Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Miša Gams,
bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
V romanu Sibirija Tanje Mastnak, doktorice umetnostne zgodovine, historične antropologije vizualnega, kustosinje, predavateljice in likovne kritičarke, ki na Gimnaziji Bežigrad poučuje likovno umetnost, spremljamo malce nenavadno odpravo, ki jo sestavljajo upokojeni profesor etnologije Karel, fotograf Gašper, knjižničarka Ada, ruski vodja odprave Viktor Aleksejevič, ruska kuharica Olja in prvoosebna pripovedovalka Zoja, ki kot urednica antropološke revije pripravlja tematsko številko o šamanizmu. Roman, ki se v podnaslovu opredeljuje za antituristični, je razdeljen na tri dele, ki jih avtorica spremlja s citati iz del Pascala Brucknerja, Jevgenija Vodolazkina, Mircee Eliadeja, Hafisa in Lawrencea Durrella. Prvi del romana se začne dobro desetletje po odpravi ob preučevanju fotografije, ki akademika Karla in urednico Zojo prestavi nazaj v čas med načrtovanje ruske ekspedicije za pridobitev dragocenega etnološkega materiala o šamanističnih obredih, ki bi jih člani ekspedicije vsak na svoj način predstavili v posebni tematski številki revije, ki pa zaradi kompleksnih okoliščin nikoli ne izide. Čeprav imajo za zahtevno pot po Sibiriji na voljo dobrega poznavalca tega področja, Viktorja Aleksejeviča, ki je vajen lovskih odprav v ta konec Rusije, jim vrsta nenavadnih dogodkov odpre nov pogled na ta del Azije, razgali pa jim tudi nove vidike odnosov in razumevanja samih sebe.
Raziskovanje šamanizma se tako prelevi v raziskovanje lastnih želja, fantazem in iluzij, ki se druga za drugo razblinjajo ob stiku z ljudstvom, ki je v svojih pričakovanjih veliko bolj prizemljeno od “znanstvenikov” iz Evrope. Tako antropologinja Zoja, ki se nekje na polovici poti zaljubi v rdečelaso knjižničarko Ado, pri čemer se ne odreče avanturi z italijanskim lovcem in strastnim gozdarjem, ugotovi, da najstniške hčere in moža, ki ostaneta v domovini, pravzaprav sploh ne pogreša. Po seriji šamanističnih ritualov, ki se izkažejo za precej drugačne od evropske fantazme o poduhovljenih zdravilcih, Zoja ugotovi, da najbolj pogreša miren kotiček, v katerem bi našla notranji mir brez potrebe po nenehnem begu:
“Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.”
Medtem ko v prvem delu spremljamo člane odprave na poti od svetega drevesa do svete gore, se v drugem delu skupaj z njimi znajdemo v mestu Kizil sredi Sibirije, kjer se udeležijo obreda klicanja dežja, ženski članici ekipe pa zaideta še v šamansko kliniko in doživita neponovljivo izkušnjo. Zoja, ki je od začetka na preži tako za antropološkim gradivom kot za prebujeno senzibilnostjo, začuti v sebi preplet različnih svetov in nenavadno okultno izkušnjo:
“Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.”
Tanja Mastnak razvija zgodbo na duhovit način s primesmi inteligentne ironije, jo v pravih trenutkih dramatično stopnjuje ter gradi nadvse kompleksne psihološke like, ki se izmotavajo vnaprejšnjim klasifikacijam in opredelitvam. Intelektualca Karla na primer prikaže kot navideznega akademika, ki se ob stiku z italijanskimi lovci prerodi v pravega plenilca, ki uživa, ko je na lovu za svojim plenom, čeprav na ta način zamudi pristno izkušnjo s šamani. Tudi knjižničarka Ada, ki na začetku romana deluje kot malce naivno in prestrašeno dekle, se na koncu izkaže za najbolj zrelo in poduhovljeno žensko, ki po iniciaciji v šamanizem, izjavi: “Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.”
Največjo preobrazbo brez dvoma doživi glavna junakinja Zoja, ki se v tretjem delu romana odloči, da bo na lastno pest krenila za ugrabljeno Ado, pri čemer doživi raznovrstne ekstremne situacije – od skupinskega posilstva tamkajšnjih pastirjev in počasnega umiranja do rituala očiščenja telesa, s katerim zaceli svoje fizične in psihične rane ter nas seznani s svojim uvidom: “Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.”
Romana Sibirija ne bi mogli uvrstiti ne v popotniški oziroma turistični ne v antropološki žanr – njegova odlika je v tem, da prikazuje akademike, profesorje in urednice kot povsem vsakdanje ljudi, ki na poti raziskovanja šamanizma trčijo ob lastne predsodke in omejitve, ki jih prinaša racionalistično-mehanicističen model znanosti. Pisateljica Tanja Mastnak gre še korak dlje s tem, ko moške junake prikaže bodisi kot narcisoidne aseksualne samotarje bodisi kot nepremišljene zapeljivce z bizarnimi strategijami osvajanja. Zojo pogled na vase zaverovanega Karla, ki v šamanizmu ne vidi nič omembe vrednega, medtem ko z lovci doživlja vrhunec svojega življenja, le še bolj spodbudi k temu, da se posveti ženskam:
“Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.”
Bralec in bralka bosta v romanu Tanje Mastnak Sibirija vsekakor našla kaj zase, a če bosta pričakovala mistično razodetje, detajle iz življenja šamanov ali univerzalni recept za srečo, bosta globoko razočarana.
Piše Miša Gams,
bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
V romanu Sibirija Tanje Mastnak, doktorice umetnostne zgodovine, historične antropologije vizualnega, kustosinje, predavateljice in likovne kritičarke, ki na Gimnaziji Bežigrad poučuje likovno umetnost, spremljamo malce nenavadno odpravo, ki jo sestavljajo upokojeni profesor etnologije Karel, fotograf Gašper, knjižničarka Ada, ruski vodja odprave Viktor Aleksejevič, ruska kuharica Olja in prvoosebna pripovedovalka Zoja, ki kot urednica antropološke revije pripravlja tematsko številko o šamanizmu. Roman, ki se v podnaslovu opredeljuje za antituristični, je razdeljen na tri dele, ki jih avtorica spremlja s citati iz del Pascala Brucknerja, Jevgenija Vodolazkina, Mircee Eliadeja, Hafisa in Lawrencea Durrella. Prvi del romana se začne dobro desetletje po odpravi ob preučevanju fotografije, ki akademika Karla in urednico Zojo prestavi nazaj v čas med načrtovanje ruske ekspedicije za pridobitev dragocenega etnološkega materiala o šamanističnih obredih, ki bi jih člani ekspedicije vsak na svoj način predstavili v posebni tematski številki revije, ki pa zaradi kompleksnih okoliščin nikoli ne izide. Čeprav imajo za zahtevno pot po Sibiriji na voljo dobrega poznavalca tega področja, Viktorja Aleksejeviča, ki je vajen lovskih odprav v ta konec Rusije, jim vrsta nenavadnih dogodkov odpre nov pogled na ta del Azije, razgali pa jim tudi nove vidike odnosov in razumevanja samih sebe.
Raziskovanje šamanizma se tako prelevi v raziskovanje lastnih želja, fantazem in iluzij, ki se druga za drugo razblinjajo ob stiku z ljudstvom, ki je v svojih pričakovanjih veliko bolj prizemljeno od “znanstvenikov” iz Evrope. Tako antropologinja Zoja, ki se nekje na polovici poti zaljubi v rdečelaso knjižničarko Ado, pri čemer se ne odreče avanturi z italijanskim lovcem in strastnim gozdarjem, ugotovi, da najstniške hčere in moža, ki ostaneta v domovini, pravzaprav sploh ne pogreša. Po seriji šamanističnih ritualov, ki se izkažejo za precej drugačne od evropske fantazme o poduhovljenih zdravilcih, Zoja ugotovi, da najbolj pogreša miren kotiček, v katerem bi našla notranji mir brez potrebe po nenehnem begu:
“Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.”
Medtem ko v prvem delu spremljamo člane odprave na poti od svetega drevesa do svete gore, se v drugem delu skupaj z njimi znajdemo v mestu Kizil sredi Sibirije, kjer se udeležijo obreda klicanja dežja, ženski članici ekipe pa zaideta še v šamansko kliniko in doživita neponovljivo izkušnjo. Zoja, ki je od začetka na preži tako za antropološkim gradivom kot za prebujeno senzibilnostjo, začuti v sebi preplet različnih svetov in nenavadno okultno izkušnjo:
“Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.”
Tanja Mastnak razvija zgodbo na duhovit način s primesmi inteligentne ironije, jo v pravih trenutkih dramatično stopnjuje ter gradi nadvse kompleksne psihološke like, ki se izmotavajo vnaprejšnjim klasifikacijam in opredelitvam. Intelektualca Karla na primer prikaže kot navideznega akademika, ki se ob stiku z italijanskimi lovci prerodi v pravega plenilca, ki uživa, ko je na lovu za svojim plenom, čeprav na ta način zamudi pristno izkušnjo s šamani. Tudi knjižničarka Ada, ki na začetku romana deluje kot malce naivno in prestrašeno dekle, se na koncu izkaže za najbolj zrelo in poduhovljeno žensko, ki po iniciaciji v šamanizem, izjavi: “Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.”
Največjo preobrazbo brez dvoma doživi glavna junakinja Zoja, ki se v tretjem delu romana odloči, da bo na lastno pest krenila za ugrabljeno Ado, pri čemer doživi raznovrstne ekstremne situacije – od skupinskega posilstva tamkajšnjih pastirjev in počasnega umiranja do rituala očiščenja telesa, s katerim zaceli svoje fizične in psihične rane ter nas seznani s svojim uvidom: “Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.”
Romana Sibirija ne bi mogli uvrstiti ne v popotniški oziroma turistični ne v antropološki žanr – njegova odlika je v tem, da prikazuje akademike, profesorje in urednice kot povsem vsakdanje ljudi, ki na poti raziskovanja šamanizma trčijo ob lastne predsodke in omejitve, ki jih prinaša racionalistično-mehanicističen model znanosti. Pisateljica Tanja Mastnak gre še korak dlje s tem, ko moške junake prikaže bodisi kot narcisoidne aseksualne samotarje bodisi kot nepremišljene zapeljivce z bizarnimi strategijami osvajanja. Zojo pogled na vase zaverovanega Karla, ki v šamanizmu ne vidi nič omembe vrednega, medtem ko z lovci doživlja vrhunec svojega življenja, le še bolj spodbudi k temu, da se posveti ženskam:
“Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.”
Bralec in bralka bosta v romanu Tanje Mastnak Sibirija vsekakor našla kaj zase, a če bosta pričakovala mistično razodetje, detajle iz življenja šamanov ali univerzalni recept za srečo, bosta globoko razočarana.
Piše: Diana Pungeršič Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Sarival Sosič v kratkoprozni zbirki Ne morem ven razvija teme in navsezadnje premišljuje osebe in odnose, ki smo jih srečevali že v njegovi avtofikcijski romaneskni trilogiji. Zdi se, da zgodbe o človekovi notrini rastejo iz znanega tlorisa, le odpirajo in razraščajo se na nove, še bolj enigmatične načine. Zunanje in notranje, tj. sanjske, arhetipske, simbolne pokrajine se namreč brez posebne dramatičnosti nenehno prelivajo, celo stapljajo, med njimi ni hierarhične razlike, soobstajajo v nekakšni homeostazi, raziskovanje odnosa med njimi pa je osrednja tema zbirke kot celote. Po načinu doživljanja in vzpostavljanju realnosti in navsezadnje poetičnem občutju je knjiga sorodna Obvozu Francija Novaka ali prozi, kot jo pišeta Miklavž Komelj in Robert Simonišek. Zgodbe sledijo kronološkemu zaporedju. Na makroravni spremljamo dečka od najzgodnejšega otroštva prek odraščanja in dozorevanja pri petinpetdesetih letih vse do prehoda v visoko starost, ki jo v zgodbah živita mama in tata. Njihovo gibalo je napetost med občutki osamljenosti, nemoči, negotovosti, žalosti na eni strani in željo po poletu, lahkotnosti, svobodi na drugi, vse skupaj pa preči ali podčrtuje temeljni premislek o času in prostoru, minevanju, smrti oziroma živosti in neživosti. Sleherno zgodbo je mogoče brati tako dobesedno kot simbolno – arhetipski so lahko liki (sin, otrok, starec, oče, mati, ženska), dogodki, kot so potovanje, prebujanje, beg, igra, pogosto pa se pripoved ovija okoli kakega konkretnega predmeta z močno simbolno vrednostjo, kot so vrata, ključ, vlak, drevo, kača, žaba, ogledalo, svetloba, voda, koza, razpoka, hiša … Ko bi torej protagonist najraje odvrgel vse, kar je navlekel nase, ker ga oblačila obtežijo kot kovinski oklep, lahko to potrebo dojemamo povsem organsko in tudi povsem metaforično, kot potrebo po notranji osvoboditvi. Tako se usodna nerazdružljivost vidnih in nevidnih, fizičnih in psihičnih svetov še vedno kaže kot eden najmočnejših elementov Sosičeve pisave, vzpostavljene že v prvencu. Prisluhnimo enemu najintenzivnejših odlomkov zbirke, v katerem se volnena jopica vzpostavi kot simbol materinske ljubezni: »Že davno sem izgubil lase nad čelom in na temenu glave, saj sem plešavost podedoval tako po očetu kot po obeh nonih in tudi brada mi je posivela, brke sem si končno po štiridesetih letih prirezovanja pričel briti, saj so od črnih postali beli in zdaj takšen stojim pred omaro v zgornjem nadstropju v spalnici naše hiše in ko omaro odprem, name padajo mamine volnene jope, skoraj do moje višine me jope zaobjamejo, da se sesedem na tla. Gol sem, ravnokar okopan in volna me prebada po telesu, pojavljajo se rdečkaste lise in srbeče pekoči mehurji po rokah in prsih, po trebuhu in okoli genitalij, kamor so se volnene niti zapičile, kamor so tanke niti volne prodrle pod kožo in v nosnicah me nekoliko duši zatohel vonj, ki se je nabiral in vzdrževal v stari omari, se vpil v mamine volnene jope, predvsem tiste, ki jih nisem dovolj pogosto nosil. V zgodbah pogosto prevlada sanjska, domišljijska logika, dogajanje v njih ni zamejeno, temveč so prehodi, zraščanja ali razraščanja med telesi, prostori, časi, občutji prosti, in zato neredko presenetljivi. Toda to ni edini pripovedni način, gola dogajalnost se lahko prevesi tudi v bolj esejističen premislek z več distance do vsakokratne situacije ali občutja. Kot bi nekatere zgodbe skušale bivanjski oreh streti s pomočjo žive in vseprežemajoče podobe, druge pa v nekoliko abstraktnejšem jeziku. In čeprav se večina zgodb v zbriki Sarivala Sosiča Ne morem ven ukvarja z eno osebo in njeno notranjo pokrajino, nekatere, kot sta Razpoka ali Na drevesu, preskočijo tudi na družbeno raven in delovanje oziroma posledice istih mehanizmov prikažejo tudi v kolektivnem kontekstu. Pred nami je vsekakor bogato gradivo za razmisleke o notranji svobodi, izvoru, naravi ali celo nujnosti tesnobe, utesnjenosti, bolečine in priklenjenosti, kakor tudi hkratni človekovi neustavljivi želji po živosti, ustvarjanju in osvoboditvi – od spominov, odnosov, prepričanj, gonov, časa in prostora, navsezadnje pa zgodbe izzivajo tudi z vprašanjem, kaj je sploh tisto, kar bi se rado osvobodilo. V naslovni zgodbi je ta neznanka ali neimenovana entiteta ženskega spola, zaprta v temno sobo s človekom, priklenjenim na posteljo. Tisto nekaj želi ven, vendar so vse možnosti izhoda zamašene. Kdo ali kaj išče izhod, a za zdaj le čaka v razpoki? Svetloba? Ustvarjalnost? Glasba? Nedolžnost? Svoboda? Drugačen tip človeka? Čeprav se torej posredno ali neposredno vse zgodbe dotikajo vprašanja smrti, tudi ob živem telesu, jih bolj konvencionalno obravnavajo zgodbe ob koncu knjige. Glede na zasnovo zbirke se te pripovedi o ljubljenju s smrtjo, izgubi vitalnosti, volje do življenja in spomina sicer povsem vklapljajo v celoto, lahko jih namreč razlagamo kot vzporednico, ki pokaže, da mladostna ujetost v sleherni predstavni svet ni tako zelo drugačna od ujetosti v razkrajajoče se možgane, a vendar tudi nekoliko razvodenijo učinek knjige kot celote, delujejo odveč. V visoki starosti je mišljenjska in navsezadnje telesna zaklenjenost skorajda pričakovana in tudi literarno na podoben način že obdelana. A Ne morem ven je vsekakor vznemirljiva zbirka, ki, pospremljena z robustnimi ilustracijami Iztoka Sitarja in kar dvema spremnima besedama, ponuja veliko interpretativnega užitka, ob tem pa tudi nujno soočenje z lastnimi prostori rasti in stagnacije.
Piše: Peter Kuhar Bere: Igor Velše Sodobna, v slovenskem jeziku pisana književnost v Porabju je pravzaprav šele v nastajanju, spodbuja jo prav leposlovna knjižna zbirka Med Muro in Rabo, pri kateri dela izhajajo v dveh jezikovnih podobah: v knjižni in porabski različici slovenskega jezika. Njen urednik je slovenist Franci Just, izjemen poznavalec ter pisec knjig predvsem o nekdanjem in novejšem literarnem dogajanju in osebnostih iz slovenske kulture na levem bregu Mure in v Porabju na Madžarskem. V zbirki petindvajsetih knjig so bili do zdaj samo trije avtorji iz Porabja – poleg številnih uglednih avtorjev, ki so zvečine iz Prekmurja, naj omenimo vsaj Milana Vincetiča, Ferija Lainščka, Dušana Šarotarja in Štefana Kardoša, pred nekaj leti pa je izšla tudi zbirka kratke proze Miška Kranjca. Letos zbuja veliko upravičene pozornosti Dušan Mukič z omnibusom Ljubljana skoz moja očala. Dušan Mukič je predvsem izvrsten opazovalec in pripovedovalec. Čeprav gre za avtobiografsko delo, takoj opazimo, da je napisano iz perspektive mladega fanta, torej ne iz stališča in presojanja zrelega moža o mladih letih. Dvome, kot so izbira študija, vživljanje v novo okolje in iskanje svojega mesta, je pisec razpletel že takrat, sproti. Odraščal je na Madžarskem, v družini, kjer se ni govorilo v porabskem slovenskem narečju, pač pa v zborni slovenščini. Oba starša, sicer porabskega rodu, sta končala študij v Ljubljani, tako da sta osrednjeslovensko podobo jezika želela prenesti tudi na sina. Že ta večjezična, slovensko-madžarska izkušnja je mladega človeka postavila pred številne zadrege v stikih z ljudmi, celo s sorodniki. Vznemirjalo ga je, ker njegove doma uporabljane slovenske govorice niso razumeli, zato se je z njimi moral pogovarjati v madžarščini. Podoben jezikovni kratki stik je avtor sprva doživljal tudi s študentskimi sostanovalci, pa naj so prišli iz osrednje Slovenije ali od nekod iz obrobja. Zelo se je pojavljalo spraševanje o identiteti, pa naj zgodba teče o študiju, družabnostih v študentskem naselju, obiskih po Sloveniji ali o prijateljevanju s porabskimi dekleti, ki so ravno tako kot on prišle študirat v Slovenijo. Pripoved teče gladko, napetost iz poglavja v poglavje ne popušča, grajena je v bogatem, razgibanem jeziku. Dušan Mukič je prvi med porabskimi pisatelji, ki je pripoved prenesel iz avtohtonega ruralnega okolja, kjer živi slovenska manjšina na Madžarskem. Večina Mukičevega romana se namreč dogaja v Sloveniji, največ seveda v Ljubljani. Ne gre za kronološko ali linearano razvrščene pripovedi, kot bi v avtobiografskem delu morda pričakovali, pač je avtor sedemletno bivanje nanizal v dvajset heterogenih poglavij. Vsako poglavje ima svojo samostojno tematsko noto. Premišljeno jih uvajajo navedki iz priljubljenih popevk, ljudskih pesmi in pregovorov. Posebnost pri tej izbiri je jezikovna podoba naslovov, saj so večinoma vzeti iz porabske slovstvene dediščine, zato so zapisani v tamkajšnjem slovenskem govoru. Na primer zgodba o porabskih študentkih prijateljicah v Ljubljani teče pod naslovom Sinička je lepša kak čöpinski dvej, torej iz ljudske pesmi. Sinička seveda ni ptička, pač pa dekle iz Zgornjega Senika v Porabju, Čöpinci pa so Čepinci, prekmurska vas tik ob meji. V ospredju knjige Ljubljana skoz moja očala so Mukičeva osebna opažanja in izkušnje, iz katerih se razvijejo intimne zgodbe, skrb za lastno prihodnost ter razmišljanje o narodni identiti – kdo pravzaprav je, Slovenec ali Madžar. Tako morda lahko o sebi razmišlja in dvomi vsak manjšinec. Mukič knjigo konča s spoznanjem, ki se mu je ponujalo in izmikalo vseh sedem let študija v Ljubljani: »Sedem let se mi je odstirala Ljubljana skoz’ moja očala in me končno privedla do spoznanja, da sem porabski Slovenec. Da sem Slovenec. Na Madžarskem.« Posebno bralsko pozornost velja posvetiti sicer identičnemu besedilu v porabski različici slovenskega jezika. Dušan Mukič je namreč svoje, v knjižni slovenščini napisano delo prevedel, v resnici je bolj prav reči – presadil v govorico, kakršno laže razumejo vsaj starejši porabski Slovenci, ki s slovenščino v svojih šolah niso mogli imeti trdnejšega stika. Seveda pa ta jezik nima neke stalnejše, kodificirane oblike, tako da vsak porabski avtor črpa iz lastnega zelo pestrega jezikovnega okolja porabskih vasi. Rečemo lahko, da se s knjižno zbirko Med Rabo in Muro rojeva ne samo nova porabska književnost, pač pa tudi nadnarečna, knjižna podoba porabskega slovenskega jezika. Oboje je izjemna kulturna vrednota.
