Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da je Quentin Dupieux eden najpomembnejših sodobnih filmskih režiserjev. S svojim metafilmskim pristopom namreč ves čas zastavlja na prvi pogled neopazna, a pomembna filozofska vprašanja o naravi resničnosti in filma samega. To pa počne na dostopen način, z domiselnim absurdnim humorjem, ki se odraža tako na ravni vsebine kot dialoga.
V filmih imajo ljudje kot psihološka bitja postransko vlogo. Pogosto so samo ozadje na življenju predmetov. Recimo avtomobilske gume, ki se odpravi na morilski pohod, usnjene jakne, ki nagovarja lastnike k zločinom, elektronskega penisa … Pri njem najdemo časovne zanke, akcijske junake, ki potrebujejo dopust in druga vsakovrstna čudaštva. Večinoma kratki celovečerni filmi vsebujejo vse od nujno potrebne globinske kritike družbe do ontologije. Predvsem pa nov način pogleda na film in to, kaj film v današnjem svetu pomeni in kaj bi lahko pomenil. Postvaritev človeka nas prisili, da na družbene odnose pogledamo bolj odmaknjeno.
Tudi tokrat ni nič drugače. Čeprav se sprva zdi, da je film Drugo dejanje v svojih zastavkih bolj konvencionalen. Uporablja namreč v svetu uprizoritvenih umetnosti že uveljavljeno podiranje četrte stene, oziroma prestopanje iz uprizorjenega sveta v resničnega. Igralci prenehajo igrati svojo vlogo in se začnejo pogovarjati o samem snemanju, ki poteka. Vendar se stvar zaplete, saj se izkaže, da snemanje usmerja umetna inteligenca. In se nato še dodatno zaplete, ko film vpelje novo metaraven.
Dupieux na glavo postavi tipično moralizatorsko razumevanje umetne inteligence. Ta s svojim algoritemskim načinom analiziranja človekovega ravnanja temu zleze pod kožo in sestavi film, v katerem pridemo v zakulisje industrije, ki je polna hinavščine. Poniževanje statistov, narcisistična tekmovalnost, spolna agresivnost in tudi lažne, koristoljubne obtožbe, hinavska samokritika, ki ponikne v trenutku, ko prispe boljša ponudba, svetohlinsko zagovarjanje visokih idealov, ki je samo fasada, politična korektnost, za katero se skriva privilegij, in nekorektnost, za katero se skriva nizkotnost.
Vendar gre film v svoji analizi še dlje, ko pokaže, da ima celo sama satira v resnici kratek domet, saj se s svojim karikiranjem človeškega značaja ne dotakne globinsko, kar omogoča ohranjanje moči in obupnih medčloveških odnosov, le na bolj subtilen način. Nastavljeno ogledalo je mogoče, kljub temu da ga opazimo, zlahka spregledati, saj smo preveč vpeti v družbene odnose, ki z navideznim udobjem ovirajo globljo samorefleksijo. Laž skratka ni samo v videzu, temveč tudi v kritiki videza. Sama kritika je še en videz, ki je namenjen temu, da se ne bi dotaknili samih ciničnih temeljev civilizacije.
Večpomenski naslov Drugo dejanje med drugim nakazuje na to sekundarno, kritično dojemanje sveta. Končni prizor vzvratnega pogleda ob vožnji po zapuščenih železniških tirih tako simbolizira tudi zapuščenost naših povezav s svetom in drugimi ljudmi. Dupieux je še vedno svež in prepričljiv.
Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da je Quentin Dupieux eden najpomembnejših sodobnih filmskih režiserjev. S svojim metafilmskim pristopom namreč ves čas zastavlja na prvi pogled neopazna, a pomembna filozofska vprašanja o naravi resničnosti in filma samega. To pa počne na dostopen način, z domiselnim absurdnim humorjem, ki se odraža tako na ravni vsebine kot dialoga.
V filmih imajo ljudje kot psihološka bitja postransko vlogo. Pogosto so samo ozadje na življenju predmetov. Recimo avtomobilske gume, ki se odpravi na morilski pohod, usnjene jakne, ki nagovarja lastnike k zločinom, elektronskega penisa … Pri njem najdemo časovne zanke, akcijske junake, ki potrebujejo dopust in druga vsakovrstna čudaštva. Večinoma kratki celovečerni filmi vsebujejo vse od nujno potrebne globinske kritike družbe do ontologije. Predvsem pa nov način pogleda na film in to, kaj film v današnjem svetu pomeni in kaj bi lahko pomenil. Postvaritev človeka nas prisili, da na družbene odnose pogledamo bolj odmaknjeno.
Tudi tokrat ni nič drugače. Čeprav se sprva zdi, da je film Drugo dejanje v svojih zastavkih bolj konvencionalen. Uporablja namreč v svetu uprizoritvenih umetnosti že uveljavljeno podiranje četrte stene, oziroma prestopanje iz uprizorjenega sveta v resničnega. Igralci prenehajo igrati svojo vlogo in se začnejo pogovarjati o samem snemanju, ki poteka. Vendar se stvar zaplete, saj se izkaže, da snemanje usmerja umetna inteligenca. In se nato še dodatno zaplete, ko film vpelje novo metaraven.
Dupieux na glavo postavi tipično moralizatorsko razumevanje umetne inteligence. Ta s svojim algoritemskim načinom analiziranja človekovega ravnanja temu zleze pod kožo in sestavi film, v katerem pridemo v zakulisje industrije, ki je polna hinavščine. Poniževanje statistov, narcisistična tekmovalnost, spolna agresivnost in tudi lažne, koristoljubne obtožbe, hinavska samokritika, ki ponikne v trenutku, ko prispe boljša ponudba, svetohlinsko zagovarjanje visokih idealov, ki je samo fasada, politična korektnost, za katero se skriva privilegij, in nekorektnost, za katero se skriva nizkotnost.
Vendar gre film v svoji analizi še dlje, ko pokaže, da ima celo sama satira v resnici kratek domet, saj se s svojim karikiranjem človeškega značaja ne dotakne globinsko, kar omogoča ohranjanje moči in obupnih medčloveških odnosov, le na bolj subtilen način. Nastavljeno ogledalo je mogoče, kljub temu da ga opazimo, zlahka spregledati, saj smo preveč vpeti v družbene odnose, ki z navideznim udobjem ovirajo globljo samorefleksijo. Laž skratka ni samo v videzu, temveč tudi v kritiki videza. Sama kritika je še en videz, ki je namenjen temu, da se ne bi dotaknili samih ciničnih temeljev civilizacije.
Večpomenski naslov Drugo dejanje med drugim nakazuje na to sekundarno, kritično dojemanje sveta. Končni prizor vzvratnega pogleda ob vožnji po zapuščenih železniških tirih tako simbolizira tudi zapuščenost naših povezav s svetom in drugimi ljudmi. Dupieux je še vedno svež in prepričljiv.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov