Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Muanis Sinanović,
bere Igor Velše.
Naslov esejistične zbirke Gorazda Kocijančiča Kontrarevolucionarni spisi zveni provokativno, a čeprav se zdi, da se vpisuje v slovenske kulturne boje, v resnici govori o obratu, ki ga je v svetovni red vnesel institucionalni odziv na epidemijo koronavirusa. Res je sicer, da se v enem spisu ta poveže z dogajanjem v času druge svetovne vojne, ko avtor filozofsko obravnava Kocbekovo zbirko novel Strah in pogum ter primerja stanje duha, ki ga popisuje, s stanjem duha med epidemijo.
Po svoje je na knjižici privlačno to, kar je številnim privlačno pri knjižicah Slavoja Žižka: filozofska tradicija, ki kot živ tok konceptov in referenc steče skozi aktualno dogajanje. Vendar Kocijančič misli skozi drugo paradigmo, skozi svoj krščanski anarhizem, ki je bolj ontološka pozicija kot dnevnopolitična. Ko presega dihotomije na leve in desne, tega ne počne iz neke sredinske, vsakdanje pozicije, temveč iz radikalnega filozofskega razmisleka o metafizičnih temeljih, na katerih take dihotomije sploh slonijo. Globoko poznavanje filozofije, teologije in mističnih tradicij, ki ga je izkazal pri mnogih drugih delih, se še zmeraj kaže v obvladanem, posvečenem slogu, ki želi komunicirati z bralci brez trikov in tudi brez olajšav. V naš intelektualni prostor vnaša filozofske reference, ki niso znane, a vsekakor izhajajo iz živih in gibkih miselnih tokov.
Podobno kot presega dihotomijo na leve in desne, odpravlja in presega tudi dihotomijo na cepilce in proticepilce. V dialogu s sprotnim filozofskim mišljenjem v mednarodnem prostoru etične pozicije v odnosu do obvladovanja epidemije pojmovno razdela in prikaže prepričanja o samem bistvu človeka in sveta, na katerem temeljijo. Prav to je ključna stava Kocijančičevih spisov: ukrepi proti zajezitvi koronavirusa, ki so bili sprejeti in zapovedani, niso nekakšna samoumevna in naravna reakcija, temveč izhajajo prav iz temeljnih prepričanj o tem, kaj sta človek in svet ter kakšno je razmerje med njima. Niso zgolj stvar tehnokratov in znanstvenikov, temveč vsakega človeka posebej. In le s tega vidika jih je tudi mogoče razumeti. Biti lev ali desen, biti cepilec ali proticepilec v tem pogledu pravzaprav ne pomeni nič – gre le za banalne, nepremišljevane nalepke, s katerimi se slepimo, da nam ne bi bilo treba zares misliti in se avtonomno soočiti s situacijo, ki je v resnici nova in ima daljnosežne posledice za družbo.
Tudi s tega vidika v enem od spisov, ki so odgovor na kritiko Kocijančičevega pisanja, kakršno je izvedla znanstvenica, mislec pokaže bedo scientističnega pogleda na svet. Ta zapovedujoča pozicija znanosti kot edinega arbitra človeških zadev se pred vednostjo in globino, ki jo izraža Kocijančičevo pisanje, naravnost osmeši v svoji površnosti in moraliziranju.
Kontrarevolucionarni spisi Gorazda Kocijančiča so najbrž preveč filozofski, da bi nagovorili množice, ki jih tema zanima, in v svojih poantah premalo mainstreamovski, da bi ji bolj načitani bralci dali nalepko modnega radikalnega mišljenja, kot pogosto označujejo splošno mnenje, ki ga potrjujejo pisci z avro genija. Vendar pa bo globoko nagovorila razgledane bralce, ki jim branje v prvi vrsti ne predstavlja eskapizma ali načina za vključevanje v različne družbe, temveč proces opolnomočenja za boje v »areni življenja.«
Piše Muanis Sinanović,
bere Igor Velše.
Naslov esejistične zbirke Gorazda Kocijančiča Kontrarevolucionarni spisi zveni provokativno, a čeprav se zdi, da se vpisuje v slovenske kulturne boje, v resnici govori o obratu, ki ga je v svetovni red vnesel institucionalni odziv na epidemijo koronavirusa. Res je sicer, da se v enem spisu ta poveže z dogajanjem v času druge svetovne vojne, ko avtor filozofsko obravnava Kocbekovo zbirko novel Strah in pogum ter primerja stanje duha, ki ga popisuje, s stanjem duha med epidemijo.
Po svoje je na knjižici privlačno to, kar je številnim privlačno pri knjižicah Slavoja Žižka: filozofska tradicija, ki kot živ tok konceptov in referenc steče skozi aktualno dogajanje. Vendar Kocijančič misli skozi drugo paradigmo, skozi svoj krščanski anarhizem, ki je bolj ontološka pozicija kot dnevnopolitična. Ko presega dihotomije na leve in desne, tega ne počne iz neke sredinske, vsakdanje pozicije, temveč iz radikalnega filozofskega razmisleka o metafizičnih temeljih, na katerih take dihotomije sploh slonijo. Globoko poznavanje filozofije, teologije in mističnih tradicij, ki ga je izkazal pri mnogih drugih delih, se še zmeraj kaže v obvladanem, posvečenem slogu, ki želi komunicirati z bralci brez trikov in tudi brez olajšav. V naš intelektualni prostor vnaša filozofske reference, ki niso znane, a vsekakor izhajajo iz živih in gibkih miselnih tokov.
Podobno kot presega dihotomijo na leve in desne, odpravlja in presega tudi dihotomijo na cepilce in proticepilce. V dialogu s sprotnim filozofskim mišljenjem v mednarodnem prostoru etične pozicije v odnosu do obvladovanja epidemije pojmovno razdela in prikaže prepričanja o samem bistvu človeka in sveta, na katerem temeljijo. Prav to je ključna stava Kocijančičevih spisov: ukrepi proti zajezitvi koronavirusa, ki so bili sprejeti in zapovedani, niso nekakšna samoumevna in naravna reakcija, temveč izhajajo prav iz temeljnih prepričanj o tem, kaj sta človek in svet ter kakšno je razmerje med njima. Niso zgolj stvar tehnokratov in znanstvenikov, temveč vsakega človeka posebej. In le s tega vidika jih je tudi mogoče razumeti. Biti lev ali desen, biti cepilec ali proticepilec v tem pogledu pravzaprav ne pomeni nič – gre le za banalne, nepremišljevane nalepke, s katerimi se slepimo, da nam ne bi bilo treba zares misliti in se avtonomno soočiti s situacijo, ki je v resnici nova in ima daljnosežne posledice za družbo.
Tudi s tega vidika v enem od spisov, ki so odgovor na kritiko Kocijančičevega pisanja, kakršno je izvedla znanstvenica, mislec pokaže bedo scientističnega pogleda na svet. Ta zapovedujoča pozicija znanosti kot edinega arbitra človeških zadev se pred vednostjo in globino, ki jo izraža Kocijančičevo pisanje, naravnost osmeši v svoji površnosti in moraliziranju.
Kontrarevolucionarni spisi Gorazda Kocijančiča so najbrž preveč filozofski, da bi nagovorili množice, ki jih tema zanima, in v svojih poantah premalo mainstreamovski, da bi ji bolj načitani bralci dali nalepko modnega radikalnega mišljenja, kot pogosto označujejo splošno mnenje, ki ga potrjujejo pisci z avro genija. Vendar pa bo globoko nagovorila razgledane bralce, ki jim branje v prvi vrsti ne predstavlja eskapizma ali načina za vključevanje v različne družbe, temveč proces opolnomočenja za boje v »areni življenja.«
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Neveljaven email naslov