi v irščini posneti film, nominiran za nagrado oskar, in da gre za najdonosnejši in pri kritikih najuspešnejši irski celovečerec. Pod vso to navlako oznak pa se blešči pravi biser intimne drame, ki brez velikih preobratov razkriva kompleksni notranji svet glavne junakinje. Igralska vloga, lahko bi se reklo tudi prezenca mlade Catherine Clinch, je nekaj najbolj presunljivega, kar je bilo mogoče videti v kinematografih v zadnjih letih. V avtorskem pristopu je najti ščepec pravljičnega, pa ne v smislu osladnosti, ampak v tem, da za konkretno zgodbo slutimo univerzalno prepoznavne stiske in strahove odraščanja. V zgoščeni pripovedi spoznamo različno dinamiko družinskih odnosov in posameznih značajev, rojevanje in umiranje; v kratkem poletnem obdobju, prikazanem z zelo umirjenim tempom, Cáit doživi kar nekaj prelomnih situacij in spoznanj odraščanja. Pri tem niti za hip ni slutiti, da gre pač za scenaristične pripovedne mehanizme, ampak filmska pripoved deluje izrazito organsko in celostno. Film Tiho dekle je prava mojstrovina neizgovorjenega, pa ne le zaradi sramežljive junakinje, ki morda ne razume čisto vsega, kar se v okolici in v njej sami dogaja, ampak zaradi domišljenega odmerjanja informacij. Vsak prizor je kot dodaten kamenček v mozaiku. Narava irskega podeželja je prelepa, tu in tam celo idilična, a pod to površino je slutiti različne zlorabe, krutost in brezbrižnost. Menim, da je imel na vizualno podobo filma Tiho dekle močan vpliv Paul Cézanne, čigar umirjeni pejsaži Provanse v številnih različicah temno zelenih in sivih tonov skrivajo slutnjo minevanja, globoko melanholijo in senco v vseh pomenih besede. A veličina Tihega dekleta je v tem, da zna poudariti svetlobo. Cáit zasije.
Sinoči je Slovensko mladinsko gledališče krstno uprizorilo avtorski projekt švicarskega režiserja Borisa Nikitina "Poslednji kanček fikcije". V predstavi nastopajo del Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in pianistka Polona Janežič ter igralec Primož Bezjak, ki prevzame vlogo pridigarja in občinstvu v razmislek podaja vprašanja o veri, prepričanju in resničnosti. USTVARJALCI: Zasedba: Primož Bezjak, APZ Tone Tomšič, Polona Janežič (klavir) Režija: Boris Nikitin Prevod: Jan Krmelj Dramaturgija: Goran Injac Oblikovanje prostora in izbor glasbe: Boris Nikitin Izbor kostumov: Goran Injac, Boris Nikitin Lektorica: Mateja Dermelj Glasbeni aranžmaji: Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani; dirigentka Rahela Durič Barić Oblikovanje svetlobe: Kristina Kokalj, Boris Nikitin Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic, Silvo Zupančič Vodja predstave: Urša Červ, Gašper Tesner
Piše: Sašo Puljarević, bere: Aleksander Golja. »Nič ni lažje kot biti proti vojni,« je v literarnem prvencu, romanu Vojni dnevnik, zapisal novinar, publicist in vojni poročevalec Boštjan Videmšek. V središču je posameznik, ki se skorajda čez noč znajde soočen z dejstvom vojne. Kakšna je njegova vloga, kaj naj naredi, bi sploh moral kaj narediti, kdaj vojna kljub vsem načelom postane osebna, kaj je v danih okoliščinah prav? V enajstih dneh oziroma poglavjih, kolikor traja roman, spoznamo Vala, prvoosebnega pripovedovalca, zgodovinarja in pisatelja, ki se v prestolnici zbudi v vojno, se zaradi okoliščin prelevi v novinarja in se nato skupaj s katalonskim fotografom Sergiem odpravi na sever, na bojno črto, kjer dogajanje pričakovano doseže vrhunec. Medtem ves čas piše dnevnik, novinarske zapise za nemški medij, ki naj bi bili brez dlake na jeziku in naj bi tujcem ponudili pogled v dogajanje v … Kje pa sploh smo? Videmšek države nikoli ne imenuje, omeni le, da je vzhodnoevropska, a namigov je dovolj, da v njej zlahka prepoznamo Ukrajino in trenutno vojno. Zakaj ta navidezna kamuflaža? Interpretacijo bi lahko peljali v smeri, da je vojno grozodejstvo v neki meri generično ne glede na to, kje se dogaja, a da bi ta misel delovala prepričljivo, bi morala biti abstrakcija večja, tako pa smo in hkrati nismo v Ukrajini. Kljub univerzalnosti zla je vojni spopad vendarle rezultat posameznih okoliščin, čeprav morda nedoumljivih, banalnih. Težko bi pritrdili tudi tezi Gorana Vojnovića, ki v spremni besedi pravi, da nam s tem roman vojno dogajanje bolj približa in nas postavi v aktivne subjekte, da s tem vojna postane naša. Da je trenutna vojna v Ukrajini tudi naša, ni dvoma, a ne le zato, ker smo ljudje, Slovani, Evropejci, belci in kar je še značilnosti, ki nas povezujejo z Ukrajinci, temveč je za takšno razumevanje odločilen širši družbeno-politični kontekst. S tem ko se mu roman odpove, se odpove tudi dobršnemu delu lastnega mesa. A treba je priznati, da Val nikoli ne pretendira pisati in govoriti o širšem kontekstu, temveč v ospredje postavlja položaj posameznika in intimne odnose, vrednote in občutja, ki se v radikalnih okoliščinah znajdejo na preizkusu. Gre za lik, ki bi bil v vsej svoji nedoslednosti, nemoči in dvomih lahko izrazito simpatičen, tako podoben slehernemu med nami, ki ga teži občutek dolžnosti in hkratno pristajanje na aktivno-pasiven položaj, če ne bi z odlomki o vegetarijanstvu, (a)socialnih omrežjih, politični korektnosti, pandemičnem zaprtju in še kaj bi se našlo dajal vtisa, da govori s prižnice. Alarm, ki me nagonsko sili h kljubovanju. Precej nehvaležen položaj, če se s človekom strinjaš, a si hkrati želiš, da bi ti to povedal drugače ali pa raje v kakšnem drugem besedilu. A če Val kljub vsemu deluje kot lik iz mesa in krvi, občasno tudi zoprn, se drugi liki kažejo predvsem v odnosu do njega. Seveda je to zaradi prvoosebne pripovedi delno pričakovano – so pač takšni, kakršne jih vidi Val – in to ne bi bilo sporno, če ne bi prav zaradi tega delovali precej enodimenzionalno. Oče racionalen, mama občutljiva, ranljiva, skrbna duša. Še najbolj pa v tem pogledu zasije Maša, najpametnejši, najboljši človek, kar jih Val pozna, ki vedno naredi vse prav in ki se je odrekla svetu, da bi lahko izboljšala svojega. In ko se še nežno kot vilinec z levico na nosečniškem trebuhu sprehodi po strelskem jarku in moli, nas njen svetniški sij prav boleče oslepi. Podobno kremžast je Valov odnos z najboljšim prijateljem Vikom. In to ne le zato, ker se ves čas nagovarjata z brate. Prikaz bližine med dvema moškima v želji, da bi bil iskreno pristen, ostane na precej elementarni ravni. Testosteron šprica na vse strani, pa najsi igrata hokej ali se v slogu filma Klub golih pesti gola do pasu mlatita za zabavo. Ne rečem, morda sta res le tako sposobna izražati čustva, a s tem se spet znajdemo na spolzkem terenu klišejev. Dinamiko njunega odnosa pretrese srečanje na fronti, ko Val naposled izve, kar je bralstvu jasno že nekaj časa, in sicer, da je Vik podnevi igralec, ponoči pa pripadnik specialne enote in bodoči oče Mašinega otroka. Resničen prelom torej ni razkritje očitnega, temveč samo dogajanje na fronti. Tu prvič zares vidimo to, kar vidi Val. V nasprotju z dialogi in občasnim modrovanjem Videmšek reševalno operacijo, konvoj s humanitarno pomočjo, suspenz na mostu in ekstremno nelagodno ozračje popiše zelo prepričljivo. Tudi jezikovno je najmočnejši prav odlomek, ki opisuje eksplozijo. Na tem mestu fragmentaren jezik, odsekane povedi, delčki slik kažejo na nezmožnost izrekanja resničnosti v vsej svoji kompleksnosti. Podobne rešitve bi bile veliko bolj dobrodošle kot nenehno preigravanje z oklepaji in enačaji. Okej, enkrat, dvakrat, razpiramo pomenskost, petnajstič pa npr. (m)učilnica že zbode kot cenena fora. Prav opis eksplozije je tudi odličen primer golega prikaza resničnosti, brutalnosti, h kateri nenehno teži Val. Veliko bolj kot pa obmetavanje z okornimi erotičnimi in skatološkimi slikami. Književnost, pa naj jo poskuša še tako zvesto posnemati, namreč nikoli ni le odlitek, indigo resničnosti. Deluje po svojih zakonitostih, ki pa so velikokrat diametralno nasprotne postulatom resničnosti. A vrnimo se k vojni. Videmšek ima sicer v obrtniškem pogledu še ogromno potenciala, a Vojni dnevnik je idejno izrazito izdelan in odpira zelo tehtna vprašanja. Kot pravi Val: »jaz pa nisem več vedel, kaj je prav in kaj narobe. Kako lahkotna, skoraj infantilna so ta vprašanja, če niso izzvana, najmanj soočena z grožnjo trpljenja, bolečine in smrti.« Če je torej najlaže modrovati iz varnega zavetja, kaj nam sploh preostane. Bomo metali knjige v tanke? Ja, metaforično, to je pač tisto, kar je književnost od nekdaj počela.
Piše: Andrej Lutman, bereta: Maja Moll in Igor Velše. Kaj vse se prime na tkanine? Eden od odgovorov je: štirivrstičnice. Pa še ta odgovor ni popolnoma pravilen. Pravilnejši odgovor je, da so skoraj vse pesmi v zbirki Roberta Titana Felixa Podeželska tkanja štirivrstične. Ena od na ta način razvrščenih pesmi se konča z vrsticama: „samo naj brez vojne bo svet / samo naj brez vojne bo svet.“ Prva polovica te pesmi se konča z vrsticama: „samo da več vojne ne bo / samo da več vojne ne bo.“ In kako je s tkanjem oziroma podeželskostjo? Podeželanstvo v tej pesniški zbirki predstavlja vsaj začetek pesmi z naslovom Prepričaj me. Prvi par vrstic se glasi: „Prepričaj me, da bil si dobrih misli, / ko si me blatnega v obstoj postavljal.“ V blatu se mešata trdota in mokrota, v pesmi pa tudi spevnost in zatišje. Iz takšne zmesi vznikne besedilo, ki vsebuje napev. In prav napev ali za petje napisane pesmi so osnovno vodilo za razbiranje štirivrstičnic, ob katerih pa se je nujno ozreti tudi k skrivnostim, na katere namigujejo. Primerna za to opredelitev je pesem z naslovom Kam pa kam, popotnik?, ki se konča s štirivrstičnico: „Sam povsem boš v mrazu in temoti / upal, da te ne zasiplje sneg, / preden ti pokoja ne ponudi / gmajna, kjer se pot opira v breg.“ Z izpostavitvijo nekaj odlomkov iz pesniške zbirke Roberta Titana Felixa Podeželska tkanja je vsaj približno nakazano, v katero smer so odprte pesmi, ki se ponašajo tako s sporočilnostjo kot z namembnostjo. Glasba, skrita v teh pesmih, poteka na štiri strune, pa tudi sodo število verzov ustreza nekakšni štiriglasnosti. Razširitev takšnih poti pa omogoča prav glasba. Takšno usmeritev dokazuje štirivrstičnica iz pesmi z naslovom Pogled s terase: „Samo tihota, ki ne boža in ne straši. / Samo neskončen mir vsenaokrog. / Samo, kot da imaš vesolje v dlani, / pa ti zato ni treba biti bog.“ Pesniška zbirka Podeželska tkanja omogoča spevni slovenščini njen skorajda naravni tek s podaljški. Pesmi so naravnane tako, da pritegnejo pozornost nečesa oddaljenega, nečesa skrajno dosegljivega. Tkanina, ki je podana v prostoru brez časovnih omejitev, se kar ne neha. Sicer se mogoče rahlo skrči, a ni potrebna posegov kake krtače. Tej ugotovitvi ni v prid podatek, da ima prva pesem v knjigi naslov Packe, a likovna oprema dokazuje, da tudi razširjene packe lahko popestrijo prebiranje. Ena od pack v tej pesmi je tudi naslednja štirivrstičnica: „So le packe, ki visijo / čezte in čez vse, / da te ne bi res obsedlo / vzeti več, kot je.“ Pesem podaja svoj tek glasbi, glasba širi njen prostor, tkanina se skrči in odda šepet.
Piše: Katarina Mahnič, bereta: Maja Moll in Igor Velše. Romani Georgija Gospodinova se berejo kot nekakšna serija; v vsaki drzno in v svojevrstnem slogu napisani knjigi ga tako ali drugače obsedajo enake stvari, vsaka je bolj sofisticirana od prejšnje in močneje zadene … in vsaki v zadnji tretjini nekaj zmanjka. Vsaj meni. Kot da bi pisatelj zataval, se zmedel, izgubil ostrino in fokus. Ali skušal v eno knjigo stlačiti preveč. Pa vendarle to ne spremeni občutka, ki ga bralcu zapusti po branju, in to je osupla mešanica grenkega pritrjevanja in nemočne očaranosti. V romanu Časovno zaklonišče, v katerem poleg pripovedovalca nastopa že v prejšnjih romanih Naravni roman in Fizika žalosti omenjani Gaustin (pisateljev prijatelj ali alter ego, kakor vam je ljubše), se najbolj intenzivno ukvarja s preteklostjo, pozabljanjem, prirejanjem spominov in novim kreiranjem osebne in družbene stvarnosti. Gerontopsihiater Gaustin v Švici ustanovi kliniko za preteklost, saj je “izguba spomina bolezen, ki se najhitreje širi”, prostore, za ljudi, ki trpijo za demenco, pa opremi v slogu različnih preteklih desetletij, češ, “manj ko je spomina, toliko več je preteklosti”. V vsakem nadstropju rekonstruira časovno obdobje, ki se ga pacient še spominja, in s tem v njih spodbuja neverjetne odzive. Za pomoč zaprosi kolega pisatelja, saj za vračanje v pretekla desetletja ne potrebujemo samo kulis in dekorja, ampak tudi zgodbe, veliko zgodb. “Potrebujemo vsakdanje življenje, na tone vsakdana.” Eksperiment je tako uspešen, da se nad vračanjem v preteklost navdušijo tudi zdravi ljudje, saj je preteklost, kot pravi Gaustin, tudi lokalna zadeva. Projekt prestopi bregove terapevtskih namenov; najprej se ustanavljajo naselja različnih preteklosti, nato pa vse skupaj preraste v vseevropsko manijo. Tisto, kar je veljalo na kliniki, začenja veljati za celotno družbo; oživljanje preteklosti zajame vso Evropo. Stvari gredo tako daleč, da naj bi se državljani na referendumu za skupno preteklost odločili, v katerem zgodovinskem obdobju si želijo živeti. Po različnih državah se dogajajo rekonstrukcije preteklosti, urijo se statisti za revolucije, organizirajo se vaje za skupine protestnikov, vse skupaj je prav psihedelično. Ker se zgodovina rada ponavlja, na referendumu seveda ne uspejo izbrati enega preteklega desetletja za vso Evropo, ampak se vsaka država odloči po svoje. In ker se obdobja vsaj nekaj časa ne smejo mešati med seboj, je Evropa spet razdeljena in v oponašanju starih -izmov in diktatur še bolj agresivna, nevarna in fanatična kot prej. V drugem delu Časovnega zaklonišča Gospodinov karikirano, z dobršno mero ironije in črnega humorja, oživlja prizore iz evropske zgodovine in zastavlja eno bistvenih vprašanj: ali se lahko brez posledic igramo s preteklostjo? Mojstrsko žonglira z njimi in se zelo posrečeno sprašuje: “Ali se preteklost razgradi ali ostane kot plastične vrečke domala nespremenjena ter počasi in temeljito zastruplja vse naokrog? Ali ne bi morale biti nekje tudi tovarne za recikliranje preteklosti? Je iz preteklosti sploh mogoče narediti kaj drugega kot preteklost? Ali jo je mogoče v nasprotni smeri reciklirati v nekakšno prihodnost, pa čeprav rabljeno? Ali ima preteklost rok trajanja?” V času, ko sem brala Časovno zaklonišče, mi je prišel pod roke tudi obsežen roman Stephena Kinga z naslovom 22. 11. 1963. Tudi v njem srednješolski učitelj odpotuje v preteklost, preprečiti namerava atentat na predsednika Kennedyja, vendar ugotovi, da preteklosti ni tako preprosto (oziroma je sploh ni mogoče) ukaniti. Vendar je Kingovo delo predvsem kratkočasna, napeta štorija z rdeče utripajočim sporočilom: prste stran od preteklosti!, Časovno zaklonišče pa je “huda” knjiga. Ne bi mogla reči, da je težka, saj se bere z lahkoto, vendar te ob branju, kljub satirični naravnanosti, spreletava srh. Morda je hujša za starejše ljudi, ki izgubo spomina doživljajo kot hitro bližajočo se grožnjo, prav tako pa jim je domače opevanje tistega, kar je bilo in je, žal, nepreklicno minilo. Gospodinov v zahvali na koncu romana piše, da je bila ta knjiga do neke mere slovo od sanj o preteklosti oziroma, bolje rečeno, od tega, v kar jih nekateri poskušajo spremeniti. Gotovo je slovenskemu bralcu knjiga bolgarskega pisatelja še bližja, grozljivejša in verjetnejša tudi zaradi geopolitične umestitve v isti del Evrope ter podobnih zgodovinskih “idealizacij” in hrepenenj po skupni preteklosti, ki so pri nekaterih večna in znana tema, odkar smo se odcepili od Jugoslavije. Ker je včasih težje pozabiti kot se spominjati. Vendar je hrepenenje nekaj drugega kot dejansko oživljanje preteklosti, nam skuša dopovedati pisatelj. Diktaturi prihodnosti bo sledila diktatura preteklosti; zato jo je bolje pustiti spati, da ne bo stokrat huje udarila nazaj. Kakorkoli že, Gospodinovo Časovno zaklonišče odpira boleče teme in je najmočnejše prav v prvem delu, ko se ukvarja z izgubo posameznikovega spomina. Neverjetno, kako posamezna usoda prizadene bolj kot usoda naroda. Skoraj na vsaki strani mrgoli resnic, drobnih trenutkov jasnih uvidov, ki jim človek vneto prikimava, saj jih s starostjo vedno pogosteje doživlja v vsakdanjem življenju, ne zna pa jih ubesediti. Ena zanimivejših se mi zdi:“…preteklost ni samo tisto, kar se ti je zgodilo, ampak je včasih to, kar si si pravkar izmislil”. In koliko preteklosti lahko človek prenese? Časovno zaklonišče ima zares tudi terapevtski učinek – ko ga prebereš, si kar nekaj časa zadovoljen s sedanjostjo.
Piše: Iztok Ilich, bere: Aleksander Golja. Vsebina simpozija o stanju in zgodovini slovenskih medijev v Italiji je poldrugo leto po simpoziju na Slovenski matici dobila knjižno obliko. Udeleženci so svoje takratne prispevke dopolnili, uredniško pa jih je za objavo pripravila Nadia Roncelli. Z izrazom »nekoč« v naslovu zbornika Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes so mišljeni začetki večinoma po drugi vojni ustanovljenih slovenskih založb. Častitljiva Goriška Mohorjeva, skoraj že stoletnica, je nastala po tem, ko so nove meje zaprle pot knjigam in koledarjem matične celovške hiše do blizu 17.000 udov v goriški nadškofiji in tržaško-koprski škofiji. Renato Podbersič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe, je orisal njeno krčevito prizadevanje za obstanek v fašistični eri in pozneje, v uvodu pa je opozoril še na Narodno tiskarno, Goriško matico, Našo založbo v Trstu ter druge založniške in časopisne hiše, ki prav tako spadajo pod skupni imenovalec »nekoč«, niso pa preživele fašističnih raznarodovalnih pritiskov. Posebnost Goriške Mohorjeve vidi v zakoreninjenosti v zahodnem zamejstvu, ki se preliva v romansko kulturo in z njo sobiva, najpomembnejši vir biografskega in domoznanskega gradiva pa ostaja v dvajsetih snopičih izdani Primorski slovenski biografski leksikon. V zborniku sta prvi predstavljeni obe tržaški založbi. Ob Mladiki urednica njenega knjižnega programa Nadia Roncelli omenja, da je pod okriljem Slovenske prosvete začela delovati leta 1961, osamosvojila pa se je 38 let pozneje. Njeno vodilo je še danes ohranjanje slovenstva s spodbujanjem uveljavljenih in tudi šele nastopajočih slovenskih avtorjev v Italiji. Posveča se tudi razvejani problematiki zdomstva, piscem v narečju in v zadnjem času prevodom v italijanščino z željo, da bi italijanskim sosedom spregovorili o Slovencih v Italiji in prispevali k boljšemu poznavanju vrtincev skupne polpreteklosti. Danes samostojno podjetje Založništvo tržaškega tiska, najprej pojasni predsednik upravnega odbora Ace Mermolja, razen imena nima skoraj nič skupnega z ZTT, ki je bil tudi lastnik Primorskega dnevnika. Zdaj objavi letno po osem do deset izvirnih in prevedenih del zlasti primorskih avtorjev ter izdaja otroško revijo Galeb. To je ob omejenih sredstvih od prodaje, podpori iz Slovenije in dotacijah, ki jih prinaša zaščitni zakon za Slovence v Italiji, doseg te teritorialne založbe z eno stalno zaposleno urednico. Založba posveča veliko pozornosti oblikovanju svojih izdaj, njena ključna cilja pa sta promocija in distribucija, pri čemer prodor v slovensko matico ni vedno lahek in uspešen. Marko Tavčar v prispevku Poslušati in gledati slovenske sporede RAI najprej omenja propagandne oddaje v slovenščini med nemško okupacijo, nakar je maja 1945 začel delovati Radio Svobodni Trst. Slovenski program se je nato preselil na frekvence zavezniškega radia, po obnovi italijanske državne oblasti pa je celotno radijsko strukturo prevzela RAI, tako da so bili slovenski časnikarji do reforme leta 1976 bolj ali manj prevajalci italijanskih vesti. Postopno povečevanje avtonomije je 19 let pozneje pripeljalo do ustanovitve slovenskih televizijskih sporedov, ki danes obsegajo 208 ur tedenskega programa z objavami na spletu. Igor Devetak v nadaljevanju predstavlja razvoj Primorskega dnevnika, od 13. maja 1945 naprej edinega nepretrgoma izhajajočega slovenskega dnevnega glasila v Italiji, ki svoj doseg in vpliv širi še z digitalno izdajo. Ivo Jevnikar nato piše o reviji Mladika, ki med svojimi vrednotami izpostavlja pozornost do vseh treh Slovenij – matične, zamejske in zdomske. Medtem ko nekoč odmevnih revij Dan, Most, Zaliv in še nekaterih ni več, Mladika ne le izhaja, temveč tudi širi svoj obseg in vsebino. Vztraja in se prilagaja novim razmeram tudi tednik Novi glas, izdaja Zadruge Goriška Mohorjeva, o njem pa piše njegov urednik Jurij Paljk. Sledita zapisa Miha Obita Novi Matajur že več kot 70 let glasilo slovenske manjšine v Furlaniji in Dom, časopis za nepismene Slovence, v katerem Luciano Lister, tajnik Združenja don Mario Cernet, predstavlja petnajstdnevnik, ki ga hkrati s spletno izdajo ureja po Marinu Qualizzi in drugih slovenskih duhovnikih z željo, da bi rojakom v Videmski pokrajini od Višarij do Stare Gore pomagal do pismenosti tudi v knjižni slovenščini. Sledita predstavitvi revij Galeb in Pastirček, ki ju Alina Carli oziroma Marijan Markežič urejata za pomoč vsem, ki si v slovenskih osnovnih šolah v Italiji želijo ohraniti narečno in knjižno materinščino. Zbornik Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes končuje razdelek Refleksije in perspektive z razmišljanji dobrih poznavalcev obravnavane tematike: Vesne Mikolič, Bojana Brezigarja, Primoža Sturmana in Davida Bandlja. Slednji v prispevku Refleksija med upom in strahom ugotavlja, da je bil idejni pluralizem v času, ki je bil bolj polariziran od današnjega, vsaj med izobraženci »veliko večja vrednota in očitno tudi potreba, kot je danes« – po osamosvojitvi matične slovenske države.
Na velikem odru Slovenskega ljudskega gledališča Celje so kot zadnjo premiero sezone krstno uprizorili z Grumovo nagrado leta 2021 nagrajeno besedilo, dramski prvenec Maje Šorli z naslovom TEGA OKUSA ŠE NISTE POSKUSILI v režiji Nine Šorak, ki je na celjskem odru gostovala prvič. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Na fotografiji: Manca Ogorevc, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh, Tanja Potočnik, foto: Uroš Hočevar
Neveljaven email naslov