Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše Miša Gams,
bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
V romanu Sibirija Tanje Mastnak, doktorice umetnostne zgodovine, historične antropologije vizualnega, kustosinje, predavateljice in likovne kritičarke, ki na Gimnaziji Bežigrad poučuje likovno umetnost, spremljamo malce nenavadno odpravo, ki jo sestavljajo upokojeni profesor etnologije Karel, fotograf Gašper, knjižničarka Ada, ruski vodja odprave Viktor Aleksejevič, ruska kuharica Olja in prvoosebna pripovedovalka Zoja, ki kot urednica antropološke revije pripravlja tematsko številko o šamanizmu. Roman, ki se v podnaslovu opredeljuje za antituristični, je razdeljen na tri dele, ki jih avtorica spremlja s citati iz del Pascala Brucknerja, Jevgenija Vodolazkina, Mircee Eliadeja, Hafisa in Lawrencea Durrella. Prvi del romana se začne dobro desetletje po odpravi ob preučevanju fotografije, ki akademika Karla in urednico Zojo prestavi nazaj v čas med načrtovanje ruske ekspedicije za pridobitev dragocenega etnološkega materiala o šamanističnih obredih, ki bi jih člani ekspedicije vsak na svoj način predstavili v posebni tematski številki revije, ki pa zaradi kompleksnih okoliščin nikoli ne izide. Čeprav imajo za zahtevno pot po Sibiriji na voljo dobrega poznavalca tega področja, Viktorja Aleksejeviča, ki je vajen lovskih odprav v ta konec Rusije, jim vrsta nenavadnih dogodkov odpre nov pogled na ta del Azije, razgali pa jim tudi nove vidike odnosov in razumevanja samih sebe.
Raziskovanje šamanizma se tako prelevi v raziskovanje lastnih želja, fantazem in iluzij, ki se druga za drugo razblinjajo ob stiku z ljudstvom, ki je v svojih pričakovanjih veliko bolj prizemljeno od “znanstvenikov” iz Evrope. Tako antropologinja Zoja, ki se nekje na polovici poti zaljubi v rdečelaso knjižničarko Ado, pri čemer se ne odreče avanturi z italijanskim lovcem in strastnim gozdarjem, ugotovi, da najstniške hčere in moža, ki ostaneta v domovini, pravzaprav sploh ne pogreša. Po seriji šamanističnih ritualov, ki se izkažejo za precej drugačne od evropske fantazme o poduhovljenih zdravilcih, Zoja ugotovi, da najbolj pogreša miren kotiček, v katerem bi našla notranji mir brez potrebe po nenehnem begu:
“Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.”
Medtem ko v prvem delu spremljamo člane odprave na poti od svetega drevesa do svete gore, se v drugem delu skupaj z njimi znajdemo v mestu Kizil sredi Sibirije, kjer se udeležijo obreda klicanja dežja, ženski članici ekipe pa zaideta še v šamansko kliniko in doživita neponovljivo izkušnjo. Zoja, ki je od začetka na preži tako za antropološkim gradivom kot za prebujeno senzibilnostjo, začuti v sebi preplet različnih svetov in nenavadno okultno izkušnjo:
“Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.”
Tanja Mastnak razvija zgodbo na duhovit način s primesmi inteligentne ironije, jo v pravih trenutkih dramatično stopnjuje ter gradi nadvse kompleksne psihološke like, ki se izmotavajo vnaprejšnjim klasifikacijam in opredelitvam. Intelektualca Karla na primer prikaže kot navideznega akademika, ki se ob stiku z italijanskimi lovci prerodi v pravega plenilca, ki uživa, ko je na lovu za svojim plenom, čeprav na ta način zamudi pristno izkušnjo s šamani. Tudi knjižničarka Ada, ki na začetku romana deluje kot malce naivno in prestrašeno dekle, se na koncu izkaže za najbolj zrelo in poduhovljeno žensko, ki po iniciaciji v šamanizem, izjavi: “Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.”
Največjo preobrazbo brez dvoma doživi glavna junakinja Zoja, ki se v tretjem delu romana odloči, da bo na lastno pest krenila za ugrabljeno Ado, pri čemer doživi raznovrstne ekstremne situacije – od skupinskega posilstva tamkajšnjih pastirjev in počasnega umiranja do rituala očiščenja telesa, s katerim zaceli svoje fizične in psihične rane ter nas seznani s svojim uvidom: “Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.”
Romana Sibirija ne bi mogli uvrstiti ne v popotniški oziroma turistični ne v antropološki žanr – njegova odlika je v tem, da prikazuje akademike, profesorje in urednice kot povsem vsakdanje ljudi, ki na poti raziskovanja šamanizma trčijo ob lastne predsodke in omejitve, ki jih prinaša racionalistično-mehanicističen model znanosti. Pisateljica Tanja Mastnak gre še korak dlje s tem, ko moške junake prikaže bodisi kot narcisoidne aseksualne samotarje bodisi kot nepremišljene zapeljivce z bizarnimi strategijami osvajanja. Zojo pogled na vase zaverovanega Karla, ki v šamanizmu ne vidi nič omembe vrednega, medtem ko z lovci doživlja vrhunec svojega življenja, le še bolj spodbudi k temu, da se posveti ženskam:
“Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.”
Bralec in bralka bosta v romanu Tanje Mastnak Sibirija vsekakor našla kaj zase, a če bosta pričakovala mistično razodetje, detajle iz življenja šamanov ali univerzalni recept za srečo, bosta globoko razočarana.
Piše Miša Gams,
bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
V romanu Sibirija Tanje Mastnak, doktorice umetnostne zgodovine, historične antropologije vizualnega, kustosinje, predavateljice in likovne kritičarke, ki na Gimnaziji Bežigrad poučuje likovno umetnost, spremljamo malce nenavadno odpravo, ki jo sestavljajo upokojeni profesor etnologije Karel, fotograf Gašper, knjižničarka Ada, ruski vodja odprave Viktor Aleksejevič, ruska kuharica Olja in prvoosebna pripovedovalka Zoja, ki kot urednica antropološke revije pripravlja tematsko številko o šamanizmu. Roman, ki se v podnaslovu opredeljuje za antituristični, je razdeljen na tri dele, ki jih avtorica spremlja s citati iz del Pascala Brucknerja, Jevgenija Vodolazkina, Mircee Eliadeja, Hafisa in Lawrencea Durrella. Prvi del romana se začne dobro desetletje po odpravi ob preučevanju fotografije, ki akademika Karla in urednico Zojo prestavi nazaj v čas med načrtovanje ruske ekspedicije za pridobitev dragocenega etnološkega materiala o šamanističnih obredih, ki bi jih člani ekspedicije vsak na svoj način predstavili v posebni tematski številki revije, ki pa zaradi kompleksnih okoliščin nikoli ne izide. Čeprav imajo za zahtevno pot po Sibiriji na voljo dobrega poznavalca tega področja, Viktorja Aleksejeviča, ki je vajen lovskih odprav v ta konec Rusije, jim vrsta nenavadnih dogodkov odpre nov pogled na ta del Azije, razgali pa jim tudi nove vidike odnosov in razumevanja samih sebe.
Raziskovanje šamanizma se tako prelevi v raziskovanje lastnih želja, fantazem in iluzij, ki se druga za drugo razblinjajo ob stiku z ljudstvom, ki je v svojih pričakovanjih veliko bolj prizemljeno od “znanstvenikov” iz Evrope. Tako antropologinja Zoja, ki se nekje na polovici poti zaljubi v rdečelaso knjižničarko Ado, pri čemer se ne odreče avanturi z italijanskim lovcem in strastnim gozdarjem, ugotovi, da najstniške hčere in moža, ki ostaneta v domovini, pravzaprav sploh ne pogreša. Po seriji šamanističnih ritualov, ki se izkažejo za precej drugačne od evropske fantazme o poduhovljenih zdravilcih, Zoja ugotovi, da najbolj pogreša miren kotiček, v katerem bi našla notranji mir brez potrebe po nenehnem begu:
“Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.”
Medtem ko v prvem delu spremljamo člane odprave na poti od svetega drevesa do svete gore, se v drugem delu skupaj z njimi znajdemo v mestu Kizil sredi Sibirije, kjer se udeležijo obreda klicanja dežja, ženski članici ekipe pa zaideta še v šamansko kliniko in doživita neponovljivo izkušnjo. Zoja, ki je od začetka na preži tako za antropološkim gradivom kot za prebujeno senzibilnostjo, začuti v sebi preplet različnih svetov in nenavadno okultno izkušnjo:
“Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.”
Tanja Mastnak razvija zgodbo na duhovit način s primesmi inteligentne ironije, jo v pravih trenutkih dramatično stopnjuje ter gradi nadvse kompleksne psihološke like, ki se izmotavajo vnaprejšnjim klasifikacijam in opredelitvam. Intelektualca Karla na primer prikaže kot navideznega akademika, ki se ob stiku z italijanskimi lovci prerodi v pravega plenilca, ki uživa, ko je na lovu za svojim plenom, čeprav na ta način zamudi pristno izkušnjo s šamani. Tudi knjižničarka Ada, ki na začetku romana deluje kot malce naivno in prestrašeno dekle, se na koncu izkaže za najbolj zrelo in poduhovljeno žensko, ki po iniciaciji v šamanizem, izjavi: “Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.”
Največjo preobrazbo brez dvoma doživi glavna junakinja Zoja, ki se v tretjem delu romana odloči, da bo na lastno pest krenila za ugrabljeno Ado, pri čemer doživi raznovrstne ekstremne situacije – od skupinskega posilstva tamkajšnjih pastirjev in počasnega umiranja do rituala očiščenja telesa, s katerim zaceli svoje fizične in psihične rane ter nas seznani s svojim uvidom: “Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.”
Romana Sibirija ne bi mogli uvrstiti ne v popotniški oziroma turistični ne v antropološki žanr – njegova odlika je v tem, da prikazuje akademike, profesorje in urednice kot povsem vsakdanje ljudi, ki na poti raziskovanja šamanizma trčijo ob lastne predsodke in omejitve, ki jih prinaša racionalistično-mehanicističen model znanosti. Pisateljica Tanja Mastnak gre še korak dlje s tem, ko moške junake prikaže bodisi kot narcisoidne aseksualne samotarje bodisi kot nepremišljene zapeljivce z bizarnimi strategijami osvajanja. Zojo pogled na vase zaverovanega Karla, ki v šamanizmu ne vidi nič omembe vrednega, medtem ko z lovci doživlja vrhunec svojega življenja, le še bolj spodbudi k temu, da se posveti ženskam:
“Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.”
Bralec in bralka bosta v romanu Tanje Mastnak Sibirija vsekakor našla kaj zase, a če bosta pričakovala mistično razodetje, detajle iz življenja šamanov ali univerzalni recept za srečo, bosta globoko razočarana.
Piše: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič Da je umetnost včasih nemogoče ločiti od umetnika, dokazuje življenje igralke Jožice Avbelj. V biografskem romanu Joži se pred nami razpira življenje, ki je popolnoma prepleteno z dramskimi liki, dramami in gledališčem. Roman, ki je rezultat štiriletnih pogovorov med dramaturginjo in urednico zbirke Knjižnica MGL Petro Pogorevc in igralko Jožico Avbelj, je tudi popis slovenske gledališke zgodovine od sedemdesetih let naprej. Roman, napisan v izjemno preprostem, kratkostavčnem slogu, v katerega na trenutke vdirajo tudi pogovorni izrazi, je pospremljen s črno-belimi fotografijami in spremlja življenje Jožice Avbelj vse od malih nog do danes. Igralka, ki se je rodila v Postojni in se nato preselila v Savsko naselje, v prvoosebni pripovedi opisuje takratno mladost v Ljubljani, svoj odnos do sestre in staršev, do sošolk in sošolcev, predvsem pa do svoje prve ljubezni: gledališča. Prvi del romana je tudi zanimiva razglednica takratnega urbanega okolja skozi igralkine oči, tedanje ljubljansko nabrežje, kavarne in bare lahko primerjamo z današnjim, veliko bolj gentrificiranim mestnim okoljem. Jožica Avbelj je že pred vstopom na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo nastopala v razvpiti predstavi Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki. Prav ta predstava in Dušan Jovanović sta zaslužna, da se je odločila za ta poklic. Igralka, ki nikoli ni hotela, da bi njen priimek nagovarjali z žensko svojilno obliko, Avbljeva, je svojo pot nadaljevala tako v neinstitucionalnem kot institucionalnem gledališču. Kmalu se je namreč pridružila še Gledališču Pekarna in dobila vlogo tudi v slavnem Spomeniku G. V tem obdobju je spoznala Lada Kralja in si z njim do njegove smrti pred nekaj meseci delila zasebno življenje. Mlajši generaciji pa je Jožica Avbelj znana predvsem z institucionalnih odrskih desk Mestnega gledališča ljubljanskega. Roman Petre Pogorevc Joži zagotovo ponuja dober pregled pomembnih gledaliških predstav, hkrati pa navdihuje bralstvo z igralkino strastjo do gledališča in ustvarjanja. Jožica Avbelj se namreč nikoli ni ustavila, za vsako vlogo je, kot pravi, študij začela znova in tako njeni liki niso postali rutinski in statični. Naprej sta jo gnali vztrajnost in trma, ves čas je skorajda asketsko ohranila močan stik s svojim telesom. A igralka kljub naporom in disciplini, ki ga zahteva njen poklic, nikoli ni izgubila svoje otroškosti in tako lahko v njenih premislekih o materinstvu preberemo: »Vedela sem, da sem glede na svoj značaj, poklic in način življenja sama en tak velik otrok, da ne bo pametno, če se bom šla mamo.« Precej obsežen roman prinaša dober pregled njenih vlog, na zabaven način ponuja pogled v gledališko zaodrje, gledališko umetnost pa vsekakor idealizira. Vendar se knjiga po prvi polovici prevesi v nenehno popisovanje in naštevanje vlog in predstav, umanjka pa bolj poglobljen, morda celo bolj oseben in reflektiran premislek o slovenskem gledališču. Na dogodke, kot sta spolno nadlegovanje in zloraba moči na Akademiji in v umetniških institucijah, se odzove zgolj s presenečenjem in razočaranjem ter se ne dotakne problema ženskih vlog v gledališču, čeprav se njihovih stereotipizacij in pomanjkljivosti še kako zaveda. Prav tako se ne sprašuje o političnih dimenzijah gledališča in razmerja med institucionalno in neinstitucionalno produkcijo. Morda razlog za to tiči tudi v tem, da se avtoričin pogovor z igralko nikoli ni dotaknil tovrstnih tematik. Vsekakor je biografski roman Joži lahko navdih za marsikatero igralko, najsi je šele na začetku igralske poti ali pa že globoko v njej. Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni vkalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti.
Redki so igrani filmi, ki zgodbo pripovedujejo iz perspektive neke živali. Gre za velik izziv, ki se ga je lotil Poljak Jerzy Skolimowsky v filmu IA. S svojim tankočutnim pristopom je prepričal gledalce, pa tudi žirijo v Cannesu, ki mu je podelila svojo nagrado. Film ocenjuje Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič.
V nedeljo je svoje nagrade podelila Britanska filmska akademija. Netflixovi produkciji Na Zahodu nič novega so namenili kar sedem BAFT – za najboljši film, najboljši tujejezični film (gre namreč za nemško produkcijo), za režijo, za scenarij po predlogi, za filmsko fotografijo, filmsko glasbo in zvok. Film, ki si ga lahko ogledate na Netflixu, v nekaterih državah je na ogled sicer tudi v kinih, ima tudi devet nominacij za oskarje. Film ocenjuje Igor Harb, bere Bernard Stramič.
Piše: Tadeja Krečič Bereta: Maja Moll in Igor Velše Ob nedavnem ponatisu celotnega opusa sedmih romanov Marcela Prousta s skupnim naslovom V iskanju izgubljenega časa, ki jih je prevedla zdaj že legendarna Radojka Vrančič, je izšla tudi veliko drobnejša knjiga z enako zasnovano opremo kot romani. Naslov: Marcel Proust: Petinsedemdeset listov. Prevedla jih je Katarina Marinčič in dodala izčrpno spremno besedo na več kot štiridesetih straneh, ki pomaga razumeti Prousta samega, njegovo pisanje, predvsem pa pomen nove knjige, ki prihaja med slovenske bralce štiri leta po tem, ko je petinsedemdeset Proustovih rokopisnih listov prišlo v arhiv Francoske narodne knjižnice. To se je moglo zgoditi šele po smrti Bernarda Falloisa, ki jih je hranil in je bil zaslužen za objavo Proustovega nedokončanega romana Jean Santeuil in njegovih dognanj o književnosti z naslovom Proti Saint-Beuvu, za objavo petinsedemdesetih listov, mladostnih fragmentov, pa se ni odločil. Verjetno zato, razlaga Katarina Marinčič, ker leta 1908, ko so nastajali, Proust še ni bil pravi pisatelj. V zapisanem je sicer mogoče že zelo dobro prepoznati snov in motive, ki ga zanimajo, zaslutiti je mogoče njegov slog, vendar je to pisanje še daleč od strukturiranosti naracije v mogočni zgradbi romanov, ki jih je pisal štirinajst let, od leta 1913 do 1927. Avtorica spremne besede zato ugotavlja, da je Petinsedemdeset listov bolj biografski dokument kot kar koli drugega. Takrat se je namreč šele rojevala odločitev za obdelavo za Prousta edine mogoče snovi, se pravi, njegove notranje predelave sveta, ki ga je poznal, in jo postavil za temelj svojega celotnega ciklusa: »Mož poznih tridesetih let, postaran otrok, diletantski pisec, snobovski častilec kneginj, ljubitelj gloga in špargljev, je skrivaj postal velik pisatelj,« beremo v spremni besedi. In vendar je Proustovo besedilo vznemirljivo branje tako za poznavalce njegove literature kot za nove bralce. Petinsedemdeset listov je morda mogoče brati celo bolj kot zložno in tipajoče uvodno vstopanje v Proustov romaneskni svet in slog, kot če bi začeli pri prvem romanu V Swannovem svetu. V Petinsedemdesetih listih se namreč avtor še ne prepušča toliko dolgim povedim z neštetimi prirednimi in podrednimi stavki, oklepaji in podpičji, ko izraža vso vijugavost spominov, opažanj in razmišljanj, iz katerih zida svoj univerzum. V prvem sklopu besedil Večer na deželi tako stopimo v svet Proustove družine, premožnih meščanov in njihovih navad, pa tudi že travmatičnih doživljanj dečka, prvoosebnega pripovedovalca, ki se oklepa misli na materin poljub, preden gre v posteljo: »dovolili so mi samo enega samega, zdelo se jim je smešno, da bi jo poljubljal več kot enkrat – ali še drugače, da bi si ga v mislih podaljšal, tako da bi v trenutku, ko bi se v svoji sobi zavedel, da sem sam in ločen od mamice, in bi začel sopsti, lahko segel po skrbno shranjenem spominu kakor po hostiji, ki bi predstavljala njeno telo in kri – …« Tipično proustovsko razpredanje o materinem poljubu se že tu razrašča čez nekaj strani, dokler ne preide v razpravo strica in babice po odhodu gosta, nato pa se spet nadaljuje z obsedenostjo z mamico in sanjarijami o njej, z doživetji in najrazličnejšimi detajli. Besedilo V villebonsko smer in proti Méseglisu najbolj razkriva, kako se je Proust loteval opisovanja krajev z različnimi prijemi in poskusi; kako je prestavljal, dopolnjeval in napisano razporejal, vendar tudi že neizogibno jasno oblikoval način pisanja, predvsem pa ustvarjanja značilnega, nespregledljivo proustovskega univerzuma. Tákšno je tudi besedilo z naslovom Dekleta o deklicah, ki jih je opazoval na morski plaži in bi se z njimi rad družil, vendar je pri tem videl nešteto ovir. Sledijo še listi, na katerih je Proust zapisal razpredanje o plemenitih imenih, pa o Benetkah – na to mesto je imel najradostnejše spomine. Posebna dodana vrednost knjige Petinsedemdeset listov je spremna beseda Katarine Marinčič: poznavalsko poglobljena, hkrati pa sproščena in nič po nepotrebnem zapletena, predvsem pa tudi rahlo humorna, da je branje poseben užitek, saj se zdi, kot bi bralec Proustov svet romanov in njega samega gledal skozi izložbeno okno in si zaželel, da bi potisnili starinska vrata, na katerih bi zacingljal zvonček, v izgubljeni čas. Sam pa bi postal akter v menažeriji visokega meščanstva na začetku prejšnjega stoletja, v katero je nezadržno vdirala sodobnost in z njo način doživljanja in zapisovanja. Tisto, čemur so literarni zgodovinarji pozneje prilepili nalepko: »modernost v književnosti«.
Piše: Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bereta: Igor Velše in Maja Moll »Večni nauk narave je, da ni posameznikov, ni resnično ločenih vrst in vsekakor ni stvari, ki bi bila ločena od človeštva in bi se imenovala narava. Obstaja en sam neskončno razvijajoč se in soodvisen eksperiment o možnostih življenja na nenehno spreminjajočem se planetu,« je povedal Richard Powers. Podobno je zapisala tudi Anja Radaljac v spremni besedi k pesniški zbirki Tanje Badalič Volk Razraščanja. Označila jo je za ekofeministično antispecistično zbirko, ki z zelo preciznim jezikom kritično in premišljeno zaobrača temeljna določila sodobnih družb ter hkrati že ponuja nadomestek zanje. Tanja Badalič z umetniškim imenom Tanja Badalič Volk, doktorica primerjalnih študijev idej in kultur, je zbirko Razraščanja izdala pri novoustanovljeni založbi Animot, ki bo, kot kaže, suvereno zavzela slovenski literarni in založniški prostor. Izdana pesniška zbirka je namreč oblikovno, vsebinsko in uredniško zelo suverena, pravzaprav res odlična. V zbirko vstopimo s samostoječo pesmijo brez naslova, ki najbrž nosi naslov same zbirke: »Razrasla se bom s sanjami tuzemskih bitij, s tisto krhko lepoto, ki mi zre v oči, dan za dnem, medtem ko jo poskušam dojeti.« Za tem nas zbirka vodi nazaj k naravi in k razmišljanju o momentu ločitve od nje. Kje je meja med človekom, živaljo in naravo? Med celico in organizmom, med življenjem in smrtjo, med obstojem in neobstojem? Pesmi govori en sam glas in prek njega avtorica pristopa k obravnavanim temam. Poglavitna je zagotovo zanikanje antropocentričnega pogleda na svet, odmik od hierarhije sodobnega bivanja, v kateri se je človek postavil za vladarja. Avtoričino opazovanje je neustrašno in bojevito. Zbirka odkrito govori o smrti, koncu, potovanju, odhajanju in nasilju. Pesmi preveva ekstatična svoboda, ki govori, da sprememba je mogoča, če si jo le drznemo zamisliti si. Pesniški jezik je nadrealistično sanjski, prestopa mejo med življenjem in neživljenjem in Tanja Badalič Volk ta občutek svobode skozi vso zbirko krepi z elementi refleksivnosti, resignacije, razočaranosti, pa tudi muhavosti in humorja. Razraščanja so pesniška zbirka, ki bo bralcem dala misliti. Avtorica ima neznansko močan arsenal podob, bralca z njimi zasuje, da se med branjem v trenutku znajde na gozdni jasi ali morda celo na gori. Občutek imamo, da si avtorica pesmi sploh ne lasti, ampak se je le znašla med njimi in je skupaj z nami v tej pesniški zbirki le gostja.
Piše: Katarina Mahnič Bereta: Maja Moll in Igor Velše Kriminalni roman Agate Tomažič Čmrljev žleb s spremno besedo Maje Novak je kombinacija, ki sem se je zares razveselila, saj sta mi obe avtorici neznansko pri srcu. Novakova je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izdala kar tri vsebinsko in slogovno izredno drzne novodobne kriminalne romane (zame še vedno najboljše slovensko kriminalno čtivo). Tomažičeva se je kriminalke lotila prvič, ji pa drznosti, zagonetnosti in inovativnosti ni manjkalo niti v njenih zbirkah kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki in Nož v ustih. S še dvema prijateljicama je besedno žonglirala v perfektno zblojenem Blodniku po Istri, humorni hvalnici ženskemu vandranju in svojevrstni socialistični estetiki, njene otipljive reportaže v potopisni knjigi Zakaj potujete v take dežele pa so sploh poglavje zase. Skratka, Agata Tomažič je pisateljica, ki se odlično znajde v zelo različnih žanrih, zakaj se ne bi tudi v kriminalnem. Seveda po svoje. Čmrljev žleb je ena izmed smučarskih prog v gorski vasici Strmčnik, ki ji kraljuje neuklonljiva in preračunljiva ter še vedno nad smučanjem navdušena devetdesetletnica Vera Flajs. Po denacionalizaciji je podedovala in obnovila družinski hotel, ki ga zdaj vodi s pomočjo pokorne hčere Vlaste. Njenega z alkoholom in igrami na srečo zasvojenega moža Romana, torej Verinega zeta, nekje proti pomladi najdejo ustreljenega globoko pod snegom v novem avtomobilu (ki ga je tja jeseni – ironično, kot igro na srečo – nastavil krajevni podjetnik Miran). Čez zimo Romana nihče ni pogrešal, saj naj bi, kot že toliko zim prej, odpotoval na Tajsko. Nihče ga tudi pretirano ne objokuje, še več, zaradi prikladnosti smrti – saj ne bo več mogel sramotiti družine in ogrožati proračuna družinskega podjetja – je dvom o njegovem samomoru več kot upravičen. To je pravzaprav edini očitni kriminalni zaplet v vsej knjigi, pa še ta se zgodi čisto na začetku. Tako da se po prvem branju Čmrljevega žleba vprašaš, ali je to sploh kriminalni roman? Ni šokov, ni krvi, ni brutalnosti, ni očitne akcije. Maja Novak v spremni besedi piše, da je po današnjih merilih kriminalka lahko katerakoli knjiga, v kateri sta navzoča kaznivo dejanje in negotov razplet zgodbe, celo Zločin in kazen Fjodorja M. Dostojevskega. In da so pravila zato, da jih kršimo. Agata Tomažič obvlada ‘drugačnost’, obvlada kršenje pravil, zato njena knjiga kar kliče po tem, da jo prebereš drugič. Kot smučanje. Ko se prvič spustiš po beli strmini, si osredotočen na progo, na tisto, kar se ti dogaja pod nogami in tik pred nosom, vsenaokrog je belina – čista, nedolžna, osvobajajoča. Šele pri drugem spustu začneš zaznavati okolico, barve, nevarnosti in pasti na videz še tako nedolžnega smučišča. Ali kot razmišlja Alma, ko začne snežiti: “Na začetku je bilo vedno vse videti ljubko, vasica s poprhom snežnih zrnc, ki kot čarobni prah posedejo po strehah in krošnjah dreves ter ponujajo idilično podobo. … Izkušnje so jo naučile, da se bodo lahne snežinke ponoči skoraj zagotovo okrepile v mokre, težke krpe, ki ne bodo več samo nedolžno čepele po strehah in žlebovih hiš v vasi in smrekah ob smučarskih progah, temveč bo njihova teža postala nevarna in uničevalna, one pa bodo povzročile kakšen udor ali celo plaz. Snega se ni dalo zaustaviti, kot ogenj je bil. Poguben in zloben.” Podobno se v Čmrljevem žlebu, najprej počasi in potem vedno hitreje, množijo, grmadijo in postopoma odstirajo zamolčane skrivnosti. Kot pri dobri stari Agathi Christie postanejo sumljivi vsi: Alma, mlada pomočnica v hotelu, ki si ne želi le preživeti, ampak hoče živeti dobro, bolje, tako da njena prizadevnost in ustrežljivost ne poznata meja. Bi po naročilu gospodarice lahko tudi ubijala? Miran, lokalni podjetnež, Almin ljubimec in Verin poslovni partner – bi ga ena ali druga ženska lahko pregovorila za umor? Ali pa bi bilo to lahko maščevanje Vlaste, ki se je z Romanom poročila bolj zaradi materinih zahtev kot iz ljubezni; ali Stojana, Vlastinega prvega, a nesojenega ljubimca, sina partijskega veljaka, ki se je raje, kot da bi živel v očetovi senci, odločil za gojenje konj v Strmčniku? Bi lahko ubijala Vera sama? Skupaj s sumi na levo in desno, med katere se mešajo spomini iz preteklosti, izpod površja vznika nova zgodba, povezana z našo polpreteklo zgodovino, razkrivajo se spori in nasprotja prejšnjih generacij, izrisujeta se dva bregova, na katerih so stali in stojijo protagonisti, na plan prihajajo družinske zamere in skrivnosti. Precej pogosto temo v slovenski literaturi zadnjih let je Agata Tomažič vključila v roman lahkotno, pa vendar ne poenostavljeno ali površno. Z dobršno mero ironije je iz že tolikokrat ubesedene tragične nespravljivosti med brati sestavila svežo, čeprav srhljivo povest. Prav tako je zanimivo, da je bralcu razkrito veliko več, kot lahko odkrije kriminalistični inšpektor, ki se suka po Strmčniku, saj so se v malih vaških skupnostih “domačini večinoma vedli kot čreda bivolov, ki v snežnem metežu strne svoje vrste”. Mu pa, Robertu Obrhu (ki je pravzaprav detektivski antijunak, saj ga bolj kot preiskava zanima brezplačno parkirno mesto in nekaj ur brezskrbne smuke), večje zanimanje kot truplo v avtomobilu zbudi davno pogrešana oseba, tesno povezana z Vero Flajs. Vzvišena in maščevalna Vera, ki kroji usodo vsem okoli sebe, je namreč pred nekaj več kot petdesetimi leti prikrojila tudi svojo. Kako in zakaj boste morali poiskati v knjigi, tako kot Vera s prispodobo gradnje egitovskih piramid pokroviteljsko poduči inšpektorja: “Enigme, dragi moj inšpektor, so del življenja.” In prav enigmatičnost, zamolčanje, odprt konec … ki bralcu prepuščajo različne interpretacije, so bistvo in mikavnost za kriminalko kratkega, zato pa toliko bolj zgoščenega in dinamičnega Čmrljevega žleba. Seveda poleg stilske briljance, kratkih cinično-humornih uvidov, pikrih dovtipov in bistrega namigovanja ter posrečeno umeščenih umetnostnozgodovinskih vložkov. In tudi živih in zapomnljivih oseb z izdelanimi karakterji, za katere ti je mar – pa naj jih pomiluješ ali sovražiš – kar v kriminalkah pogosto pogrešam. V Strmčniku so glavne ženske, moški so bolj marionete; tako kot so pri čmrljih, ki se spomladi in poleti pasejo na pobočju Čmrljevega žleba, samo samice dovolj močne in trpežne, da ne podležejo nizkim temperaturam in preživijo zimo. Knjiga je ravno toliko napeta, kot je zabavna, ravno toliko visoko literarna, kot sproščeno ‘plažna’. Pisateljica bralcu z opisovanjem idiličnega okolja in zasnežene vasice ves čas mojstrsko zbuja zlovešč občutek in ga skupaj s protagonisti zapira v “snežno kroglo brez možnosti pobega”. Ponavadi kriminalko preberemo na dušek in zelo hitro pozabimo nanjo. Čmrljev žleb, kjer se ti že pri izgovarjanju naslova zdi, da so ti jezik popikali čmrlji, pa ti roji po glavi še dolgo po tem, ko obrneš zadnji list.
Radio Slovenija, informativne oddaje Cankarjevem domu v Ljubljani je bila sinoči po motivih Bajk in povesti o Gorjancih pisatelja Janeza Trdine, uprizorjena predstava z naslovom Gorjanci, ki jo je režirala Maruša Kink, avtorska ekipa pa je priredila vsebino. Predstavo, v kateri so igrale Nataša Keser, Urša Kavčič in Zvezdana Novaković, si je ogledala Magda Tušar. Cankarjev dom, 18. 2. 2023 Gorjanci Po motivih Bajk in povesti o Gorjancih Janeza Trdine Besedilo: Janez Trdina in avtorska ekipa Režija: Maruša Kink Igrajo: Nataša Keser, Urša Kavčič, Zvezdana Novaković Scenografija in kostumografija: Vasilija Fišer Koreografija: Ana Pandur Glasba: Zvezdana Novaković Maska: Tinka Pobalinka Oblikovanje svetlobe: Jaka Varmuž Lektura: Simon Šerbinek Izvršna producentka: Mija Špiler Produkcija: Zavod Margareta Schwarzwald, Cankarjev dom, Mestno gledališče Ptuj in SSG Trst
Ocena filma Izvirni naslov: Lunana: A Yak in the Classroom Režiser: Pawo Choyning Dorji Nastopajo: Sherab Dorji, Ugyen Norbu Lhendup, Kelden Lhamo Gurung, Pema Zam Piše: Gaja Poeschl Bere: Barbara Zupan Prvi butanski oskarjevski nominiranec – za zlati kipec se je potegoval v kategoriji najboljši mednarodni film – Lunana: jak v razredu spremlja mladega učitelja Ugyena med poučevanjem v najbolj odročni šoli na svetu v majhni himalajski vasici Lunana. Do najbližje civilizacije je osem dni hoda po hribovitih gorskih poteh, v vasi pa seveda ni ne elektrike ne tekoče vode, še uporaba toaletnega papirja se domačinom zdi smešno nepotrebna razvada. Ugyen, človek sodobnih navad in materialnih dobrin, napotitev na skrajni rob sveta dojema kot najhujšo možno kazen, kot tlako, ki jo pač mora opraviti, da bo nato končno lahko sledil svojim pevskim sanjam v tri tisoč tristo višinskih metrov nižji Avstraliji. Po poti navkreber svoje nejevolje nikakor ne skriva, prav nasprotno, na vsakem koraku strmega vzpona je nestrpen, odljuden, vase zaprt in nezainteresiran. Skratka, nikakor ni moč spregledati, kako zelo bi si želel biti kjerkoli drugje. A ko se s spremljevalcema končno prebije še čez zadnji prelaz, naleti na osupljiv sprejem in tako iskreno hvaležnost domačinov, za katere je učiteljski poklic skoraj nekaj božjega, za njihove otroke pa edina vez s prihodnostjo, da ga položaj povsem presune. Navdihnjen z drugačnim tempom življenja, z novim vrednostnim sistemom in predvsem z lepoto, ki Lunano prežema znotraj in zunaj, na svoje življenje pogleda s povsem novega zornega kota in meseci poučevanja kar švignejo mimo. Pred zimo pa je treba nazaj v dolino … Lunana: jak v razredu je film, ki ne komplicira, čeprav ga je bilo precej komplicirano posneti. Filmsko opremo so v vasico, v kateri prebivalci še nikoli niso videli kamere, avta, filma ali celo zobne pase, prinesli s 65 mulami. V treh mesecih, kolikor časa je trajalo snemanje, pa se ekipa ni niti enkrat okopala, zato so bili ob vrnitvi videti kot jaki. Tudi vonjali so menda tako. Domačine so igrali kar prebivalci vasi sami in čeprav je zgodba izmišljena, film podaja širši, skoraj dokumentarni vpogled, ki življenje v tako imenovani temni dolini približa iz različnih vidikov in se imenitno sklada z njegovo nežno, a globoko vsebino. Glavno sporočilo filma Lunana: jak v razredu je po besedah režiserja Pawa Choyning Dorjia, »da so upi in sanje, ki povezujejo človeštvo, celo v tako edinstvenem svetu enaki«, in prav ta edinstvena povezanost nečesa univerzalnega, kot je sreča, z nečim tako zelo specifičnim, kot je Lunana, film spremeni v vizualno in vsebinsko čudovito potovanje.
Ocena filma Izvirni naslov: Nekaj sladkega Režiser: Tin Vodopivec Nastopajo: Saško Kocev, Jelena Jovanova, Ula Furlan, Tina Gorenjak, Nik Škrlec, Luka Korenčič, Oriana Girotto, Zinaida Dedakin, Nikola Silić, Aleksandar Mikić, Pedja Bajović, Ana Ribič, Ranko Babić, Sašo Đukić, Urška Majdič, Tin Vodopivec, skupina Joker OUT, Karim Merdjadi, Boris Kobal, Gašper Bergant, Aleš Novak, Alen Podlesnik, Jure Rajšp, Vid Sodnik Piše: Igor Harb Bere: Igor Velše Nekaj sladkega je nov neodvisni slovenski film, posnet povsem brez javnega sofinanciranja. Gre za romantično komedijo zmešnjav, žanr, ki je blizu soscenaristu, soproducentu in režiserju Tinu Vodopivcu, sicer znanemu stand-up komiku. Komedija je med gledalci bržkone najbolj priljubljen žanr, saj med najbolj gledanimi slovenskimi filmi prevladujejo komedije, pa čeprav predstavljajo majhen del domače produkcije. Glavna junakinja zgodbe je organizatorka dogodkov Kaja, ki jo upodobi odlična hrvaško-makedonska igralka Jelena Jovanova. Njena kariera je na dnu, a jo lahko reši udeležba svetovno znanega marketinškega guruja na konferenci v Ljubljani, ki pa žal obtiči v Skopju. Medtem ko se ga na vse kriplje trudi spraviti prek Balkana, prepriča hotelskega slaščičarja, ki mu je precej podoben, da ga oponaša. Oba lika odigra makedonski igralec Saško Kocev. Vse to seveda zakuha vse večjo godljo med organizatorji konference in hotelskim osebjem, vzporedno pa spremljamo dogodivščine guruja na poti v Ljubljano, ki so kot film ceste. Ta dvojna lokacija uravnoteži akcijo in ustvarja tempo zgodbe, poskrbi pa tudi za obilico dodatnega humorja. In humor je pri komediji vsekakor najpomembnejši element. Vodopivec gradi na bogatih izkušnjah in izpopolnjenjem poznavanju ključnih elementov komedije, tako da izgradnjo vzdušja in napetosti razbija z obilico šal in dovtipov, ki praviloma padejo na plodna tla. Pri tem si zasluži pohvalo za strpnost, saj se ob multikulturni zasedbi uspešno izogiba plehki stereotipizaciji posameznih narodov nekdanje skupne države, kar pa ne pomeni, da humor ni sočen, žmohten in zabeljen s kletvicami. Dobro izkoristi tudi parado znanih Slovencev, ki poživijo sicer povsem epizodne vloge in tako ustvarijo pomenljivejše like. Kljub neodvisni produkciji je tudi podoba filma povsem profesionalna, za kar gre zasluga tako nagrajenemu direktorju fotografije Darku Heriču kot tudi režiserju, ki kljub neizkušenosti očitno ve, kaj počne. Ustvarjanje filma je kompleksen in dolgotrajen proces, ki ga je brez sredstev skoraj nemogoče izpeljati, kar se je – z izjemo fenomena Pr’Hostar – poznalo pri vseh domačih neodvisnih filmih doslej. Morda Nekaj sladkega odpira novo poglavje.
Piše: Matej Bogataj Bere: Aleksander Golja Topologija Zlatoroga Aleksija Kobala je sestrski roman njegovega Glasu; tam se je protagonist, raziskovalec zapuščenih teritorijev, s tovornim dvigalom spuščal v šišensko podzemlje, v vinske in podobne kleti, bil izoliran in tako postavljen pred različna psihična stanja, hkrati igrača in igralec lastnih notranjih vsebin, ki so bile tudi premislek o prostoru, predvsem pa resničnosti tistega zunaj nasproti tistemu znotraj. Ob tem je pomembna tudi pomenljivost najdenih predmetov, kar je bila priporočena eksperimentalna in umetniška metoda francoskih nadrealistov, pa še bi se našlo iz zakladnice zgodovine in teorije umetnosti. Če je bil v Glasu spust, potopitev v podzemlje, je Topologija Zlatoroga dvig proti nebu, med divje in težko prehodne vršace, kjer bivajo mitološka bitja, kot sta Zeleni lovec in Zlatorog, med skalne previse in nevarne balvane, ves tisti imaginarij, ki ga razvija recimo tudi Dane Zajc v igri Grmače: seveda so nevarnosti samo cena za lepoto in globino spoznanja in Kobalov roman je poln epifanij in mejnih, tudi ožarjenih stanj – eden manifestativnih stavkov romana govori o tem, da je provociranje norosti tudi izvabljanje in soočanje s svobodo. Zgodba se odvija v retrospektivi, inšpektor in primarij komentirata pripovedovalčevo izpoved in spominjanje na srečanje s skrivnostjo Enio, ki naj bi jo fotograf ob obisku idiličnega gorskega sveta omrežil in pridobil. Kot se izkaže kasneje, je namreč vodilna in najbolj aktivna v ekološki nevladni organizaciji, ki nasprotuje gradnji in pozidavi na območju Alpskega narodnega parka, kjer naj bi ravno agencija, ki je fotografa poslala na teren, z obnovo starih staj pridobila turistične zmogljivosti – in to ob koruptni podpori župana, ki si od tega veliko obeta, čeprav z bolj plemenitimi in bolj religioznimi cilji, kot jih ima mednarodni kapital, ki stoji zadaj. Gradnja objektov na planini se mu namreč zdi odveza in dejanje spomina na njegovo ljubezen Vero, Enjino mater, ki je skrivnostno izginila, za seboj pa kot geodetinja in amaterska raziskovalka gorskih zakotij pustila zapiske o gibanju na terenu, torej o tem, kako se pride na skrivno jaso. Ta v pripovedovalčevih mejnih psihičnih stanjih, ko se njegov odnos z Enio slabša, dobiva skoraj mitsko razsežnost, je torej hkrati gorniški sveti gral, Zlatorog, cilj, na katerega se mora prebiti in povzpeti za vsako ceno, če naj si v potu lastnega obraza prisluži polnost in zadovoljstvo. Kobal je ljubezensko zgodbo, ki se presenetljivo, skoraj čudežno začne in po nekaj nerodnostih hitro preide v krizo, podložil z mitologijo, gorska jasa je skoraj pravljičen in mitološki predmet, ki naj fotografu, podrejenemu kapitalu in naklonjenemu lagodju, zmakne tla pod nogami in mu da novo, jasnejšo podobo o svetu in njegovi pravi naravi. Pripoved je zagatna, spominjanje na dogodke opotekavo in skrivnostno, dolgo ne vemo, zakaj sta ob njegovi bolniški postelji psihiater in kriminalist, ki vse skupaj komentirata skladno s poslanstvom – eden deluje v smeri psihoanalize in ves čas vidi manke in čustvene pomanjkljivosti v fotografovem poročanju, drugi je sumničav in očitno nekaj ve, česar mi še ne. Pripovedovalec se zadržuje z informacijami, na obe strani, proti zasliševalcu in proti bralcu. Tudi ljubezenska zgodba je skrivnostna, Enia je bolj darilo z neba, eterična in praktična, zasanjana, idealistična in dejavna obenem. Fotograf, ki je kar nekaj svojih modelov uspešno zvabil v posteljo, kot se reče, je ob njej precej negotov, njegova dejanja naletijo na zanj nedoumljive, tudi skrajne reakcije. Enia je očitno fatalka, njen vedenjski vzorec mora fotograf šele spoznati, pred tem se preveč zanaša na moško moč in predsodkovno žensko pasivnost, kar pa je tokrat povsem drugače – Enia je bolj aktivna, bolj prisotna in bolj ve, kaj hoče in česa ne. Seveda se Kobalu pozna, da je predvsem slikar in da izhaja iz poznavanja upodabljajočih umetnosti in njihovih praks. Krajine in ljudi opisuje skozi oči nekoga, ki dvomi o svoji umetnosti, ki dvomi, da je fotografija, kakršno ustvarja, sploh umetnost. Občutljiv je za prostorske in barvne razsežnosti realnosti, veliko je opisov, ne le iz gorskega sveta, včasih je Kobal prav natančen, ko gre za svetlobne prelive, odtenke ali razpoke v prostoru, enkrat v visokogorju, pa tudi na gladini jezera, na nebu in sploh. Več je navezav na Anselma Adamsa in njegove fotografije, tudi na njegovo izpostavljenost med fotografiranjem, pa tudi premisleka, kaj zaustavitev trenutka pomeni – ga ubije ali vrže v slab približek večnosti? Ob tem je Topologija Zlatoroga še en prispevek h gorskemu potopisju, prepoznavna je nedvomna očaranost z Julijci, tamkajšnjimi ljudmi in raziskovalci, tudi zaljubljenci v vršace, skrivne poti in skrivnostne globeli.
