Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Matej Bogataj,
bere Ivan Lotrič.
Vse bolj uveljavljen in nagrajevan nemški pripovednik Lutz Seiler je podobno kot njegov rojak Inge Schultz eden od premišljevalcev o obdobju padca Zidu in začetka tranzicije, vsaj če sodimo po njegovih poslovenjenih romanih. Ozračje tik pred združitvijo obeh Nemčij v obdobju demokratične otoplitve, posledično tudi množičnega prebega zaradi čudežno odprtih mej na drugo stran železne zavese, je bilo namreč ozadje romana Kruzo. To je zgodba o teoriji in praksi, tudi o utopičnih vizijah vzhodnonemške mladine, ki je sanjala o drugačni prihodnosti in se nanjo pripravljala na utrjenem otoku v bližini danske meje, ki so ga obkrožali patruljni čolni, da bi preprečevali pobeg na Zahod. Pripovedovalec tam spozna Kruza, duhovnega voditelja, ki vidi dlje kot drugi in nastopa v vlogi nekakšnega guruja, modreca in nosilca utopije.
Kruzo se pod psevdonimom comandante, kar ga seveda postavlja v bližino latinskoameriških nosilcev revolucionarnih, utopičnih in protiimperialističnih projektov, nekakšnega Che Guevare ali Fidela Castra, pojavi tudi v Seilerjevem romanu Zvezda 111 kot eden od vodij avtonomne in osvobojene cone v Berlinu tik ob Zidu. Predlaga nakup nemških ovčarjev, nekdanjih čuvajev v ruski vojaški službi, ki bodo v primeru intervencije branili cono pred policijo. Pripovedovalec Carl se namreč že na začetku tega obsežnega in razvejanega romana, v katerem zasledujemo kar nekaj pripovednih linij, sooči z odhodom staršev na Zahod, čim se jima je ponudila priložnost; očitno sledita skrivnim sanjam, o katerih on ne ve nič. Zapustita mu avto in stanovanje, ostal naj bi v nekakšni zaščitnici in varoval dom, medtem ko bi šla onadva skozi zapletene migracijske postopke, taborišča za prebežnike in iskanje službe. Vendar se Carl odloči, da ne bo skrival njunega bega pred sosedi, spakira očetovo orodje in se z ruskim avtom odpravi v Berlin, ki je ravno pred tranzicijo. Oblasti dovolijo naselitev čudakov in sanjačev v nenaseljena stanovanja, saj hočejo preprečiti špekulativnemu kapitalu, da bi zagospodaril s celimi soseskami. Carl, ki spi v avtu in do nastopa mafijske konkurence, ki mu resno zagrozi, na črno vozi taksi, se tako znajde v vzhodnonemškem skvotu, med uličnimi delavkami, ruskimi oficirji in z vseh vetrov nabrano mladino, polno utopičnih idej o novih skupnostih in obetov umetniške slave. Seiler sicer omenja Kreuzberg, znamenito berlinsko okrožje na zahodni strani, ki so ga zaskvotali, vendar je Carlova družba v svojih zahtevah in načinih delovanja inventivna in samostojna, tako da Zvezda 111 ob romanu Kruzo predstavlja dragoceno pričevanje o podtalnem dogajanju in o zgodovini alternativne scene na ozemlju vzhodnonemške demokratične republike.
Dobesedno podtalnem. Carl, ki se medtem ukvarja z zidarskimi deli za skupnost, saj je zidaril že prej, se namreč postopno oblikuje v pesnika, ima nekaj ljubezenskih prigod, predvsem pa je roman, ki je dobil ime po starem radijskem sprejemniku z mačjim očesom, pričevanje o na novo odkriti svobodi. Tudi o pojavljanju špekulantov vseh vrst, o tem, kako je Zahod s svojo kapitalsko logiko pojedel prejšnje načine bivanja. Tudi o tem, da svoboda, o kateri sta sanjala starša, ni dovolj za srečo, saj Carl pravzaprav ne ve, kaj bi z njo, ne na ljubezenskem ne na pesniškem področju, išče se in občuduje odločnost staršev, čeprav dvakrat starejših z dvojno voljo in prilagodljivostjo. Seiler svoj roman ob neposrednem pričevanju izpisuje prek pisem matere, ki natančno poroča o svojih migracijskih epizodah, in s poznavanjem berlinske alternative od znotraj. Seveda je tam je polno nesporazumov, skupnost z vseh vetrov nabrane mladine, ki se bojuje za svoj prostor, tudi v vlažnih in opuščenih kleteh in razdejanih stanovanjih je pravzaprav pomanjšan družbeni model, ki še danes razločuje mentaliteto obeh nemških hemisfer. Radio, model Zvezda 111, ki je nekoč pomenil zvezo s svetom zunaj, z radiom Luksemburg in rokenrolom, ter spodbujal sanje generacije staršev, konča na ameriški Zahodni obali, Seiler pa z romanom dokazuje svojo visoko pripovedno kondicijo, širok zamah in dober smisel za tenkočutno izpisane portrete posebnežev in sanjačev iz berlinskega podzemlja na začetku devetdesetih let.
Piše Matej Bogataj,
bere Ivan Lotrič.
Vse bolj uveljavljen in nagrajevan nemški pripovednik Lutz Seiler je podobno kot njegov rojak Inge Schultz eden od premišljevalcev o obdobju padca Zidu in začetka tranzicije, vsaj če sodimo po njegovih poslovenjenih romanih. Ozračje tik pred združitvijo obeh Nemčij v obdobju demokratične otoplitve, posledično tudi množičnega prebega zaradi čudežno odprtih mej na drugo stran železne zavese, je bilo namreč ozadje romana Kruzo. To je zgodba o teoriji in praksi, tudi o utopičnih vizijah vzhodnonemške mladine, ki je sanjala o drugačni prihodnosti in se nanjo pripravljala na utrjenem otoku v bližini danske meje, ki so ga obkrožali patruljni čolni, da bi preprečevali pobeg na Zahod. Pripovedovalec tam spozna Kruza, duhovnega voditelja, ki vidi dlje kot drugi in nastopa v vlogi nekakšnega guruja, modreca in nosilca utopije.
Kruzo se pod psevdonimom comandante, kar ga seveda postavlja v bližino latinskoameriških nosilcev revolucionarnih, utopičnih in protiimperialističnih projektov, nekakšnega Che Guevare ali Fidela Castra, pojavi tudi v Seilerjevem romanu Zvezda 111 kot eden od vodij avtonomne in osvobojene cone v Berlinu tik ob Zidu. Predlaga nakup nemških ovčarjev, nekdanjih čuvajev v ruski vojaški službi, ki bodo v primeru intervencije branili cono pred policijo. Pripovedovalec Carl se namreč že na začetku tega obsežnega in razvejanega romana, v katerem zasledujemo kar nekaj pripovednih linij, sooči z odhodom staršev na Zahod, čim se jima je ponudila priložnost; očitno sledita skrivnim sanjam, o katerih on ne ve nič. Zapustita mu avto in stanovanje, ostal naj bi v nekakšni zaščitnici in varoval dom, medtem ko bi šla onadva skozi zapletene migracijske postopke, taborišča za prebežnike in iskanje službe. Vendar se Carl odloči, da ne bo skrival njunega bega pred sosedi, spakira očetovo orodje in se z ruskim avtom odpravi v Berlin, ki je ravno pred tranzicijo. Oblasti dovolijo naselitev čudakov in sanjačev v nenaseljena stanovanja, saj hočejo preprečiti špekulativnemu kapitalu, da bi zagospodaril s celimi soseskami. Carl, ki spi v avtu in do nastopa mafijske konkurence, ki mu resno zagrozi, na črno vozi taksi, se tako znajde v vzhodnonemškem skvotu, med uličnimi delavkami, ruskimi oficirji in z vseh vetrov nabrano mladino, polno utopičnih idej o novih skupnostih in obetov umetniške slave. Seiler sicer omenja Kreuzberg, znamenito berlinsko okrožje na zahodni strani, ki so ga zaskvotali, vendar je Carlova družba v svojih zahtevah in načinih delovanja inventivna in samostojna, tako da Zvezda 111 ob romanu Kruzo predstavlja dragoceno pričevanje o podtalnem dogajanju in o zgodovini alternativne scene na ozemlju vzhodnonemške demokratične republike.
Dobesedno podtalnem. Carl, ki se medtem ukvarja z zidarskimi deli za skupnost, saj je zidaril že prej, se namreč postopno oblikuje v pesnika, ima nekaj ljubezenskih prigod, predvsem pa je roman, ki je dobil ime po starem radijskem sprejemniku z mačjim očesom, pričevanje o na novo odkriti svobodi. Tudi o pojavljanju špekulantov vseh vrst, o tem, kako je Zahod s svojo kapitalsko logiko pojedel prejšnje načine bivanja. Tudi o tem, da svoboda, o kateri sta sanjala starša, ni dovolj za srečo, saj Carl pravzaprav ne ve, kaj bi z njo, ne na ljubezenskem ne na pesniškem področju, išče se in občuduje odločnost staršev, čeprav dvakrat starejših z dvojno voljo in prilagodljivostjo. Seiler svoj roman ob neposrednem pričevanju izpisuje prek pisem matere, ki natančno poroča o svojih migracijskih epizodah, in s poznavanjem berlinske alternative od znotraj. Seveda je tam je polno nesporazumov, skupnost z vseh vetrov nabrane mladine, ki se bojuje za svoj prostor, tudi v vlažnih in opuščenih kleteh in razdejanih stanovanjih je pravzaprav pomanjšan družbeni model, ki še danes razločuje mentaliteto obeh nemških hemisfer. Radio, model Zvezda 111, ki je nekoč pomenil zvezo s svetom zunaj, z radiom Luksemburg in rokenrolom, ter spodbujal sanje generacije staršev, konča na ameriški Zahodni obali, Seiler pa z romanom dokazuje svojo visoko pripovedno kondicijo, širok zamah in dober smisel za tenkočutno izpisane portrete posebnežev in sanjačev iz berlinskega podzemlja na začetku devetdesetih let.
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Neveljaven email naslov