Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Matej Bogataj,
bere Ivan Lotrič.
Vse bolj uveljavljen in nagrajevan nemški pripovednik Lutz Seiler je podobno kot njegov rojak Inge Schultz eden od premišljevalcev o obdobju padca Zidu in začetka tranzicije, vsaj če sodimo po njegovih poslovenjenih romanih. Ozračje tik pred združitvijo obeh Nemčij v obdobju demokratične otoplitve, posledično tudi množičnega prebega zaradi čudežno odprtih mej na drugo stran železne zavese, je bilo namreč ozadje romana Kruzo. To je zgodba o teoriji in praksi, tudi o utopičnih vizijah vzhodnonemške mladine, ki je sanjala o drugačni prihodnosti in se nanjo pripravljala na utrjenem otoku v bližini danske meje, ki so ga obkrožali patruljni čolni, da bi preprečevali pobeg na Zahod. Pripovedovalec tam spozna Kruza, duhovnega voditelja, ki vidi dlje kot drugi in nastopa v vlogi nekakšnega guruja, modreca in nosilca utopije.
Kruzo se pod psevdonimom comandante, kar ga seveda postavlja v bližino latinskoameriških nosilcev revolucionarnih, utopičnih in protiimperialističnih projektov, nekakšnega Che Guevare ali Fidela Castra, pojavi tudi v Seilerjevem romanu Zvezda 111 kot eden od vodij avtonomne in osvobojene cone v Berlinu tik ob Zidu. Predlaga nakup nemških ovčarjev, nekdanjih čuvajev v ruski vojaški službi, ki bodo v primeru intervencije branili cono pred policijo. Pripovedovalec Carl se namreč že na začetku tega obsežnega in razvejanega romana, v katerem zasledujemo kar nekaj pripovednih linij, sooči z odhodom staršev na Zahod, čim se jima je ponudila priložnost; očitno sledita skrivnim sanjam, o katerih on ne ve nič. Zapustita mu avto in stanovanje, ostal naj bi v nekakšni zaščitnici in varoval dom, medtem ko bi šla onadva skozi zapletene migracijske postopke, taborišča za prebežnike in iskanje službe. Vendar se Carl odloči, da ne bo skrival njunega bega pred sosedi, spakira očetovo orodje in se z ruskim avtom odpravi v Berlin, ki je ravno pred tranzicijo. Oblasti dovolijo naselitev čudakov in sanjačev v nenaseljena stanovanja, saj hočejo preprečiti špekulativnemu kapitalu, da bi zagospodaril s celimi soseskami. Carl, ki spi v avtu in do nastopa mafijske konkurence, ki mu resno zagrozi, na črno vozi taksi, se tako znajde v vzhodnonemškem skvotu, med uličnimi delavkami, ruskimi oficirji in z vseh vetrov nabrano mladino, polno utopičnih idej o novih skupnostih in obetov umetniške slave. Seiler sicer omenja Kreuzberg, znamenito berlinsko okrožje na zahodni strani, ki so ga zaskvotali, vendar je Carlova družba v svojih zahtevah in načinih delovanja inventivna in samostojna, tako da Zvezda 111 ob romanu Kruzo predstavlja dragoceno pričevanje o podtalnem dogajanju in o zgodovini alternativne scene na ozemlju vzhodnonemške demokratične republike.
Dobesedno podtalnem. Carl, ki se medtem ukvarja z zidarskimi deli za skupnost, saj je zidaril že prej, se namreč postopno oblikuje v pesnika, ima nekaj ljubezenskih prigod, predvsem pa je roman, ki je dobil ime po starem radijskem sprejemniku z mačjim očesom, pričevanje o na novo odkriti svobodi. Tudi o pojavljanju špekulantov vseh vrst, o tem, kako je Zahod s svojo kapitalsko logiko pojedel prejšnje načine bivanja. Tudi o tem, da svoboda, o kateri sta sanjala starša, ni dovolj za srečo, saj Carl pravzaprav ne ve, kaj bi z njo, ne na ljubezenskem ne na pesniškem področju, išče se in občuduje odločnost staršev, čeprav dvakrat starejših z dvojno voljo in prilagodljivostjo. Seiler svoj roman ob neposrednem pričevanju izpisuje prek pisem matere, ki natančno poroča o svojih migracijskih epizodah, in s poznavanjem berlinske alternative od znotraj. Seveda je tam je polno nesporazumov, skupnost z vseh vetrov nabrane mladine, ki se bojuje za svoj prostor, tudi v vlažnih in opuščenih kleteh in razdejanih stanovanjih je pravzaprav pomanjšan družbeni model, ki še danes razločuje mentaliteto obeh nemških hemisfer. Radio, model Zvezda 111, ki je nekoč pomenil zvezo s svetom zunaj, z radiom Luksemburg in rokenrolom, ter spodbujal sanje generacije staršev, konča na ameriški Zahodni obali, Seiler pa z romanom dokazuje svojo visoko pripovedno kondicijo, širok zamah in dober smisel za tenkočutno izpisane portrete posebnežev in sanjačev iz berlinskega podzemlja na začetku devetdesetih let.
Piše Matej Bogataj,
bere Ivan Lotrič.
Vse bolj uveljavljen in nagrajevan nemški pripovednik Lutz Seiler je podobno kot njegov rojak Inge Schultz eden od premišljevalcev o obdobju padca Zidu in začetka tranzicije, vsaj če sodimo po njegovih poslovenjenih romanih. Ozračje tik pred združitvijo obeh Nemčij v obdobju demokratične otoplitve, posledično tudi množičnega prebega zaradi čudežno odprtih mej na drugo stran železne zavese, je bilo namreč ozadje romana Kruzo. To je zgodba o teoriji in praksi, tudi o utopičnih vizijah vzhodnonemške mladine, ki je sanjala o drugačni prihodnosti in se nanjo pripravljala na utrjenem otoku v bližini danske meje, ki so ga obkrožali patruljni čolni, da bi preprečevali pobeg na Zahod. Pripovedovalec tam spozna Kruza, duhovnega voditelja, ki vidi dlje kot drugi in nastopa v vlogi nekakšnega guruja, modreca in nosilca utopije.
Kruzo se pod psevdonimom comandante, kar ga seveda postavlja v bližino latinskoameriških nosilcev revolucionarnih, utopičnih in protiimperialističnih projektov, nekakšnega Che Guevare ali Fidela Castra, pojavi tudi v Seilerjevem romanu Zvezda 111 kot eden od vodij avtonomne in osvobojene cone v Berlinu tik ob Zidu. Predlaga nakup nemških ovčarjev, nekdanjih čuvajev v ruski vojaški službi, ki bodo v primeru intervencije branili cono pred policijo. Pripovedovalec Carl se namreč že na začetku tega obsežnega in razvejanega romana, v katerem zasledujemo kar nekaj pripovednih linij, sooči z odhodom staršev na Zahod, čim se jima je ponudila priložnost; očitno sledita skrivnim sanjam, o katerih on ne ve nič. Zapustita mu avto in stanovanje, ostal naj bi v nekakšni zaščitnici in varoval dom, medtem ko bi šla onadva skozi zapletene migracijske postopke, taborišča za prebežnike in iskanje službe. Vendar se Carl odloči, da ne bo skrival njunega bega pred sosedi, spakira očetovo orodje in se z ruskim avtom odpravi v Berlin, ki je ravno pred tranzicijo. Oblasti dovolijo naselitev čudakov in sanjačev v nenaseljena stanovanja, saj hočejo preprečiti špekulativnemu kapitalu, da bi zagospodaril s celimi soseskami. Carl, ki spi v avtu in do nastopa mafijske konkurence, ki mu resno zagrozi, na črno vozi taksi, se tako znajde v vzhodnonemškem skvotu, med uličnimi delavkami, ruskimi oficirji in z vseh vetrov nabrano mladino, polno utopičnih idej o novih skupnostih in obetov umetniške slave. Seiler sicer omenja Kreuzberg, znamenito berlinsko okrožje na zahodni strani, ki so ga zaskvotali, vendar je Carlova družba v svojih zahtevah in načinih delovanja inventivna in samostojna, tako da Zvezda 111 ob romanu Kruzo predstavlja dragoceno pričevanje o podtalnem dogajanju in o zgodovini alternativne scene na ozemlju vzhodnonemške demokratične republike.
Dobesedno podtalnem. Carl, ki se medtem ukvarja z zidarskimi deli za skupnost, saj je zidaril že prej, se namreč postopno oblikuje v pesnika, ima nekaj ljubezenskih prigod, predvsem pa je roman, ki je dobil ime po starem radijskem sprejemniku z mačjim očesom, pričevanje o na novo odkriti svobodi. Tudi o pojavljanju špekulantov vseh vrst, o tem, kako je Zahod s svojo kapitalsko logiko pojedel prejšnje načine bivanja. Tudi o tem, da svoboda, o kateri sta sanjala starša, ni dovolj za srečo, saj Carl pravzaprav ne ve, kaj bi z njo, ne na ljubezenskem ne na pesniškem področju, išče se in občuduje odločnost staršev, čeprav dvakrat starejših z dvojno voljo in prilagodljivostjo. Seiler svoj roman ob neposrednem pričevanju izpisuje prek pisem matere, ki natančno poroča o svojih migracijskih epizodah, in s poznavanjem berlinske alternative od znotraj. Seveda je tam je polno nesporazumov, skupnost z vseh vetrov nabrane mladine, ki se bojuje za svoj prostor, tudi v vlažnih in opuščenih kleteh in razdejanih stanovanjih je pravzaprav pomanjšan družbeni model, ki še danes razločuje mentaliteto obeh nemških hemisfer. Radio, model Zvezda 111, ki je nekoč pomenil zvezo s svetom zunaj, z radiom Luksemburg in rokenrolom, ter spodbujal sanje generacije staršev, konča na ameriški Zahodni obali, Seiler pa z romanom dokazuje svojo visoko pripovedno kondicijo, širok zamah in dober smisel za tenkočutno izpisane portrete posebnežev in sanjačev iz berlinskega podzemlja na začetku devetdesetih let.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
Neveljaven email naslov