Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Anja Radaljac,
bere Eva Longyka Marušič.
Gral Vlada Žabota je roman, za katerega je ena najbolj ključnih besed primež. Odvija se v močvirju, v katerem peščica vojakov biva v nekem liminalnem prostoru med ujetništvom in zagozdenostjo v neznanem jim delu sveta. Cigani, ki naj bi jih držali v ujetništvu, trdijo, da jim bodo pokazali pot iz močvirja, a le, če bodo zanje v reki Angeliki nabrali dovolj zlata. Ta količina je seveda tolikšna, da se zdi rahlo nedosegljiva, hkrati pa zataknjenim vendarle daje upanje, da lahko vsak zase (seveda ne da bi se o tem pogovorili), nabere dovolj zlata za lagodno življenje in individualen pobeg iz močvirja. Toda tisti, ki poskušajo pobegniti, izginejo ali pa se v zasilni tabor vrnejo telesno in duševno bolni.
Gral je torej roman o stanju biti v primežu, a ne le v fizičnem, temveč bolj v nekem psihološkem in duhovnem smislu. Osrednji protagonist Lazar se, podobno kot njegovi kolegi, pogosto znajde v vmesnem stanju zavesti, ko ni povsem jasno, ali sanja ali halucinira ali pa potuje v neko duhovno realnost, kakršno pri Žabotu kot obliko slovenskega magičnega realizma poznamo že iz prejšnjih del.
Ti ontološko težko opredeljivi pasusi so tudi psihološko prepričljivi, saj gre za vojake, ki so zatavali po zadnji bitki prve svetovne vojne in doživljajo znake tega, kar bi bilo z veliko gotovostjo mogoče opredeliti kot posttravmatsko stresno motnjo.
Z vidika izrisanosti situacije je Žabot prepričljiv, njegova proza je dovršena, kot je za avtorja značilno že iz poprejšnjih del; skozi jezik se zelo jasno vzpostavljajo tako kraj in prostor kot tudi atmosfera. Toda ravno ker je Žabot eden izmed boljših slovenskih stilistov, je toliko bolj pomembno osvetliti, kako v Gralu jezik kot orodje uporablja še z drugih vidikov. Ena od stvari, ki jih pri tem opazimo zelo hitro, je, da skorajda nima odstavkov; roman deluje kot močan zid – ne samo vojaki, tudi bralstvo se v romanu začne počutiti ujeto, kar je sicer atmosfersko zanimivo in prepričljivo, a je manj učinkovito z vidika širšega konteksta romana.
Ob vloženi ima roman tudi okvirno zgodbo, bistveno za ta širši kontekst. V njej se namreč srečamo s pisateljem, ki ga kot prikazni spremljata Franc Jožef in Jezus Kristus, ki pa nikoli ne zaživita kot kaj več kot zgolj simbola posvetne in cerkvene oblasti. Z njima se pisatelj uvodoma intimno pomenkuje o pokopališču vojakov iz prve svetovne vojne, ki se jih čuti dolžan obuditi in nam, bralstvu, povedati njihovo zgodbo.
Prav s to okvirno zgodbo, ki je dokaj na hitro obdelana – hiter je predvsem njen zaključek, saj zajema le kratek odstavek na manj kot pol strani – pa nas Žabot povabi, da premislimo o družbeni in politični vlogi pisatelja, saj sam pisateljski lik govori o svojih (družbenih) dolžnostih. Žal razlog, da se pisatelj čuti dolžnega pisati o prav tej temi in teh ljudeh, ni dovolj razdelan. Bolj gre za pisateljev občutek kot za globok razmislek – morda ni nebistveno, da se pisatelj v kraju, kjer odkrije to pokopališče, znajde na novo in z odmikom od družbe.
Navsezadnje je učinek romana Gral tudi v tem, da nima nobenega stika s sočasnim svetom. Pisatelj v njem nima pomembne vloge, potisnjen je na sam družbeni rob, izbira oživljanje nečesa, kar je že več kot sto let mrtvo, bralstvo pa nekako ujame v to svojo preokupacijo, mogoče bi bilo celo reči prikazen.
Podobno kot se Lazarju prikazujejo strašljivi prizori, ki ga odvezujejo od stvarnosti in onemogočajo, da bi se premaknil iz močvare, se tudi pisatelj z odbiranjem tematike in oživljanjem prikazni zatakne v neke prejšnje paradigme. Liki so pri tem izrazito nerazdelani in nepoglobljeni, onkraj same zataknjenosti in medsebojnega boja Žabot o njih nima kaj dosti povedati; ženske ne obstajajo, razen kot šablonske naplavine iz prejšnjih življenj, brez lastne vsebine.
Gral bralstvo skupaj s pisateljem zatakne v močvaro vojnega narativa, ki pa ga z ničimer ne postavi pod vprašaj, ampak ga samo utrjuje, že s tem ko o njem piše in ko piše o njem na pričakovan način, s pričakovanimi vzporednicami (vojna in ujetost, morečost), z občutno preveč repeticijami in brez osvetlitev kakšnih odvodov vojn, s katerimi se pisatelji – in manj pisateljice – tudi sicer ne ukvarjajo kaj dosti.
Morda bi bilo smiselno premisliti o tem, katere prikazni še naprej oživljati in zakaj. Na to vprašanje Gral ne odgovarja zadovoljivo.
Piše Anja Radaljac,
bere Eva Longyka Marušič.
Gral Vlada Žabota je roman, za katerega je ena najbolj ključnih besed primež. Odvija se v močvirju, v katerem peščica vojakov biva v nekem liminalnem prostoru med ujetništvom in zagozdenostjo v neznanem jim delu sveta. Cigani, ki naj bi jih držali v ujetništvu, trdijo, da jim bodo pokazali pot iz močvirja, a le, če bodo zanje v reki Angeliki nabrali dovolj zlata. Ta količina je seveda tolikšna, da se zdi rahlo nedosegljiva, hkrati pa zataknjenim vendarle daje upanje, da lahko vsak zase (seveda ne da bi se o tem pogovorili), nabere dovolj zlata za lagodno življenje in individualen pobeg iz močvirja. Toda tisti, ki poskušajo pobegniti, izginejo ali pa se v zasilni tabor vrnejo telesno in duševno bolni.
Gral je torej roman o stanju biti v primežu, a ne le v fizičnem, temveč bolj v nekem psihološkem in duhovnem smislu. Osrednji protagonist Lazar se, podobno kot njegovi kolegi, pogosto znajde v vmesnem stanju zavesti, ko ni povsem jasno, ali sanja ali halucinira ali pa potuje v neko duhovno realnost, kakršno pri Žabotu kot obliko slovenskega magičnega realizma poznamo že iz prejšnjih del.
Ti ontološko težko opredeljivi pasusi so tudi psihološko prepričljivi, saj gre za vojake, ki so zatavali po zadnji bitki prve svetovne vojne in doživljajo znake tega, kar bi bilo z veliko gotovostjo mogoče opredeliti kot posttravmatsko stresno motnjo.
Z vidika izrisanosti situacije je Žabot prepričljiv, njegova proza je dovršena, kot je za avtorja značilno že iz poprejšnjih del; skozi jezik se zelo jasno vzpostavljajo tako kraj in prostor kot tudi atmosfera. Toda ravno ker je Žabot eden izmed boljših slovenskih stilistov, je toliko bolj pomembno osvetliti, kako v Gralu jezik kot orodje uporablja še z drugih vidikov. Ena od stvari, ki jih pri tem opazimo zelo hitro, je, da skorajda nima odstavkov; roman deluje kot močan zid – ne samo vojaki, tudi bralstvo se v romanu začne počutiti ujeto, kar je sicer atmosfersko zanimivo in prepričljivo, a je manj učinkovito z vidika širšega konteksta romana.
Ob vloženi ima roman tudi okvirno zgodbo, bistveno za ta širši kontekst. V njej se namreč srečamo s pisateljem, ki ga kot prikazni spremljata Franc Jožef in Jezus Kristus, ki pa nikoli ne zaživita kot kaj več kot zgolj simbola posvetne in cerkvene oblasti. Z njima se pisatelj uvodoma intimno pomenkuje o pokopališču vojakov iz prve svetovne vojne, ki se jih čuti dolžan obuditi in nam, bralstvu, povedati njihovo zgodbo.
Prav s to okvirno zgodbo, ki je dokaj na hitro obdelana – hiter je predvsem njen zaključek, saj zajema le kratek odstavek na manj kot pol strani – pa nas Žabot povabi, da premislimo o družbeni in politični vlogi pisatelja, saj sam pisateljski lik govori o svojih (družbenih) dolžnostih. Žal razlog, da se pisatelj čuti dolžnega pisati o prav tej temi in teh ljudeh, ni dovolj razdelan. Bolj gre za pisateljev občutek kot za globok razmislek – morda ni nebistveno, da se pisatelj v kraju, kjer odkrije to pokopališče, znajde na novo in z odmikom od družbe.
Navsezadnje je učinek romana Gral tudi v tem, da nima nobenega stika s sočasnim svetom. Pisatelj v njem nima pomembne vloge, potisnjen je na sam družbeni rob, izbira oživljanje nečesa, kar je že več kot sto let mrtvo, bralstvo pa nekako ujame v to svojo preokupacijo, mogoče bi bilo celo reči prikazen.
Podobno kot se Lazarju prikazujejo strašljivi prizori, ki ga odvezujejo od stvarnosti in onemogočajo, da bi se premaknil iz močvare, se tudi pisatelj z odbiranjem tematike in oživljanjem prikazni zatakne v neke prejšnje paradigme. Liki so pri tem izrazito nerazdelani in nepoglobljeni, onkraj same zataknjenosti in medsebojnega boja Žabot o njih nima kaj dosti povedati; ženske ne obstajajo, razen kot šablonske naplavine iz prejšnjih življenj, brez lastne vsebine.
Gral bralstvo skupaj s pisateljem zatakne v močvaro vojnega narativa, ki pa ga z ničimer ne postavi pod vprašaj, ampak ga samo utrjuje, že s tem ko o njem piše in ko piše o njem na pričakovan način, s pričakovanimi vzporednicami (vojna in ujetost, morečost), z občutno preveč repeticijami in brez osvetlitev kakšnih odvodov vojn, s katerimi se pisatelji – in manj pisateljice – tudi sicer ne ukvarjajo kaj dosti.
Morda bi bilo smiselno premisliti o tem, katere prikazni še naprej oživljati in zakaj. Na to vprašanje Gral ne odgovarja zadovoljivo.
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov