Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Muanis Sinanović,
bere Igor Velše.
Naslov esejistične zbirke Gorazda Kocijančiča Kontrarevolucionarni spisi zveni provokativno, a čeprav se zdi, da se vpisuje v slovenske kulturne boje, v resnici govori o obratu, ki ga je v svetovni red vnesel institucionalni odziv na epidemijo koronavirusa. Res je sicer, da se v enem spisu ta poveže z dogajanjem v času druge svetovne vojne, ko avtor filozofsko obravnava Kocbekovo zbirko novel Strah in pogum ter primerja stanje duha, ki ga popisuje, s stanjem duha med epidemijo.
Po svoje je na knjižici privlačno to, kar je številnim privlačno pri knjižicah Slavoja Žižka: filozofska tradicija, ki kot živ tok konceptov in referenc steče skozi aktualno dogajanje. Vendar Kocijančič misli skozi drugo paradigmo, skozi svoj krščanski anarhizem, ki je bolj ontološka pozicija kot dnevnopolitična. Ko presega dihotomije na leve in desne, tega ne počne iz neke sredinske, vsakdanje pozicije, temveč iz radikalnega filozofskega razmisleka o metafizičnih temeljih, na katerih take dihotomije sploh slonijo. Globoko poznavanje filozofije, teologije in mističnih tradicij, ki ga je izkazal pri mnogih drugih delih, se še zmeraj kaže v obvladanem, posvečenem slogu, ki želi komunicirati z bralci brez trikov in tudi brez olajšav. V naš intelektualni prostor vnaša filozofske reference, ki niso znane, a vsekakor izhajajo iz živih in gibkih miselnih tokov.
Podobno kot presega dihotomijo na leve in desne, odpravlja in presega tudi dihotomijo na cepilce in proticepilce. V dialogu s sprotnim filozofskim mišljenjem v mednarodnem prostoru etične pozicije v odnosu do obvladovanja epidemije pojmovno razdela in prikaže prepričanja o samem bistvu človeka in sveta, na katerem temeljijo. Prav to je ključna stava Kocijančičevih spisov: ukrepi proti zajezitvi koronavirusa, ki so bili sprejeti in zapovedani, niso nekakšna samoumevna in naravna reakcija, temveč izhajajo prav iz temeljnih prepričanj o tem, kaj sta človek in svet ter kakšno je razmerje med njima. Niso zgolj stvar tehnokratov in znanstvenikov, temveč vsakega človeka posebej. In le s tega vidika jih je tudi mogoče razumeti. Biti lev ali desen, biti cepilec ali proticepilec v tem pogledu pravzaprav ne pomeni nič – gre le za banalne, nepremišljevane nalepke, s katerimi se slepimo, da nam ne bi bilo treba zares misliti in se avtonomno soočiti s situacijo, ki je v resnici nova in ima daljnosežne posledice za družbo.
Tudi s tega vidika v enem od spisov, ki so odgovor na kritiko Kocijančičevega pisanja, kakršno je izvedla znanstvenica, mislec pokaže bedo scientističnega pogleda na svet. Ta zapovedujoča pozicija znanosti kot edinega arbitra človeških zadev se pred vednostjo in globino, ki jo izraža Kocijančičevo pisanje, naravnost osmeši v svoji površnosti in moraliziranju.
Kontrarevolucionarni spisi Gorazda Kocijančiča so najbrž preveč filozofski, da bi nagovorili množice, ki jih tema zanima, in v svojih poantah premalo mainstreamovski, da bi ji bolj načitani bralci dali nalepko modnega radikalnega mišljenja, kot pogosto označujejo splošno mnenje, ki ga potrjujejo pisci z avro genija. Vendar pa bo globoko nagovorila razgledane bralce, ki jim branje v prvi vrsti ne predstavlja eskapizma ali načina za vključevanje v različne družbe, temveč proces opolnomočenja za boje v »areni življenja.«
Piše Muanis Sinanović,
bere Igor Velše.
Naslov esejistične zbirke Gorazda Kocijančiča Kontrarevolucionarni spisi zveni provokativno, a čeprav se zdi, da se vpisuje v slovenske kulturne boje, v resnici govori o obratu, ki ga je v svetovni red vnesel institucionalni odziv na epidemijo koronavirusa. Res je sicer, da se v enem spisu ta poveže z dogajanjem v času druge svetovne vojne, ko avtor filozofsko obravnava Kocbekovo zbirko novel Strah in pogum ter primerja stanje duha, ki ga popisuje, s stanjem duha med epidemijo.
Po svoje je na knjižici privlačno to, kar je številnim privlačno pri knjižicah Slavoja Žižka: filozofska tradicija, ki kot živ tok konceptov in referenc steče skozi aktualno dogajanje. Vendar Kocijančič misli skozi drugo paradigmo, skozi svoj krščanski anarhizem, ki je bolj ontološka pozicija kot dnevnopolitična. Ko presega dihotomije na leve in desne, tega ne počne iz neke sredinske, vsakdanje pozicije, temveč iz radikalnega filozofskega razmisleka o metafizičnih temeljih, na katerih take dihotomije sploh slonijo. Globoko poznavanje filozofije, teologije in mističnih tradicij, ki ga je izkazal pri mnogih drugih delih, se še zmeraj kaže v obvladanem, posvečenem slogu, ki želi komunicirati z bralci brez trikov in tudi brez olajšav. V naš intelektualni prostor vnaša filozofske reference, ki niso znane, a vsekakor izhajajo iz živih in gibkih miselnih tokov.
Podobno kot presega dihotomijo na leve in desne, odpravlja in presega tudi dihotomijo na cepilce in proticepilce. V dialogu s sprotnim filozofskim mišljenjem v mednarodnem prostoru etične pozicije v odnosu do obvladovanja epidemije pojmovno razdela in prikaže prepričanja o samem bistvu človeka in sveta, na katerem temeljijo. Prav to je ključna stava Kocijančičevih spisov: ukrepi proti zajezitvi koronavirusa, ki so bili sprejeti in zapovedani, niso nekakšna samoumevna in naravna reakcija, temveč izhajajo prav iz temeljnih prepričanj o tem, kaj sta človek in svet ter kakšno je razmerje med njima. Niso zgolj stvar tehnokratov in znanstvenikov, temveč vsakega človeka posebej. In le s tega vidika jih je tudi mogoče razumeti. Biti lev ali desen, biti cepilec ali proticepilec v tem pogledu pravzaprav ne pomeni nič – gre le za banalne, nepremišljevane nalepke, s katerimi se slepimo, da nam ne bi bilo treba zares misliti in se avtonomno soočiti s situacijo, ki je v resnici nova in ima daljnosežne posledice za družbo.
Tudi s tega vidika v enem od spisov, ki so odgovor na kritiko Kocijančičevega pisanja, kakršno je izvedla znanstvenica, mislec pokaže bedo scientističnega pogleda na svet. Ta zapovedujoča pozicija znanosti kot edinega arbitra človeških zadev se pred vednostjo in globino, ki jo izraža Kocijančičevo pisanje, naravnost osmeši v svoji površnosti in moraliziranju.
Kontrarevolucionarni spisi Gorazda Kocijančiča so najbrž preveč filozofski, da bi nagovorili množice, ki jih tema zanima, in v svojih poantah premalo mainstreamovski, da bi ji bolj načitani bralci dali nalepko modnega radikalnega mišljenja, kot pogosto označujejo splošno mnenje, ki ga potrjujejo pisci z avro genija. Vendar pa bo globoko nagovorila razgledane bralce, ki jim branje v prvi vrsti ne predstavlja eskapizma ali načina za vključevanje v različne družbe, temveč proces opolnomočenja za boje v »areni življenja.«
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov