Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O stvareh, o katerih se morda pogovarjamo premalo, ker so neotipljive, je tudi prihodnost interneta. A v tem primeru je tako, da se spremembe kar zgodijo, ne da bi o njih razmišljali, kaj šele odločali.
O imenih, inštitucijah in konceptih, ki bodo oblikovali prihodnost interneta, je razmišljal Ethan Zuckerman, direktor Centra za državljanske medije na inštitutu MIT v Bostonu.
Kaj po vašem mnenju so največje grožnje internetu prihodnosti? Navadili smo se, da je kot orodje že povsem samoumevno, čeprav to seveda ne drži.
O veliko grožnjah je treba razmisliti. Najbolj me skrbita dve: omejitev svobode govora, ki lahko pride s strani vlade ali korporacij. Vlade filtrirajo internet v vsaj 30 državah, možne pa so tudi druge oblike nadzora. Na Kitajskem država uradno filtiranje prelaga na podjetja. Če na blogu objaviš prepovedano vsebino, bi bilo v težavah podjetje, zato sami ukrepajo kot cenzorji. Tudi Facebook in Google so lahko cenzorji, kar nam vsilijo s pogoji poslovanja. To je lahko zelo problematičen nadzor svobode govora. Drugo, kar me najbolj skrbi, je sposobnost utišanja svobode govora z napadi kot so ohromitve storitev – Denial-of-service – ko se združi tisoč računalnikov zato da bi zrušili strežnik. Nekoč je bila to redka oblika kriminala, zdaj pa se uporablja za rušitev neodvisnih medijev in zagovornikov človekovih pravic. Na to nimamo pravega odgovora, zato me skrbi.
Kdo so potemtakem podjetja, na Kitajskem, in splošno, ki filtrirajo internet namesto države?
Če želite biti ponudnik interneta na Kitajskem, morate biti sposobni nadzorovati uporabnike. Vsak ponudnik sam preverja vsebin in jih sam umika. Funkcijo nadzora so prestavili iz države na privatna podjetja. Morda poznate ta primer: Wael Ghonim je ustanovil Facebook skupnino: “Mi vsi smo Khaled Said” v Egiptu. Stran so kar nekajkrat zbrisali. Ljudje so se pritoževali nad vsebino in Facebook je skupino preprosto izbrisal, ker ne govorijo arabsko. Skrbelo jih je, da skupina krši pogoje, saj je nekdo tako trdil. Če nismo pozorni, potem lahko podjetja prevzamejo vlogo cenzorjev, včasih tudi povsem pomotoma.
Eden izmed konceptov, ki jih bomo morali v prihodnosti še obravnavati, je tudi omrežna nevtralnost. Nizozemska jo je uzakonila, mene pa zanima, zakaj nima več sledilcev. Kakršnakoli sprememba bi ali bo spremenila osnovni koncept interneta, ta, da mreža sama nima prioritet.
Omrežna nevtralnost je ideja, ki od ponudnikov interneta pričakuje, da vsebin ne filtirajo ali nadzirajo. Ponudnik interneta ne sme dovoliti, da se nekatere vsebine prenašajo hitreje. Če ponudnik podpiše pogodbo z Microsoftom, bi Bing morda deloval hitreje kot Google. A ko internet postaja vedno bolj tudi ključna infrastruktura za povsem vsakdanje stvari kot je na primer telefoniranje, punudniki zahtevajo orodje za upravljanje prometa. Občasno, ko je promet visok, bi morda upočasnili Youtube, ker je vsebina manj pomembna kot neka druga. Zagovornike nevtralnosti nova oblika nadzora seveda jezi, čeprav so lahko argumenti za upravljanje hitrosti tudi povsem upravičeni. Problem so seveda preferenčni dogovori, ki bi lahko postali dragocen vir dohodka za ponudnike interneta.
Katere pa so organizacije, ki bodo odločale o stvareh, o katerih se pogovarjava?
To hitro postane zapleteno. Sprašujete o tem, kdo piše pravila za cesto na internet. Zgodovinsko je šlo vedno za kombinacijo neformalne koordinacije, na primer v Internet Engineering Task Force, ki uživajo širšo podporo. Izzivi pa so novi sistemi, ki jih gradijo podjetja. Twitter. Kdo nadzira Twitter? Twitter nadzira Twitter. Ne gre za odprti protokol, s katerim upravlja skupina ljudi, ampak podjetja, ki se odločijo, da bodo tako delovala. Facebook je drugi tak primer. Ameriški regulator FCC – komisija za komunikacije, je zelo umaknjen regulator. To pomeni, da imajo korporacije vedno več moči in ni pravnih ovir, da se ne bi to še stopnjevalo. Korporacije bi lahko prevzele nadzor, v takšnem primeru pa interes državljanov na internetu seveda ne bi bil upoštevan.
Nekaj stvari bo z interneta izginila kar samih, ilegalno prenašanje na primer, saj so storitve tako enostavne in dostopne, da je nakup bistveno lažji kot iskanje datotek. Skrbeti pa nas morajo korporacije, zato za konec še filozofsko vprašanje. Ne stori nič slabega kot moto, je najbrž premalo. “Delaj dobro”, pa iluzija?
Rad bi, da bi se vsi skupaj bolje odrezali na internetu. Prijateljica Rebecah MacKinnon pripravlja knjigo Soglasje omreženih, v kateri razlaga, mi – kot državljani interneta – mi dajemo moč podjetjem kot so Facebook in da bi morali razmisliti tudi o naših pravicah in kako jih zahtevamo. Tudi tako, da zahtevamo več kot le poslovanje po principu “ne stori nič slabega”. Oziroma, da dejansko uporabljamo le storitve tistih, ki delujejo po najboljših principih. Gre za idealizem, a mislim, da ima velik potencial in upam, da ga bodo ljudje vzeli resno.
468 epizod
Odbita do bita se loteva sodobnih tehnologij in jih kritično umešča v prostor in čas. Pogovarjata se Maruša Kerec in Anže Tomić.
O stvareh, o katerih se morda pogovarjamo premalo, ker so neotipljive, je tudi prihodnost interneta. A v tem primeru je tako, da se spremembe kar zgodijo, ne da bi o njih razmišljali, kaj šele odločali.
O imenih, inštitucijah in konceptih, ki bodo oblikovali prihodnost interneta, je razmišljal Ethan Zuckerman, direktor Centra za državljanske medije na inštitutu MIT v Bostonu.
Kaj po vašem mnenju so največje grožnje internetu prihodnosti? Navadili smo se, da je kot orodje že povsem samoumevno, čeprav to seveda ne drži.
O veliko grožnjah je treba razmisliti. Najbolj me skrbita dve: omejitev svobode govora, ki lahko pride s strani vlade ali korporacij. Vlade filtrirajo internet v vsaj 30 državah, možne pa so tudi druge oblike nadzora. Na Kitajskem država uradno filtiranje prelaga na podjetja. Če na blogu objaviš prepovedano vsebino, bi bilo v težavah podjetje, zato sami ukrepajo kot cenzorji. Tudi Facebook in Google so lahko cenzorji, kar nam vsilijo s pogoji poslovanja. To je lahko zelo problematičen nadzor svobode govora. Drugo, kar me najbolj skrbi, je sposobnost utišanja svobode govora z napadi kot so ohromitve storitev – Denial-of-service – ko se združi tisoč računalnikov zato da bi zrušili strežnik. Nekoč je bila to redka oblika kriminala, zdaj pa se uporablja za rušitev neodvisnih medijev in zagovornikov človekovih pravic. Na to nimamo pravega odgovora, zato me skrbi.
Kdo so potemtakem podjetja, na Kitajskem, in splošno, ki filtrirajo internet namesto države?
Če želite biti ponudnik interneta na Kitajskem, morate biti sposobni nadzorovati uporabnike. Vsak ponudnik sam preverja vsebin in jih sam umika. Funkcijo nadzora so prestavili iz države na privatna podjetja. Morda poznate ta primer: Wael Ghonim je ustanovil Facebook skupnino: “Mi vsi smo Khaled Said” v Egiptu. Stran so kar nekajkrat zbrisali. Ljudje so se pritoževali nad vsebino in Facebook je skupino preprosto izbrisal, ker ne govorijo arabsko. Skrbelo jih je, da skupina krši pogoje, saj je nekdo tako trdil. Če nismo pozorni, potem lahko podjetja prevzamejo vlogo cenzorjev, včasih tudi povsem pomotoma.
Eden izmed konceptov, ki jih bomo morali v prihodnosti še obravnavati, je tudi omrežna nevtralnost. Nizozemska jo je uzakonila, mene pa zanima, zakaj nima več sledilcev. Kakršnakoli sprememba bi ali bo spremenila osnovni koncept interneta, ta, da mreža sama nima prioritet.
Omrežna nevtralnost je ideja, ki od ponudnikov interneta pričakuje, da vsebin ne filtirajo ali nadzirajo. Ponudnik interneta ne sme dovoliti, da se nekatere vsebine prenašajo hitreje. Če ponudnik podpiše pogodbo z Microsoftom, bi Bing morda deloval hitreje kot Google. A ko internet postaja vedno bolj tudi ključna infrastruktura za povsem vsakdanje stvari kot je na primer telefoniranje, punudniki zahtevajo orodje za upravljanje prometa. Občasno, ko je promet visok, bi morda upočasnili Youtube, ker je vsebina manj pomembna kot neka druga. Zagovornike nevtralnosti nova oblika nadzora seveda jezi, čeprav so lahko argumenti za upravljanje hitrosti tudi povsem upravičeni. Problem so seveda preferenčni dogovori, ki bi lahko postali dragocen vir dohodka za ponudnike interneta.
Katere pa so organizacije, ki bodo odločale o stvareh, o katerih se pogovarjava?
To hitro postane zapleteno. Sprašujete o tem, kdo piše pravila za cesto na internet. Zgodovinsko je šlo vedno za kombinacijo neformalne koordinacije, na primer v Internet Engineering Task Force, ki uživajo širšo podporo. Izzivi pa so novi sistemi, ki jih gradijo podjetja. Twitter. Kdo nadzira Twitter? Twitter nadzira Twitter. Ne gre za odprti protokol, s katerim upravlja skupina ljudi, ampak podjetja, ki se odločijo, da bodo tako delovala. Facebook je drugi tak primer. Ameriški regulator FCC – komisija za komunikacije, je zelo umaknjen regulator. To pomeni, da imajo korporacije vedno več moči in ni pravnih ovir, da se ne bi to še stopnjevalo. Korporacije bi lahko prevzele nadzor, v takšnem primeru pa interes državljanov na internetu seveda ne bi bil upoštevan.
Nekaj stvari bo z interneta izginila kar samih, ilegalno prenašanje na primer, saj so storitve tako enostavne in dostopne, da je nakup bistveno lažji kot iskanje datotek. Skrbeti pa nas morajo korporacije, zato za konec še filozofsko vprašanje. Ne stori nič slabega kot moto, je najbrž premalo. “Delaj dobro”, pa iluzija?
Rad bi, da bi se vsi skupaj bolje odrezali na internetu. Prijateljica Rebecah MacKinnon pripravlja knjigo Soglasje omreženih, v kateri razlaga, mi – kot državljani interneta – mi dajemo moč podjetjem kot so Facebook in da bi morali razmisliti tudi o naših pravicah in kako jih zahtevamo. Tudi tako, da zahtevamo več kot le poslovanje po principu “ne stori nič slabega”. Oziroma, da dejansko uporabljamo le storitve tistih, ki delujejo po najboljših principih. Gre za idealizem, a mislim, da ima velik potencial in upam, da ga bodo ljudje vzeli resno.
Slike, videe in besedila že prepričljivo generira umetna inteligenca. Kako in komu še zaupati? Katera orodja umetne inteligence vendarle prinašajo lažji študij ali delo v pisarni? Natanko eno leto po prvih omembah ChatGPT-ja se predvsem sprašujemo o možnostih uporabe in zlorabe. So ruske tehnologije nevarne? So telefoni na preklop modni trend ali korak v novo smer?
Digitalizacija, avtomatizacija in robotizacija. Procesi, ki so vsakdan tudi v svetu delovnih procesov. Sta zato strah in dvom upravičena? Bodo roboti ljudem res prevzeli delovna mesta?
Podjetniški podkast, ki odpira prostor iskrenim in raznolikim pogovorom. Zgodbe ovinkov in zavor treh avtomobilskih sanjačev. Sodobne tehnologije kritično umeščene v naš prostor in čas. Lovim ravnotežje, Atmosferci in Odbita do bita. Skupna točka treh uspešnih podkastov: zvesti poslušalci. Kako in zakaj jim uspeva? Kdo je zgradil najboljšo skupnost? Epizoda je bila posneta pred publiko na Avdifestivalu 2023 (9. oktobra v Cukrarni v Ljubljani)
Twitter je postal X. Podjetje Meta odgovarja z alternativo, aplikacijo Threads, ki v Evropski uniji (še) ni dovoljena. Facebook in Instagram se poigravata z mislijo o plačljivih naročninah za uporabnike … V kakšni formi so korporativna omrežja v letu 2023?
Pametni dom po definiciji sestavljajo naprave, ki so povezljive in jih lahko upravljamo na daljavo. Kamere, pametni zvonci, kosilnice in hladilniki. Zdi se, da je pamet vgrajena že v vsako napravo, ki pa ni nujno uporabna ali varna za uporabo. Kako povezati naprave, na kaj paziti in kateremu proizvajalcu zaupati?
Na predstavitvah novih telefonov in drugih pametnih naprav to jesen so v ospredju skrb za okolje in težnje po ogljični nevtralnosti. Zelena je nujna, ampak tehnološka podjetja imajo še vedno veliko črnih pik. Je lahko izdelava pametne ure res ogljično popolnoma nevtralna? Je nevarni kobalt res material, ki se reciklira? Je poenoten USB C-polnilnik boljša, zelena rešitev?
Uveljavitev in uporaba pametnega videonadzora sta se še pred kratkim zdeli rezervirani samo za Kitajsko, ki si varstvo osebnih podatkov in človekove pravice razlaga drugače kot Evropska unija. Zdaj videonadzor, ki deluje ob pomoči umetne inteligence, (začasno?) uvaja tudi Francija. Zagovorniki pravijo, da je nujen zaradi varnosti tako množičnih prireditev, kot so olimpijske igre, nasprotniki pa so ostri, saj nekaj, kar krši človekove pravice, ne sodi v središče Evrope.
Odbita do bita v osmo sezono podkasta o sodobnih tehnologijah vstopa z intervjujem z ministrico za digitalno preobrazbo Republike Slovenije. Digitalizacijo Slovenije že vsaj desetletje obljublja vsaka vlada, se pa prebivalci Slovenije še ne moremo strinjati, da živimo v digitalni državi ali družbi. Zakaj kljub številnim primerom dobrih praks nimamo enotnih informacijskih sistemov za uporabo javnih storitev, po kom se zgledovati, zakaj plastične kartice premagajo pametni telefon in kako kljub vsesplošnemu dvomu in strahu pred spremembami dvigniti digitalno pismenost?
Besedo v zadnji epizodi sedme sezone imajo odbiti poslušalci.
Za Odbito do bita Isobel Cockerell razmišlja o pomenu novinarstva v času vseprisotnih spletnih mnenj in o spletnih družbenih medijih, ki odlično uspevajo kljub težavam in škandalom, ki jim ni videti konca.
Cosplay je lahko le prostočasna dejavnost, subkultura, umetnost ali del resne in dobičkonosne industrije. Ljubitelji cosplaya se družijo na tekmovanjih in konvencijah, oblečeni v like iz sveta znanstvenofantastičnih serij, filmov in videoiger.
Nasilje na spletu je postalo med odraslimi in tudi mladimi nekaj običajnega, nepomembnega, razumljeno je kot šala. Nasilje na spletu pa ima lahko tudi posledice v resničnem življenju.
Zabavna industrija ima več milijonov uporabnikov po vsem svetu, velike količine denarja, a tudi številne težave. Kako stavka scenaristov v Združenih državah Amerike vpliva na televizijske serije in šove, ki jih tako radi gledamo?
Kaj umetna inteligenca prinaša v sicer tradicionalno umetnost, ki velja za kreativno in unikatno?
Aplikacije za vreme so med najbolj priljubljenimi na naših telefonih. Uporabljamo privzete in naložene, tudi plačljive. Nekatere veljajo za boljše, druge za slabše. Zakaj? In kako prepoznati aplikacijo, ki bo natančno napovedala vreme?
Slovenci v igričarski pismenosti ne izstopamo v primerjavi z drugimi državami. Razumevanje in zanimanje se povečujeta, so pa javne in medijske debate pogosto povezane le z negativnimi učinki igranja iger, zasvojenostjo in predsodki. V Odbiti do bita zato tokrat igre, ki lahko imajo pozitivne učinke. Igre, ki pomagajo premagovati krizo, strah, misel na samomor ali alkoholizem.
Kako (ne)uporaben je najbolj zloglasen robot na svetu? Zaradi ChatGPT-ja strokovnjaki celo predlagajo ustavitev razvoja umetne inteligence, Italija pa se je kot prva zahodna država odločila za prepoved uporabe ChatGPT-ja.
Tik Tok je izjemno priljubljen tudi med mladimi v Sloveniji, čeprav z vsebinami, algoritmi in zbiranjem podatkov ne prispeva k temu, da bi bil drugačen ali boljši od drugih velikih igralcev na trgu.
Miniserija raziskuje Tik Tok, ki je hkrati najbolj priljubljeno in osovraženo družabno omrežje na svetu. Dezinformacije so v zadnjih letih velika in pomembna tema. Nekaj, kar je včasih sodilo za šank, se danes v obsežnejših oblikah pojavlja v spletnih objavah in komentarjih. Je Tik Tok zaradi ohlapne regulacije in algoritma, ki daje pomembnost tudi uporabnikom z manj sledilci, privlačnejši za dezinformacije?
Neveljaven email naslov