Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O stvareh, o katerih se morda pogovarjamo premalo, ker so neotipljive, je tudi prihodnost interneta. A v tem primeru je tako, da se spremembe kar zgodijo, ne da bi o njih razmišljali, kaj šele odločali.
O imenih, inštitucijah in konceptih, ki bodo oblikovali prihodnost interneta, je razmišljal Ethan Zuckerman, direktor Centra za državljanske medije na inštitutu MIT v Bostonu.
Kaj po vašem mnenju so največje grožnje internetu prihodnosti? Navadili smo se, da je kot orodje že povsem samoumevno, čeprav to seveda ne drži.
O veliko grožnjah je treba razmisliti. Najbolj me skrbita dve: omejitev svobode govora, ki lahko pride s strani vlade ali korporacij. Vlade filtrirajo internet v vsaj 30 državah, možne pa so tudi druge oblike nadzora. Na Kitajskem država uradno filtiranje prelaga na podjetja. Če na blogu objaviš prepovedano vsebino, bi bilo v težavah podjetje, zato sami ukrepajo kot cenzorji. Tudi Facebook in Google so lahko cenzorji, kar nam vsilijo s pogoji poslovanja. To je lahko zelo problematičen nadzor svobode govora. Drugo, kar me najbolj skrbi, je sposobnost utišanja svobode govora z napadi kot so ohromitve storitev – Denial-of-service – ko se združi tisoč računalnikov zato da bi zrušili strežnik. Nekoč je bila to redka oblika kriminala, zdaj pa se uporablja za rušitev neodvisnih medijev in zagovornikov človekovih pravic. Na to nimamo pravega odgovora, zato me skrbi.
Kdo so potemtakem podjetja, na Kitajskem, in splošno, ki filtrirajo internet namesto države?
Če želite biti ponudnik interneta na Kitajskem, morate biti sposobni nadzorovati uporabnike. Vsak ponudnik sam preverja vsebin in jih sam umika. Funkcijo nadzora so prestavili iz države na privatna podjetja. Morda poznate ta primer: Wael Ghonim je ustanovil Facebook skupnino: “Mi vsi smo Khaled Said” v Egiptu. Stran so kar nekajkrat zbrisali. Ljudje so se pritoževali nad vsebino in Facebook je skupino preprosto izbrisal, ker ne govorijo arabsko. Skrbelo jih je, da skupina krši pogoje, saj je nekdo tako trdil. Če nismo pozorni, potem lahko podjetja prevzamejo vlogo cenzorjev, včasih tudi povsem pomotoma.
Eden izmed konceptov, ki jih bomo morali v prihodnosti še obravnavati, je tudi omrežna nevtralnost. Nizozemska jo je uzakonila, mene pa zanima, zakaj nima več sledilcev. Kakršnakoli sprememba bi ali bo spremenila osnovni koncept interneta, ta, da mreža sama nima prioritet.
Omrežna nevtralnost je ideja, ki od ponudnikov interneta pričakuje, da vsebin ne filtirajo ali nadzirajo. Ponudnik interneta ne sme dovoliti, da se nekatere vsebine prenašajo hitreje. Če ponudnik podpiše pogodbo z Microsoftom, bi Bing morda deloval hitreje kot Google. A ko internet postaja vedno bolj tudi ključna infrastruktura za povsem vsakdanje stvari kot je na primer telefoniranje, punudniki zahtevajo orodje za upravljanje prometa. Občasno, ko je promet visok, bi morda upočasnili Youtube, ker je vsebina manj pomembna kot neka druga. Zagovornike nevtralnosti nova oblika nadzora seveda jezi, čeprav so lahko argumenti za upravljanje hitrosti tudi povsem upravičeni. Problem so seveda preferenčni dogovori, ki bi lahko postali dragocen vir dohodka za ponudnike interneta.
Katere pa so organizacije, ki bodo odločale o stvareh, o katerih se pogovarjava?
To hitro postane zapleteno. Sprašujete o tem, kdo piše pravila za cesto na internet. Zgodovinsko je šlo vedno za kombinacijo neformalne koordinacije, na primer v Internet Engineering Task Force, ki uživajo širšo podporo. Izzivi pa so novi sistemi, ki jih gradijo podjetja. Twitter. Kdo nadzira Twitter? Twitter nadzira Twitter. Ne gre za odprti protokol, s katerim upravlja skupina ljudi, ampak podjetja, ki se odločijo, da bodo tako delovala. Facebook je drugi tak primer. Ameriški regulator FCC – komisija za komunikacije, je zelo umaknjen regulator. To pomeni, da imajo korporacije vedno več moči in ni pravnih ovir, da se ne bi to še stopnjevalo. Korporacije bi lahko prevzele nadzor, v takšnem primeru pa interes državljanov na internetu seveda ne bi bil upoštevan.
Nekaj stvari bo z interneta izginila kar samih, ilegalno prenašanje na primer, saj so storitve tako enostavne in dostopne, da je nakup bistveno lažji kot iskanje datotek. Skrbeti pa nas morajo korporacije, zato za konec še filozofsko vprašanje. Ne stori nič slabega kot moto, je najbrž premalo. “Delaj dobro”, pa iluzija?
Rad bi, da bi se vsi skupaj bolje odrezali na internetu. Prijateljica Rebecah MacKinnon pripravlja knjigo Soglasje omreženih, v kateri razlaga, mi – kot državljani interneta – mi dajemo moč podjetjem kot so Facebook in da bi morali razmisliti tudi o naših pravicah in kako jih zahtevamo. Tudi tako, da zahtevamo več kot le poslovanje po principu “ne stori nič slabega”. Oziroma, da dejansko uporabljamo le storitve tistih, ki delujejo po najboljših principih. Gre za idealizem, a mislim, da ima velik potencial in upam, da ga bodo ljudje vzeli resno.
468 epizod
Odbita do bita se loteva sodobnih tehnologij in jih kritično umešča v prostor in čas. Pogovarjata se Maruša Kerec in Anže Tomić.
O stvareh, o katerih se morda pogovarjamo premalo, ker so neotipljive, je tudi prihodnost interneta. A v tem primeru je tako, da se spremembe kar zgodijo, ne da bi o njih razmišljali, kaj šele odločali.
O imenih, inštitucijah in konceptih, ki bodo oblikovali prihodnost interneta, je razmišljal Ethan Zuckerman, direktor Centra za državljanske medije na inštitutu MIT v Bostonu.
Kaj po vašem mnenju so največje grožnje internetu prihodnosti? Navadili smo se, da je kot orodje že povsem samoumevno, čeprav to seveda ne drži.
O veliko grožnjah je treba razmisliti. Najbolj me skrbita dve: omejitev svobode govora, ki lahko pride s strani vlade ali korporacij. Vlade filtrirajo internet v vsaj 30 državah, možne pa so tudi druge oblike nadzora. Na Kitajskem država uradno filtiranje prelaga na podjetja. Če na blogu objaviš prepovedano vsebino, bi bilo v težavah podjetje, zato sami ukrepajo kot cenzorji. Tudi Facebook in Google so lahko cenzorji, kar nam vsilijo s pogoji poslovanja. To je lahko zelo problematičen nadzor svobode govora. Drugo, kar me najbolj skrbi, je sposobnost utišanja svobode govora z napadi kot so ohromitve storitev – Denial-of-service – ko se združi tisoč računalnikov zato da bi zrušili strežnik. Nekoč je bila to redka oblika kriminala, zdaj pa se uporablja za rušitev neodvisnih medijev in zagovornikov človekovih pravic. Na to nimamo pravega odgovora, zato me skrbi.
Kdo so potemtakem podjetja, na Kitajskem, in splošno, ki filtrirajo internet namesto države?
Če želite biti ponudnik interneta na Kitajskem, morate biti sposobni nadzorovati uporabnike. Vsak ponudnik sam preverja vsebin in jih sam umika. Funkcijo nadzora so prestavili iz države na privatna podjetja. Morda poznate ta primer: Wael Ghonim je ustanovil Facebook skupnino: “Mi vsi smo Khaled Said” v Egiptu. Stran so kar nekajkrat zbrisali. Ljudje so se pritoževali nad vsebino in Facebook je skupino preprosto izbrisal, ker ne govorijo arabsko. Skrbelo jih je, da skupina krši pogoje, saj je nekdo tako trdil. Če nismo pozorni, potem lahko podjetja prevzamejo vlogo cenzorjev, včasih tudi povsem pomotoma.
Eden izmed konceptov, ki jih bomo morali v prihodnosti še obravnavati, je tudi omrežna nevtralnost. Nizozemska jo je uzakonila, mene pa zanima, zakaj nima več sledilcev. Kakršnakoli sprememba bi ali bo spremenila osnovni koncept interneta, ta, da mreža sama nima prioritet.
Omrežna nevtralnost je ideja, ki od ponudnikov interneta pričakuje, da vsebin ne filtirajo ali nadzirajo. Ponudnik interneta ne sme dovoliti, da se nekatere vsebine prenašajo hitreje. Če ponudnik podpiše pogodbo z Microsoftom, bi Bing morda deloval hitreje kot Google. A ko internet postaja vedno bolj tudi ključna infrastruktura za povsem vsakdanje stvari kot je na primer telefoniranje, punudniki zahtevajo orodje za upravljanje prometa. Občasno, ko je promet visok, bi morda upočasnili Youtube, ker je vsebina manj pomembna kot neka druga. Zagovornike nevtralnosti nova oblika nadzora seveda jezi, čeprav so lahko argumenti za upravljanje hitrosti tudi povsem upravičeni. Problem so seveda preferenčni dogovori, ki bi lahko postali dragocen vir dohodka za ponudnike interneta.
Katere pa so organizacije, ki bodo odločale o stvareh, o katerih se pogovarjava?
To hitro postane zapleteno. Sprašujete o tem, kdo piše pravila za cesto na internet. Zgodovinsko je šlo vedno za kombinacijo neformalne koordinacije, na primer v Internet Engineering Task Force, ki uživajo širšo podporo. Izzivi pa so novi sistemi, ki jih gradijo podjetja. Twitter. Kdo nadzira Twitter? Twitter nadzira Twitter. Ne gre za odprti protokol, s katerim upravlja skupina ljudi, ampak podjetja, ki se odločijo, da bodo tako delovala. Facebook je drugi tak primer. Ameriški regulator FCC – komisija za komunikacije, je zelo umaknjen regulator. To pomeni, da imajo korporacije vedno več moči in ni pravnih ovir, da se ne bi to še stopnjevalo. Korporacije bi lahko prevzele nadzor, v takšnem primeru pa interes državljanov na internetu seveda ne bi bil upoštevan.
Nekaj stvari bo z interneta izginila kar samih, ilegalno prenašanje na primer, saj so storitve tako enostavne in dostopne, da je nakup bistveno lažji kot iskanje datotek. Skrbeti pa nas morajo korporacije, zato za konec še filozofsko vprašanje. Ne stori nič slabega kot moto, je najbrž premalo. “Delaj dobro”, pa iluzija?
Rad bi, da bi se vsi skupaj bolje odrezali na internetu. Prijateljica Rebecah MacKinnon pripravlja knjigo Soglasje omreženih, v kateri razlaga, mi – kot državljani interneta – mi dajemo moč podjetjem kot so Facebook in da bi morali razmisliti tudi o naših pravicah in kako jih zahtevamo. Tudi tako, da zahtevamo več kot le poslovanje po principu “ne stori nič slabega”. Oziroma, da dejansko uporabljamo le storitve tistih, ki delujejo po najboljših principih. Gre za idealizem, a mislim, da ima velik potencial in upam, da ga bodo ljudje vzeli resno.
Raziskava britanske potrošniške organizacije o zanesljivosti elektronskih naprav je pokazala, da lahko odpove vsaka druga ali pa le vsaka deseta. Z nekaj praktičnimi nasveti vam v Odbiti svetujemo, kako poskrbeti za čim daljšo življenjsko dobo računalnikov, mobilnih telefonov in drugih naprav, brez katerih skoraj ne moremo več.
Evropski parlament, komisija in svet so februaraja sprejeli zadnji dogovor o uporabi tujega mobilnega omrežja v Evropski uniji oziroma o mobilnem gostovanju. Znano je, da bo slednje ukinjeno in se bomo po Evropski uniji kmalu pogovarjali zelo ugodno.
Chatboti sicer niso odkritje tehnologije, so nam pa spet postali zanimivi, ko je konec lanskega leta Facebook razvil klepetalnega robota, ki živi v vašem Facebook okencu in se pogovarja z vami. Prvi chatboti so sicer nastali že pred desetletji, vendar še danes niso posebej priljubljeni ali razširjeni, tudi zaradi slovenščine, jezika, ki ga računalnik težko razume.
Mednarodni raziskovalni projekt FLL – First Lego League otroke med 9. in 15. letom navdušuje za znanost in raziskovanje. Z izzivi se srečujejo tudi slovenski otroci. V Odbiti poslušajte, kako se igrajo z lego roboti!
Podatkovno rudarjenje ali analiza velikih količin podatkov postaja vse bolj aktualno tudi na področju ved o življenju. Prejšnja leta so tako prinesla številne nove tehnologije, ki odkrivajo nepredstavljivo goro novih podatkov tudi na področju medicine, farmacije in genetike. Raziskovalci se trudijo najti orodja, s katerimi bi lahko v teh podatkih iskali nova zdravila, izdelali individualni zemljevid posameznikovega osebnega zdravja in zanj oblikovali tudi čisto posebno diagnostiko. Časi personalizirane medicine so torej pred vrati …
utri bo kot 45. predsednik Združenih držav Amerike prisegel milijarder Donald Trump. Z njim se je morda začela era, v kateri so politiki nehali komunicirati s tradicionalnimi mediji in so komunikacijo z državljani prevzeli kar sami. Trump se namreč ne boji tehnologije, na družbenih omrežjih zapiše, kar mu pade na pamet. In ravno to je eden izmed vidikov, ki mu je vredno nameniti pozornost, ko govorimo o tem, zakaj je premagal Hillary Clinton, ki je na tradicionalnih medijih veljala za favoritko. Kako se je s Trumpom spremenil način političnega komuniciranja na družbenih omrežjih, kaj imata skupnega arabska pomlad in Donald Trump, ali lahko pričakujemo, da se bo njegovo komuniciranje spremenilo po prisegi in morda malce preobetavno vprašanje – ali bo Trump naredil Twitter spet velik?
Tehnološko leto se je kot običajno začelo v Las Vegasu na največjem sejmu zabavne elektronike CES 2017. Vsi najnovejši izdelki najpomembnejših proizvajalcev, futuristične stvaritve in trendi v malem vesolju prebojnih tehnoloških rešitev na enem mestu. Kako izgleda samo prizorišče, kakšne trende so lahko letos zaznali in s kakšnimi napravami se bomo ukvarjali čez nekaj let?
Česa poleg zloglasnih lažnih novic v 2016 ne bi smelo biti? In kakšno bo 2017? Koliko vpliva na razvoj digitalnih tehnologij ima glasnik digitalnih tehnologij Republike Slovenije Marko Grobelnik? V pogovoru tudi o delitveni ekonomiji, umetni inteligenci in orodju, ki v realnem času prebira novice iz vsega sveta, iz njih oblikuje dogodke in sestavlja zgodbe.
Leto 2016 je bilo predvsem pametno. V oddaji Odbita do bita smo se vozili z nadzvočnim vozilom, jadrali čez Atlantik brez posadke in iskali Pikačuja med sprehodom po pametnih hišah. Kaj je prineslo tehnološko leto 2016? Razpravljata Maruša Kerec in Anže Tomić.
Olly je pametni asistent londonskega podjetja Emotech. Robot, ki se je sposoben naučiti človeških navad in se prilagoditi lastnikovi osebnosti. To je tudi njegova največja prednost pred konkurenco. Na največjem sejmu zabavne elektronike na svetu bo dobil nagrade v štirih kategorijah.
Pomivalni stroj, ki sam naroči tabletke, ko jih zmanjka, ogledalo, ki ti ob jutranjem umivanju zob prikaže vremensko napoved in novice dneva, kosilnica, ki sama pokosi travo … Odbita do bita se sprašuje, kako pametne so lahko hiše? Vabljeni na sprehod po pametnih prostorih, Gregor in Matevž bosta razložila, kako je živeti s sto ali več pametnimi napravami.
Resni mediji se pogosto slepimo, da smo najpomembnejši posredniki resničnih in preverjenih informacij. A nismo edini in nezmotljivi odbiratelj. Posamezniki se na družabnih omrežjih dnevno odločamo, čemu verjeti. Facebook je z več kot 1,7 milijarde aktivnih uporabnikov za številne edini in glavni vir informacij. Kdo in kako pa naj presoja o resničnosti informacij na tem družabnem omrežju? O tem tudi z Ryanom Evansom, odgovornim urednikom multimedijske platforme Warontherocks.
Drugo serijo nedeljske tekme poletov v Planici je ob 11.40 spremljalo 731.300 gledalcev. Kako raziskovalci gledanosti televizijskih programov pridejo do tako natančnih številk? Pregledali bomo dve metodi ugotavljanja, ki vsaka s svojim pristopom in tehnologijo stremita k čim bolj natančnemu preučevanju strukture gledalstva. Lahko boljši pogled na drugo stran ekrana zagotovijo večji vzorci ali natančno spremljanje navad gledalcev?
Matic in Ana. Informatik in matematičarka. Ker sta nekajkrat ostala brez družbe za kino, sprehod, plavanje ali potovanje sta razvila Semaforum. Spletna stran je namenjena iskanju sopotnikov, sošpornikov in sokulturnikov in povezuje posameznike s podobnimi interesi in zanimanji.
Panamski dokumenti niso zanimivi samo z vsebinskega vidika, ampak tudi tehnološkega. Obsegajo 11,5 milijona dokumentov oziroma kar 2,6 tera bajta podatkov. Kakšna orodja so uporabljali razvijalci in novinarji, kako so poskrbeli za varnost, kaj pomenijo novi pristopi pri projektu za razvoj podatkovnega novinarstva?
Bi se morali za časa življenja ukvarjati s svojo digitalno zapuščino? Ali razmišljamo o digitalni zapuščini in o digitalni sledi, ki bo ostala na internetu po naši smrti?
Oktober je evropski mesec kibernetske varnosti. Zato tudi letos opozarjamo, ker število spletnih prevar kljub rednemu ozaveščanju narašča. O prevarah pri spletnem nakupovanju, izsiljevanju z intimnimi posnetki in novih goljufijah, ki se pojavljajo z novimi spletnimi platformami.
Sredi Evropskega tedna programiranja bo Odbita pogledala na domače znanje. Študenti in profesorji na ljubljanski Fakulteti za računalnštvo in informatiko so razvili programe Code Q, ki pomaga pri učenju programiranja in analizira napake, ki se dogajajo študentom ob učenju programskih jezikov. Za kaj vse ga bodo lahko uporabljali v prihodnosti?
Preciznemu očesu kamere nič ne uide. Vsake oči vidijo drugače, robotske pa vedno enako. Pri čim natančnejši diagnostiki je to zelo pomembno, zato se pri obravnavi številnih bolezni ljudje vse bolj zatekamo k umetni inteligenci. Eno takih področij, kjer na pomoč prihajajo stroji, je tudi multipla skleroza. V Evropi razvijajo posebno napravo, ki bo lahko pri bolniku s to boleznijo jasno opredelila, kako daleč je ta napredovala.
Neveljaven email naslov