Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Anja Radaljac,
bere Eva Longyka Marušič.
Gral Vlada Žabota je roman, za katerega je ena najbolj ključnih besed primež. Odvija se v močvirju, v katerem peščica vojakov biva v nekem liminalnem prostoru med ujetništvom in zagozdenostjo v neznanem jim delu sveta. Cigani, ki naj bi jih držali v ujetništvu, trdijo, da jim bodo pokazali pot iz močvirja, a le, če bodo zanje v reki Angeliki nabrali dovolj zlata. Ta količina je seveda tolikšna, da se zdi rahlo nedosegljiva, hkrati pa zataknjenim vendarle daje upanje, da lahko vsak zase (seveda ne da bi se o tem pogovorili), nabere dovolj zlata za lagodno življenje in individualen pobeg iz močvirja. Toda tisti, ki poskušajo pobegniti, izginejo ali pa se v zasilni tabor vrnejo telesno in duševno bolni.
Gral je torej roman o stanju biti v primežu, a ne le v fizičnem, temveč bolj v nekem psihološkem in duhovnem smislu. Osrednji protagonist Lazar se, podobno kot njegovi kolegi, pogosto znajde v vmesnem stanju zavesti, ko ni povsem jasno, ali sanja ali halucinira ali pa potuje v neko duhovno realnost, kakršno pri Žabotu kot obliko slovenskega magičnega realizma poznamo že iz prejšnjih del.
Ti ontološko težko opredeljivi pasusi so tudi psihološko prepričljivi, saj gre za vojake, ki so zatavali po zadnji bitki prve svetovne vojne in doživljajo znake tega, kar bi bilo z veliko gotovostjo mogoče opredeliti kot posttravmatsko stresno motnjo.
Z vidika izrisanosti situacije je Žabot prepričljiv, njegova proza je dovršena, kot je za avtorja značilno že iz poprejšnjih del; skozi jezik se zelo jasno vzpostavljajo tako kraj in prostor kot tudi atmosfera. Toda ravno ker je Žabot eden izmed boljših slovenskih stilistov, je toliko bolj pomembno osvetliti, kako v Gralu jezik kot orodje uporablja še z drugih vidikov. Ena od stvari, ki jih pri tem opazimo zelo hitro, je, da skorajda nima odstavkov; roman deluje kot močan zid – ne samo vojaki, tudi bralstvo se v romanu začne počutiti ujeto, kar je sicer atmosfersko zanimivo in prepričljivo, a je manj učinkovito z vidika širšega konteksta romana.
Ob vloženi ima roman tudi okvirno zgodbo, bistveno za ta širši kontekst. V njej se namreč srečamo s pisateljem, ki ga kot prikazni spremljata Franc Jožef in Jezus Kristus, ki pa nikoli ne zaživita kot kaj več kot zgolj simbola posvetne in cerkvene oblasti. Z njima se pisatelj uvodoma intimno pomenkuje o pokopališču vojakov iz prve svetovne vojne, ki se jih čuti dolžan obuditi in nam, bralstvu, povedati njihovo zgodbo.
Prav s to okvirno zgodbo, ki je dokaj na hitro obdelana – hiter je predvsem njen zaključek, saj zajema le kratek odstavek na manj kot pol strani – pa nas Žabot povabi, da premislimo o družbeni in politični vlogi pisatelja, saj sam pisateljski lik govori o svojih (družbenih) dolžnostih. Žal razlog, da se pisatelj čuti dolžnega pisati o prav tej temi in teh ljudeh, ni dovolj razdelan. Bolj gre za pisateljev občutek kot za globok razmislek – morda ni nebistveno, da se pisatelj v kraju, kjer odkrije to pokopališče, znajde na novo in z odmikom od družbe.
Navsezadnje je učinek romana Gral tudi v tem, da nima nobenega stika s sočasnim svetom. Pisatelj v njem nima pomembne vloge, potisnjen je na sam družbeni rob, izbira oživljanje nečesa, kar je že več kot sto let mrtvo, bralstvo pa nekako ujame v to svojo preokupacijo, mogoče bi bilo celo reči prikazen.
Podobno kot se Lazarju prikazujejo strašljivi prizori, ki ga odvezujejo od stvarnosti in onemogočajo, da bi se premaknil iz močvare, se tudi pisatelj z odbiranjem tematike in oživljanjem prikazni zatakne v neke prejšnje paradigme. Liki so pri tem izrazito nerazdelani in nepoglobljeni, onkraj same zataknjenosti in medsebojnega boja Žabot o njih nima kaj dosti povedati; ženske ne obstajajo, razen kot šablonske naplavine iz prejšnjih življenj, brez lastne vsebine.
Gral bralstvo skupaj s pisateljem zatakne v močvaro vojnega narativa, ki pa ga z ničimer ne postavi pod vprašaj, ampak ga samo utrjuje, že s tem ko o njem piše in ko piše o njem na pričakovan način, s pričakovanimi vzporednicami (vojna in ujetost, morečost), z občutno preveč repeticijami in brez osvetlitev kakšnih odvodov vojn, s katerimi se pisatelji – in manj pisateljice – tudi sicer ne ukvarjajo kaj dosti.
Morda bi bilo smiselno premisliti o tem, katere prikazni še naprej oživljati in zakaj. Na to vprašanje Gral ne odgovarja zadovoljivo.
Piše Anja Radaljac,
bere Eva Longyka Marušič.
Gral Vlada Žabota je roman, za katerega je ena najbolj ključnih besed primež. Odvija se v močvirju, v katerem peščica vojakov biva v nekem liminalnem prostoru med ujetništvom in zagozdenostjo v neznanem jim delu sveta. Cigani, ki naj bi jih držali v ujetništvu, trdijo, da jim bodo pokazali pot iz močvirja, a le, če bodo zanje v reki Angeliki nabrali dovolj zlata. Ta količina je seveda tolikšna, da se zdi rahlo nedosegljiva, hkrati pa zataknjenim vendarle daje upanje, da lahko vsak zase (seveda ne da bi se o tem pogovorili), nabere dovolj zlata za lagodno življenje in individualen pobeg iz močvirja. Toda tisti, ki poskušajo pobegniti, izginejo ali pa se v zasilni tabor vrnejo telesno in duševno bolni.
Gral je torej roman o stanju biti v primežu, a ne le v fizičnem, temveč bolj v nekem psihološkem in duhovnem smislu. Osrednji protagonist Lazar se, podobno kot njegovi kolegi, pogosto znajde v vmesnem stanju zavesti, ko ni povsem jasno, ali sanja ali halucinira ali pa potuje v neko duhovno realnost, kakršno pri Žabotu kot obliko slovenskega magičnega realizma poznamo že iz prejšnjih del.
Ti ontološko težko opredeljivi pasusi so tudi psihološko prepričljivi, saj gre za vojake, ki so zatavali po zadnji bitki prve svetovne vojne in doživljajo znake tega, kar bi bilo z veliko gotovostjo mogoče opredeliti kot posttravmatsko stresno motnjo.
Z vidika izrisanosti situacije je Žabot prepričljiv, njegova proza je dovršena, kot je za avtorja značilno že iz poprejšnjih del; skozi jezik se zelo jasno vzpostavljajo tako kraj in prostor kot tudi atmosfera. Toda ravno ker je Žabot eden izmed boljših slovenskih stilistov, je toliko bolj pomembno osvetliti, kako v Gralu jezik kot orodje uporablja še z drugih vidikov. Ena od stvari, ki jih pri tem opazimo zelo hitro, je, da skorajda nima odstavkov; roman deluje kot močan zid – ne samo vojaki, tudi bralstvo se v romanu začne počutiti ujeto, kar je sicer atmosfersko zanimivo in prepričljivo, a je manj učinkovito z vidika širšega konteksta romana.
Ob vloženi ima roman tudi okvirno zgodbo, bistveno za ta širši kontekst. V njej se namreč srečamo s pisateljem, ki ga kot prikazni spremljata Franc Jožef in Jezus Kristus, ki pa nikoli ne zaživita kot kaj več kot zgolj simbola posvetne in cerkvene oblasti. Z njima se pisatelj uvodoma intimno pomenkuje o pokopališču vojakov iz prve svetovne vojne, ki se jih čuti dolžan obuditi in nam, bralstvu, povedati njihovo zgodbo.
Prav s to okvirno zgodbo, ki je dokaj na hitro obdelana – hiter je predvsem njen zaključek, saj zajema le kratek odstavek na manj kot pol strani – pa nas Žabot povabi, da premislimo o družbeni in politični vlogi pisatelja, saj sam pisateljski lik govori o svojih (družbenih) dolžnostih. Žal razlog, da se pisatelj čuti dolžnega pisati o prav tej temi in teh ljudeh, ni dovolj razdelan. Bolj gre za pisateljev občutek kot za globok razmislek – morda ni nebistveno, da se pisatelj v kraju, kjer odkrije to pokopališče, znajde na novo in z odmikom od družbe.
Navsezadnje je učinek romana Gral tudi v tem, da nima nobenega stika s sočasnim svetom. Pisatelj v njem nima pomembne vloge, potisnjen je na sam družbeni rob, izbira oživljanje nečesa, kar je že več kot sto let mrtvo, bralstvo pa nekako ujame v to svojo preokupacijo, mogoče bi bilo celo reči prikazen.
Podobno kot se Lazarju prikazujejo strašljivi prizori, ki ga odvezujejo od stvarnosti in onemogočajo, da bi se premaknil iz močvare, se tudi pisatelj z odbiranjem tematike in oživljanjem prikazni zatakne v neke prejšnje paradigme. Liki so pri tem izrazito nerazdelani in nepoglobljeni, onkraj same zataknjenosti in medsebojnega boja Žabot o njih nima kaj dosti povedati; ženske ne obstajajo, razen kot šablonske naplavine iz prejšnjih življenj, brez lastne vsebine.
Gral bralstvo skupaj s pisateljem zatakne v močvaro vojnega narativa, ki pa ga z ničimer ne postavi pod vprašaj, ampak ga samo utrjuje, že s tem ko o njem piše in ko piše o njem na pričakovan način, s pričakovanimi vzporednicami (vojna in ujetost, morečost), z občutno preveč repeticijami in brez osvetlitev kakšnih odvodov vojn, s katerimi se pisatelji – in manj pisateljice – tudi sicer ne ukvarjajo kaj dosti.
Morda bi bilo smiselno premisliti o tem, katere prikazni še naprej oživljati in zakaj. Na to vprašanje Gral ne odgovarja zadovoljivo.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Neveljaven email naslov