Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Matej Bogataj,
bere Ivan Lotrič.
Vse bolj uveljavljen in nagrajevan nemški pripovednik Lutz Seiler je podobno kot njegov rojak Inge Schultz eden od premišljevalcev o obdobju padca Zidu in začetka tranzicije, vsaj če sodimo po njegovih poslovenjenih romanih. Ozračje tik pred združitvijo obeh Nemčij v obdobju demokratične otoplitve, posledično tudi množičnega prebega zaradi čudežno odprtih mej na drugo stran železne zavese, je bilo namreč ozadje romana Kruzo. To je zgodba o teoriji in praksi, tudi o utopičnih vizijah vzhodnonemške mladine, ki je sanjala o drugačni prihodnosti in se nanjo pripravljala na utrjenem otoku v bližini danske meje, ki so ga obkrožali patruljni čolni, da bi preprečevali pobeg na Zahod. Pripovedovalec tam spozna Kruza, duhovnega voditelja, ki vidi dlje kot drugi in nastopa v vlogi nekakšnega guruja, modreca in nosilca utopije.
Kruzo se pod psevdonimom comandante, kar ga seveda postavlja v bližino latinskoameriških nosilcev revolucionarnih, utopičnih in protiimperialističnih projektov, nekakšnega Che Guevare ali Fidela Castra, pojavi tudi v Seilerjevem romanu Zvezda 111 kot eden od vodij avtonomne in osvobojene cone v Berlinu tik ob Zidu. Predlaga nakup nemških ovčarjev, nekdanjih čuvajev v ruski vojaški službi, ki bodo v primeru intervencije branili cono pred policijo. Pripovedovalec Carl se namreč že na začetku tega obsežnega in razvejanega romana, v katerem zasledujemo kar nekaj pripovednih linij, sooči z odhodom staršev na Zahod, čim se jima je ponudila priložnost; očitno sledita skrivnim sanjam, o katerih on ne ve nič. Zapustita mu avto in stanovanje, ostal naj bi v nekakšni zaščitnici in varoval dom, medtem ko bi šla onadva skozi zapletene migracijske postopke, taborišča za prebežnike in iskanje službe. Vendar se Carl odloči, da ne bo skrival njunega bega pred sosedi, spakira očetovo orodje in se z ruskim avtom odpravi v Berlin, ki je ravno pred tranzicijo. Oblasti dovolijo naselitev čudakov in sanjačev v nenaseljena stanovanja, saj hočejo preprečiti špekulativnemu kapitalu, da bi zagospodaril s celimi soseskami. Carl, ki spi v avtu in do nastopa mafijske konkurence, ki mu resno zagrozi, na črno vozi taksi, se tako znajde v vzhodnonemškem skvotu, med uličnimi delavkami, ruskimi oficirji in z vseh vetrov nabrano mladino, polno utopičnih idej o novih skupnostih in obetov umetniške slave. Seiler sicer omenja Kreuzberg, znamenito berlinsko okrožje na zahodni strani, ki so ga zaskvotali, vendar je Carlova družba v svojih zahtevah in načinih delovanja inventivna in samostojna, tako da Zvezda 111 ob romanu Kruzo predstavlja dragoceno pričevanje o podtalnem dogajanju in o zgodovini alternativne scene na ozemlju vzhodnonemške demokratične republike.
Dobesedno podtalnem. Carl, ki se medtem ukvarja z zidarskimi deli za skupnost, saj je zidaril že prej, se namreč postopno oblikuje v pesnika, ima nekaj ljubezenskih prigod, predvsem pa je roman, ki je dobil ime po starem radijskem sprejemniku z mačjim očesom, pričevanje o na novo odkriti svobodi. Tudi o pojavljanju špekulantov vseh vrst, o tem, kako je Zahod s svojo kapitalsko logiko pojedel prejšnje načine bivanja. Tudi o tem, da svoboda, o kateri sta sanjala starša, ni dovolj za srečo, saj Carl pravzaprav ne ve, kaj bi z njo, ne na ljubezenskem ne na pesniškem področju, išče se in občuduje odločnost staršev, čeprav dvakrat starejših z dvojno voljo in prilagodljivostjo. Seiler svoj roman ob neposrednem pričevanju izpisuje prek pisem matere, ki natančno poroča o svojih migracijskih epizodah, in s poznavanjem berlinske alternative od znotraj. Seveda je tam je polno nesporazumov, skupnost z vseh vetrov nabrane mladine, ki se bojuje za svoj prostor, tudi v vlažnih in opuščenih kleteh in razdejanih stanovanjih je pravzaprav pomanjšan družbeni model, ki še danes razločuje mentaliteto obeh nemških hemisfer. Radio, model Zvezda 111, ki je nekoč pomenil zvezo s svetom zunaj, z radiom Luksemburg in rokenrolom, ter spodbujal sanje generacije staršev, konča na ameriški Zahodni obali, Seiler pa z romanom dokazuje svojo visoko pripovedno kondicijo, širok zamah in dober smisel za tenkočutno izpisane portrete posebnežev in sanjačev iz berlinskega podzemlja na začetku devetdesetih let.
Piše Matej Bogataj,
bere Ivan Lotrič.
Vse bolj uveljavljen in nagrajevan nemški pripovednik Lutz Seiler je podobno kot njegov rojak Inge Schultz eden od premišljevalcev o obdobju padca Zidu in začetka tranzicije, vsaj če sodimo po njegovih poslovenjenih romanih. Ozračje tik pred združitvijo obeh Nemčij v obdobju demokratične otoplitve, posledično tudi množičnega prebega zaradi čudežno odprtih mej na drugo stran železne zavese, je bilo namreč ozadje romana Kruzo. To je zgodba o teoriji in praksi, tudi o utopičnih vizijah vzhodnonemške mladine, ki je sanjala o drugačni prihodnosti in se nanjo pripravljala na utrjenem otoku v bližini danske meje, ki so ga obkrožali patruljni čolni, da bi preprečevali pobeg na Zahod. Pripovedovalec tam spozna Kruza, duhovnega voditelja, ki vidi dlje kot drugi in nastopa v vlogi nekakšnega guruja, modreca in nosilca utopije.
Kruzo se pod psevdonimom comandante, kar ga seveda postavlja v bližino latinskoameriških nosilcev revolucionarnih, utopičnih in protiimperialističnih projektov, nekakšnega Che Guevare ali Fidela Castra, pojavi tudi v Seilerjevem romanu Zvezda 111 kot eden od vodij avtonomne in osvobojene cone v Berlinu tik ob Zidu. Predlaga nakup nemških ovčarjev, nekdanjih čuvajev v ruski vojaški službi, ki bodo v primeru intervencije branili cono pred policijo. Pripovedovalec Carl se namreč že na začetku tega obsežnega in razvejanega romana, v katerem zasledujemo kar nekaj pripovednih linij, sooči z odhodom staršev na Zahod, čim se jima je ponudila priložnost; očitno sledita skrivnim sanjam, o katerih on ne ve nič. Zapustita mu avto in stanovanje, ostal naj bi v nekakšni zaščitnici in varoval dom, medtem ko bi šla onadva skozi zapletene migracijske postopke, taborišča za prebežnike in iskanje službe. Vendar se Carl odloči, da ne bo skrival njunega bega pred sosedi, spakira očetovo orodje in se z ruskim avtom odpravi v Berlin, ki je ravno pred tranzicijo. Oblasti dovolijo naselitev čudakov in sanjačev v nenaseljena stanovanja, saj hočejo preprečiti špekulativnemu kapitalu, da bi zagospodaril s celimi soseskami. Carl, ki spi v avtu in do nastopa mafijske konkurence, ki mu resno zagrozi, na črno vozi taksi, se tako znajde v vzhodnonemškem skvotu, med uličnimi delavkami, ruskimi oficirji in z vseh vetrov nabrano mladino, polno utopičnih idej o novih skupnostih in obetov umetniške slave. Seiler sicer omenja Kreuzberg, znamenito berlinsko okrožje na zahodni strani, ki so ga zaskvotali, vendar je Carlova družba v svojih zahtevah in načinih delovanja inventivna in samostojna, tako da Zvezda 111 ob romanu Kruzo predstavlja dragoceno pričevanje o podtalnem dogajanju in o zgodovini alternativne scene na ozemlju vzhodnonemške demokratične republike.
Dobesedno podtalnem. Carl, ki se medtem ukvarja z zidarskimi deli za skupnost, saj je zidaril že prej, se namreč postopno oblikuje v pesnika, ima nekaj ljubezenskih prigod, predvsem pa je roman, ki je dobil ime po starem radijskem sprejemniku z mačjim očesom, pričevanje o na novo odkriti svobodi. Tudi o pojavljanju špekulantov vseh vrst, o tem, kako je Zahod s svojo kapitalsko logiko pojedel prejšnje načine bivanja. Tudi o tem, da svoboda, o kateri sta sanjala starša, ni dovolj za srečo, saj Carl pravzaprav ne ve, kaj bi z njo, ne na ljubezenskem ne na pesniškem področju, išče se in občuduje odločnost staršev, čeprav dvakrat starejših z dvojno voljo in prilagodljivostjo. Seiler svoj roman ob neposrednem pričevanju izpisuje prek pisem matere, ki natančno poroča o svojih migracijskih epizodah, in s poznavanjem berlinske alternative od znotraj. Seveda je tam je polno nesporazumov, skupnost z vseh vetrov nabrane mladine, ki se bojuje za svoj prostor, tudi v vlažnih in opuščenih kleteh in razdejanih stanovanjih je pravzaprav pomanjšan družbeni model, ki še danes razločuje mentaliteto obeh nemških hemisfer. Radio, model Zvezda 111, ki je nekoč pomenil zvezo s svetom zunaj, z radiom Luksemburg in rokenrolom, ter spodbujal sanje generacije staršev, konča na ameriški Zahodni obali, Seiler pa z romanom dokazuje svojo visoko pripovedno kondicijo, širok zamah in dober smisel za tenkočutno izpisane portrete posebnežev in sanjačev iz berlinskega podzemlja na začetku devetdesetih let.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
Neveljaven email naslov