Piše: Milan Vogel Bere: Matjaž Romih Tema aleksandrink, deklet in tudi poročenih žensk, ki so hodile služit v Egipt kot dojilje, hišne pomočnice, sobarice, negovalke in opravljati še mnoga druga dela, je bilo dolgo zapostavljena ali namerno spregledana kot neprijetna in celo obsojanja vredna. Marsikatera mati je namreč doma pustila dojenčka, da je lahko dojila tujega otroka za denar, s katerim je reševala dom. Med prvimi se je aleksandrinstva lotila Dorica Makuc, ki je leta 1993 pri goriški Mohorjevi izdala delo Aleksandrinke. V zadnjih letih je izšlo več študij, posneti so bili filmi in postavljene muzejske zbirke, pisma aleksandrink pa so vključena tudi v projekt spletne zbirke Pisma, ki jo pripravljajo v Raziskovalnem centru za humanistiko novogoriške univerze. Največ žensk je odšlo v različne kraje Egipta iz Vipavske doline in z Goriškega, še posebno med gradnjo in po odprtju Sueškega prekopa, saj so bile plače tudi dvakrat višje. Poleg gospodarskih razmer sta bila pomembna razloga za odhajanje tudi upostošenje med prvo svetovno vojno in vse močnejši pritisk fašističnega režima. Posebnost obsežne monografije Ljubezen na daljavo, ki jo je zasnovala in uredila ddr. Marija Stanonik, je v tem, da gre za nekaj čez sedemdeset pisem moža ženi in ne nasprotno. Iz njih je mogoče razbrati položaj moža, ki se je znašel v povsem novih vlogah. Njenih pisem se je ohranilo le nekaj, nekaj pa je tudi pisem drugih. Pisma so skenirana in prepisana v sodobnejši jezik. Ko je žena Angela leta 1931 odšla za štiri leta, je možu Ivanu Vetrihu prepustila leto dni staro hčerko, svojo bolno mater in močno zadolženo posestvo, ki pa so ga še med njeno odsotnostjo prodali na dražbi. Mož se je znašel v za takrat za moškega nenavadni vlogi varuha hčerke, kuharja in gospodarja. Veliko mož aleksandrink se je zapilo ali zbolelo, Ivan pa se je zatekal v izredno vernost in občasno tudiv pisanje pesmi. Marija Stanonik v svoji študiji poudarja večplastnost uporabe takšnih osebnih pisem, saj so odlično gradivo za dialektologe (za to monografijo je razpravo o narečju v teh pismih pripravila Danila Zuljan Kumar). Iz njih je mogoče potegniti tudi pomembne podatke o času njihovega nastanka, o materialni in duhovni kulturi, dogajanju v soseski, praznikih in še marsičem. Nekaj teh in še drugih tem so v samostojnih prispevkih obravnavali še potomci in drugi avtorji.
Piše: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih Kriminalni roman Metoda Pevca s pomenljivim naslovom Greh je veliko več kot kriminalka in bi ga bilo mogoče ovrednotiti za mojstrovino in véliki roman. In kaj je tisto, kar govori o umetniški vrednosti novega Pevčevega dela? Zgoščeno intelektualno pisanje, premišljevanje o različnih vidikih življenja, od najbolj vzvišenih do tistih na dnu, iskanje odgovorov na vprašanja o smislu človekovega bivanja ter o skrivnostih tako ljudi v različnih položajih kot tudi narave in njene prvinskosti in živosti. Pa pojdimo lepo po vrsti. Kot je v kriminalnih romanih običajno, se na začetku zgodi umor. Kriminalista Kajetan Perko in Rudi Vavpotič se lotita dolgotrajnega postopka, s katerim skušata ugotoviti, kdo je umorjeni in kdo naj bi bil storilec. V pogovorih z osumljenci in ljudmi, ki so bili kakorkoli povezani s pokojnikom, kmalu izvesta, da je bil umorjenec dober človek, plemenit, razumevajoč in pogumen. Ves čas je skrbel za druge, bil je skromen, srčen in spodbuden. Toda to še ni bilo vse. Bil je tudi nekdanji duhovnik, ki se je od Cerkve odvrnil zaradi zlorab za njenimi zidovi, človek, ki je za storilce zahteval pravično kazen in je bil zanjo pripravljen tudi pričati na sodišču. Kriminalistična preiskava z vso forenzično strokovnostjo vred ni tisto, kar bi bilo v romanu poglavitno. Pomembne so drugačne metode inšpektorja Perka; preiskovalec se namreč ne drži ustaljenih pravil pri delu, temveč se človeško zbliža s preiskovanci, pričevalci in osumljenci in je z njimi oseben. Pozorno in z razumevanjem prisluhne njihovim življenjskim zgodbam, pripovedovanju o nesrečnem otroštvu, okoliščinah in dogodkih, ki so jih potisnili na rob družbe, med zasvojence z drogami, klošarje ter neprilagojene in izgubljene osebe. Vse te nesrečnike in obstrance prav dobro razume in se zna vživeti v njihovo stisko, saj je tudi sam preživel otroštvo v zavodu. Očeta ni poznal, njegovo precej redko ime, Kajetan, je zanj izbrala socialna delavka. Perkov sodelavec inšpektor Rudi je nekoliko nestrpen moški. Ne mara drugačnosti, velja pa za dobrega družinskega človeka, tako moža kot očeta. Nekako se pač prilagaja Kajetanu Perku. Ta neobičajni inšpektor je ljubitelj poezije in se k njej zateka kot k neke vrste pomoči pri policijskem delu. »Pesem ne nazadnje ni nič drugega kot zelo oseben in zelo poseben način govora; zastrt, enigmatičen, prirejen, olepšan, ritmiziran, včasih izgine celo sleherno sporočilo in ostane samo jezik, ostanejo besede, ki se trudijo spomniti pomenov in potrebujejo bralčevo pomoč.« Umorjeni duhovnik se je poglobil v Prešernovo pisavo in jo prevzel pri svojem kritičnem pisanju o veri in Bogu. Bil je poosebljena dobrota. Vsi prijatelji in znanci so o njem govorili samo naklonjeno in pohvalno, saj jim je znal podarjati občutek veljave in pomembnosti, čeprav jim je v življenju spodletelo in so se znašli v nezavidljivem položaju. In potem se zgodi, da mora tisti, ki opozarja na razloge za človekovo izgubljenost in dreza v osir, plačati z življenjem. Ustanova, ki jo je zapustil, strogo določa, kje so meje individualnega ravnanja in do kod sme posameznik s svojo moralno obsodbo. Umorjeni je bil svobodnega duha in nekakšen odpadnik. Med drugim se je zavzemal za to, da bi bilo treba obuditi zgodnje, predcerkveno in neetatizirano krščanstvo, staroversko religijo bogomilov. Čeprav zveni kot paradoks, je bil pokojnik teološki znanstvenik, pravi pisatelj. Bog je bil zanj zavezanost humanosti, humanost pa je vse prevečkrat ogrožena. »Ja, in ker v naši družbi dober človek postaja neopazen luzer. Dober človek se razdaja, dober je ravno zato, ker je dober za druge, ampak žal v tem solidarnostnem razdajanju izgublja moč. Če pa bi akumuliral moč – magari v imenu nečesa dobrega –, bi se ta moč prej ali slej sprevrgla v zlo.« Greh je nekdanji duhovnik razumel kot odstopanje od zapovedi, ki so načeloma sprejete v splošno korist. Institucionaliziranje greha namreč lahko slej ko prej postane zloraba. Dobrotnik se je zavzemal za svetost osebnega prostora. Tak ali drugačen dotik se lahko izrodi. »Zato se na koži lahko zgodijo najlepše stvari, vendar tudi največja grozodejstva. Z dotikom lahko ponižaš človeka bolj kot z besedo, bolj kot z udarcem.« Nekdanji duhovnik je občutil sočutje s ponižanimi in tako ali drugače poteptanimi ljudmi. Po svojih močeh je skušal ukrepati in jih rešiti iz obupa. Pisatelj Metod Pevec je roman Greh napisal na več jezikovnih ravneh. Nekateri protagonisti in protagonistke govorijo v zbornem jeziku, drugi uporabljajo pogovorni jezik ali sleng, prepleten z vulgarizmi in hrvatizmi, duhovnikovo pisanje, ki ga po naključju odkrijejo, je filozofsko poglobljeno in duhovno privzdignjeno. V knjigi je kar nekaj odlomkov, ki imajo poseben pomen in so zato napisani v ležečem tisku. Inšpektorja celo odigrata dialog, kakršen naj bi potekal na sodišču kot spopad med tožilcem in zagovornikom. Nekateri ljudje skušajo z grobo govorico prikrivati svojo ranjenost in občutke odrinjenosti. S posebno nežnostjo je opisana zrela ljubezen med inšpektorjem Kajetanom in novinarko Viardo, žensko, ki izgubi službo, kmalu pa se ji na portalu ponudi nova življenjska priložnost. Njuna ljubezen je preprosta, topla in spoštljiva. Dvojica v avtodomu odpotuje v kraje, kjer so bogomili nekoč verjeli v božjo ljubezen in človekovo dobroto. Umor je razrešen, toda po vsej verjetnosti se bo zgodila nova zgodba, pravzaprav dolg proces, v katerem bodo zagovorniki našli sto in en razlog, da ne bo nihče kaznovan. Naročniki umora bodo ostali lepo v ozadju. Metod Pevec je napisal veliko besed tudi o siceršnjem dogajanju v naši družbi, ostro in utemeljeno kritiko vsega, kar greni naše dneve.
Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih Vuk Čosić je mednarodno priznan klasik internetne umetnosti in soustanovitelj ljubljanskega laboratorija za digitalne medije (Ljudmila). Pesniška zbirka Nacija – Kultura je izdana kot nadaljevanje razstave Nacija-Kultura, ki je od 13. oktobra 2022 do 15. januarja 2023 potekala v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Na koncu zbirke je avtor pojasnil nastanek projekta, ki sega v leto 2000, ko je v Narodnem muzeju potekala razstava ob dvestoti obletnici rojstva Franceta Prešerna. Takrat se je dva meseca v živo izpisovalo vse, kar so uporabniki vpisovali v spletni brskalnik Mat’Kurja. Na podoben način se je Čosić po 22 letih lotil razstave v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi, le da je namesto nedelujočega portala Mat’Kurje uporabil Twitter, novodobni poligon za prikazovanje stališč, mnenj in vrednostnih sodb tako političnih veljakov kot tudi internetnih vplivnežev in drugih predstavnikov ljudstva. Pesniška zbirka Nacija - kultura je tako razstava v malem. Ponuja pregled sonetov, ki jih generira umetna inteligenca na podlagi promocijskih sloganov, političnih fraz in objav ljudi na družbenem omrežju Twitter, ki naj bi prav v tednih po Muskovem prevzemu bolj sproščeno podpiral svobodo govora. Zbirka je razdeljena na štiri tematske sklope – vsak izmed njih pa vključuje tri ali štiri poglavja. Prvi sklop je politične narave in vključuje naslove Panteon, Novice, Ustava in Programi. V prvih treh verzih se v njih seznanimo s političnim komentarjem, manifestom, sloganom ali členom iz ustave, nato pa sledi besedilo, ki ga je generirala umetna inteligenca. Ta deluje na način prebiranja tvitov trenutno dejavnega politika in v primeru, da objava ustreza vnaprej določenim tehničnim parametrom, iz njega generira pesem in jo umesti v obliko soneta. Tako npr. iz tvita politika Branka Grimsa, ki se glasi: “Evropa si zatiska oči pred spopadom civilizacije in barbarstva, / ki na njenih tleh vse bolj plamti. / Plameni, v katerih izginja Notre Dame, Naša Gospa, / so zato simbolni konec veličastne evropske civilizacije” … generira nadaljevanje soneta, ki poteka takole: “Ko pa se razvneti Rim nad nami, / se svet razodeva kot bipolarna motnjica; / na njih je samo nebogljena ženska moč: neskončna, / in nežnost konca sveta. /.../ V njih se razvneti duh časa; / očistijo jih le želje po moči, ki jim je sveta: a) nemirnih sil osiromašeni so narodi Evropejcem jasni…« Poleg Grimsovega najdemo v zbirki tudi tvite Aleša Hojsa, Žige Turka, Janeza Janše, Vinka Vasleta, Žana Mahniča, Aleša Primca, Vlade Republike Slovenije in drugih. Čeprav se je Čosić trudil, da bi izluščil tiste tvite, ki imajo v javnosti najbolj negativen predznak in predstavljajo primer sovražnega govora, dobimo vtis, da jim generator umetne inteligence zelo pogosto “pomaga” priti do bolj filozofskega ali celo romantičnega zaključka. Pri tem se njegova metoda dela le v manjših odtenkih razlikuje od metode dadaistov in nadrealistov, ki so na začetku prejšnjega stoletja metali v zrak fragmente svojih pesmi, da bi pretresli razmerje utečenih stavčnih členov in na naključen način prišli do dekonstrukcije starih vsebin. Kot zanimivost pesniške zbirke Nacija-Kultura lahko izpostavimo tudi starinsko pisavo, v kateri so napisani naslovi posameznih pesmi, saj njihova grafična podoba spominja na prvo izdajo Prešernovega Sonetnega venca. Pri tem pa se podobnost z delom Franceta Prešerna tudi konča, saj soneti nimajo rime, metruma niti akrostiha – sicer naj bi bili po Čosićevem mnenju preveč omejeni na ponavljajoče se vzorce oz. rešitve. Tudi Prešeren ni bil izbran naključno, saj je, tako pravi Čosić: “osebna zgodba žalostnega Prešerna dovolj žalostna (patriarhalna, pedofilska, alkoholna), da pri vsakokratni novi generaciji razmišljujočih zbuja tisto zdravo aromo nelagodja do pripadanja (kateremu koli) plemenu.” Svoje ugotovitve, do katerih je prišel v času dela na projektu Nacija-Kultura, je Vuk Ćosić na začetku zbirke strnil v stavek »Slovenija je mala in lepa, kakor duše njenih ljudi,« na koncu knjige pa poudarja, da ne gre za degenerirano, temveč generirano umetnost. Čeprav je umetna inteligenca glavni generator ustvarjanja sonetov, predstavlja zgolj algoritemski posrednik pri filtriranju bolj ali manj sovražnih tvitov, nepremičninskih, zaposlitvenih in erotičnih oglasov, navijaških sloganov in trgovskih reklam. Bolj ko se sprašujemo, kje in kako (po)iskati pesnika, bolj ugotavljamo, da vprašanje ni utemeljeno, saj je v dobi, ko bralčeva pozornost po nekaj sekundah pozornosti drastično upade, bolj pomembno vprašanje: kdo je bralec in kako filtrira oz. selekcionira podatke iz vsakdanjega življenja. Soneti v zbirki Vuka Čosića Nacija-Kultura niso le odslikava vrednot neoliberalne družbe in reciklirani “povzetki” prikaza delovanja demokracije, so tudi nazoren prikaz tega, na kakšen način delujejo naši možgani. Le-ti ob prebranem sloganu, katerega namen je v človeku prebuditi potrošnika, vernika, privrženca oziroma sledilca, odreagirajo s serijo nezavednih ali polzavestnih asociacij, ki se nanašajo na pretekla doživetja in t. i. dnevne usedline. Pri tem dostikrat odreagirajo čustveno in impulzivno, tako rekoč “na prvo žogo”, kar na družbenih omrežjih med drugim odseva tudi v podobi sovražnega govora. Vprašanje je, kako bi odreagirali, če bi si vzeli čas za razmislek in analizo širšega ozadja informacije, ki je ponavadi vzeta iz konteksta. Zato bi morda vseeno morali brati sonete iz zbirke Nacija-Kultura kot odslikavo iracionalne, degenerirane “instantne” kulture, ne zgolj kot v neskončnost generirane loopinge vedno istih patoloških vzorcev. Čeprav je umetniški trg že precej nasičen z glasbo, slikami in literarnimi poskusi umetne inteligence, je njihova umetniška vrednost na tako nizki ravni, da (vsaj zaenkrat) ne seže do kolen človeku iz mesa in krvi, ne glede na to, kako primitiven ta ostaja v svojih “tvitih”.
Slovensko mladinsko gledališče je na odrske deske sinoči premierno postavilo predstavo Ljubimki. Ta se v režiji Nine Ramšak Marković naslanja na istoimenski roman avstrijske nobelovke Elfriede Jelinek, ki se prek analize ljubezni in nasilja osredotoča na odnose med spoloma in obračunava z družbenimi normami. Na premieri je bil Matic Ferlan. PREMIERA: 11. 2. 2023, Slovensko mladinsko gledališče, Spodnja dvorana ZASEDBA: Režija: Nina Ramšak Marković Dramaturgija: Milan Ramšak Marković Scenografija: Igor Vasiljev Kostumografija: Maja Mirković Glasba: Drago Ivanuša Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije (študijsko): Ula Talija Pollak Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodji predstave: Jera Topolovec / Urša Červ NASTOPAJO: Primož Bezjak, Daša Doberšek, Boris Kos, Anja Novak, Ivan Peternelj, Romana Šalehar, Stane Tomazin, Miranda Trnjanin, Lara Vouk
Piše: Simon Popek Bere: Igor Velše Hrvaški režiser Rajko Grlić, predstavnik tako imenovane praške šole jugoslovanskih režiserjev, ki so se na sloviti češki akademiji FAMU šolali konec šestdesetih let in po zatrtju črnega filma v sedemdesetih odločilno zaznamovali kinematografijo nekdanje skupne države, je več kot filmski režiser. Je predvsem izvrsten pripovedovalec zgodb, ki je sopodpisal številne scenarije za druge avtorje, ustanavljal filmske festivale in imaginarne filmske šole, ustvaril cenjen multimedijski priročnik za snemanje filmov, vseskozi pa se je prepiral z oblastjo, cenzorji in ideološkimi antagonisti. Grlićevo življenje se bere kot napet roman. Ali film. Ali atraktivno napisana biografija. Ker je tako poseben, tudi knjige njegovih spominov Še ne povedane zgodbe ne moremo brati kot klasično avtobiografijo, kvečjemu kot avtobiografsko prozo, ki jo lahko konzumiramo v poljubnem vrstnem redu, saj se ne omejuje ne na kronološki vrstni red ne na strog formalni okvir. Še najbolj spominja na njegov znameniti multimedijski CD-rom s konca devetdesetih let, kjer je bil uporabnik povabljen, da prosto brska in odpira okna filmskih pojmov. V knjigi ti abecedno razvrščeni filmski pojmi – od antiklimaksa do westerna - občasno eksaktno, še večkrat pa metaforično povzemajo vsebino posamičnih zabeležk, ki bi jih lahko označili za vinjete, spomine, prebliske, z domišljijo prepletene dogodke ali anekdote. Kdor pričakuje detajlne opise prigod s snemalnih lokacij in razmišljanja o Grlićevem lastnem ustvarjalnem opusu, bo nemara razočaran, Še ne povedane zgodbe govorijo predvsem o dogodivščinah in življenjskih prelomnicah hedonista in gurmana, čigar umetniški status, prijateljstva in mednarodna veljava so mu odpirali vrata in ga povezovali s pomembnimi akterji umetniškega in političnega življenja. S politiko je bil zaradi svojih provokativnih projektov nemalokrat v sporu, še posebej po hrvaški osamosvojitvi; ni se je mogel otresti, čeprav je že med študijem v Pragi, v času sovjetske okupacije, ugotovil, da je politika zanj za vedno izgubila utopično razsežnost. Kot je Grlić skop v razmišljanju o svojem opusu, pa je precej bolj velikodušen do nekaterih svojih sodelavcev in mentorjev, v prvi vrsti Srdjana Karanovića, s katerim je sodeloval pri številnih scenarijih, ali Lordana Zafranovića, še enega praškega kolega, ki pa ju je sredi osemdesetih let na nasprotna bregova spravila znamenita Bela knjiga, seznam sovražnih elementov v hrvaški kulturi, ki je med drugim denunciral Grlića in ki ga je sopodpisal njegov prijatelj. Branku Bauerju, nemara največjemu hrvaškemu režiserju iz časa skupne države, pa je podelil naziv maverick, ki v filmskem svetu označuje velikega in zares osamljenega mojstra obrti. Mimogrede Grlić pojasni še njemu zoprno tezo črnovalovcev – še posebej Makavejeva in Pavlovića –, po kateri je politika, ki je leta 1972 uničila sijajno filmsko generacijo, z režiserji praške šole krpala svojo vest ter ji dovolila več svobode pri ustvarjanju, ker da je bil njihov odnos do režima blažji. Grlićeva knjiga Še ne povedane zgodbe je predvsem prvovrstna kronika nekega časa v nekem političnem prostoru in malce manj prvovrstna samorefleksija lastne ustvarjalne poti. V tem kontekstu je naravnost šokantna amnezija v odnosu do klasike Na vrat, na nos (kot so pri nas prevajali Grlom u jagode), najznamenitejše in najpopularnejše televizijske serije z območja nekdanje Jugoslavije, ki sta jo ustvarila Grlić in Karanović in ki še danes pomeni vrhunec ustvarjalnega opusa obeh velikanov. Če drži napoved, da namerava Grlić nadaljevati pisanje in dodajati nova poglavja, se lahko nadejamo popolnitve filmskih pojmov oziroma spregledanih poglavij. Še ne povedanih zgodb je zagotovo dovolj.
Piše: Ana Hancock Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Ženska s srebrnim očesom Katarine Marinčič je krajši roman, uokvirjen z začetkom in koncem kolesarskega izleta pripovedovalca Emila, dobro situiranega pisatelja pri petdesetih. Poletni izlet na prelaz nepričakovano postane pretresljiva izkušnja, ob kateri se pripovedovalec sprašuje, kaj se je zgodilo. Ker mu med prebivalci gorske vasice nihče ne verjame, posumi, da mu prikrivajo nekaj strašnega. Kmalu o njegovi presoji podvomi njegova žena, naposled pa tudi sam. Nepojasnjen dogodek zamaje njegovo zaupanje v svet in v samega sebe, kar privede do premisleka o resničnosti ter o tem, kaj lahko vemo. Avtorica bralca vseskozi mojstrsko drži v podobno shizofreni napetosti, saj vemo le toliko kot pripovedovalec sam. Sprva pričakujemo, da se bo razkrilo kriminalno dogajanje, nato pa psihične težave pripovedovalca. Na ozadju pričakovanja tako enega kot drugega naposled nenadejano vznikne še grozljivo, ki izhaja iz zloveščega pričakovanja nečesa pogubnega in nerazložljivega, npr. ob opisih zapuščene hiše: »Piš leze po dimniku kot revma po kosteh, bajta vzdihuje kot od privajene, ne prehude bolečine, lesna goba se napihuje kot kura pred spanjem: lahko bi tudi tako, v prispodobah, opisal, kar je slišal skozi priprta vrata. V resnici ni slišal ničesar, kar bi ga spominjalo na človeške glasove niti na glasove udomačenih živali«. Pripovedovalec je do prelomnega dogodka na prelazu bolj kot ne zgolj opazovalec, a tudi po tem pripoved večinoma izhaja iz njegove refleksije. Večina dogajanja se tako zgodi v pripovedovalčevi notranjosti, najsi gre za introspekcijo, za opažanje ali premišljevanje o tem, kako bi lahko bilo. Njegovo razmišljanje je razvejano, z mnogimi asociacijami, domnevami in predstavljanjem možnega. Od tod tudi za avtoričin stil značilni oklepaji. Pogoste medbesedilne navezave še poudarjajo pripovedovalčev intelektualizem, pri čemer so citati nemških in francoskih literatov v izvirnem jeziku. V odnosu do ljudi je poudarek na psihološki karakterizaciji likov, kot si jih predstavlja pripovedovalec, pri čemer na podlagi trenutnih opažanj sklepa na njihovo preteklo in tudi prihodnjo življenjsko pot: »Ogledal si jo je s spokojnim zanimanjem. Vse je videl, vse razumel. Z obraza ji je prebral, kako malo se ji je v življenju zgodilo.« Razlika med intelektualističnim diskurzom na eni strani in diskurzom kmečkega oziroma delavskega prebivalstva je očitna. Pripovedovalec je nad ljudmi s prelaza, ki jih imenuje »kmetavzi, kojoti«, vzvišen ne le intelektualno, temveč tudi moralno, zaradi česar ima končni preobrat lahko skorajda vzgojno, če že ne vsaj streznitveno funkcijo. Jezik je slikovit in filmsko nazoren ter gladko tekoč, ponekod se približa poeziji, prispodobe pa so zaradi pripovedovalčevega bogatega notranjega življenja pogosto pričakovano obširne: »… ubogo kot izložbena lutka, ki z izpahnjenimi rokami čaka, da jo bodo oblekli in ji nadeli lase; ganljivo kot okostje velike ribe, obeljeno od soli, na plaži iz vulkanskega peska, nastlani z nečednimi naplavinami.« Roman Katarine Marinčič Ženska s srebrnim očesom kljub relativni kratkosti odlikuje množica registrov in diskurzov, od knjižnega in celo poetičnega, pogovornega, intelektualističnega do gostilniškega, pri čemer so vsi enako prepričljivi. Struktura je jasno premišljena, slog pa učinkovit in izčiščen. Na stopetdesetih straneh se srečamo s kriminalko, satiro, grozljivim in psihološkim romanom.
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše Aleš Jelenko se je v slovenskem literarnem prostoru utrdil s kratkoprozno zbirko Zgodbe iz podtalja, zbirko dramskih tekstov z naslovom Praznina in s številnimi pesniškimi zbirkami, ki jih je izdal bodisi v samozaložbi bodisi pri založbah Volosov hram, Kulturni center Maribor in Mariborska literarna družba. Pesniška zbirka Terra incognita, ki je v nasprotju s prejšnjimi izšla pri ljubljanski založbi KUD Apokalipsa, je že sedma po vrsti, v njej pa Jelenko raziskuje kognitivne pokrajine svojega uma v brezmejnem času in neopredeljivem prostoru. Zbirka je razdeljena na tri dele s pomenljivimi naslovi Prihod, Tavanje po goloti in Večerna sodba, v katerih se pesnik tu in tam obregne ob egipčansko mitologijo in filozofske ugotovitve ter jih spretno “zapakira” v kratke in domiselne koane, ki predstavljajo najbolj avtentičen izkaz avtorjevih občutij, o katerih sicer ne izvemo kaj dosti. Pesniški koani, ki v obliki vprašanj tu in tam skočijo iz pesmi, pa skozi združevanje navideznih nasprotij bralca napeljejo na pot raziskovanja sveta onkraj dualnosti. V pesmi z naslovom Dvojajčna dvojčka zapiše: “Je lopato mogoče zasaditi / v oster sneg / in izvleči roso? / In iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado? / Dvoplastnost, dvoplastnost, / še vedno / nas povsem / razorožiš.” O sebi pravi, da ni preobčutljiv, le mehak, čeprav se v pesmi Razmerje moči sprijazni z ugotovitvijo “Naša mehkoba / je naša / smrt!”, v pesmi Grob pa se na koncu pomenljivo vpraša: “Tudi sam se / izlivam vase. / Le kdo bo prste / pomolil vame?” V pesmi Stapljanje se pomudi ob stapljanju bitja s prstjo, ki mu predstavlja mater, in se skozi igro besed sprašuje, kakšno bi šele bilo stapljanje prsta s prstom in bitja z bitjem, v pesmi Dotik pa ugotavlja, da je najbolj resničen prav dotik, ki ga ni mogoče občutiti, saj prav njegov neobstoj vzpostavlja njegovo resničnost. Vendar pa Jelenko v svojih pesmih ne zahaja v dolgo filozofsko polemiziranje, temveč le navrže misel in jo skozi pesem precizno vodi do konca, v katerem zastavi vprašanje ali pa ga na kratko zaokroži v obliki lucidne sugestije. Občutja mehkobe se skozi pesniško zbirko Terra incognita prenašajo iz pesmi v pesem, dokler se občasno ne “utekočinijo” v drobcih vizualne poezije, ki mu služi kot igra besednih asociacij in zvočnih pomenov. V pesmi Crawling in my skin, posvečeni prezgodaj umrlemu ameriškemu glasbeniku Chesterju Benningtonu, na primer zapiše: “Demoni vstopajo / vate in vata/ v tvojem telesu / je premehka / za prihodnje / spomine, / ki u/d/a/r/j/a/j/o/, //dokler povsem / ne izgine / vata in vate / ni več mogoče / vstopiti.” Pesnik doživlja svet kot družbeni konstrukt, poln ostrih robov, znotraj katerega smo kot slabi opazovalci “vpeti v kartonaste škatle” in utesnjujoče kletke, medtem ko mu molk po drugi strani predstavlja “krik najiskrenejših besed”. Morda so zato njegove pesmi kratke, precizne in lucidne, saj je iznašel način, da, podobno kot to počno mojstri haikuja, z manj pove več in se bolj posveti izpeljavi misli kot kvantiteti samega zapisa. Najkrajše pesniške utrinke imenuje Okruški, v njih pa najpomembnejše ugotovitve preseje še skozi zadnje kritično sito, dokler jih ne strne v nekakšne zenovske parabole, kot sta: “Je groza prisotna / zaradi praznine?” in “Ne išči odgovora / v soseski, / ki ne vsebuje / tvojega imena.” V prvem delu zbirke Terra incognita se Aleš Jelenko ukvarja z očesom in pogledom ter ga spremlja vse do konca knjige, v drugem delu se spopada z dualnostjo življenja in smrti, v tretjem pa se dotakne razmerij moči in politične nekorektnosti. V pesmi z naslovom Politična (ne)korektnost zapiše: “Izdolbel / sem si / oko // in ga /postavil / na mizo, // da bi / tudi jaz / razumel // (s)lepoto.” Zdi se, kot da se pesnik zaveda etimologije in morfologije besed ter želi pojmom vrniti primarni pomen. Tako kot egipčanska boginja Izis sestavlja dele razdrobljenega Ozirisovega trupla v veri, da bo lahko spočela Horusa, tako Jelenko sestavlja drobce pojmov v veri, da bo vrnil starodavna občutja in pomene v obliki dekonstruirane pesmi. V seriji pesmi z naslovom Panteon, ki se nahaja v osrednjem delu zbirke, nagovarja egipčanske bogove, kot so Oziris, Tot, Ra, Set in Horus, da mu pomagajo priti do odgovorov in spoznanj o samem sebi. Tako v nekem trenutku pozove staroegipčanskega boga modrosti in zavetnika pisarjev Totha: “K tebi kličem, Tot: / “Je umetnost / norost? Odgovori mi,” / pogosto me namreč zanese / do skrajnega roba. // In če je rob / že del skrajnosti?” Po drugi strani pa se Jelenko sklicuje tudi na sodobnike. Med njimi prevladuje Miklavž Komelj, ki ga povzema na več mestih – najbolj nazorno v pesmi Duality of life and death, v kateri primerja življenje s filmsko dvorano in slikarskim platnom, medtem ko mu smrt predstavlja “prgišče besed, iz katerih raste življenje.” V pesmi Utopija ugotavlja, da nikjer ne najde takšne dojemljivosti kot v poeziji, zaključek pesmi pa bralca kljub predvidljivosti kar malo pretrese: “In ko bom umrl, / bom umrl // zato, / da me bodo / brali.” Kaj za konec reči drugega kot to, da upamo, da bodo Aleša Jelenka brali še za časa njegovega življenja in da bo pesniška zbirka Terra incognita dobila mesto v literarnem panteonu sodobnikov, kot si ga zasluži.
Piše: Veronika Šoster Bereta Igor Velše in Lidija Hartman Druga zbirka kratke proze Leonore Flis Enakozvočja je izšla pri založbi Miš v zbirki, posvečeni prav kratki prozi. Avtorica je leta 2015 že navdušila z zbirko Upogib časa, v kateri se je spogledovala z dnevniško formo in lovila okruške newyorškega prostora in časa. V njeni drugi zbirki so zgodbe veliko bolj klasične, enak pa ostaja njihov rahlo nostalgični in rahlo trpki nadih, ki se obrača v preteklost. Liki v zgodbah pogosto gledajo stare fotografije, lastne ali družinske, na njih iščejo kaj znanega, kaj odkritega, kaj še skritega, kaj toplega ali preprosto domačnega. Naslovna enakozvočja tako niso čisto zavezana glasbi, temveč bolj ljudem, ki doživljajo zelo različne usode, pa vendar ostajajo podobno zveneči v svoji občutljivosti, nežnosti, pogosto tudi bolečini in razočaranju. Največ zgodb je družinskih, pri čemer nekatere ostajajo čisto prijetne, druge pa pokažejo svojo temno stran. Sploh v drugi polovici zbirke naletimo na kar tri težke zgodbe, na primer o fantu, ki ga zlorablja očim, a nima moči, da bi se komu zaupal, pa o sestri, ki obišče brata na psihiatričnem oddelku, saj se je zaradi travme iz otroštva popolnoma zaprl vase, pa tudi tista o deklici, ki jo babica za kazen zapira v temno vlažno klet, medtem ko se iz kuhinje širi sladek vonj po biskvitu. Zagotovo te zgodbe najbolj izstopajo po intenzivnosti, vendar še bolj delujejo tiste bolj sanjave, ki se samo s konicami prstov lahno dotikajo bolečin tipk klavirja. Ravno klavir je tisti simbol, ki se v zbirki največkrat pojavi v povezavi z izgubo, zato ne preseneča, da je pristal tudi na naslovnici knjige. Najprej naletimo na veličasten, več kot sto let star očetov klavir iz rdečerjavega mahagonija, ki je v hišo prišel z Dunaja. Hči pa se ob pogledu nanj ne ukvarja z zvočnostjo ali čim romantičnim, kot je pogosto pri glasbenih motivih, temveč razmišlja, katero drevo je moralo umreti za izdelavo tega imenitnega glasbila, ki ji toliko pomeni. Obnemeli klavir je namreč njena vez z očetom, ki ga ni več. Tudi kasneje sreča neuglašeni in tihi klavir, na katerega nihče ne igra – gre za simbolni prikaz zamujene priložnosti, odteklega časa, ko naše želje in sanje prekine usoda. Obenem gre za spoznanje, da življenja ne moremo ujeti v stekleno kroglo ali na fotografijo, pa če si še tako želimo. V zvezi s tem se pojavi izraz, ki se zrcali v naslovu, brezzvočje. Ta odsotnost zvoka v prisotnosti glasbila je nekaj še posebej glasnega in tragičnega. Med družinskimi zgodbami izstopajo tudi tiste, ki pokažejo večplastne like, kompleksne situacije ali spreminjanje odnosov skozi čas. Takšna je na primer zgodba o družini z majhno deklico, ki jih v domači trgovini med vojno obiskuje italijanski vojak. Deklica se z njim poveže, saj čuti, da je tudi njemu vojna nekaj tujega in neznosnega, ob njegovi smrti pa žaluje. Z njim jo povezuje tudi glasba, njegove orglice, ki ostanejo neme, a se sčasoma nauči, kako jih pripraviti do pesmi in s tem pozdraviti svojo otroško bolečino. Tudi zgodba o deklici in njenem dedku, ki je vedno nosil klobuk, zdaj pa je priklenjen na posteljo, je grenko-sladka, saj se protagonistka ne more odtrgati od srečnih in živahnih podob, ki se rišejo pred njo in so tako v kontrastu z nepremičnim človekom, ki počasi odhaja. Avtorica zna iz najbolj banalnih predmetov ustvariti močne simbole, tako je tudi tukaj, saj klobuk ni le pokrivalo, ki spremlja vse njene lepe trenutke z dedkom, temveč skriva tudi vojne brazgotine. Poleg predmetov so pomembne tudi čutne zaznave, saj lahko spomin prebudi vonj očetovega najljubšega puloverja, toplina dotika, vonj po morju ali občutek vetra na obrazu. Priklic spominov tako deluje skozi različne kanale, obenem pa je tu še vedno vprašanje točnosti in natančnosti spomina. Spomini so lahko bledi, izmišljeni, prikrojeni, včasih si naslikajo kaj, kar lažje prenesemo, včasih kaj, kar bi si želeli, da se je zgodilo: »Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju v sicer skoraj prazni dnevni sobi stare očetove hiše in posluša. Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo. Ugnezditi se želi v spomine. Pozorno sledi vsakemu občutku in vsaki misli, ki jo vodita skozi preteklo. Čeprav obnavlja večkrat obnovljeno, se ji vedno znova izrišejo novi odtenki doživetega. Lahko pa tudi izmišljenega. Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama, da ustvarja svetove, ki jih morda nikoli ni bilo.« Poleg družinskih so tu tudi partnerske zgodbe, recimo o prvem srečanju in skupnem življenju, o odtujitvi, pa tudi zgodbe o odraščanju in iskanju svojega poslanstva. Nekatere se dogajajo v preteklosti, zaznamuje jih rahlo starinski jezik, ki ni pretiran, spet druge se dogajajo nekje v približni sedanjosti. Tudi krajevno so različne, največkrat pa se pojavita Slovenija in ZDA, kar je avtorici Leonori Flis tudi iz lastnih izkušenj najbližje. Kljub temu pa Amerika, čeprav je izpisana avtentično, pogosto deluje le kot kulisa, saj ni zares izkoriščena kot dogajalni prostor. Še vedno je odlika avtorice, da zgodb ne gradi proti nekemu šokantnemu vrhuncu ali preobratu, ampak ji uspevajo izseki in impresije, ki se pogosto končajo lirično in pobožajo s svojo predanostjo in skrbnostjo do likov, škoda pa je, da knjiga ne izraža bolj prepoznavnega avtorskega sloga, ki se je nakazoval že v Upogibu časa, ki je močno izstopal. Ves čas se nam namreč zdi, da smo te zgodbe nekje že brali. Morda pa je to le spomin, ki se prebuja. Ob tišini ali zvoku črnih in belih tipk.
Ocena filma Izvirni naslov: Tár Režiser: Todd Field Nastopajo: Cate Blanchett, Noémie Merlant, Nina Hoss, Sophie Kauer, Julian Glover, Allan Corduner, Mark Strong Piše: Muanis Sinanović Bere: Renato Horvat Francoska filozofa Michel Foucault in Gilles Deleuze sta pred nekaj desetletji imela debato o naravi družbenih sprememb, ki sta jim pričala. Ob vzponu neoliberalizma sta razvijala tezo, da prehajamo iz disciplinske družbe v družbo nadzora. Prva je utemeljena na organiziranju ljudi v zaprtih, totalnih ustanovah, kot so zapori, šole in tovarne. Gibanje ljudi je koordinirano, usmerjeno, časovno racionalizirano. Z vzponom informacijske družbe pa prehajamo v čas fluidnosti, na videz prostega prehajanja, kreativnega kaosa, ki ga zaznamuje učinkovitejši nadzor s tehnologijo, kodami za dostop in podobno. Oblast se razprši. Če v času Stasija prebivalci niso vedeli, kdo je vohun, danes vemo, da je vohun lahko vsakdo od nas. Skoraj vsakdo ima dostop do družbenih omrežij in kamere na telefonu, pa tudi do širokih možnosti manipuliranja z informacijami. Tár je film, ki se v svojem bistvu ukvarja prav s tem prehodom. Lydia Tár je uspešna dirigentka, lezbijka, karizmatična profesorica, popolnoma posvečena svojemu delu. Čeprav je ženska v moškem svetu in pripadnica manjšine, v nasprotju s pričakovanji verjame v tradicijo visoke umetnosti, ne verjame v cancel kulturo in spodbuja študente, da ne bi bili roboti, da se ne bi avtomatično podrejali novim ideologijam. Gre za subverzijo pričakovanj, za katero bi lahko rekli, da je že nekoliko predvidljiva. Protagonistka, ki jo – zopet pričakovano – dobro upodobi Cate Blanchet, ni popolna oseba, vendar tega niti ne zanika. Filmu, ki se precej opira na hanekejevsko tradicijo psihološkega suspenza, neočitne grozljivke, uspe tudi povedati relevantno zgodbo. Ta suspenz se ustvarja tudi z mešanjem skoraj dokumentarnega realizma in skrajno subjektivnih, intimnih zarez v objektivno podobo. Glavna junakinja je nekoliko avtoritarna, istočasno pa je obkrožena z generacijo občutljivih milenijcev in mlajših, ki ure posvetijo opravljanju in dokumentiranju njenega življenja. Ko se proti Tár začne kampanja obtožb, nikoli ne izvemo, koliko je res in kaj je bolj demonsko … Gorečnost novega pravičništva, ki samo preži na priložnost, da pokoplje osebo ter s tem praznino svojega nihilizma … Usmeri zakriti izvor svoje tesnobne depresije v določen cilj ... Ali na drugi strani: samozaverovanost, hladnost, nečlovečnost visoke kulture. Film, ki učinkovito manipulira z gledalcem, sam prikaže neštete možnosti manipulacije z dejstvi v času novih tehnologij. Kljub vsej prepričljivosti pa Tár vseeno izkazuje določeno izčrpanost zahodnega filma. Ta se v zadnjih letih ukvarja predvsem še z lastno izčrpanostjo, kritiko kulturnega pogona in identitetnimi politikami, nekoliko pa zanemarja probleme slehernika, tako eksistenčne kot eksistencialne. Povprečnemu gledalcu tako v glavnem ostajajo žanrski filmi, filmi o superjunakih. Kljub temu je zanimivo, da takšna taktika deluje: Tár je, morda prav zaradi cancel kulture, ne glede na navdušene kritiške odzive, s prodajo vstopnic za zdaj v blagajne prinesel precej manj od pričakovanega.
Piše: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja Nadžanrski pisec, popotnik, prevajalec, ljubitelj psov in vsestranski mislec Branko Gradišnik je avtor številnih potopisov o potovanjih po Irski, Korziki, Portugalski in Zakavkazju. Njegova zadnja knjiga nas vodi na potovanje po Provansi in Languedocu v času covida. Avtor, ki o sebi pravi, da je “laik, ki mu je uspelo 70+ let živeti v bolj ali manj prijetni koeksistenci z virusi, bakterijami, paraziti in plesnimi, ki ga poseljujejo,” se v pričujočem potopisu na zabaven način sooča z izzivi, ki ga prinaša potovanje z družino in tremi psi, in tudi s številnimi epidemiološkimi in birokratskimi omejitvami, ki so septembra 2021 zaznamovale življenje na jugozahodu Evrope. Poleg nenehnega preračunavanja časa veljavnosti PCR testov in iskanja zdravnikov, ki bi izdali potrdila mimo čakalne vrste, se namreč tričlanska družina sooča še z začasnim izginotjem pasjih sočlanov družine in njihovimi poškodbami na poti. Za nameček Gradišnik, ki je na Filozofski fakulteti diplomiral iz umetnostne zgodovine in sociologije, na svoj hudomušni način skicira sociološko-zgodovinski okvir tako “mačjeljubne” Francije, o kateri pravi, da ni nič drugega kot“zgodovina širjenja Toxoplasme gondii v nove kraje, v nove gostitelje, na tuje obale neznanih morja” … in tudi domovine, ki se prav v času njegovega potovanja sooča z največjimi omejitvami svobode gibanja in delovanja. Pri tem ironično pripominja, da se bo slovenski narod prisiljen zatekati k metodam partizanske osvobodilne fronte pa tudi mafije, da bi si povrnil človekove pravice in dostojanstvo: “konspirativnost, sporazumevanje na štiri oči, nesledljivi telefoni (na odmet), falsifikacije dokumentov in potrdil, ilegalni nakupi, trojke, podkupovanje uradnih oseb in novačenje simpatizerjev, neprijavljeno orožje” Knjiga V raj in nazaj je veliko več kot klasičen potopis – je osebnoizpovedni filozofski priročnik, v katerem Branko Gradišnik bralcem podaja svoj pogled na svet v času koronske krize. Predstavlja pa tudi načine za preživetje in intelektualno samoobrambo v družbi, ki le navidezno podpira gesla in načela francoske revolucije. V poglavju z naslovom Preživetvena filozofija tako bralcu po imenu Petruška podaja konkretne nasvete za dolgoživost, ki vključujejo telesno dejavnost, zbirateljstvo, aktivno udejstvovanje v glasbi in drugih vejah umetnosti, redno spanje ter sprehode in vrtičkanje. Pri tem mu polaga na srce, da si lahko pridobi obilo časa že s tem, da neha “trapiti glavo z lažmi, grožnjami, ščuvanjem in zapeljevanjem”, ki jih je “vsak dan ure in ure deležen od medijev.” V sklopu Deset spletnih zapovedi, podaja sugestije o uporabi politično in ideološko neodvisnih spletnih brskalnikov, dostopih do znanstvenih člankov in iskanju spletnih vsebin. Med najbolj zanimiva sodi poglavje Navodila za uporabo človeka, v katerem se Gradišnik pogovarja z dvojnim doktorjem – psihiatrom in epidemiologom – ter mu predstavi slutnjo, da mu je neznani virus ali parazit okupiral center za humor v možganih. Pri tem se sklicuje na naravo plazmodijev in drugih mikroorganizmov, ki kljub poskusom zajezitve z obsesivnim razkuževanjem, samoizolacijo in cepivi vsakič znova najdejo obvoze, da pridejo do cilja, ki so si ga zadali. V poglavju Cikcak korak pa se obregne ob zgodovino evropskega (neo)kolonializma in ga primerja s protikoronskimi ukrepi posameznih evropskih držav v zadnjih letih. Knjiga Branka Gradišnika V raj in nazaj je vse prej kot romantičen opis potovanja po južni Franciji, čeprav tu in tam preberemo kakšen Petrarcov sonet ali pesem Williama Wordswortha. V knjigi več izvemo o pasteh ideološkega “pranja” možganov in zgodovinsko-antropoloških smernicah, ki so pripeljale do vznika “korona histerije”, ter veščinah prilagajanja psov na družinskih potovanjih, kot bi izvedeli o sami Provansi. Pa vendarle jo bo bralec, po možnosti prav Petruška, z veseljem vzel v roke in si postregel z uporabnimi spletnimi povezavami in družbenokritičnimi refleksijami oziroma nasveti.
Neveljaven email naslov