Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Internet prihodnosti čaka mnogo izzivov in groženj . . .

19.10.2011


Foto: Joi (Flickr)

O stvareh, o katerih se morda pogovarjamo premalo, ker so neotipljive, je tudi prihodnost interneta. A v tem primeru je tako, da se spremembe kar zgodijo, ne da bi o njih razmišljali, kaj šele odločali.

O imenih, inštitucijah in konceptih, ki bodo oblikovali prihodnost interneta, je razmišljal Ethan Zuckerman, direktor Centra za državljanske medije na inštitutu MIT v Bostonu.

Kaj po vašem mnenju so največje grožnje internetu prihodnosti? Navadili smo se, da je kot orodje že povsem samoumevno, čeprav to seveda ne drži.

O veliko grožnjah je treba razmisliti. Najbolj me skrbita dve: omejitev svobode govora, ki lahko pride s strani vlade ali korporacij. Vlade filtrirajo internet v vsaj 30 državah, možne pa so tudi druge oblike nadzora. Na Kitajskem država uradno filtiranje prelaga na podjetja. Če na blogu objaviš prepovedano vsebino, bi bilo v težavah podjetje, zato sami ukrepajo kot cenzorji. Tudi Facebook in Google so lahko cenzorji, kar nam vsilijo s pogoji poslovanja. To je lahko zelo problematičen nadzor svobode govora. Drugo, kar me najbolj skrbi, je sposobnost utišanja svobode govora z napadi kot so ohromitve storitev – Denial-of-service – ko se združi tisoč računalnikov zato da bi zrušili strežnik. Nekoč je bila to redka oblika kriminala, zdaj pa se uporablja za rušitev neodvisnih medijev in zagovornikov človekovih pravic. Na to nimamo pravega odgovora, zato me skrbi.

Kdo so potemtakem podjetja, na Kitajskem, in splošno, ki filtrirajo internet namesto države?

Če želite biti ponudnik interneta na Kitajskem, morate biti sposobni nadzorovati uporabnike. Vsak ponudnik sam preverja vsebin in jih sam umika. Funkcijo nadzora so prestavili iz države na privatna podjetja. Morda poznate ta primer: Wael Ghonim je ustanovil Facebook skupnino: “Mi vsi smo Khaled Said” v Egiptu. Stran so kar nekajkrat zbrisali. Ljudje so se pritoževali nad vsebino in Facebook je skupino preprosto izbrisal, ker ne govorijo arabsko. Skrbelo jih je, da skupina krši pogoje, saj je nekdo tako trdil. Če nismo pozorni, potem lahko podjetja prevzamejo vlogo cenzorjev, včasih tudi povsem pomotoma.

Eden izmed konceptov, ki jih bomo morali v prihodnosti še obravnavati, je tudi omrežna nevtralnost. Nizozemska jo je uzakonila, mene pa zanima, zakaj nima več sledilcev. Kakršnakoli sprememba bi ali bo spremenila osnovni koncept interneta, ta, da mreža sama nima prioritet.

Omrežna nevtralnost je ideja, ki od ponudnikov interneta pričakuje, da vsebin ne filtirajo ali nadzirajo. Ponudnik interneta ne sme dovoliti, da se nekatere vsebine prenašajo hitreje. Če ponudnik podpiše pogodbo z Microsoftom, bi Bing morda deloval hitreje kot Google. A ko internet postaja vedno bolj tudi ključna infrastruktura za povsem vsakdanje stvari kot je na primer telefoniranje, punudniki zahtevajo orodje za upravljanje prometa. Občasno, ko je promet visok, bi morda upočasnili Youtube, ker je vsebina manj pomembna kot neka druga. Zagovornike nevtralnosti nova oblika nadzora seveda jezi, čeprav so lahko argumenti za upravljanje hitrosti tudi povsem upravičeni. Problem so seveda preferenčni dogovori, ki bi lahko postali dragocen vir dohodka za ponudnike interneta.

Katere pa so organizacije, ki bodo odločale o stvareh, o katerih se pogovarjava?

To hitro postane zapleteno. Sprašujete o tem, kdo piše pravila za cesto na internet. Zgodovinsko je šlo vedno za kombinacijo neformalne koordinacije, na primer v Internet Engineering Task Force, ki uživajo širšo podporo. Izzivi pa so novi sistemi, ki jih gradijo podjetja. Twitter. Kdo nadzira Twitter? Twitter nadzira Twitter. Ne gre za odprti protokol, s katerim upravlja skupina ljudi, ampak podjetja, ki se odločijo, da bodo tako delovala. Facebook je drugi tak primer. Ameriški regulator FCC – komisija za komunikacije, je zelo umaknjen regulator. To pomeni, da imajo korporacije vedno več moči in ni pravnih ovir, da se ne bi to še stopnjevalo. Korporacije bi lahko prevzele nadzor, v takšnem primeru pa interes državljanov na internetu seveda ne bi bil upoštevan.

Nekaj stvari bo z interneta izginila kar samih, ilegalno prenašanje na primer, saj so storitve tako enostavne in dostopne, da je nakup bistveno lažji kot iskanje datotek. Skrbeti pa nas morajo korporacije, zato za konec še filozofsko vprašanje. Ne stori nič slabega kot moto, je najbrž premalo. “Delaj dobro”, pa iluzija?

Rad bi, da bi se vsi skupaj bolje odrezali na internetu. Prijateljica Rebecah MacKinnon pripravlja knjigo Soglasje omreženih, v kateri razlaga, mi – kot državljani interneta – mi dajemo moč podjetjem kot so Facebook in da bi morali razmisliti tudi o naših pravicah in kako jih zahtevamo. Tudi tako, da zahtevamo več kot le poslovanje po principu “ne stori nič slabega”. Oziroma, da dejansko uporabljamo le storitve tistih, ki delujejo po najboljših principih. Gre za idealizem, a mislim, da ima velik potencial in upam, da ga bodo ljudje vzeli resno.


Odbita do bita

468 epizod


Odbita do bita se loteva sodobnih tehnologij in jih kritično umešča v prostor in čas. Pogovarjata se Maruša Kerec in Anže Tomić.

Internet prihodnosti čaka mnogo izzivov in groženj . . .

19.10.2011


Foto: Joi (Flickr)

O stvareh, o katerih se morda pogovarjamo premalo, ker so neotipljive, je tudi prihodnost interneta. A v tem primeru je tako, da se spremembe kar zgodijo, ne da bi o njih razmišljali, kaj šele odločali.

O imenih, inštitucijah in konceptih, ki bodo oblikovali prihodnost interneta, je razmišljal Ethan Zuckerman, direktor Centra za državljanske medije na inštitutu MIT v Bostonu.

Kaj po vašem mnenju so največje grožnje internetu prihodnosti? Navadili smo se, da je kot orodje že povsem samoumevno, čeprav to seveda ne drži.

O veliko grožnjah je treba razmisliti. Najbolj me skrbita dve: omejitev svobode govora, ki lahko pride s strani vlade ali korporacij. Vlade filtrirajo internet v vsaj 30 državah, možne pa so tudi druge oblike nadzora. Na Kitajskem država uradno filtiranje prelaga na podjetja. Če na blogu objaviš prepovedano vsebino, bi bilo v težavah podjetje, zato sami ukrepajo kot cenzorji. Tudi Facebook in Google so lahko cenzorji, kar nam vsilijo s pogoji poslovanja. To je lahko zelo problematičen nadzor svobode govora. Drugo, kar me najbolj skrbi, je sposobnost utišanja svobode govora z napadi kot so ohromitve storitev – Denial-of-service – ko se združi tisoč računalnikov zato da bi zrušili strežnik. Nekoč je bila to redka oblika kriminala, zdaj pa se uporablja za rušitev neodvisnih medijev in zagovornikov človekovih pravic. Na to nimamo pravega odgovora, zato me skrbi.

Kdo so potemtakem podjetja, na Kitajskem, in splošno, ki filtrirajo internet namesto države?

Če želite biti ponudnik interneta na Kitajskem, morate biti sposobni nadzorovati uporabnike. Vsak ponudnik sam preverja vsebin in jih sam umika. Funkcijo nadzora so prestavili iz države na privatna podjetja. Morda poznate ta primer: Wael Ghonim je ustanovil Facebook skupnino: “Mi vsi smo Khaled Said” v Egiptu. Stran so kar nekajkrat zbrisali. Ljudje so se pritoževali nad vsebino in Facebook je skupino preprosto izbrisal, ker ne govorijo arabsko. Skrbelo jih je, da skupina krši pogoje, saj je nekdo tako trdil. Če nismo pozorni, potem lahko podjetja prevzamejo vlogo cenzorjev, včasih tudi povsem pomotoma.

Eden izmed konceptov, ki jih bomo morali v prihodnosti še obravnavati, je tudi omrežna nevtralnost. Nizozemska jo je uzakonila, mene pa zanima, zakaj nima več sledilcev. Kakršnakoli sprememba bi ali bo spremenila osnovni koncept interneta, ta, da mreža sama nima prioritet.

Omrežna nevtralnost je ideja, ki od ponudnikov interneta pričakuje, da vsebin ne filtirajo ali nadzirajo. Ponudnik interneta ne sme dovoliti, da se nekatere vsebine prenašajo hitreje. Če ponudnik podpiše pogodbo z Microsoftom, bi Bing morda deloval hitreje kot Google. A ko internet postaja vedno bolj tudi ključna infrastruktura za povsem vsakdanje stvari kot je na primer telefoniranje, punudniki zahtevajo orodje za upravljanje prometa. Občasno, ko je promet visok, bi morda upočasnili Youtube, ker je vsebina manj pomembna kot neka druga. Zagovornike nevtralnosti nova oblika nadzora seveda jezi, čeprav so lahko argumenti za upravljanje hitrosti tudi povsem upravičeni. Problem so seveda preferenčni dogovori, ki bi lahko postali dragocen vir dohodka za ponudnike interneta.

Katere pa so organizacije, ki bodo odločale o stvareh, o katerih se pogovarjava?

To hitro postane zapleteno. Sprašujete o tem, kdo piše pravila za cesto na internet. Zgodovinsko je šlo vedno za kombinacijo neformalne koordinacije, na primer v Internet Engineering Task Force, ki uživajo širšo podporo. Izzivi pa so novi sistemi, ki jih gradijo podjetja. Twitter. Kdo nadzira Twitter? Twitter nadzira Twitter. Ne gre za odprti protokol, s katerim upravlja skupina ljudi, ampak podjetja, ki se odločijo, da bodo tako delovala. Facebook je drugi tak primer. Ameriški regulator FCC – komisija za komunikacije, je zelo umaknjen regulator. To pomeni, da imajo korporacije vedno več moči in ni pravnih ovir, da se ne bi to še stopnjevalo. Korporacije bi lahko prevzele nadzor, v takšnem primeru pa interes državljanov na internetu seveda ne bi bil upoštevan.

Nekaj stvari bo z interneta izginila kar samih, ilegalno prenašanje na primer, saj so storitve tako enostavne in dostopne, da je nakup bistveno lažji kot iskanje datotek. Skrbeti pa nas morajo korporacije, zato za konec še filozofsko vprašanje. Ne stori nič slabega kot moto, je najbrž premalo. “Delaj dobro”, pa iluzija?

Rad bi, da bi se vsi skupaj bolje odrezali na internetu. Prijateljica Rebecah MacKinnon pripravlja knjigo Soglasje omreženih, v kateri razlaga, mi – kot državljani interneta – mi dajemo moč podjetjem kot so Facebook in da bi morali razmisliti tudi o naših pravicah in kako jih zahtevamo. Tudi tako, da zahtevamo več kot le poslovanje po principu “ne stori nič slabega”. Oziroma, da dejansko uporabljamo le storitve tistih, ki delujejo po najboljših principih. Gre za idealizem, a mislim, da ima velik potencial in upam, da ga bodo ljudje vzeli resno.


07.01.2015

Igričarska scena

Le kdo ni v otroštvu igral kakšne računalniške igre? Strateška, arkadna, simulacijska, miselna – vsak je našel pravo zase. Tisto, ki ima zasvojljiv zvok, grafiko ali pa je bila tako napeta, da vas ure in ure ni izpustila izpred računalnika. Danes igre niso dostopne samo na računalniku, ampak so še in predvsem ustvarjene za delovanje na pametnem telefonu in tablici. Kako sploh tisto pravo idejo prenesti na zaslon, kako preverimo trg in kje lahko začnemo svojo igričarsko pot, nam bo zaupal direktor in soustanovitelj podjetja Razum, d.o.o. Žiga Hajduković.


24.12.2014

Slovenska Youtube scena

Z gosti, slovenskimi youtuberji, smo ugotavljali, kakšna je slovenska Youtube scena in kako uspeti na Youtubu.


10.12.2014

Detekt

S Tanyo O'Carrol iz Amnesty International smo spregovorili o programu za odkrivanje vohunske zlonamerne opreme, Detekt. Ta je odprtokodne narave in popolnoma brezplačen.


03.12.2014

Pretočna glasba

Kakšne so prednosti in slabosti pretočne glasbe? In kateri ponudnik pretočne glasbe bo v boju za poslušalce prevzel primat? Z gostoma Matjažom Ropretom, časopisna hiša Delo, in Rokom Kovačem, Siol.net.


26.11.2014

Arjen Kamphuis

So bile Orwellove napovedi pretirane, ko je leta 1984 izdal istoimensko zgodbo, v kateri je pisal o totalitarnem režimu, ki izvaja konstantni nadzor nad svojim ljudstvom? Nizozemski strokovnjak za informacijsko varnost Arjen Kamphuis trdi, da lahko vsi postanemo tarče vohunov, postregel pa je tudi s podatki, da je Ameriška agencija za nacionalno varnost NSA od 9. septembra 2001 do danes porabila trilijon evrov za vohunjenje in ustrahovanje, preprečila pa ni niti enega samega terorističnega napada.


19.11.2014

Slovenija postaja vzor odprtega izobraževanja

Generalna direktorica Unesca Irina Bokova in direktor Instituta “Jožef Stefan” Jadran Lenarčič sta septembra podpisala sporazum o ustanovitvi Unesco katedre o odprtih tehnologijah za prosto dostopne izobraževalne vire in odprto učenje.


12.11.2014

Povej, kaj opaziš najprej!

Eye tracking je metoda spremljanja gibanja očesa, ki omogoča, da na milimter in milisekundo natančno merimo pozicijo in premike oči. Uporaba eye-trackinga je najbolj razširjena na področju neuromarketinga – gre za razmeroma novo področje proučevanja odzivanja potrošnikov na določene marketinške dražljaje. S tem omogoča podjetjem doseganje kar se da najboljše uporabniške izkušnje, gre pa tudi za metodo, ki bi lahko v prihodnje izbolšala tržne raziskave, ki so danes večinoma vezane na metode anketiranja ali testiranja produktov v fokusnih skupinah.


05.11.2014

Mobilna aplikacija Izvor by Origin Trail

Tokrat v Odbita do bita predstavljamo mobilno aplikacijo Izvor, s katero lahko sledite izvoru določenih mlečnih izdelkov.


29.10.2014

Geolov

Odbita do bita se odpravlja v naravo. S tehnologijo seveda! Igro, ki združuje digitalno in analogno, imenujemo geocaching, po slovensko geolov! Na spletni strani poiščete zaklad in se odpravite na lov s pomočjo pametnega telefona ali namenske GPS naprave. Po Ljubljani je skritih vsaj 300 zakladov, poiskali bomo dva!


22.10.2014

Tor in VPN

Z vodjo Si-CERTa Gorazdom Božičem smo se pogovarjali o spletni varnosti in anonimnosti, predvsem o tisti, ki jo nudita Tor in VPN. Ali anonimnost na speltu res pomeni večjo varnost?


15.10.2014

E-trendi prihodnosti

Amy Webb je na sedmi konferenci ONA napovedala 10 tehnoloških trendov za leto 2015.


08.10.2014

Kraja avtorskih del na spletu

Po tem, ko smo odkrili, da je na novi znamki Pošte Slovenije upodobljen dolgokrili netopir avstralskega fotografa Steva Bourna, se zdaj pojavlja razumljivo vprašanje, kakšna je sploh »politika« kraje avtorskih del na spletu, kakšna je krivda Pošte Slovenije v primeru ukradenih motivov, kdo vse krade avtorska dela in kako se lahko avtorji zaščitijo pred krajo avtorskih del na spletu?


01.10.2014

USB ključek za analizo DNK

Analiza DNK postaja vse bolj dostopna. Eno izmed prebojnih rešitev je razvil Britanec Christofer Toumazou. Izdelal je USB ključek, ki opravi zanesljivo analizo DNK ter omogoča hitro detekcijo nekaterih bolezni. Za inovacijo je prejel tudi nagrado Evropskega patentnega urada.


24.09.2014

Tehnološki trendi za Božička

Z novinarjem Lenartom Kučićem smo se pogovarjali o najnovejših tehnoloških trendih predstavljenih na mednarodnih sejmih IFA in Photokina.


17.09.2014

Oivo

Kljub poplavi prenosnih polnilcev za pametne telefone, se je na trgu znašel še eden – OIVO. Slovenski polnilnik za iPhone stavi na obliko in polnjenje z AA baterijami, ki jih pozna ves svet. Zbirko prototipov bo dopolnilo nekaj tisoč slovenskih polnilcev za iPhone, če Oivo na Kickstarterju zbere vsaj zastavljenih 50.000 dolarjev.


10.09.2014

Kdo je izumil QR kodo?

QR kodo so si izmislili Japonci, da bi bolj učinkovito spremljali delovne procese v velikih tovarnah in na gradbiščih. Ker so takšna mesta pogosto izpostavljena umazaniji in poškodbam, so iskali zapis, ki je odporen na napake. Tudi če se koda umaže ali poškoduje, jo zna računalnik zaradi redudance podatkov še vedno prebrati. QR koda vrednost inovacije skriva že v imenu. QR je kratica za Quick response, hiter odziv. Zgodovino rešitve, ki jo uporablja skoraj ves svet, pripovedujeta njena izumitelja Masahikor Hara in Takayuki Nagaya.


03.09.2014

Vse bolj popularno plačevanje z Bitcoini

Ste vedeli, da lahko danes z Bitcoini plačate že kosilo, pivo ali celo osebnega trenerja? Kako varno pa je sploh plačevanje z Bitcoini? In kako še več ljudi prepričati v poslovanje z njimi? Razkrivamo v oddaji Odbita do bita.


18.06.2014

Darknet

Se ob surfanju po spletu kdaj vprašate, če je spletno vesolje, v katerem se nahajate, edino, ali pa nemara obstaja še kako drugo vesolje? To vprašanje ni retorično, saj ima svoj odgovor - da, obstaja. O darknetu z gostom Gorazdom Božičem.


11.06.2014

Strojno simultano prevajanje govora

Bodo prevajalci postali neuporabni? Strojno simultano prevajanje govora postaja vedno večji predmet zanimanja jezikovnih raziskovalcev. Potem ko je pred dnevi Microsoftov Skype predstavil novo prevajalsko orodje Skype Translator, se porajajo vprašanja, ali so takšna orodja zanesljiva, kako prevajajo in seveda, ali bomo z razvojem takšnih orodij sploh še potrebovali prevajalce.


04.06.2014

Spletne univerze

Množični odprti spletni tečaji (angl. MOOC oz. Massive Online Open Courses) so postali izjemno priljubljeni ter vplivajo na stotine ustanov in milijone uporabnikov po vsem svetu. Najbolj znanim ameriškim ponudnikov, kot je Coursera, se pridružuje tudi evropska konkurenca. Naš gost je Dimitrij Filatov.


Stran 17 od 24
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov