Piše Nada Breznik, bere Lidija Hartman. Roman Naš človek na nebu je Vladimir P. Štefanec napisal na podlagi resničnih biografskih podatkov o pilotu Josipu Križaju, doma iz vasi Kopriva na Krasu. Kot je zapisal v podnaslovu, je zgodba skoraj resnična. Avtor je namreč kronološko sledil Križajevemu odraščanju, izobraževanju in usposabljanju za sanjski poklic, ki ga je za vedno vpisal v zgodovino letalstva na Slovenskem. Dragocenost tega romana je tudi širši okvir, v katerega je Štefanec umestil delo. Skozi vso zgodbo natančno in dosledno povzema in dodatno osvetljuje zgodovinsko obdobje med letnicama rojstva in smrti pilota Križaja, torej med letoma 1911 in 1948, zlasti na območju sedanje Primorske, Italije, nekdanje Jugoslavije in celo Španije. To je čas velikih tranzicij, razkolov, vojn, menjav vladarjev, prave eksplozije sovražnosti in rasizma, vzniklih zaradi večvrednostnega dojemanja pripadnikov italijanske in nemške nacije ter njihovih ozemeljskih apetitov. Vse to je neizogibno vplivalo na oblikovanje značaja in na odločitve Josipa Križaja, saj se je kot vojaški pilot prostovoljno boril v španski državljanski vojni, da bi jo, z njo pa tudi širšo Evropo, tako kot so to želeli tudi mnogi prostovoljci iz drugih držav, ubranil pred naraščajočim fašizmom. Upanje, da ga bo mogoče zatreti že na območju Španije, se žal ni uresničilo in fašizem je dobil krila. Križaj se je že v domačem kraju vključil v organizacijo slovenskih in hrvaških domoljubov, protifašistov, imenovano TIGR. Toda v romanu ne gre le za gola dejstva in podatke. Roman sega globlje, saj želi pisatelj prodreti v intimni svet Josipa Križaja, v njegov značaj, razumeti njegove sanje in ambicije, ki so ga vodile k uresničitvi želje, porojene v zgodnji mladosti, želje, segajoče v samo nebo. Biti svoboden v najširšem pomenu te besede, poleteti in leteti. Želja, ki je presegala meje družinskega in krajevnega okolja, v katerem je bilo življenje začrtano vnaprej, vsako odstopanje pa le s težavo sprejeto. Štefanec poskuša ustvariti psihološki portret pilota Križaja, tudi njegove dvome, strahove in nelagodja, ki jih je samo zavoljo narodne pripadnosti in družbenega statusa doživljal v tujem okolju, v majhnem mestu blizu Neaplja, kjer je kraljevo italijansko vojno letalstvo urilo pilote različnih vojnih letal. Ko je z odliko zaključil tečaj ter opravil še izpite za civilnega in nato še lovskega pilota, ko se je izkazal še z akrobatskim letenjem na letalskih mitingih, na katerih je redno sodeloval, pa je bila njegova prošnja za poklicnega pilota brez obrazložitve in brez možnosti pritožbe zavrnjena. Postal je rezervist, ki se mu je obetal dan, mogoče dva dneva letenja na leto. Veliko razočaranje ga je pognalo v skrajno dejanje in z letalom italijanske letalske flote je prebegnil v Slovenijo. Njegovo dejanje je sprožalo tako občudovanje kot sumničenje in ga je spremljalo na njegovih številnih nalogah v Španiji in kasneje proti koncu vojne tudi v Jugoslaviji, kjer se je boril proti okupatorjem. Vedno na robu med nemilostjo in občudovanjem je večkrat buril duhove, v Španiji je bil dvakrat sestreljen, ranjen, zajet in odpeljan v ujetništvo, od koder ga je rešila odločitev o zamenjavi ujetnikov med vojskujočima se stranema. Že v uvodu romana Naš človek na nebu in potem še med posameznimi poglavji pisatelj Vladimir P. Štefanec uvaja glasove, ki si vsak na svoj način razlagajo Križajev značaj ali komentirajo njegove odločitve. Ti komentarji v ležečem tisku spominjajo na zbor v antični drami. To so glasovi pesnika, znanca, zgodovinarke in sorodnika. Je bil Josip Križaj sanjač, avanturist ali heroj? Zdi se, da avtor na ta način nenehno preverja lastna spoznanja in razrešuje dileme, ko poskuša prodreti čim globlje v legendo o junaku in ustvariti resnično človeško podobo. Vendar ne špekulira, ostaja na območju preverljivega. Josipu Križaju je s tem postavil neizbrisen spomenik, bralcem pa ponudil napeto zgodbo o kratkem, a intenzivnem in nevarnem življenju vojaškega pilota, inštruktorja letenja, očeta in moža, ki se je zapisal v zgodovino.