Ta teden se v ljubljanskih Kinoteki in Kinodvoru odvija festival žanrskega filma Kurja polt, ki zaokroža prvo desetletje svojega obstoja in svoje dragocene prisotnosti na slovenski festivalski sceni. Gre za butičen in unikaten tip festivala, ki zapolnjuje določeno nišo in kot tak navdušuje s svojo dolgoživostjo ter pridobiva veljavo tudi v širšem regionalnem kontekstu. Letošnji fokus se imenuje politike vesterna, temu ustrezna pa je tudi izbira nekaterih klasičnih pridobitev žanra, ki ga je francoski filozof Alain Badiou obravnaval kot redek primer herojske epike v filmu herojskega dvajsetega stoletja. Odličen primer možnosti za sodobne interpretacije je denimo Corbuccijev špageti vestern Velika tišina. Zločinec Loco, ki ga nepozabno upodobi Klaus Kinski, lahko predstavlja prototip hudodelcev, ki svoja dejanja izvajajo znotraj pravnih okvirov. Tudi današnje vojne namreč bodisi uveljavljajo novo pravo, bodisi že delujejo znotraj njega, zato ne moremo reči, da so hudodelska dejanja vedno nezakonita. Poleg tega vsebuje očitne feministične poteze, pri čemer se dotakne tudi kompleksnega vprašanja rase. Veličina tega filma je, da se ogne pričakovanju zmage junaškega dobrega nad pokvečenim zlom, ter nas preseneti prav v tem, da realistično prikaže zlo kot normalno stanje znotraj dane ureditve. Med novejšimi na programu lahko izpostavimo film Mona Lisa in krvava luna, enega najizvirnejših ameriških filmov zadnjih let. Pripoveduje zgodbo uradno shizofrene mladenke, ki je zmožna telepatskega nadzora nad telesi drugih. Pobegne iz strogo varovane ustanovi na območju New Orleansa in vstopi v njegovo razbrzdano nočno življenje, polno striptiz klubov, rekreativnih drog in mladih ljudi, ki ne morejo krotiti svojih impulzov. Po spletu okoliščin se sreča z osamljenim dečkom Charlijem, sinom striptizete, in sklenjeno je nepozabno prijateljstvo. Prav tako je nepozabna tudi igra otroškega igralca Evana Whittena. Na njegovo ime bi morali biti ljubitelji filma v prihodnje pozorni. Film uspe zato, ker uspe estetiko noir prikazati s sodobno zvočnostjo in svetlobno čutnostjo, pri upovedovanju fantastične zgodbe pa se uspešno ogne vsakemu moraliziranju ter resničnost predstavi takšno, kot je, pogosto v neskladju z našimi prepričanji in pričakovanji. Na ta način mu nekaj neverjetnega uspe prikazati na realističen način. Vidimo lahko še številne druge filme, med katerimi se nekateri dotikajo sfere tako imenovanega campa oziroma trash estetike, in segajo od kungfujevskih starodobnikov do popolnih bizarnosti, kot je japonski Kravatar Koala, film o menedžerju koali v primežu občutkov krivde in nezanesljivih spominov na umore. Vrednost teh filmov je v tem, da kršijo naša pričakovanja, nas s tem sproščajo ali pa celo povedejo v psihedelične tokove misli. S tem na svojstven način burijo domišljijo in širijo možnosti dojemanja resničnosti.
Po številnih ameriških in britanskih priredbah enega najbolj slovitih pustolovskih romanov so francoski filmski ustvarjalci ponovno prevzeli vajeti in postregli s filmom, ki to zgodbo poda novim generacijam v povsem sveži luči. Trije mušketirji: D’Artagnan je le prvi del filma, nadaljevanje s podnaslovom Milady se mu namreč pridruži decembra. Zgodba sledi ključnim prelomnicam zgodbe Alexandra Dumasa, vendar vpelje kopico novih elementov in veliko več akcije. Ta je osupljivo posneta in dosti nasilnejša, kot smo bili vajeni iz prejšnjih priredb. Pravzaprav gre za preskok ravni, tako da bi film žanrsko lahko premestili iz pustolovščin, prijaznih do družinskega občinstva, med akcijske trilerje. Ali drugače, akcija je videti skoraj tako kot v Igri prestolov, le da ni zmajev. Režiser Martin Bourboulon je zbral izjemno igralsko zasedbo, v kateri najbolj izstopajo francoski zvezdniki Vincent Cassel v vlogi Athosa, Roman Duiris kot Aramis in Eva Green kot Milady de Winter. Odlična igra tako še dodatno povzdigne kakovost filma. Film se začne na približno isti točki kot roman in večina prejšnjih adaptacij z D’Artagnanovim prihodom v Pariz in nasilnim srečanjem z Richelieujevimi možmi. A že takoj sledi prvi odklon, saj nadobudni bodoči mušketir pristane v grobu in se mora iz njega najprej izkopati. Poznejše spremembe vključujejo nove preobrate in like, ki v zgodbo vpeljejo dodatne zaplete, hkrati pa so odrezani nekateri slavni liki, recimo sluge mušketirjev, ali pa kardinalov agent Rochefort, ki sta ga v prejšnjih adaptacijah igrala Christopher Lee in Mads Mikkelsen. To vnese nekaj dodatne drame med glavne junake, znana zgodba pa tako postane manj predvidljiva. Žal je hkrati s tem žrtvovanega tudi precej humorja, ki bi sicer ublažil nekatere nenavadne točke zapleta, tudi take iz izvirnega besedila. Zakaj bi recimo kraljica svojemu ljubimcu podarila velikansko diamantno ogrlico in – še absurdneje – zakaj bi jo ta potem nosil? Preprost odgovor je, da to prinaša ključni zaplet in omogoča hitro tempiran in akcije poln razplet ter da režiser Bourboulon glede tega ne razočara. Marsikateri oboževalec romanov ali katere izmed klasik med priredbami bo sicer vihal nos nad še eno preresno in preveč nasilno reinterpretacijo nostalgije, a ob tako izpiljeni izvedbi, bogati scenografiji in inovativni akciji ni dvoma, da gledamo novo klasiko.
Ob svetovnem dnevu Zemlje prihaja na kinospored še čisto svež francoski film Kiti, varuhi planeta, ganljivo posvetilo nežnim velikanom naših oceanov. Film, primeren tudi za družinski ogled, ni klasičen izobraževalni dokumentarec, ki bi se trudil o kitih povedati čim več novega, čeprav nam postreže tudi nekaj zanimivih, manj znanih dejstev. Na primer, da kiti s svojimi iztrebki hranijo fitoplankton, mikroskopsko majhne morske alge, nevidni gozd, ki proizvede več kot polovico kisika na Zemlji. Kiti imajo, kot vsak drug organizem, svoje mesto v krhkem ravnovesju biosfere in vsaka sprememba v številčnosti njihove populacije vpliva na globalni ekosistem. Režiser Jean-Albert Lièvre poskuša v svojem poetičnem dokumentarcu na gledalca prenesti svojo očaranost nad temi veličastnimi bitji in opozoriti, da gre za inteligentna, sočutna bitja, ki imajo s človekom več skupnega, kot bi si utegnili misliti. Močan okoljevarstveni naboj prežema film vse od uvodnega prizora, kjer vidimo dečka, ki naleti na kita, nasedlega na peščeni obali, potem pa besedo »prevzamejo« kiti sami in gledalca popeljejo v svoje podvodno kraljestvo. Njihovo zgodbo, v slovenski sinhronizaciji podano z žametnim glasom Pavleta Ravnohriba, spremljamo v prvoosebni pripovedi. Film gledalca postavi v kitovo kožo, da se zavrtinči med valovi, dovoli, da se morje prelije čezenj in se izgubi v brezmejnosti oceana, kjer ni več orientacijskih točk človeškega sveta. Z bližnjimi in daljnimi posnetki kitov, ki jih film včasih obrne tudi na glavo, tako da je gladina spodaj in morje zgoraj, gledalca dezorientira, kot je dezorientiran človek, ki ga zgrabi val in ga premeče po vodi, da ne ve več, kje je dno in kje gladina. Film Kiti, varuhi planeta je tako predvsem zelo čutno doživetje, močan v kristalno čistih podobah in nekoliko šibkejši v eklektični glasbeni podlagi ter naraciji, ki spremlja hipnotične posnetke. V svoji liričnosti se rad prelije čez rob sladkobnosti in nepotrebne mistifikacije. Najbolj učinkovit je takrat, ko se ne zanaša na čustveni naboj glasbe ali mističnost računalniško obdelanih posnetkov, ampak pusti zvokom naravne govorice kitov in dokumentarnim podobam, da govorijo same zase. Kitovo pripoved v enakomernih intervalih prekinjajo prizori reševalne akcije skupine aktivistov, ki se trudijo nasedlega kita z začetka filma obdržati pri življenju in ga vrniti morju. V teh prizorih človek nastopa kot tvoren del ekosistema, film pa v zadnji tretjini zelo učinkovito prikaže tudi njegovo rušilno, oholo plat. V arhivskem kolažu, kjer se posnetki lova na kite v tehniki dvojne ekspozicije prekrivajo s televizijskimi oglasi za izdelke iz njihovega mesa in maščobe, v eni sami filmski sekvenci začutimo vso nespodobnost človekovega hlastanja po naravnih bogastvih.
Vtise po premieri intimne, a tesnobne družinske drame Pet vrst tišine angleške igralke in dramatičarke Shelagh Stephenson v režiji Maše Pelko je strnila Ana Lorger. Shelagh Stephenson: Pet vrst tišine Five Kinds of Silence, 1996 Intimna drama / Prva slovenska uprizoritev Prevajalka Irena Duša Draž Režiserka Maša Pelko Dramaturginja Tereza Gregorič Koreograf in asistent režiserke Klemen Janežič Lektorica Anja Pišot Scenografinja Sara Slivnik Kostumografinja Tina Bonča Avtorica glasbe Mateja Starič Oblikovalec svetlobe Uroš Gorjanc Strokovne sodelavke Tanja Pipan, Maja Plaz, Jasna Podreka, Polona Selič – Zupančič Igrajo Ivana Percan Kodarin, Anuša Kodelja k. g., Marjuta Slamič Foto: Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2021082609264833/
Piše: Nives Kovač, bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnica in esejistka Louise Glück se je rodila leta 1943 v New Yorku, 22. aprila bo praznovala 80 let. Formalnega izobraževanja ni končala, izobraževala pa se je na pesniških delavnicah. Prvo pesniško zbirko je objavila leta 1968. skupaj pa je izdala trinajst pesniških zbirk in nekaj esejev o poeziji. Za svoje delo je prejela nešteto nagrad, med njimi Pulitzerjevo nagrado za zbirko Divja perunika in ameriško nacionalno knjižno nagrado za pesniško zbirko Zvesta in krepostna noč, svoje pesniško ustvarjanje pa je kronala leta 2020 z Nobelovo nagrado za literaturo. V utemeljitvi Nobelove nagrade so njen glas opisali kot nezmotljiv, preprost, skromen, tak, ki s svojo lepoto posameznikovo eksistenco povzdigne v univerzalno. Louise Glück v svoji poeziji izhaja iz sebe, otroštva, družinskih stikov, grških in klasičnih mitov, o katerih sta jo poučevala starša, ter iz mladostnih travm, ki pričajo o njenem iskanju sebe. V prvi kitici Zveste in krepostne noči piše: /Moja zgodba se začne zelo preprosto: lahko sem govoril in bil sem srečen./ /Ali: lahko sem govoril in bil zato srečen./ /Ali: bil sem srečen in zato govoril./ /Bil sem kot žareča svetloba, ki šine skozi temen prostor./…/ Njeno iskanje je v resnici preslikava individualnega v univerzalno, zato se preigrava z glasovi prvoosebnega pričevalca, ženski in moški glasovi se prepletajo in menjavajo, da jih skoraj ne opaziš. / V času, o katerem govorim, / je brat bral knjigo, ki jo je imenoval / zvesta in krepostna noč. / … / In nato je mahoma nastopil večer. / Slišala sem bratov glas, ki je kričal, da je doma./ V svojo zadnjo zbirko poezije je uvrstila tudi nekaj pesmi v prozi, za katere je navdih črpala iz črtic Franza Kafke. Louise Glück uporablja prosti verz, prehaja iz prvoosebne pripovedovalke v fiktivno. Se poigrava z glasovi, stvarmi, osebami. V zbirki Zvesta in krepostna noč večinoma nastopa moški pripovedovalec. Njene pesmi so polne teme preteklosti, spominjanj, razglabljanj in črtanj med mejami časa. Zgodbe, ki so se zgodile v času in so obstale. Trpki spomini, ki puščajo nedokončanost, vprašanja in na koncu vsega tunel svetlobe. /Mislim, da vas bom tule zapustil. Zdi se,/ /da tu ni popolnega konca./ /Pravzaprav so tukaj neskončni konci./ /Ali morda, ko se eden začne,/ /ostajajo samo še konci./
Piše: Marija Švajncer, bere: Eva Longyka Marušič. Zbornik Alma Sodnik in njeno filozofsko delo je uredil filozofinja Olga Markič ter napisala spremno besedo in prispevek Alma Sodnik: filozofinja in žensko vprašanje. Orisala filozofinjino življenjsko pot in tudi obdobje neplačanega dela zasebne docentke in napredovanje do dekanskega položaja na fakulteti. Alma Sodnik je delila usodo mnogih filozofinj z začetka 20. stoletja, intelektualk, ki so na svoji akademski poti občutile zapostavljanje in odrekanje pravic. Njeno ustvarjanje je treba oživiti, saj je napisala kakovostna dela, ki nas spodbujajo k razmisleku in odpirajo zanimiva vprašanja. Po besedah Olge Markič je v času, ko smo priče vedno večji razdrobljenosti, nezaupanju v medije in znanost ter teorijam zarote, pobuda Alme Sodnik po obnovitvi resnice nadvse aktualna. Avtorica prispevka je razgrnila podatke o današnjem položaju žensk v filozofiji. Stanje se je sicer v marsičem izboljšalo, vendar obstaja še veliko nerešenih problemov – od predsodkov do prikritih oblik diskriminacije. »Eno redkih področij humanistike, kjer na akademski ravni prevladuje zastopanost moških, pa ostaja filozofija,« ugotavlja Olga Markič in predvideva, da razlogi za to morda tičijo v pomanjkanju zgledov in spregledu žensk pri oblikovanju filozofskega kanona ali pa bi jih bilo treba iskati v stereotipih in pomislekih, ki so povezani s samim filozofiranjem. In o čem še teče beseda v zborniku? Tine Hribar v srečavanju Alme Sodnik z zgodovino filozofije odkriva tudi preinterpretacije, vsekakor pa je pomembno, da je posegla v jedro evropskega filozofskega življenja sredi tridesetih let 20. stoletja. Marko Uršič s filozofinjo tudi polemizira in pravi, da so njeni argumenti sicer podani s stališča moderne filozofije, niso pa vodili v smeri fenomenologije. Priznava ji, da njeno pisanje kaže miselno plemenitost. Filozofinja Maja Malec ugotavlja, da je Almo Sodnik zanimal predvsem idejni razvoj filozofskih problemov v zgodovini. Natančno je izhajala iz virov in se izogibala izražanju lastnega mnenja. Morda se je zmotila pri oceni pomena Descartesove metode za nadaljnji razvoj znanosti in filozofije, je kritična Maja Malec. Valentin Kalan se je usmeril v nekatere tradicionalne metafizične teze, ki so na različni stopnji izrecnosti navzoče v filozofskem opusu Alme Sodnik. Pri tem se navezuje na Heideggerja in se natančno poglobi v Kantov filozofski razvoj in pomen njegove filozofije. Božidar Kante se je navezal na misli in stališča, ki jih je mogoče izluščiti iz obravnave Kantove estetike v knjigi Alme Sodnik Zgodovinski razvoj estetskih problemov. Delu Kante pripisuje velik pomen, saj je prvo, ki ima za predmet zgodovinski pogled teh problemov. Kante predvideva, da bi bilo estetsko izkustvo lahko naše primarno okno v sublimnost občutja spoštovanja do dolžnosti. Bojan Žalec piše o tem, da je Alma Sodnik raziskovala in prikazovala zgodovinski razvoj filozofskih problemov. Pri tem si je prizadevala, da bi se dokopala do avtentične predstave o določenem mislecu. Nanjo naj bi imel velik vpliv France Veber, filozof, pri katerem je doktorirala. Njen razvoj je Žalec označil z besedami od historične predmetne teorije do historičnega racionalizma in sklenil, da ima njeno delo tako odlike kot pomanjkljivosti. Kljub svoji kakovosti naj bi ostala v okvirih stare filozofske misli, v njenem pisanju pa se razodeva tudi filozofska nemoč. Nina Petek predstavlja nekatera temeljna dognanja Alme Sodnik s področja raziskav epikurejske filozofije. V harmonični skupnosti enako mislečih Epikurjevih privržencev, ki so se sestajali na vrtu, je filozofinja prepoznala veličino filozofove etike. Ta etika sega onkraj golega hedonizma in prizadevanja zgolj za lastno dobro. Bogov in smrti se ni treba bati, velik pomen pa ima prijateljstvo. Teolog in filozof Janez Juhant piše o odnosu med filozofom in duhovnikom Alešem Ušeničnikom in Almo Sodnik. Filozofinja je prikazala Ušeničnikovo delo ter ga umestila v slovensko neosholastično filozofijo in hkrati v evropski prostor. Pri tem je ostajala v objektivnih okvirih stroke. Njun odnos je bil po Juhantovem mnenju zgleden in odprt, tako rekoč odnos dveh poglobljenih človeških in filozofskih duš. Posebno občuten je spominski zapis režiserke in scenaristke Helene Koder. Njen mož Urban Koder je bil nečak Alme Sodnik. Ker je bilo njuno srečavanje globoko in osebno, se je spominja samo z imenom (drugi pisci v zborniku pa večinoma uporabljajo filozofinjin osamosvojeni priimek v imenovalniku in s tem po vsej verjetnosti upoštevajo sodobne smernice glede spolov). Pozornost Helene Koder so pritegnile oči Alme Sodnik; v njenem pogledu je videla vse – zazrtost navznoter in odprtost navzven, filozofinja pa je ohranjala tudi otroško radovednost in prisrčnost. Do soljudi, zlasti mladih, je kazala strpnost in razumevanje. Ko je Urban Koder opustil medicino in se v celoti posvetil glasbi, mu ni nikoli očitala, da to ni bila prava izbira, saj je verjela je v njegov talent. Njena življenjska pot je bila trnova: umrl ji je dveletni sinček, mož se je iz vojne vrnil bolan, kmalu je ovdovela. Zaradi vsega hudega se je njeno srce utrudilo, pravi Helena Koder. Umrla je leta 1965. V zborniku Alma Sodnik in njeno filozofsko delo prevladuje spoštljiv odnos do filozofinje in njenega prispevka k filozofiji, polemični in kritični vidiki pisanja nekaterih avtorjev pa odpirajo nova hermenevtična vprašanja o bodisi zvestem branju izvirnih del bodisi preinterpretaciji in ustvarjanju lastnih filozofskih pogledov. Očitno je, da je Alma Sodnik z vsem tem še vedno navdih za filozofsko iskanje in nove odgovore na zapletena vprašanja.
Piše: Aljaž Krivec, bere: Jure Franko. Tretje literarno delo pisateljice in profesorice skandinavistike Monike Žagar Diši po dosegljivem jemlje pod drobnogled obdobje med letoma 1968 in 1974, opazovano skozi oči študentke Marjane. Letnice, ki sicer ustrezajo življenjski dobi samoniklih študentskih gibanj v nekdanji Jugoslaviji zaznamujejo tudi čas, ki se je začel eno leto po tako imenovanem poletju ljubezni in ko tudi pripovedovalka in glavna junakinja romana začne prevzemati za tiste čase nekonformistične kulturne vzorce. Na ta način roman Diši po dosegljivem že anticipira liberalni model družbe, ki se je razvijal v naslednjih desetletjih – v svoji polnosti na Zahodu, v takšni in drugačni obliki pa praktično po vsem svetu. Aktualnost v romanu Monike Žagar je tako vpisana že v izbiro konkretnega zgodovinskega obdobja. Gibanja za socialno pravičnost, zametki sodobne ekološke miselnosti, prevpraševanje ustaljenih družbenih modelov, zametki t. i. nove levice, skratka vznik vsega, za kar se zdi, da v zadnjih letih doživlja preporod, skupaj z nekaterimi negativnimi razsežnostmi, kot so kontinuirano omalovaževanje vprašanja ženske in seveda močna negativna reakcija oblasti in okolice. V tem oziru roman Diši po dosegljivem zaznamujeta dva pomembna prispevka k razumevanju družbe v eni sami potezi. Marjana in prijateljski, tovariški oziroma kolegialni krogi okoli nje se k novim zanimanjem in implementaciji novih modelov ne obračajo zaradi mode ali golega nasprotovanja prejšnjim generacijam – njihova dejanja temeljijo na širokem referenčnem bazenu ter reflektiranem razumevanju družbe okoli sebe. Če slednje pripomore k prepotrebni rekontekstualizaciji hipijevskega gibanja, obenem pa tudi sodobnih gibanj za socialno pravičnost, pa je po drugi strani vendarle mogoče reči, da se pisateljica pogosto sklicuje na nekatera obča mesta obravnavane kulture, najsigre za posebno mesto rock glasbe, droge, specifično modo ipd.. Našteto po eni strani romanu daje barvo, po drugi strani pa se zdi, da bi bilo lahko močneje vpeto v tisti nivo romana, ki nam pomaga razkrivati mehanizme nekih (zgodovinskih) pojavov. Premik je opaziti tudi v poskusu ponovnega premisleka o dogajanju v Ljubljani oz. Jugoslaviji tistega časa, v obdobju, ki so ga na lokalni ljubljanski ravni zaznamovali zasedba Filozofske fakultete, Šumi in kultni pesnik Chubby, v širšem prostoru pa denimo gledališče Pupilije Ferkeverk, neodvisna študentska gibanja in t. i. cestna afera. Roman Diši po dosegljivem po eni strani razkriva, da je do neke mere že mogoče govoriti o globalizirani družbi, ki tudi znotraj socialističnega okvira v nekaterih ozirih ni zaostajala za pojavi na Zahodu, po drugi strani pa analizira tudi vlogo in naravo represivnih organov v državi, ki je celó protestniškemu študentskemu gibanju predstavljala dobro izhodišče nove revolucije. Intimno in javno dimenzijo romana je, v skladu s takrat popularnim geslom »Zasebno je politično«, težko ali kar nemogoče razločevati. Ko se denimo Marjana odloči, da bo potovala v London, nato v Nemčijo in naposled na Dansko, to stori tako iz notranje nuje kot tudi iz sledenja paradigmi globalizirane družbe in možnosti, ki jih nekatere tuje države ponujajo za preučevanje novih akademskim disciplin. Podobno dvojnost je mogoče videti tudi v njeni odločitvi, da bo živela v komuni v Mednem. Roman Diši po dosegljivem je, z izjemo nekaterih pretirano občih mest, najmočnejši po idejni in zgodbeni plati, nekaj zadržkov pa lahko izrazimo ob njegovi izpeljavi. Najprej gre za dejstvo, da se je avtorica odločila za linearno pripoved, kar se zdi ob tako mnogoznačni tematiki, znani po svoji nekonvencionalnosti, izrazito inertna odločitev, ki ne dopušča, da bi do bralstva prišle še kakšne pomembne dimenzije tematike. Opozoriti velja tudi na jezik, ki je namenjen izključno faktičnemu posredovanju fabule, obenem pa se zdi, da posebej v prvi polovici romana ni vedno dovolj izčiščen. In naposled velja izraziti še pogojni pomislek glede organizacije pripovedi. Izrazito različno hitri razvoji pripovednih linij do neke mere gotovo odsevajo naravo življenja protagonistke in so s tega vidika dobrodošli, po drugi strani pa se vendarle odpira še dvoje alternativnih možnosti: lahko bi se povsem odvezali od pričakovane časovne perspektive ali pa bi po drugi strani bili logično organizirani okoli česa drugega, kot je zunanje, otipljivo dogajanje. Pod črto roman Monike Žagar Diši po dosegljivem prinaša nekatere prepotrebne spremembe v zgodovinskih narativih. In tudi če je mogoče reči, da bi bilo z vidika izvedbe mogoče dodati še nove dimenzije, je pred nami, posebej za bralstvo, ki čuti simpatijo do navedenih tematik, privlačno branje.
Piše: Sašo Puljarević, bere: Igor Velše. Vernon Subutex francoske pisateljice Virginie Despentes je roman o propadlih mladostniških idealih, iluzijah neke generacije. A je hkrati tudi veliko več, prinaša namreč razslojen prikaz francoske družbe, brezkompromisno demitizira različne javne diskurze, kritično ost pa zabada v takšne in drugačne pozerske zablode, s katerimi si nergavo lajšamo vsakdan. V zgodbi spremljamo naslovnega junaka Vernona, starega rokerja, nekdanjega lastnika prodajalne s ploščami Revolver, ki se je, »zataknil nekje v zadnjem stoletju, ko so se ljudje še trudili pretvarjati, da je 'biti' pomembneje kot 'imeti'«, zdaj pa se, potem ko ga vržejo iz najemniškega stanovanja, klati po Parizu, od enega do drugega prijatelja oziroma prijateljice, vse dokler se ne znajde na cesti. A pri tem ne gre za klasičnega, trenutno že pregovornega boomerja, ki bi relativno mirno krmaril skozi življenje in se nato čudil, kako danes mladim ne uspeva, temveč za skoraj reprezentativen primerek pripadnika underground scene, ki mu po burnih 80. in 90. letih prejšnjega stoletja življenje nekje na polovici postreže s krizico. Se je Vernon postaral ali pa se je svet v zadnjih tridesetih letih tako spremenil, da zanj v njem ni več prostora? Najbrž oboje. Za Vernona postane usodno, ko začnejo umirati njegovi znanci in prijatelji. Med njimi tudi rokerska zvezda Alex Bleach, temnopolti lepi fant, ki ga javnost obožuje, vse dokler se ne obregne ob položaj temnopoltih v Franciji. Znanci mu zavidajo, Vernon pa ne razume, od kod žalost v njegovih očeh, ki se dokončno razlije v neki kadi v nekem hotelu. Vernon tako ostane brez finančnega zaledja, zgolj s posnetki Alexovega intervjuja s samim sabo, za katere pa je več zanimanja, kot je Vernon pričakoval. A to je le osrednje ogrodje romana. Avtorica spretno prepleta in vpleta cel spekter, kalejdoskop likov. Pri tem pogosto junake okarakterizira prav prek njihovega glasbenega okusa, skupin in bendov, ki jih zaznamujejo, glasba pa ji je sicer nenehna kulisa, ki poleg kulturnih referenc časa elegantno gradi občutje romana. K temu veliko prispeva tudi jezik, ki se nonšalantno spogleduje s pogovorščino, prinaša obilo duhovitih primerjav, predvsem pa je sporočilno izrazito nabit, a se pri tem ne skriva za intelektualističnim leporečjem. V prevodu Jedrt Maležič deluje precej naravno, prevajalka razkaže razplastenost pregovorno toge slovenščine in zdi se, da ji je uspelo ujeti ravnovesje, tako da prevod kljub slengovsko obarvanemu slogu ne bo tako zelo hitro zastaral. Če torej Vernon predstavlja gradbeno vertikalo romana, avtorica nanj, kot že rečeno, pripenja različne like iz njegovega in Alexovega življenja in s tem ustvarja delo, ki se razpira v pluralizmu glasov. Spoznamo Émile, bivšo grupijko, ki je v svojem stanovanju nekoč gostila divje žure, v zrelih letih pa je postala »mahnjena na lastnino«. Nato je tu Xavier, precej povprečen scenarist, ki je bil od nekdaj desničar in kot beremo, se ni »spremenil on, temveč svet, ki se je uskladil z njegovimi obsedenostmi«. A tudi Xavier se po malomeščanskosti ne more primerjati z ženinimi starši, »bogatuni«, ki nikoli niso delali, temveč prejemajo rento na račun družinskega premoženja, pri tem pa jih vodi »mantra o zaslugah«. V ta opis sodita tudi kolerični producent Dopalet, in nakoksan borzni posrednik Kiko. Prav na primeru slednjega lahko beremo slogovno spretnost avtorice, ki njegovo z drogami in egom inducirano energičnost preslikava tudi na jezikovno raven. A če se do zdaj zdi, da je avtorica kritična predvsem do desnega pola oziroma dela družbe, ki se brez zadržkov in uspešno igra igro neoliberalnega kapitalizma, nas hitro zbrca iz pokroviteljske levičarske udobnosti. Tu je Patrice, marksist v podobi Hell's Angelsov, ki pretepa nosečo ženo, terapevt pa ga prepričuje, da svojih težav ne sme mešati, oziroma čustvenih stisk politizirati. A če je razloge za bes ponižanih in razžaljenih proletarcev gotovo mogoče iskati tudi v njihovem družbenem položaju, se to pri Patriceu izkaže za le še enega od načinov samoopravičevanja. Kot beremo, »Patrice je karikatura«, a ne le Patrice, podobno bi lahko rekli tudi za ideološko smer, h kateri se prišteva. Roman slikovito prikaže, kako je levica druge polovice dvajsetega stoletja povsem zanemarila svojo bazo in ji danes ne preostaja drugega kot impotentna in precej majava nadstavba. Podobno kot lahko beremo pri Eribonu v Vrnitvi v Reims, se tudi v romanu Virginie Despentes mladi Evropejci in priseljenci prej identificirajo z radikalnimi gibanji, najsi gre za Nacionalno fronto ali Islamsko državo. Integracija priseljencev v belsko družbo, kot tudi neprivilegiranih belcev v homogeno maso uniformiranega diskurza moči, se tako ponovno izkaže ne le za šovinistično, temveč tudi za hinavsko. »Govorili so, integrirajte se, tistim ki so se res potrudili, da bi se integrirali, pa so potem rekli, ampak saj sami dobro vidite, da niste naši.« To je le ena od perspektiv, ki jih odpira roman. Za vprašanja o položaju žensk, trans oseb, performativnosti spola, o čistunski svetohlinskosti Zahoda, religiji, igrah moči, kulturniški srenji …, za vse to mi zmanjkuje prostora. Skratka, Vernon Subutex je hud roman, pomemben družbeni roman, brca in klofuta v enem, še dobro, da v prihodnjih letih dobimo druga dva dela trilogije. Morda bom pri štiridesetih veliko bolj zagrenjeno gledal na vse skupaj, ampak do takrat se bom kolikor je mogoče močno oklepal vseh idealov in iluzij. »Ker kot pametujeta Vernon in Patrice: 'Nisva vedela, da se bova tako hudo zafukala, kajne?' 'Kaj pa bi sploh lahko spremenila, če bi vedela?'«
Društvo ustvarjalcev in raziskovalcev sodobnih scenskih umetnosti Via Negativa je v ljubljanski Stari mesni elektrarni predstavilo nov projekt – "Ne me silit, da povem, kaj mislim". Performativni mozaik je nastal po zamisli Anite Wach in Bojana Jablanovca, ki se podpisuje tudi kot režiser, na tnalo pa postavlja spektakel o vseprisotnem diktatu podobe in o svobodi, skriti v temi. PREMIERA: 14. 4. 2023, Via Negativa, Stara mestna elektrarna ZASEDBA: Zamisel: Anita Wach, Bojan Jablanovec Koncept in režija: Bojan Jablanovec Koreografija: Kristina Aleksova, Anita Wach Video projekcija, avdioreaktivno programiranje slike in montaža: Stella Ivšek Glasba: Eduardo Raon. Soavtorja: Boštjan Gombač, Luís André Ferreira. Vključuje odlomke iz Vivaldijevih »Štirih letnih časov«. Kostumografija: Olja Grubić Scenografija: Matej Stupica Tehnični direktor: Martin Lovšin Odnosi z javnostjo: Sara Horžen Producentka: Špela Trošt Produkcija: Via Negativa Programska podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana IZVAJALCI: Anita Wach, Branko Potočan, Ena Kurtalić, Gregor Luštek, Kristina Aleksova, Loup Abramovici POSEBNI GOST: Žiga Srebot Jelovšek
Na oder Male Drame Slovenskega narodnega gledališča je stopila Alice, znanstvenica, univerzitetna profesorica, zadovoljna žena in mati dveh uspešnih otrok; po približno dveh urah trajanja predstave z naslovom Še vedno Alice zgornje družbene oznake zbledijo z razvojem Alzheimerjeve bolezni, protagonistka pa gledalcem razkriva lastna občutenja sprememb v njenih odnosih do dela, družine, predmetne okolice, sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Predstavo si je na premieri ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Matija Rozman in Polona Juh, foto: Peter Uhan, izsek
Na sporedih kinematografov Cineplexx je te dni film Air: Nekaterim legendam je usojeno leteti, pri katerem sta svoje ustvarjalne moči znova združila Ben Affleck in Matt Damon. Filmsko interpretacijo geneze enih od najznamenitejših športnih copat v zgodovini si je ogledal Miha Zor.
Na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu smo si lahko v kategoriji Perspektive ogledali socialno dramo Prezaposlena, ki ima precej prvin trilerja. Sicer je film na Liffu prejel samo posebno omembo, v sekciji Obzorja na Beneškem filmskem festivalu pa je dobil nagradi za najboljšo režijo in igralko, nagradili so ga tudi s cezarjem za glasbo. Glavni lik je ženska, ki se bori s časom – priti mora do službe. Morda se osnovni zaplet ne zdi preveč privlačen, in vendar gre za odličen film, ki ga odlikuje izvirnost tako na idejni kot na izvedbeni ravni. Navdušil je tudi Urbana Tarmana.
Komična grozljivka Renfield je novodobna, modernizirana pripoved o zvestem služabniku grofa Drakule, s času primernim sloganom: Ko ti šef pije kri. V glavnih vlogah nastopita Nicholas Hoult in Nicholas Cage, in kot so zapisali kritiki, je ta za vlogo grofa Drakule s svojim prepoznavnim, samosvojim slogom igre, ki vključuje veliko »karizmatičnega kričanja« in »izbuljenih oči«, več kot odlična izbira. O Renfieldu in tradiciji vampirskih filmov razmišlja Tina Poglajen.
Piše: Marija Švajncer Bere: Lidija Hartman Luka Trebežnik, doktor religiologije, se je v knjigi Svetloba na obzorju, Razmisleki o razmerju med vero in razumom zamislil nad nekaterimi eshatološkimi elementi v sodobni zahodni misli, ki naj bi jo v največji meri določali kapitalizem, krščanstvo in tehnoznanost. Ta določila se pogosto prepletajo med seboj in veljajo za soodvisni miselni okvir. Avtor namenja pozornost spremembam, ki se porajajo v razmerju med vero in razumom, ter navede stališče, da religijsko nanašanje na resnico ni nekaj, kar bi izključno spadalo v preteklost, temveč je še vedno živo in bo zato zagotovo zaznamovalo tudi prihodnost. Prepričan je, da bi bilo pravzaprav mogoče govoriti celo o vrnitvi religijskega v središče kulturno-duhovnih procesov, ki označujejo zahodno civilizacijo. Trebežnikovo delo je nastalo v sklopu podoktorskega raziskovalnega projekta Izzivi postmoderne filozofije religije: tekstualnost, transcendenca, skupnost. V knjigi avtor preučuje tri različne poglede na prihodnost, in to ekonomskega, religijskega in znanstvenega. Ustavi se pri Maxu Webru, Fjodorju Mihajloviču Dostojevskem in Günterju Andersu. S prispevki o teh mislecih je Luka Trebežnik sodeloval tudi na konferencah in simpozijih, ki jih je organiziralo Kulturno-umetniško društvo Apokalipsa. Knjiga Svetloba na obzorju je razširjena zbirka razmislekov, pripravljenih za te konference, nekakšen subjektiven kronološki in duhovnozgodovinski dokument delovanja inštituta in založbe Apokalipsa. Max Weber se je po avtorjevem mnenju s svojo poglobljeno analizo prepleta gospodarskih in religijskih motivacij vpisal v zgodovino družboslovne in humanistične misli. Nemški ekonomist in sociolog je trdil, da so stare religijske oblike zaznamovane s smotrno racionalnim urejanjem sveta in so torej sorodne kapitalističnemu urejanju družbe. Racionalizacijo je mogoče meriti po dveh merilih: v kolikšni meri se je otresla magije in koliko ji uspeva urejati svet kot sistematično celoto z ustrezno etiko. Poroditi se je moralo religijsko samoomejevanje, in to v obliki demistifikacije religijskih elementov in postopnega odčaranja sveta. Protestantska delovna etika je spodbudila nesluten razvoj kapitalistične produkcije in potrošnje ter porodila miselnost, ki je privedla do razcveta zahodne racionalnosti. Luka Trebežnik namenja pozornost tudi Sørenu Kierkegaardu in meni, da je njegov projekt zasnovan kot kritika razsvetljenskega ideala absolutne vednosti. Danski mislec je prelomil z ekonomsko logiko. Če je osnovna Webrova teza, da so religije plod gospodarskih in drugih značilnosti ter so nereligijski družbeni elementi, med njimi na primer ekonomija in gospodarstvo, pravzaprav poganjki religijskih praks in sistemov, pa Kierkegaard trdi prav nasprotno, češ da je religija oster prelom z dominantno družbeno ureditvijo in prevladujočo kulturo ter da mora to vselej tudi ostati. Sociologija je za Webra pomenila znanost, ki se odpoveduje doumetju posameznika v njegovi posamičnosti, da bi ga bolje razumela v njegovi občosti, se pravi družbenosti, Kierkegaard pa dvomi o pomenu in vrednosti množice in jo pojmuje samo kot seštevek članov oziroma ljudi, ki jo sestavljajo, in celo kot nekakšno lažnost. Dostojevski je v Trebežnikovih očeh prerok in upornik proti sodobnim družbenim trendom. Njegova dela so polna globokih uvidov o trpljenju, krutosti in brezupu. Nekateri protagonisti v njegovih romanih so zanikovalci in demonični liki, polni zlobe, pohote in sovraštva, pa tudi nihilisti in razočaranci. Celoten opus je mogoče brati kot serijo odzivov na novico o smrti Boga in izgubi kompasa za moralno delovanje. »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Andersovo pisanje naj bi imelo svarilni in agitacijski značaj in je usmerjeno k duhovni inteligenci človeka in njegovim možnostim spreobrnitve. Trebežnik se zaveda nujnosti sprememb sodobnega odnosa do sleherne drugosti, bivanjske odprtosti, afirmacije dostojanstva in izjemnosti prihajajočega. Vse to naj bi pomenilo možnost za vznik pristne eksistence in žive družbenosti. Na koncu knjige Svetloba na obzorju sta dodana odlomka iz recenzij Lenarta Škofa in Branka Kljuna. Prvi recenzent, Lenart Škof, vrednoti Trebežnikovo delo kot izjemno zanimivo obravnavo problematike sodobne postsekularne dobe z vidika velikih figur evropske misli, Kierkegaarda, Webra, Dostojevskega in Andersa. Knjiga s svojim naslovom kaže v prihodnost človeštva, ki se je po Webrovi diagnozi odčaranja znašlo v vrtincu kataklizmičnih situacij. Očiten je avtorjev unikatni pogled na preteklost, sedanjost in nove zasnutke prihodnosti, take, ki se v odprtosti za svobodo razgrinjajo pred nami. Drugi recenzent, Branko Klun, meni, da Trebežnikovo delo prinaša svežino v slovenski prostor in kaže nove možnosti dialoga v postsekularni družbi, v kateri razum in vera doživljata temeljito preobrazbo. Razum izgublja svojo prepričljivost, ki jo je gradil na znanstveno-tehničnem obvladovanju sveta, vera pa se poslavlja od okvirjev tradicionalnih religij in se razodeva v širšem eksistencialnem značaju. Prav iz teh novih, postmodernih uvidov Luka Trebežnik ponuja drugačno interpretacijo tako za zgodovinski razvoj modernosti kot za njeno projekcijo v prihodnost. Avtor kaže na pozitivni vidik eksistencialno razumljene vere, ki je kot afirmativna odprtost zmožna zaznati novo svetlobo na obzorju prihodnosti. Knjiga Luke Trebežnika Svetloba na obzorju ponuja poglobljeno religijsko in filozofsko vednost. Informativno in problemsko zanimive so tudi povedno zgoščene opombe, v katerih avtor razgrinja etimološka pojasnila, vsebinske vidike, teoretična stališča in ozadje nekaterih problemov.
Piše: Marjan Kovačevič Beltram Bere: Bernard Stramič Pisatelj in duhovnik Branko Cestnik tudi v svojem tretjem romanu Pogovori z njo sega v zgodovino, vendar ne v daljno rimsko preteklost, kot v prvih dveh romanih, ampak v drugo svetovno vojno na evropskih tleh. Glavna oseba romana, mobiliziranec v nemško vojsko Jakob Špilek iz vasi Brunšvik na Dravskem polju, je pisateljev stari oče. Ker je bil po poklicu kovač, je bil najprej poslan v delovni tabor pri Münchnu, nato pa leta 1944 v Normandijo, od koder se je istega leta v avgustu začel umikati s svojo zdesetkano nemško enoto. Pisatelj je zgodbo postavil v stvarni okvir zgodovinskega dogajanja, pri opisovanju domačih dogodkov in razmer pa je spretno zabrisal identiteto nekaterih krajev in ljudi in se prepustil umetniški svobodi. Že Goethe je zapisal, da je »roman subjektivna epopeja, kjer si avtor izprosi dovoljenje, da obravnava svet na svoj način. Vprašanje je le, če ima svoj način, vse drugo se že najde«. Cestnikov junak se ne bojuje za kakršnokoli idejo, v imenu katere bi spreminjal svet in človeka, ampak ga krvavi zgodovinski dogodki naključno vržejo v pošasten vojni vrtinec, v katerem rešuje svoje življenje in življenja bližnjih. Že na začetku romana iz pogovora z njegovim sotrpinom mobilizirancem Gašperjem izvemo, da ta vojna ni njegova in da je njegov namen le preživeti strašni čas in se vrniti domov. Njegovo stališče mu oporeka Fabienne, francoska revolucionarka in feministka, ki doživlja hudo osebno stisko. Očita mu, da ni na pravi strani zgodovine, medtem ko Jakob ohranja sočutje in svoj človeški obraz. Jakobovo življenje v romanu zaznamujejo štiri ženske. Ob Renu mu na pokopališču reši življenje mrtva mlada nacistka in mu skozi blodnjavo obsmrtnega doživetja pripoveduje o sovraštvu in totalitarnosti sprevržene ideologije in vojne, ki sta jo ubili dvakrat: najprej sta ji vzeli življenje in nato še grob. Pred nacisti in nato pred Američani je na Bavarskem ranjenega Jakoba skrila nemška kmetica Anna in ga prepričevala, naj ostane na kmetiji, vendar se po domotožju in v pričakovanju srečne ljubezni z Gero odloči, da se vrne domov. Po kratkem ameriškem ujetništvu se napoti v Jugoslavijo, kjer pa ga čakajo nečloveška zaslišanja in zapor v Begunjah zaradi domnevnega vohunjenja. Po treh tednih ga reši zgolj naključje in zelo previdno se lahko vrne domov. Preživel je Normandijo, Ardene, Siegfriedovo linijo, Eifel, Pfalško, Ren in na koncu Odenwald. Premikanje s krvavo fronto pa za Jakoba ni bilo samo trpljenje in kruto spoznanje, ampak nekakšno duhovno zorenje oziroma duhovno popotovanje, ki ga ponazarjajo nabožne podobice, pridobljene v določenih krajih. Najprej je dobil v roke podobico Normandijke, svete Terezije Deteta Jezusa, ki neguje francoskega vojaka, v Amiensu je od nedolžne francoske deklice dobil podobico konjenika Martina, ki reže plašč za siromaka, v kapucinski Marijini cerkvi pri Gernsheimu je spravil v žep Uršulino podobico, podobico z walldürnskimi dvanajsterimi Kristusovimi glavami pa mu je podaril otrok kmetice Anne. Podobice je Jakob prinesel v cerkev na Ptujski Gori in v svoji viziji v spravnem duhu pod Marijinim plaščem zagledal nemške vojake. Roman Branka Cestnika Pogovori z njo tako izzveni v prepričljivo protivojno sporočilo. Čeprav se opira na realna zgodovinske dejstva in dogodke ter življenjske izkušnje pa marsikje pogrešamo opis prave polnosti življenja. Konec knjige je opremljen s slovarčkom in časovnico dogodkov, na katero se veže pripoved.
Piše: Iztok Ilich Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Predstavitve življenja in dela Luize Pesjakove v slovenskih literarnozgodovinskih pregledih in drugi referenčni literaturi so si po skromnem obsegu in ponavljanju ugotovitev precej podobne. Sodobniki so jo upoštevali in spodbujali, poznejši literarni zgodovinarji pa ji večinoma niso bili naklonjeni. Anton Slodnjak, na primer, je njeno pisanje označil za poučno retoriko in vsebinsko prazno leporečenje. Toda po drugi znanstveni monografiji literarne zgodovinarke Urške Perenič Luize Pesjakove pesmi za slovensko mladost v zrcalu bidermajerja, ki je izšla tri leta po znanstvenokritični izdaji prvega slovenskega družinskega romana Beatin dnevnik iste avtorice, se bo ocena pomena njenega nedopustni pozabi izročenega dela, kolikor se že ni, morala spremeniti. Luiza Crobath, pri dvaindvajsetih letih poročena Pesjak, je bila v očetovi odvetniški pisarni deležna pouka in prijateljstva samega Franceta Prešerna. Vztrajna raziskovalka njene literarne zapuščine Urška Perenič je v svoji novi knjigi postavila v središče zanimanja enega najboljših segmentov njenega pesnjenja: pesmi, s katerimi je Luiza, kot poudarja Urška Perenič, »na straneh V(e)rtca od leta 1871 do izida slovenske pesniške knjige na pragu 90. let 19. stoletja množično razveseljevala (naj)mlajše in skupaj z njimi nekoliko starejše bralce.« To bero avtorica imenuje »šopek krasnóvonjavih vijolic poezije, ki tako po izrazu kot po duhu pripadajo literarnemu bidermajerju«. Ob tem se sprašuje: »Pa je sploh mogoče, da ni nihče niti pomislil na to«, ko je »pred očmi nosil(a) Strojevo bidermajersko oljno podobo rosno mlade Crobathove dame v prelepi beli obleki z bidermajersko urejeno pričesko«. In je mogoče, da »literarna zgodovina do danes ni zaznala prijetnega vonja vijolic /…/, ki so se razbohotile v dobi, ko se je že dovolj izkristaliziralo moderno občutenje otroštva in uveljavilo spoznanje, da otroci niso pomanjšani, majhni odrasli ...?« Urška Perenič odgovarja, da pesmi Pesjakove, nespregledljivo zaznamovane s specifiko slovenskih okoliščin »niso kak nebogljen potaknjenec, ampak zelo zavestna, izdelana in pristna inačica slovenskega (otroškega) literarnega bidermajerja«. Avtorica v nadaljevanju obširno obravnava različne vidike bidermajerskega videnja in urejanja življenja. Med drugim ugotavlja, da Pesjakova tej v slovenski literarni vedi splošno nesprejeti oznaki za srednjeevropski meščanski umetnostni slog pripada bolj kot druga literarna peresa njenega časa. Je pa ta slog z nekaj zamude pri nas lahko »vzniknil šele tedaj, ko so bili zanj ustvarjeni socialno-ekonomski pogoji«. K tej temi se je avtorica znova vrnila v sklepnem poglavju knjige. Luizino ustvarjalno pot naklonjeno spremlja v vseh obdobjih, od nemških začetkov do odločnega prestopa v slovenski jezik, v katerem je prepoznala lepoto in milino. »Njena poezija je drobna, vendar lepa in hkrati velika, saj je oprta tudi na spoznanje o pomenu maternega jezika in slovenske kulture«. Slovenščino je dala učiti tudi svoje hčere, vendar je sama še naprej hkrati pesnila v nemščini. Tako so se številne pesmi ohranile v obeh jezikih, ne da bi bilo vedno jasno, katera različica je bila prva. Luiza Pesjakova je svojo pripadnost slovenstvu v srednji dobi življenja poglabljala zlasti v sodelovanju z listom V(e)rtec in njegovim urednikom Ivanom Tomšičem. »Imela je srečo,« pripominja avtorica, »da je pritegnila pozornost edinega slovenskega literarnega lista, ki si je kakor ona želel, da bi čim več mladih pridobil za branje in da bi slednjič brali vsi …«. Vrhunec, kot še ugotavlja, je dosegla tako rekoč v preddverju slovenske moderne, leta 1889 z zbirko Vijolice. Pesmi, urejene v tri razdelke – Obrazi iz prirode, Iz otročjega življenja in Srčni glasovi – so bile deležne pohvalnih ocen, založnik Milic pa je »lično tiskano in elegantno vezano knjigo slavnoznane pisateljice« ponujal kot posebej pripravno za mladino. Luiza Pesjakova je do Vijolic opravila pot od pisanja pesmi o svojih otrocih do pesmi za otroke in mladino. Urška Perenič temu razvoju, potem ko je prvo poglavje namenila pesničini biografiji, sledi v drugem poglavju, poezijo pa nato razvrsti v tri segmente. V umetniško najprepričljivejšem prvem, Narava, so zbrane jutranje in večerne pesmi, pesmi o letnih časih in pesmi o živalih, pri čemer narava nastopa v vlogi posrednice med človekom in Božjim stvarstvom. V drugi sklop, Družina, so uvrščeni žanrski prizori matere z otroki, podobe družinskega življenja in celo pesniške podobe mrtvih otrok. Pesmi v tretjem sklopu, Družba, pa je navdihnilo življenje med tihotnim domom in hrupnim svetom, igro in dolžnostjo. Barva cvetočih vijolic ne prevladuje le v opremi knjige in avtorica se nanjo ne sklicuje zgolj v besedilu, temveč si z njo pomaga tudi pri različnih poudarkih, na primer v naslovih poglavij in razdelkov ter v citatih in odlomkih – kot bi bila priča prizorom, ki jih slika. Na primer: »Vidim jo, kako sedi ob pisni mizi pri oknu …« Ali: »Vidim jo, kako se spušča po stopnicah Lukmanove hiše in hiti vzdolž šolskega vrta …« Dokler se nazadnje ne poslovi s prizorom: »Na Križevniški ulici so odprta vsa okna in vrata in na mizici z ogledalom leži posušen šopek vijolic.«
Piše: Silvija Žnidar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko Billy Collins, eden izmed najbolj priljubljenih ameriških pesnikov, ni nikoli poskušal skrivati svoje naklonjenosti oziroma zavezanosti otroškemu pogledu na svet. Njegova pesniška vizija je polna podob, slik, inscenacij in popisov raznoraznih komponent stvarnosti. Opazuje jih skozi prizmo osuplega, radovednega, čudečega se pogleda, ki v resne globine pronica skozi opne humorja. Za Collinsa je poezija način upočasnitve časa, je sredstvo, s katerim portretira človeško in nečloveško realnost v vseh njenih posamičnih pojavih, pri čemer si tudi najbolj vsakdanji, najbolj neopazni zaslužijo umetniško motrenje, izostritev v toku minevanja. Collinsove pesmi v zbirki Dan, namenjen kitom, prevedla jo je Miriam Drev, na površju delujejo skorajda preprosto in jasno, kot da je vse podano na dlani. Pesnik zaupa v red, urejenost govorice, ki jo proizvaja, stremi k osmislitvi vzorcev, ki jih zaznava, upira se razdiralnosti, kaosu: »Mar nismo bitja, ki iščejo red, sem pomislil, / tako kot takrat, ko razbiramo črte na svojih dlaneh / ali na svodu povežemo pikice zvezd v obliko medveda?« V knjigi Dan, namenjen kitom torej ne bomo obtičali pred eksperimentalnim jezikom, neobičajno sintakso, pomensko zatemnjenostjo, hitrimi premenami pesniških registrov in podobja, poetični prijemi so rahli in subtilni. Collins pravzaprav stavi na lirično pripovednost, prefinjeno opisnost, na domala pogovorni, vedri ton pisanja. Fokus pesmi je pripet na individualen, konkreten dogodek, spomin ali dejanje iz pesnikovega življenja, na kak prizor, ki mu je bil priča, duhovito domislico … Osnova pisave so tako povsem vsakdanje reči in srečanja – z marsikom in marsičim –, ki pa se prelevijo v platformo za dodatne asociacije, pretresanje lastnega položaja, manjša in večja razodetja, drobne filozofije vseprisotne eksistence ter slavljenje ljubezni in sobivanja. Collinsove stvaritve v tem okviru črpajo poseben draž in dodano vrednost iz skorajda kalejdoskopskega, večperspektivičnega tolmačenja enega ali več fenomenov. Snov skrbno motri iz več gledišč, pri čemer zmoti samoumevna umeščenost subjekta v svet, sprašuje se, kaj sploh vemo o naravi stvari, o drugih bitjih, normalnost postavlja na glavo. Življenje in njegovi deležniki dobijo različne obraze in izraze, ali pa so postavljeni v domiselne kontekste: podoba Irske na zemljevidu postane radoživ zajček, opice, ki lupijo banane, sprožijo revolucijo v pesnikovem razmišljanju, omedlevanje tennesseejskih koz postane precej bolj kompleksno, udeležba na masaži je hkrati polna zadreg in razsvetljenj, ljubezen se zdi vsak dan drugačna. Prav tako Collinsova besedila v humornem tonu reflektirajo že ustvarjene umetnine, brišejo njihovo numinozno in resnobno držo, razkrivajo temeljno igrivost in zgodbenost za njimi. Marsikatera pesem zablesti v svoji anahronističnosti, v nenavadni neprisiljeni, spontani sopostavitvi motivov, subjektov iz različnih časovnic in kategorij. V eni pesmi se nanizajo Beatrix Potter, Cezanne in Zajček Dolgoušček, v drugi John Muir in Charlotte Brönte. Ne preostane drugega, kot da se vdamo coleridgevski »prostovoljni ukinitvi nejevere« in dopustimo, da bitnosti in situacije zažarijo v novi luči, v svoji unikatnosti. Ravno tu se nahaja ena izmed velikih vrlin poezije, namreč da v partikularnosti beleži različne odtenke, vidi raznotere potenciale, da v samem bivanju najde neštete čudeže in razgalja osupljiva naključja, ki razbijajo enostaven tok obstoja. Ali kot pravi Billy Collins: »Sitno je o življenju razmišljati, / kot da je niz izbir iz dveh enot«. Nič drugače ni v Dnevu, namenjenem kitom z naziranjem minevanja in smrti, ki se tukaj vztrajno pojavljata. Collins teh pojavov ne želi zapisati oteženi turobnosti, hkrati pa jima noče odreči resnosti, preizkuša različne izvirne in čuječe pristope k tema topikama. Svojo smrt si vizualizira s hudomušno lahkotnostjo, z vajo v ponižnosti in reduciranjem človeške objestnosti glede lastne mogočnosti, pokojne prijatelje pa priklicuje v spomin z občutljivo melanholijo, tenkočutnim uprizarjanjem izginjanja. Ob tem dokazuje, da je v pesmih o smrti prostor tudi za življenje: zaradi bližine smrti je življenje tako dragoceno, intenzivno. Dan, namenjen kitom morda ne izstopa iz avtorjevega opusa ali renovira njegove poetike, vendarle pa je Collinsu uspelo znova napisati »ljubezensko pismo« svetu. To je poezija, ki pripozna, da je vredno biti priča najbolj minornim dogodkom in prepoznati njihovo presežnost, da je vredno negovati vsako misel, ki se širi navzven, k drugim. Tu najdemo pesniški glas, ki se želi družiti z vsemi in z vsem ter se spontano spojiti z okoljem, ki nikoli ne zapada hromeči nostalgiji ali melanholiji, temveč radovedno opazuje, se odpira izkustvom.
V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju so premierno uprizorili predstavo z naslovom Ikigai; gre za kolektivno avtorsko delo, vendar je koncept in scenarij zasnovala Varja Hrvatin, edina gledališka ustvarjalka pri nas, ki razvija in raziskuje gledališče v odnosu do virtualnega sveta. Avtorica koncepta in scenarija uprizoritve Varja Hrvatin Avtorji Varja Hrvatin, Maša Grošelj, Aljoša Koltak, Anja Romih, Lea Culetto, Jurij Smrke, Jure Anžiček, Sebastijan Geč, Živa Čebulj Scenografka in oblikovalka videa Anja Romih Kostumografka Lea Culetto Avtor glasbe in tehnične zasnove uprizoritve Jure Anžiček Avtor razvoja aplikacije Jurij Smrke Koreograf Sebastijan Geč Lektorica Živa Čebulj Igralca Maša Grošelj Aljoša Koltak Premiera 6. aprila 2023 Na fotografiji: Maša Grošelj, Aljoša Koltak Foto: Uroš Hočevar/SLG Celje
Neveljaven email naslov